Avtor: Tamara Griesser-Pečar
stran: 086
Slovenija je bila do propada Jugoslavije 1990⁄91 delna republika večnarodne Jugoslavije in je šele 25. junija 1991 postala neodvisna, demokratična država. Od 29. marca 2004 je članica NATA in od 1. maja 2004 tudi Evropske skupnosti, kot taka je ji je v prvi polovici leta 2008 uspešno predsedovala. Podobo v veliki meri idilične, gospodarsko vseskozi uspešne male dežele med Karavankami in Jadranom, med Julijskimi Alpami in madžarsko ravnino deloma zasenčuje težka dediščina komunističnega gospostva. Slovenija je edina postkomunistična država Evropske skupnosti, ki na državni ravni ni obsodila komunizma. Prehod Slovenije v pluralistično zahodno demokracijo se je namreč zgodil, ne da bi komunistični kadri kjerkoli izgubili svoj vpliv – v politiki, gospodarstvu, upravi, justici, v šolah in na univerzah, v medijih, pri sindikatih itd.
Še danes poteka v Sloveniji živahna politična polemika o tem, kako naj se gleda na dogajanje v času druge svetovne vojne in, posledično, neposredno po vojni in kako naj se ga vrednoti. Medtem ko vzbujata fašizem in nacionalsocializem kot totalitarni ideologiji silovit odpor, se označuje komunistično kršenje človekovih pravic še zmeraj kot manj vredno obsodbe, da, celo kot neprimerljivo z dejavnostmi fašistov in nacionalsocialistov. Med tem pa smo vendarle dobili nekatere objektivne analize in izdaje virov za vojno in povojno obdobje. Vendar še ne moremo govoriti o preboju v zgodovinsko objektivnost in neodvisnost. Do sedaj mnoge ustanove in večino slovenske publicistike še zmeraj obvladujejo zgodovinarji in časnikarji, ki so bodisi sami delovali za komunistični režim bodisi je režimsko zgodovinopisje nanje tako močno vplivalo, da se ne morejo tako hitro rešiti starih miselnih vzorcev.
Kdor hoče presoditi zgodovinski in pravni položaj v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej, se ne more omejiti na črno-belo slikanje okupacije in odpora. Objektivnost zahteva, da ne selekcioniramo samovoljno in enostransko ne moraliziramo, torej da ne prikrivamo pomembnih dogodkov tistega časa, druge pa preveč preprosto, brez ozira na posebne okoliščine, razvrednotimo in demoniziramo, spet druge pa prekomerno glorificiramo. Kot sem razložila že v svoji knjigi Das zerrissene Volk, Das zerrissene Volk. Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg. Slowenien 1941-1946. Studien zur Politik und Verwaltung, Bd. 86, Böhlau Verlag, Wien-Köln-Graz 2003.] je raven boja proti italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem prekrivala raven drugega boja – boja za kasnejšo družbeno in državno ureditev. To je bila torej državljanska vojna Slovencev proti Slovencem, ki se je pričela v trenutku, ko so komunisti odpor proti okupatorjem praktično monopolizirali – z geslom: Kdor se ne podredi vodstvu tako imenovane Osvobodilne fronte, je narodni izdajalec. V tej shemi ni bilo nobenega prostora za ljudi z drugačnim svetovnim nazorom, ki so iskali druge poti v bodočnost in tudi hoteli voditi odpor po drugih poteh. Osvobodilna fronta, v kateri so dominirali komunisti, jih je z brutalno silo preganjala – med vojno deloma s skrivnimi procesi in divjaškimi likvidacijami brez sodbe, po tako imenovani »osvoboditvi« pa s spektakularnimi montiranimi procesi – ki so bili v porog vsakršnemu pravno korektnemu postopku – v katerih so obračunali z vsemi političnimi nasprotniki in z vsemi potencialnimi viri nevarnosti za nove oblastnike. Državljanska vojna je stala življenje več kot 30.000 ljudi. Množični umor ca. 15.000 civilistov in vojnih ujetnikov po vojni v Sloveniji je največji zločin, ki se je kdaj zgodil v Sloveniji. Samo do avgusta 1945 je bilo pobitih 14.141 ljudi. Večinoma so bili to domobranci, pripadniki Slovenskega domobranstva, ki so po begu maja 1945 poiskali zaščito pri Britancih in so bili nastanjeni v taborišču Vetrinj pri Celovcu. Britanci so jih izročiti Titovim četam in s tem poslali v gotovo in grozovito smrt.
stran: 087
Das zerrissene Volk. Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg. Slowenien 1941-1946. Studien zur Politik und Verwaltung, Bd. 86, Böhlau Verlag, Wien-Köln-Graz 2003.]
Po prevratu v Sloveniji 1990⁄91 prihajajo na dan vedno novi komunistični zločini. Vladna komisija za raziskovanje množičnih grobišč stalno odkriva nova grobišča, za katera so odgovorni partizani oz. jugoslovanska armada (v katero so bili vključeni partizani). Vanja so po koncu vojne zagrebli tiste pobite vojake – slovenske domobrance, pripadnike hrvatskih in srbskih enot (ustaši, domobrani, četniki) – in civiliste nekomunističnega prepričanja (po komunističnem izrazoslovju »razredni sovražniki«), ki jih niso nikoli postavili pred sodišče. Slovenija je posejana z zamolčanimi grobišči. Do danes jih je bilo registriranih 594, v njih je po cenitvi med vojno in po njej našlo smrt približno 100.000 ljudi. Do sedaj so bile izkopane žrtve le iz neznatnega dela teh grobišč. Še po 20 letih ni politične volje, da bi se rešilo vprašanje zamolčanih grobov in žrtve pokopale s potrebnih spoštovanjem. Vedno znova se oglašajo komentarji, naj končno že pustimo preteklost mirovati in prenehamo »preštevati kosti«.
Šele pred kratkim je pretresla javnost najdba mumificiranih trupel iz Barbarinega rova v rudniku Huda jama blizu slovenskega zdraviliškega mesteca Laško. Za predsednika vladne komisije in direktorja muzeja za novejšo zgodovino, Jožeta Dežmana, ima »Huda jama« za Slovence podobno simbolno moč kot Katyn za Poljake. Ni največji množični grob v Sloveniji – po današnjih spoznanjih je največje grobišče v protitankovskih jarkih blizu Maribora, na Teznem, kjer je našlo smrt 15.000 ljudi – vendar je najpretresljivejši in najstrašnejši, ker so bili tam ljudje deloma živi zazidani in ker so hermetično zaprta trupla, naložena drugo na drugo in prekrita z belim apnom, tako dobro ohranjena. Jože Balažič, direktor instituta za sodno medicino, je povedal, da še nikoli ni videl česa podobnega, niti v filmu ne.
V Barbarinem rovu so od 1902 do 1942 kopali rjavi premog. Takoj po vojni, maja in junija 1945, so jugoslovanski partizani tam umorili po današnji oceni več kot 5.000 slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov, tudi žensk, ki so jih, zvezane v pare s telefonsko žico, pripeljali s tovornjaki na morišče Huda jama iz taborišča Teharje blizu Celja. Likvidacije so izvajale slovenske enote KNOJ-a (Korpus narodne obrambe Jugoslavije), načrtovanje je bilo v rokah OZNE. Ohranjeno je pričevanje šoferja tovornjaka Jakoba Ugovška pred preiskovalno komisijo Jožeta Pučnika 9. maja 1994. Skozi tri dni je večkrat na dan vozil tovornjak s prikolico, poln zajetih domobrancev, med njimi so bili 17–18 letni fantje, iz taborišča Teharje k Hudi jami. Na tovornjakih ni bilo klopi, ljudje so bili naloženi kot drva. Ni pa bil edini voznik, vozili so še drugi trije ali štirje tovornjaki. Vse skupaj je trajalo, kot je povedal, približno tri dni, morda celo skoraj en teden. Vsak večer so peljali dvakrat do trikrat. V svojem tovornjaku s prikolico je peljal vsakokrat 30 ljudi. Od zidanega vhoda so jih potem gnali 320 metrov daleč po vhodnem rovu in nato še 150 metrov dalje do jaška. Tam so se morali sleči in se, kot se zdi, uleči k že mrtvim tovarišem, potem so jih ubili s streli v glavo. To se vidi po lobanjah, ki imajo strelne odprtine. Drugi so umrli po padcu v približno 45 metrov globok jašek. Nekateri pa so ostali živi in so bili nato živi pokopani. Pri nekaterih se vidi, da so se poskušali rešiti. Zadušili so se v krvi ali zaradi pomanjkanja kisika.
stran: 088
Izvajalci pobojev so bili večinoma zelo mladi, iz vrst tistih, ki so jih partizani mobilizirali tik pred koncem vojne. Tako vsaj so izpovedale maloštevilne priče, ki so bile pripravljene govoriti. Po odkritju zločina se je javljalo zmeraj več prič, starih mož, ki jih je sedaj mučila vest. Javljali pa so se tudi ljudje, katerim so očetje ali sorodniki pred smrtjo zaupali strašno skrivnost. Eden od stražarjev je npr. malo pred smrtjo zaupal svojemu zetu, da si ne more izbrisati podobe mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil, naj mu prizanese zaradi njegovih dveh majhnih otrok. Roman Leljak, ki je kot prvi raziskoval zločin v Hudi jami in poskušal spraševati tudi okoliške prebivalce, navaja še nepreverjeno zgodbo o petnajstletni deklici, ki se je z begom rešila pred pokolom in nato po nesrečnem slučaju iskala zaščito pri napačnem človeku, bivšem partizanu. Ta jo je s krampom oslepil, da ne bi mogla še enkrat zbežati, in jo nato živo vrgel v jašek. Mož je kasneje baje naredil samomor.Roman Leljak, Teharske žive rane. Huda jama. Radenci 2009, str. 122.]
Storilci iz leta 1945 so naredili vse, da bi zabrisali sledi zločina. Čeprav so vsi udeleženi pri zločinu zaprisegli, da bodo o dogodkih molčali za zmeraj, česar se jih je velika večina tudi držala, stvari le ni bilo mogoče popolnoma prikriti. Okoliški prebivalci so vedeli in so to vednost zaupno posredovali tudi drugim. Že l. 1990 je bil napravljen prvi poskus najti množično grobišče, a je zaradi tehničnih težav spodletel. Šele poleti 2008 je rudnik Trbovlje–Hrastnik dal vladni komisiji na voljo skupino, ki naj bi odprla Barbarin rov in odkrila v rovu pokopane žrtve pokola iz l. 1945. Tehnični vodja izkopavanj je rudarski inženir Mehmedalija Alić, bosenski musliman, ki že desetletja živi v Sloveniji in katerega brat in svak sta postala v juliju 1995 žrtvi pokola v Srebrenici.
Rov je bil hermetično zaprt. Po 340 metrih so naleteli na prvo oviro. V dolžini 100 metrov je bilo nasutje, tako da so morali odstraniti približno 400 kubičnih metrov jalovine, opek in ilovice. Nato šele so ugledali opečni zid, narejen 1945. Potem so v skupni dolžini 5,55 metrov naleteli še na nadaljnje pregrade iz betona, gline, železobetona in tračnic. Karl-Peter Schwarz je napisal v Frankfurter Allgemeine Zeitung: »Rov je bil tako skrbno zaprt, kot bi šlo za končno skladišče jedrskih odpadkov.«Karl-Peter Schwarz, Frankfurter Allgemeine Zeitung. Nr. 87, 15. 4. 2009, str. 7.]
Marca 2009 so po zadnji pregradi zagledali tudi prvo okostje. Ob njem je ležala lomilka. Jože Dežman je mrtveca poimenoval »begunec«. Najbrž je sprva preživel pokol in je potem poskušal z zadnjimi moči s pomočjo lomilke prebiti pravkar zgrajeni zid. Približno dva metra dalje so našli naslednjo žrtev. Noge so tičale še v škornjih. Imenovali so ga »upornik«, ker so domnevali, da je bil eden od prisilnih delavcev, ki so jih uporabili po končanih eksekucijah in se je uprl morilcem. Spočetka so domnevali, da so v Barbarinem rovu našli smrt samo vojaki. To so sklepali po najdbah čevljev, škornjev, ostankov modrosivega blaga in žic. Vendar se je kmalu izkazalo, da so bile med 773 okostji, ki so jih do danes odkopali, tudi ženske. Našli so namreč nekaj pramenov las oz. kit. Približno tretjina trupel je bila mumificirana. Najprej so mislili, da so prevlečena s plesnijo, ampak kmalu se je izkazalo, da so bila posuta z apnom. Isto metodo so uporabljali tudi drugje. Tam tudi zato, da bi ublažili mrliški zadah in razkužili zemljo. Že poleti 1945 so npr. trupla zastrupila v »Brezarjevem breznu« nedaleč od Ljubljane izvir, tako da je okužena voda tekla dalje po potoku in je nekaj ljudi v soseščini utrpelo huda zastrupljenja.
Do danes še niso poklicali na odgovornost nobenega storilca. Tudi še niso identificirali nobene žrtve iz Barbarinega rova. Drugega jaška, polnega človeških ostankov, sploh še niso odprli. Morda ležijo nadaljnje žrtve še v tretjem jašku. To še ni gotovo. Ostanki že izkopanih mrtvih iz »hude jame« še čakajo na dostojen pogreb. Za zdaj so shranjeni v plastičnih zabojčkih v drugem rovu in v bližnji lopi, in ker so tako prišli v stik z zrakom, so brez milosti izpostavljeni razpadanju. Zgodovinar Mitja Ferenc, ki je vodil evidentiranje zamolčanih grobišč po vsej Sloveniji, dokler ni dobil nobenega denarja več, tako da ni mogel končati svojega dela, je leto dni po najdbi trupel v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani ožigosal pomanjkljivo pripravljenost vlade – in politike sploh – ter je ugovarjal razlagi, da so bile žrtve krive in da so bili narodni izdajalci, ki so si zaslužili smrt: »Take poenostavitve so nesprejemljive že zato, ker o krivdi ne morejo soditi njihovi morilci. Kriv je tisti, ki je bil postavljen pred sodišče in mu je bila krivda dokazana.« Muzej novejše zgodovine, 3. marca 2010.]
Muzej novejše zgodovine, 3. marca 2010.]
Sedaj dela počivajo. Rov je bil elektrificiran. Postavljena je bila prezračevalna naprava. Nato naj bi se nadaljevala izkopavanja žrtev. Dolgo to ni bilo gotovo, ker v sedanji levi vladi
stran: 089
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Huda jama Tamino Petelinšek
oz. v parlamentu še sedijo nekateri duhovni vnuki storilcev, pa tudi nekateri politiki, ki so bili pod komunistično oblastjo na visokih položajih in poskušajo odpraviti umore kot zgolj »napake«. Niso pripravljeni grozodejstev priznati za to, kar so bila, namreč sredstvo sistema, da se znebi svojih resničnih ali potencialnih nasprotnikov. To je Tito 26. maja 1945 v Ljubljani tudi nedvoumno napovedal: »Kar zadeva tiste izdajalce, ki so bili v domovini, je to stvar preteklosti. Roka pravice, maščevalna roka našega ljudstva je večino že dosegla, samo majhnemu delu izdajalcev se je posrečil beg pod zaščito zunaj naše dežele. Ta manjši del ne bo nikoli več gledal naših čudovitih gor, naših cvetočih polj. Če pa se bo to vendarle zgodilo, bo trajalo malo časa.«
Sedanji slovenski predsednik Danilo Türk o tej temi najprej sploh ni hotel ničesar izjaviti. Ko pa so ga časnikarji vztrajno spraševali, je na neki prireditvi ob svetovnem dnevu žensk, na 8. marec, Hudo jamo označil za »drugorazredno temo«– v primeri z dnevom žensk, ki je bil zanj prvorazredna tema. Na ta prvorazredni dan ni mogel dati izjave o onem drugorazrednem. Šele čez več mesecev se je potrudil in skupaj z ministrskim predsednikom Borisom Pahorjem obiskal žrtvenik. Tega ni storil sam od sebe. Šele za Slovenijo nenavadno energična kritika javnosti ga je k temu prisilila.
Janez Stanovnik, predsednik veteranske organizacije slovenskih partizanov (Zveza borcev) je po dolgoletnem zanikanju vendarle priznal, da je že od začetka vedel za množične poboje, da pa je molčal, ker ni hotel odpirati »starih ran«. Zahodni zavezniki naj bi bili likvidacije odobrili, s tem da so vse kvizlinge (tako imenovane izdajalce) izročili tistim državam, v katerih so storili zločine.#
stran: 090