Avtor: Marijan Smolik

stran: 034

V zadnji številki Zaveze (88) je bilo objavljenih nekaj odlomkov »preroških« pridig in uvodnikov v Bogoljubu urednika Josipa Šimenca. Menda so našli hvaležne bralce, ker me je urednik Zaveze povabil, naj poiščem še kaj zanimivega v takrat najlepši verski reviji pri nas.

Morda bo zdaj, ko smo doživeli pokop škofa dr. Gregorija Rožmana v ljubljanski stolnici, zanimivo brati, kaj so pisali ob začetku njegovega škofovanja leta 1930 in ob obeh »njegovih« veličastnih kongresih – evharističnem 1935 in Kristusa Kralja 1939.
Leta 1930 J. Šimenc še ni bil med uredniki, tudi kakega njegovega podpisanega članka ni; vsebinsko in oblikovno pa je zelo lep pozdrav Marijinih družb (kongregacij) novemu škofu. V njem premišljujejo o škofovem geslu o križu:
V tem letu je bil v Zagrebu evharistični kongres za Jugoslavijo, ki so ga seveda predstavili v reviji. Zato je razumljivo, da se je ljubljanski »Rožmanov« kongres leta 1935 imenoval Drugi evharistični kongres za Jugoslavijo. Vsebinsko enak kongres, ki je bil v Mariboru leta 1934, je bil škofijski. O njem je izšla knjiga Evharistični kongres, ki so jo predstavili tudi v Bogoljubu 1935, str. 67.

V istem letniku te revije pa lahko beremo vabilo na ljubljanski kongres (str. 2). Leta 1934 sta ga podpisala škofa Rožman in Josip Srebrnič, ki je bil nekoč profesor na ljubljanski Teološki fakulteti, takrat pa je bil škof na otoku Krku in predsednik stalnega odbora za Evharistične kongrese.
Škof Rožman je takrat povabil k molitvi za uspeh kongresa (str. ⁵⁰⁄₅₁, dobeseden prepis, nekateri izrazi so zdaj starinski):

Molimo za popoln uspeh Evharističnega kongresa

Evharistični kongres, ki ga nameravamo letos prirediti v Ljubljani od 28. do 30. junija, ne sme biti samo zunanja manifestacija naše vere v Jezusa, ki prebiva pod podobo kruha med nami, ampak mora trajne sadove roditi v naših dušah. V vseh dušah! V tistih, ki se bodo kongresnih slovesnosti udeležili, in tudi v tistih, ki ne bodo mogli priti v Ljubljano, a najbolj še v tistih, ki doslej prav nič vere ne kažejo v ta presveti Zakrament. Kongres mora vzbuditi novo in globoko vero, trdno zaupanje in posebno gorečo ljubezen do Jezusa, da bo vse naše življenje odslej v žaru in toploti presvetega Rešnjega Telesa. Ne samo po ulicah ob procesiji in po cerkvah ob sv. mašah kongresa mora Jezus zmagoslavje obhajati, ampak še bolj v dušah, človeškim očem skrito, a resnično in globoko, da nobena duša več na Jezusa ne bo pozabila.
Uspeh kongresa mora biti nadnaraven. A tak uspeh je velika milost, katero moramo sebi in drugim izprositi. Zaradi tega je bil prvi poziv, ki ga je izdal pripravljalni odbor, poziv k molitvi. Vsi verniki morajo moliti in sicer mnogo moliti za popolen uspeh kongresa.
Hvala ljubemu Bogu – prvi poziv je našel odprte duše. Začelo se je povsod z veliko vnemo moliti. Od raznih strani prihajajo poročila, kako in koliko se moli v namen kongresa. Kako tolažilna so takšna poročila! Navdajajo nas s trdnim upanjem, da bo Bog naše delo blagoslovil. Pomnožujejo že itak veliko vnemo in požrtvovalnost vseh, ki v pripravljalnem odboru delajo. Naj izdam samo nekaj primerov molitvene akcije.
Provincialno predstojništvo uršulinskega reda je sporočilo: Z velikim veseljem smo se odzvali Vašemu blagemu vabilu k molitvi za blagoslov Evharističnega kongresa. Redovnice vseh naših hiš bodo darovale za uspeh kongresa do konca junija vsa sveta obhajila, vse svete maše, ves oficij, vse ure molitve, obiske Najsvetejšega in vse žrtve. Vsak dan se bo pri dvakratnem skupnem obisku Najsvetejšega molila molitev, ki je v ta namen priporočena. Poleg tega so si posamezne redovnice izbrale svoj »Evharistični dan«, nekatere vsak teden po enega, druge enega ali dva na mesec. Ta dan bodo preživele bolj zbrano, večkrat bodo obiskale Jezusa. … /podobno velja za gojenke, a ne prepisujem/ …

V zavodu sv. Stanislava opravljajo vsi gospodje duhovniki, ki niso pri gojencih v službi, vsak četrtek skupno uro molitve za uspeh kongresa. Člani pripravljalnega odbora pa imajo vsak mesec skupno kratko rekolekcijo pred Najsvetejšim.
Te primere sem povedal z namenom, da bi se vzbudili še drugi goreči in stanovitni molilci. Če bomo vsi verniki skozi vse mesece do kongresa goreče molili, potem bo imel kongres brez dvoma popolen uspeh. Prosimo pa tudi za ugodno vreme, da se bo slovesnost kongresa mogla vršiti v večjo slavo božjo. Edini

stran: 035

Opis slike: slika

namen, ki ga imamo in bomo imeli pri kongresu, je: slava in čast in hvala in zahvala Jezusu, našemu Bogu in Odrešeniku, v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa.
+ Gregorij Rožman, škof ljubljanski
Napovedali so (str. 66) posebno mladinsko mašo na ljubljanskem stadionu 29. junija. /Zame je to poseben spomin, ker sem bil pri tej maši deležen tudi sv. obhajila, leto prej sem bil namreč na Koroški Beli pri prvem sv. obhajilu. O stadionu sem pisal v Zavezi ¹⁸⁄₂₀₀₈, str. 51–55./

V aprilski številki 1935 (str. 94) so objavili vabilo, naj bi na višinah, kjer bodo dobro vidni, postavili mogočne križe, ki naj bi bili »kot zunanja pobuda za kongres in kot znaki evharističnega življenja med nami«. /Nad te križe pa so se tedaj in pozneje »spravili« brezverni rojaki in mnoge požagali, ali pa vrgli v prepad, kakor tistega na Škrlatici, ki ga je blagoslovil škof Rožman. Tudi ta in mnogi drugi so zdaj spet obnovljeni./

V junijski številki (str. 139) beremo: Kako strašno versko razdejanje, kako divje družabne razmere povzročajo sodobne zmote, nas prepričuje fašistični rasizem v Nemčiji in drugod, nas uče prisilne delavnice, armade zapuščene, nevzgojene, podivjane in nemoralne mladine na Ruskem, ter obupni klici vseh, ki jim boljševizem ni še uničil vere. … Jedro in vsebina vzvišenega nauka, ki ga nam je prinesel Kristus Kralj, naš evharistični Zveličar, je izražena v besedah: pravica in ljubezen. … Jezus v presvetem Rešnjem Telesu je naša rešitev!
Zastopnik svetega očeta na Evharističnem kongresu je imenovan. Iz Rima je došlo po nuncijaturi v Beogradu, da je papež Pij XI. to častno zastopstvo poveril kardinalu Avgustu H l o n d u, metropolitu Poljske. Gotovo je vse Slovence razveselilo to sporočilo, saj je nadškof Hlond odlična osebnost v kardinalskem zboru, saj je član poljskega naroda in iskren prijatelj Slovencev. S svojim spremstvom bo za časa bivanja med nami stanoval v prostorih križevniškega reda.
Str. 220 (Oktobrska številka 1935 ima na naslovnici pogled v kapelico sv. male Terezije v karmeličanskem samostanu na Selu, ki se je po zadnji vojni /1951/ morala umakniti širši cesti in bencinski črpalki, ostala je samo hiša duhovnika spirituala, od 1978 provincialat redovnikov minoritov – Zaloška 58 s kapelo sv. Maksimilijana Kolbeja. Nekaj karmeličank je še ostalo v tej hiši, druge so večinoma šle v

Opis slike: slika

tujino. V njihovi kapeli sem še kot bogoslovec včasih maševal. Rajne so sprva pokopavale na domačem »vrtu«, zdaj so prekopane pri Sv. Križu na Žalah.)
Škof Rožman je v isti številki revije na str. 228 zapisal:
»Priporočam vam, da pomagate graditi župno cerkev v Mostah, ki naj bo spominska cerkev na Evharistični kongres, posvečena sv. Družini, od katere imamo presveto Evharistijo.« To je povedal v pridigi v stolnici 28. junija 1935. Na str. 230 je tudi risba načrtovane cerkve, ki je takrat niso zmogli postaviti in šele po dolgih letih lesenega provizorija je ¹⁹⁷⁹⁄₈₁ tam nastala sedanja, a drugačna cerkev arhitekta Ivana Breganta.

Na str. 220 beremo naslednje besede, ki so nam lahko prehod na opis drugega Rožmanovega kongresa leta 1939:

Zakaj praznik Kristusa Kralja

Deset let bo že, odkar je papež Pij XI. razglasil okrožnico, ki se začenja z besedo »Quas primas … «. Ta okrožnica pomeni javno razglašenje Kristusa kot Kralja. … Danes božji Zveličar ne potrebuje, da bi ga šele ljudje delali in volili za kralja. J e z u s j e k r a l j, če ljudje hočejo ali nočejo; Jezus je naš najvišji postavodajalec. Njegov Oče v nebesih, večni Bog, ga je postavil za kralja, ga je dvignil – kakor govori sveto pismo, nad vsa oblastva in nad vse moči in dostojanstva; vse je položil pod njegove noge. … Kaj pa je papež Pij XI. s proglašenjem Kristusa kot Kralja hotel doseči?

stran: 037

Kristus sam je nekoč zavračal one častilce, ki pravijo samo »Gospod, Gospod«. Pa ta vrsta ljudi še ni izumrla. Hvalijo se morda z vero, spoznavajo Kristusa z usti in v srcu, dejanj krščanskega življenja pa manjka. To praznoto, te vrzeli dejanskega krščanstva je hotel papež Pij XI. napolniti.
V decembrski številki revije (1935) je urednik Anton Čadež na str. 267 objavil daljši članek:

Kongresi Kristusa Kralja

Tak svetovni kongres je bil tudi v Salzburgu v dneh od 24. do 28. oktobra 1935. … Bolj široko so razpletene misli v nemški knjigi slovenskega duhovnika Janeza Kalana »Regnum Christi«.
Na zemlji živi danes blizu 2000 milijonov ljudi. Med temi je več kot polovica nekrščenih: poganov, mohamedanov in židov. Kristjanov je slaba tretjina, med njimi ogromno milijonov takih, ki so v razkolu ali v raznih zmotah. Pravih katoličanov naštevajo do 350 milijonov. Toda ali so ti milijoni p r a k t i č n i katoličani? … Prvi in glavni namen teh kongresov je ustvariti med katoličani vsega sveta obrambno moč zoper tiranijo brezverstva, zoper versko malobrižnost; ustvariti pa tudi skupno propagandno d u h o v n o a r m a d o za razširjevanje kraljestva Kristusovega na zemlji. Ali ni katoliška Cerkev skupna, enotna vzajemnost? Je. Ali kaj, ko se danes tako šopiri vera pretiranega nacionalizma, ki ima za posledico, da se med enim in drugim narodom poraja nezaupanje, razpalja protivnost in sovraštvo, grade zidovi nedotakljivosti. Saj nam je živ dokaz vsega tega sodobna Nemčija; saj nas skušnja uči, kako je radi oboževanja narodnosti v nekaterih deželah celo zabranjeno, da bi smeli duhovniki otrokom v šoli razlagati zveličavne resnice v materinem jeziku. (Najbrž si ni upal zapisati, da to delajo fašisti na Primorskem.)

Kongresi Kristusa Kralja pa kličejo v svet vsem, ki so podložni, in vsem, ki imajo oblast: Katoliško moramo misliti, katoliško čutiti,

Opis slike: Novi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman

katoliško govoriti, katoliško delati! … Kako so povezane med seboj framasonske lože vsega sveta? … Brezbožna internacionala je pod vodstvom ruskih tiranskih mogotcev izdala oklic: »Proletarci vsega sveta – združite se!« Borci Kristusovi pa moramo slušati povelje: Katoličani vsega sveta, zdramite se, strnite se v složnosti in vzajemnosti v skupno falango za najvišje vrednote človeštva, za kraljestvo Kristusovo na zemlji, za blagor sveta. To je vzvišeni cilj in vodilo mednarodnim kongresom Kristusa Kralja.
Na zadnji strani revije tega leta je tudi sporočilo, da bo prihodnje leto 1936 Bogoljub urejal stolni kanonik Jož/ef/ Šimenc.

V letu Kongresa Kristusa Kralja 1939 je Šimenc objavil članek »Protiverski boj rdečih na Španskem«, ki bi bolj sodil v naš prejšnji izbor njegovih spisov, zato ga tu ne prepisujem. Takratni opisi nam nepojmljivih grozodejstev z imeni žrtev so uradno potrjeni z razglasitvijo številnih blaženih španskih mučencev (nekateri pa so še med čakajočimi, ker je treba vsak primer natančno raziskati in dokazati).

stran: 038

Julija 1939 je dr. Janez Jenko napisal daljše povabilo: Na kongres Kristusa Kralja, za njim pa je natisnjena Šimenčeva (J. Š.) spodbuda:

Ta je Kralj!

Pod tem naslovom je izdal fermski nadškof Ercole Attuoni v Italiji za letošnji post obširno pastirsko pismo (98 strani) o Kristusu Kralju. V zahvalo, da mi je podaril en izvod te lepe knjige, naj prevedem nekaj odstavkov.
Kristus kraljuje v nas po veri, ljubezni in češčenju.
Kraljuje po veri v stari ženici, užaloščeni materi, ki trepetaje posluša napade svojega učenega in nevernega sina in ki v njegovo Srce polaga zveličanje sadu svojega telesa.
Kraljuje po veri v bogonadarjenem učenjaku, ki se klanja božjemu Umu in se spušča v brezdna božjega življenja, da bi si odgovoril na vprašanje: »Zakaj verujemo?«
Kraljuje po veri tistega, ki se je komaj rodil, pa prosi daru vere po drugih in ga prejme v dušo tako, da ne ve kdaj, in po veri tistega, ki umira in sprejme vero, kakor bi zgrabil za rešilno desko, ki mu je priplavala nasproti, ko je tonil v smrtnem boju.
Kraljuje v bliskovitih dokazih vernosti tudi v ponižnosti najpreprostejšega življenja ob zakajenem ognjišču, kjer kostanj poka na ognju; prav tako pa tudi v velikih delih neustrašenega vodnika armad in ljudstev, ki vrhajo prepade in nižajo hribe, da naravnajo pota Gospodovemu kraljestvu.
Kraljuje v vernosti rimskih papežev, neugasnih svetilnikov na vrhu najvišjega griča zemlje, ki mirno in gotovo, neustrašno in nepremagljivo kažejo vsemu svetu luč božjega obličja v temo in nevihte, na dobre in slabe.
Kraljuje v veri črnega sužnja, ki umira kot mučenec in ne omahuje, potem ko ga je misijonar krstil za ceno življenja.
Kraljuje v močni veri otroka, ki se je v temni noči izgubil v gozdu, naredil križ in zaspal v trhlini starega kostanja. Prav tako pa tudi v živi veri prevaranih množic, ki brazdajo morje in se vzpenjajo na gore, da bi doživeli pomnožene kruhe, okusili njih sveži vonj in opojno sladkost in da bi oklicali Kralja, ki se več ne brani zmagoslavne pesmi in krono sprejme.
Kristus kraljuje v češčenju, ki mu ga skazujejo ljudstva od kraja do konca zemlje. Ob

Opis slike: Bogoljub, avgust 1939

najkrajšem koraku sončne luči čez zemeljski krog se bude in užigajo oltarji in narodi se po vrsti zgrinjajo okrog, da Mu pravijo: »Svet, svet, svet!« in da se Mu klanjajo z vsem svojim bitjem in z vsem življenjem, ki je zastopnik vsega, kar v stvarstvu je in živi.
Kristus kraljuje v učnosti blage volje, po kateri prodira v življenje, ki ga z zapovedmi usmerja na svoja pota; kraljuje v vsaki ponižnosti in čistosti življenja, v vsaki razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti; kraljuje v vsaki žrtvi, posebno če te bičajo, s trnom venčajo in na križ pribijejo: če te zataje, izdajo in slečejo, pa to rajši sprejmeš z vedrim čelom, kot da bi se izneveril Njegovi postavi, pa naj si bo Kitajček devetnajstega stoletja, ki se pusti na križ pribiti z lesenimi žeblji, ali pa sv. Štefan, ki umira kamenjan v času, ko se še niso zaprle oči, ki so videle teči kri s križa v potokih.
Kristus še posebno kraljuje v ljubezni, ki hrepeni kvišku in dela vedno večje kroge; v ljubezni svetnikov, ki se dvigajo proti nebu kakor kažipoti in svetilniki, da bi drugi znali ubrati pot, v zanosu ljubezni in v tako jasni veri, da skoraj v odsvitu svojih oči kažejo Boga.

stran: 039

Kristus kraljuje v ljubezni, ki kroži med brati, ki drhte od hrepenenja, da bi Kristusa videli in se ga dotaknili. Radi bi ga sneli s križa, ga mazilili in pokopali v srce. Ko ga vidijo, da gredoč ob zoreči pšenici ves lačen seže po klasu, bi mu radi dali bolj pšeničnega; in ko ne ve, kam bi položil glavo, bi skalo pod njo spremenili v najmehkejšo blazino. Potolažili bi ga za vse zatajitve in za vsa izdajstva; prenočili bi ga, ko se je utrudil z iskanjem svoje ovčice; potolažili bi ga, ko joka nad svojo domovino, in sočustvovali, ker ga boli srce, ko vidi bedne množice brez kruha in kakor ovce brez pastirja.
Kristus kraljuje in zmaguje v bodrilnem smehljaju, ki ga išče, in v solzi, ki jo izjoka brat za brata, in v reki krvi, ki so jo prelili, da bi ga rešili v nedolžnem človeku.
Kristus zmaguje, Kristus kraljuje. /Ta Šimenčev prevod pričuje, kako je znal poiskati primerna besedila v tiskanih medijih; tudi iz radijskih poročil je nabiral misli, ki jih je vernikom drobil na stolniški prižnici ali v tiskanih člankih./

Na str. 163 julijske številke Bogoljuba 1939 so zapisali Rožmanove besede, da bo ta kongres največja sedanja katoliška manifestacija. /Ni mogel slutiti, da je ujel zadnji termin pred začetkom nove vojne./ Iz tujine se je prijavilo 12 tisoč udeležencev, »da jih vsi hoteli Slovenije ne morejo sprejeti pod streho«. Odbor prosi Ljubljančane, naj ponudijo svoje prostore v uporabo tujcem.

Na str. 164 so zapisali, »da glas o Sloveniji in Slovencih še nikoli ni šel tako daleč po svetu kakor sedaj, ko vse piše in govori o mednarodnem kongresu … konec julija, … ime slovenskega naroda bo šlo po vsem svetu.
Maja tega leta je večjo skupino Slovencev sprejel papež Pij XII., ki jih je nagovoril s slovenskim pozdravom »Hvaljen Jezus«, nagovor pa sklenil s pozdravom »Živeli Slovenci!« /str. 164/
Avgustovska številka revije ima na naslovnici upodobljeno kovinsko kongresno značko, ki smo jo prejeli vsi udeleženci.
Na str. 169 je Šimenčev prevod krajših spodbudnih stavkov Francoza Bellouarda o »Kristusu Kralju pred gospodom Pilatom«.
V oktobrski številki je urednik Šimenc objavil premišljevanje »Po kongresu Kristusa Kralja«, ki ga je nadaljeval in sklenil v decembrski številki, ko na str. 269 občuduje dvajset tisoč otrok pri sobotni mladinski slovesnosti na kongresnem stadionu. /Nekaj odlomkov tega besedila naj poživi še nekaj fotografij iz Bogoljuba. Posebna knjiga z gradivom tega kongresa je izšla pozneje v veliki nakladi. Seveda je bogato ilustrirana. Večerni nastop mladine, množično igro luči in zvokov je zasnoval Niko Kuret. Besedilo je bilo že natisnjeno, a policija je zahtevala spremembe. Natisnili so novo knjižico, ki smo jo dobili udeleženci. O tem sem poročal na Rožmanovem simpoziju v Rimu 2000 (v knjigi 2001, str. 82)./

Po kongresu Kristusa Kralja

Ne vem, ali ste tudi vi opazili, da se je ob kongresu kar naprej govorilo o mučeništvu za Kristusa Kralja.
Najprej v sredo zvečer, ko je v frančiškanski dvorani kanonik Sancho pretresljivo popisoval boj španskih katoličanov z brezbožnim komunizmom. Tako so to strašno borbo razumeli Frankovi častniki in vojaki, ki so umirali s klicem: »Živel Kristus Kralj!« In tako sta ga razumela tudi prejšnji in sedanji sveti oče. … Ob ljubljanskem kongresu Kristusa Kralja so dvomljivci Pilati z novim poudarkom vpraševali: »Ali si ti kralj?« … »Kristus nikoli ne bo kar vidno vladal na zemlji in vedno bo le majhna četa rešila krščanstvo za prihodnost« (Kardinal Newman). … Ne smete pozabiti, da verni slovenski narod nima verske šole. Naša šola namreč po učnem načrtu in učnih knjigah ni skoraj nič bolj verna kot francoska. O francoski je pa pred kratkim zapisal znani državnik Andrej Tardieu v časopis Journal: »Naša državna šola z redkimi izjemami vzgaja materialiste in egoiste (sebičneže). Dečkom, ki vendar čutijo v sebi plemenitejše težnje, se ubija v glavo, da treba vsako stvar presojati po tem, koliko da nese. Ko so iz teh šol sneli križ, so s tem umorili ideal.« … Ne vemo, kakšnim časom in dnevom in uram gremo naproti …
K sobotni mladinski slovesnosti na kongresu Kristusa Kralja so poslali naši vrli katoliški starši iz vseh krajev Slovenije dvajset tisoč otrok. … (Tudi sam sem bil med njimi, hvala Bogu!)

A vendar! Bodimo iskreni! Če bo slovenski narod ostal na poti, na katero je stopil po svetovni vojski, ali ne bo leta 2000 po Kristusu slovenski stadion za slovenske otroke smešno prevelik? … Imenovali bi lahko obsežno slovensko mestno župnijo, kjer za vsakih tisoč ljudi na leto samo sedemkrat krstijo! Sedem pa je mrtvaško število! … Danski pisatelj je prišel do zaključkov, ki si jih komaj upam zapisati. »Varajo se,« tako pravi, »kateri mislijo, da se nizko število dvigne z denarnimi podporami, z gospodarskimi in socialnimi ukrepi. Danska je vse to poskušala, že zato, ker je bila marksistično (komunistično) in radikalno socialistično navdahnjena. In kakšen je bil uspeh? Popolnoma ničev!« Po njegovem mnenju bi bilo uspešno samo eno zdravilo: »Današnji človek mora temeljito spremeniti svoje mišljenje in se spet navdušiti za materinstvo in očetovstvo, kakor je to bilo pri naših dedih. Nekateri mislijo, da je taka sprememba mišljenja nemogoča. Prav, potem je odveč še kaj govoriti. Treba se je sprijazniti s tem, da propademo.« … Stari pogani so namreč vsaj verovali v bogove, od katerih so se čutili bolj ali manj odvisne; današnji pogan je pa nekdanje bogove zavrgel in na njih mesto postavil veliko pogubnejše, ki mu puste popolno prostost: svobodno misel, svoboden nauk in … svobodno življenje. In spet je žrtev – otrok! … Ni druge rešitve kakor ta, da se družine nravno preporode po nauku, ki ga oznanja katoliška Cerkev. To se pravi z drugo besedo: Kristus mora kraljevati, in »Povsod Boga, v naše družine. … !«

stran: 040

In da Kristus mora kraljevati, to je vsem slovenskim družinam na kongresu Kristusa Kralja s pretresljivo prepričevalnostjo zaklicalo dvajset tisoč otrok.
Novembra 1939 (str. 242–244) je izšel zanimiv Šimenčev članek:

Leseni konj pred Trojo

V soboto, dne 30. septembra (torej že po začetku vojne) je sv. oče Pij XII. govoril zastopnikom poljskega naroda nepopisno lepe besede, kakor si jih zna zamisliti samo njegovo očetovsko srce. Poznamo že itak njegovo čudovito milino, a še nikoli se ni očitneje razodela »dobrotljivost in ljudomilost« očeta vsega krščanstva.

S solzami v očeh so ga poslušali Poljaki, ko jim je dejal: »Kakor svetel oblak v današnji noči vam ostanejo vsi veliki spomini vaše narodne zgodovine, ki je celih deset stoletij posvetila službi Kristusu in pogosto velikodušni obrambi krščanske Evrope. Na potih, zdaj žalostnih, zdaj slavnih, po katerih je hodila Poljska, je teklo že mnogo rek solza in hudournikov krvi. V svojem razburkanem življenju je ta narod pretrpel ure smrtnega boja in dobe navidezne smrti. Samo ene stvari nikoli niso videli v vaši zgodovini in vaša pričujočnost nam zagotavlja, da je tudi nikoli ne bodo videli: Poljske, ki bi zavrgla vero ali se ločila od Jezusa Kristusa in njegove Cerkve.
Dežela sv. Kazimira in sv. Jadvige, dežela obeh Stanislavov, sv. Janeza Kentskega in sv. Andreja Bobola je v teku stoletij lahko zgubila za nekaj časa svojo zemljo, premoženje, neodvisnost: prav nikoli pa ni zgubila svoje vere. Nikoli ni zgubila svoje nežne pobožnosti do Device Marije, mogočne in blage »Poljske kraljice«.
Kaj je hotel sv. oče s temi besedami pred vsem svetom pribiti? Prevažno resnico, da je bila Poljska obrambni zid in ščit evropskega krščanstva pred azijskim poganstvom in barbarstvom! Ne veliko gorovje Ural, ampak Poljska je bila vzhodna meja evropskega krščanstva, zlasti potem, ko se je bila pokazala najstrašnejša posledica svetovne vojske: naval azijskega boljševizma na Rusijo.
Če le površno pogledamo v zgodovino, vidimo, da je bila Poljska posebno pod vladarsko rodbino Jagelonov od 14. do 16. stol. za Evropo velik činitelj omike. Varovala je zapadno krščansko omiko in branila, da bi se v Evropo ne razlili napadi z Vzhoda. Imela je nalogo, vezati slovanski svet in zapadno Evropo in azijskemu svetu prinašati latinsko omiko in krščansko vero.
Če danes sploh imamo evropsko omiko, se moramo za to zahvaliti ne morda politiki, ampak duhovnemu delovanju krščanstva. Evropa je hči krščanstva. Če bi Evropa prenehala biti krščanska, bi jo použila Azija, proti kateri se je morala že toliko boriti. In prav Poljska je bila obrambni zid, ki so vanj udarjali vzhodni sovražniki krščanstva; saj je ležala ob cesti velikih azijskih vpadov, ki jim Rusija nikoli ni mogla kljubovati, ker je bila sama preveč azijska. Poljska pa jih je po besedah sv. očeta odbijala s »hudourniki krvi« svojih vedno junaških sinov in je tako reševala zapadno omiko, ki ji je grozilo popolno uničenje.
Po pravici je zapisal Ladislav Szabo: »Latinizirana krščanska Evropa je velikanska duhovna vrednota. Če bi Poljska izginila iz števila svobodnih in neodvisnih držav, bi to pomenilo velikansko nesrečo za vso Evropo, pa ne samo za krščansko misel, ampak za vso zapadno omiko. In ta nevarnost bi bila danes večja ko v turških časih, zakaj Azija bi segla do Švice in do reke Rene, ter bi ogrozila vso Evropo in morda ves svet.«
To se je zgodilo v nedeljo, 17. septembra 1939, ali prav za prav letošnjo Jernejevo noč 23. avgusta. V poznejših časih bo ta datum prav tako važen kakor 25. julij leta 611., ko so Arabci iz Afrike pridrli na Špansko in premagali zadnjega gotskega kralja Roderika, ali pa kakor 29. majnik leta 1435., ko je sultan Mohamed II. zavzel Carigrad; ali pa če hočete 23. avgust leta 1227., ko je gospostvo umirajočega mongolskega carja Čingiskana segalo od Japonskega do Črnega morja.

stran: 041

A krivico bi delal mongolskim vladarjem, če bi jih stavil v isto vrsto z boljševiškimi oblastniki. Saj veri niso bili sovražni, le menili se niso nič zanjo. Nasprotno, ko jim je papež kot oče krščanstva poslal svoje ljudi, da bi ne delali škode kristjanom, so jih sprejeli z velikim spoštovanjem in so se z njimi razgovarjali, kako bi skupaj s kristjani udarili po Saracenih.
Kakih tisoč let pred Kristusovim rojstvom so Grki oblegali mesto Trojo ob severnozapadni obali Male Azije. Junaško mesto se jim je upiralo celih deset let. Ko so bili oblegalci že prepričani, da trdnjave ne bodo premagali, jim je zvijačni vojvoda Odisej nasvetoval, naj zgrade velikanskega lesenega konja, v čigar votli trebuh naj se skrijejo oboroženi grški junaki. Res so tako storili, vsa ostala grška vojska pa je ponoči odplula in se skrila za otok Tenedos.
Drugi dan so Trojci mislili, da so se Grki zares vrnili v domovino; niso se mogli lesenemu konju načuditi in že so nekateri predlagali, da se mu odpro mestna vrata ali prav za prav, ker je bil prevelik, da se podre toliko mestnega obzidja, da bo skrivnostni konj mogel noter.
Ko se je vse navduševalo za zvijačno prikazen, je prišel trojski duhovnik Laokoon. »Ali ste nespametni, meščani? Ali mislite, da vam Grki niso več sovražni in da so vam še darilo pustili za spomin? Ali ne poznate zvijačnega vodje Odiseja? Ali so v konjskem trebuhu skriti Grki ali pa je druga zvijača?« Pri teh besedah je z vso močjo vrgel sulico v konja in razločno se je slišalo, kako je notri zarožljalo orožje, a omamljena množica ni nič slišala in zaslepljeni ljudje niso nič slišali. Podrli so obrambni zid, razširili vrata, potegnili konja v mesto na grad in obhajali pijano zmagoslavje na čast boginji pameti Paladi Ateni.
Ponoči pa so grški vojaki zapustili svoje skrivališče in skupaj s tovariši, ki so se z morja vrnili, pomorili in poklali lahkomiselne Trojce, ki so bili prepričani, da se jim ne bo nič hudega zgodilo.
Mislim, da si zgodbo trojskega konja vsak lahko razloži za današnje evropske razmere. Namesto: Grki, bi bilo treba reči: Boljševiki, namesto: Odisej – Stalin, namesto trojsko obzidje: Poljska in seveda njene zapadne sosede. Kdo je pa duhovnik Laokoon, ki je kar naprej

Opis slike: slika

svaril pred zvijačnim sovražnikom in se ni bal reči: Brezbožni komunizem, to ve danes vsako dete!
Nemcem so včasih očitali pritisk proti vzhodu. Boljševiki, ta usodni splav svetovne vojne, so morali iz zvestobe do svojega prevratnega evangelija pritiskati prav tja na skrajni Vzhod do Kitajske in Mehike in z nič manjšo silo in s srčnim hrepenenjem na evropski zapad. Dvakrat po deset let so morali oblegati Trojo, zakaj takoj po svetovni vojni so njih besni naval junaško odbili katoliški Poljaki.
A danes so vrata v zapadno Evropo na stežaj odprta, obrambni zid je porušen in leseni konj, ki se je orožja najedel, stoji na gradu Evrope.
Te dni me je na cesti ustavil razsoden mož in dejal: »Gospod, pri nas jih veliko govori, da bi ne bilo nič hudega, če bi boljševiki prišli, saj menda niso več zoper vero.«
Kako usodna zmota!
Naj sem postavim, kar je zapisal o Stalinovih ljudeh letos septembra milanski list »Italia«: Kaj naj pričakujemo od države, ki napoveduje veri vojno brez usmiljenja, ki je porušila tisoče

stran: 042

Opis slike: Kongres Kristusa Kralja leta 1939 – Med igro prihaja z vseh strani mladina z gorečimi baklami

staročastitljivih cerkva, ki je božje hiše spremenila v brezbožniške muzeje in v komunistične shodnice, ki je brez števila duhovnikov, pastorjev in laikov obsodila na smrt ali v pregnanstvo, ljudi, ki niso nič drugega storili kakor to, da niso hoteli zatajiti križa in Kristusa.
Res si je morda za jesensko sezono volk izposodil ovčjo obleko, a v srcu je še prav do zadnje kapljice volčja kri. Septembra so dvakrat oznanili vsemu svetu po radiu: »Mi ostanemo mi, Rusi pa ostanejo Rusi.« Razlago je dal moskovski radio po vdoru na Poljsko: »Svet bo ozdravel s komunizmom.« Zato »mi« ne bomo mogli ostati »mi«.
Saj končno res tudi leva lahko tako zdresiraš, da mu za trenutek deneš svojo glavo v gobec, a gotovo storiš to z zelo mešanimi čustvi! Res se Pilat in Herod lahko tudi sprijaznita, a cena in žrtev je Kristus!
Ne verjamete? Potem pa čujte, kar je zapisala »Pravda«, moskovsko uradno glasilo ruskih boljševikov, letošnji september: »Nekatere državne organizacije še do danes niso razumele, da mora vštric z vsem kulturnim in političnim delom komunistične stranke iti neizprosen boj proti veri.«
Dne 8. septembra je Moskva svetu oznanila, da podeželski odbori komunistične stranke znova organizirajo tečaje za vzgojo delovnih širiteljev brezboštva!
Ali ne veste, da so dali ruski brezbožniki vojakom, kateri so vdrli na Poljsko, s seboj deset zapovedi, ki se sedma med njimi glasi takole: »Ostani tudi v vojski brezbožen in skušaj pridobiti svoje sovražnike za brezbožniško gibanje!« In osma: »Ko bo konec vojne, bo svet popolnoma brezbožen.« Deseta pa: »Ateizem (brezboštvo) je in bo zmagovalec.« (Kako se ne bi ob tem spomnil, kar so pred desetletji bogoslovcem pri vojakih slovesno zatrjevali, da kmalu ne bo več vernikov in duhovnikov; pa se niso dali prestrašiti in so še.)

To je z drugo besedo tisto, kar je rekel predsednik Zveze brezbožnikov Jaroslavski avgusta 1935: »Le površneži mislijo, da komunisti morejo biti verni ljudje.«
In takih površnežev, ki z golobjo preprostostjo ogledujejo trojanskega konja, je pri nas na žalost še legija! (Kaj bi Šimenc napisal po vsem, kar se je zgodilo pozneje pri nas in po svetu; tudi ta njegov članek lahko označimo za preroškega.)

stran: 043