Avtor: Brane Senegačnik

stran: 006

Tri slike iz osebnega albuma

*
»A ti si jokal?« me je vprašal sošolec.
Odgovor, ki mi je samodejno izletel na ustnice, je tam obstal. Obmolknil sem; čeprav je bila garderoba, kjer smo se pripravljali za uro telovadbe, polna kričanja, zbadljivk in smeha fantov, ki jih je tisti hip zanimala samo žoga, in se prav zares nihče ni ukvarjal z nama, mi besedica vseeno ni šla z jezika. Z očmi sem zakrožil po prostoru – takrat sem prvič opazil do neopaznosti navadne obešalnike, stene, vrata in okna: zazdelo se mi je, da imajo obraze. Vsi so si bili podobni, a mi je vsak zbujal nelagodje na svoj način. Hladno predirni pogledi so izzivalno in obenem preteče ponavljali: »No, kaj boš rekel? Le pazi!« Da, res, kaj naj rečem … ? »Kaj … ? Naj se zlažem ali povem po resnici? Naj pomirim hude duhove prostora, ki so vstajali iz stvari okrog mene, ali naj govorim, tako kot se ne sme?« »Le pazi se!« je prihajalo vedno bliže …
»Ne,« sem potem naenkrat odgovoril in pretrgal neznosno naraščajoče žežnjanje v svoji notranjosti, »nisem jokal.« In za trenutek sem pogledal sošolcu v oči. Zableščale so se otroško živo in vendar rahlo vlažno. »Saj jaz tudi ne … « je dihnil, kakor v zadregi zaradi mojega nepričakovanega odgovora. »Dokler ga niso peljali. Ko sem videl krsto. Takrat pa nisem vzdržal … tak človek!« Njegov glas ni dopuščal nobenega dvoma o iskrenosti: iz njegovih otroških oči so ob pogledu na tisto krsto očitno res pritekle solze. Vsaj jaz sem takrat čutil, da je nedvomno moralo biti tako. To je še povečalo moje nelagodje: nelahko priznanje resnice me ni razbremenilo, počutil sem se, kakor da bi zašel na prepovedano območje, kakor da počnem »grde reči«, kot da tako rekoč nečistujem, ker nisem jokal, ker priznavam, da imajo besede »tak človek« o tem pokojniku zame povsem nasproten pomen, kot ga imajo zanj. Morda bi bil za »takega človeka« sposoben moliti, nisem pa ga mogel občudovati; že tedaj sem čutil, da nihče ne more in ne sme nalahko govoriti o smrti nikogar; nisem pa mogel biti žalosten zaradi tistega, kar je umrlo s smrtjo »takega človeka«. Povsem tuja mi je bila žalost nogometašev Hajduka in Crvene zvezde, ki so v solzah popadali po zelenici ob novici o tisti smrti; žalost tisočev po Jugoslaviji, ki so jo kazali javno v nekakšnem folklornem transu, podobno kot počnejo še danes ob podobnih prilikah Severni Korejci; in očitno tudi žalost mojega sošolca.
Precej let kasneje sem na Teharjah srečal njegovo mamo. Pravzaprav jo je srečala moja mama, ki jo je poznala z roditeljskih sestankov, in jo predstavila tudi mojemu očetu in meni. Bila je neopazna, simpatično zadržana gospa; vtis je naredila prav s svojo skromnostjo, ki je delovala kot naraven izraz uvidevnosti, in z dostojanstveno obvladano in vendar vidno prizadetostjo. Na spominsko slovesnost jo je privedel spomin: njen oče – ali morda stari oče, tega se ne spomnim več natančno, dobro pa se spominjam njene ranjenosti – je izginil v tem obratu smrti, enoti velikega političnega podjetja, ki ga je vodil Josip Broz, imenovan Tito. »Tak človek«, da se ob njegovi smrti njen sin ni mogel ubraniti iskrenih solz.
*
»Ne veš, kateri so bolj nori: ti vstajniki ali oni, ki skačejo na Zboru za republiko … ,« je živahno vzkliknil moj sogovornik. Intelektualna distanca je dobila poseben vzgon od moralnega ogorčenja, obenem pa mi ni bilo povsem jasno, ali je vznemirjen od jeze nad razmerami pri nas ali od ponosnega občutka, da je tako visoko nad njimi. Ampak to mi tedaj ni bila najpomembnejša uganka. »No, razumem, da množična zborovanja v napetih časih ne delujejo pomirjujoče, kdorkoli že jih prireja. Razumem tudi, da vse, kar diši po kolektivizmu, v intelektualcu zbuja odpor. Toda: vsebinsko se to, kar govorijo na enih in drugih shodih, vendarle močno razlikuje. Da ne govorim o skrbi za racionalno argumentacijo: poplava psovk in puhlic ni isto kot analiza problemov in predlogi načrtov … In da sploh ne omenjam neizenačenih družbenih in kulturnih razmerah, v katerih delujejo eni in drugi »norci«, če uporabim tvoj izraz. Tako rekoč goloroka gverila proti redni medijski vojski.« »Jasno!« mi je pritrdil. Obraz, na katerem se je pogosto poigraval komaj nakazan nasmešek, kot bi oponašal fino ironijo njegovih besed, je dobil neobičajno odločne poteze. Zazdelo se mi je, da sva ujela vsak svoj konec zgubljene nitke in začela spet uporabljati isto logiko. »Jasno!« je ponovil. »Ravno zato pa je tako deprimirajoče, ko se

stran: 007

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kako hočemo živeti?Tamino Petelinšek

ti, v katere si zaupal, da nas bodo potegnili iz tranzicijske kloake, izkažejo za povsem enake postkomunistom.« Avtor teh besed je vse drugo kot neracionalen človek; do zob je oborožen z zgodovinskim vedenjem o daljnih časih in o faktih, iz katerih je sestavljen naš polpretekli, totalitarni čas. Literarno omikan človek krščanskega etosa, ki tekoče govori idiom sodobne kulture. In vendar je izrekel takšne besede. In pretrgal nit pogovora – ta se je sicer nadaljeval in se nadaljuje, toda brez globljega razumevanja. Kadar izženemo logiko, so besede samo še besede, ali bolje, niso več besede, pomenijo lahko karkoli in zato ne pomenijo ničesar.

stran: 008

*
»Na ulici me je ustavila neznana gospa; bila je videti zelo kultivirana in zelo vljudno me je poprosila za kak evro. Očitno je bilo, kako prizadeta je, da je pristala v takšnem položaju. Ne po svoji krivdi. To je res grozno!« mi je pripovedovala oseba, ki ima sama vse lepe lastnosti opisane gospe, a ne bi nikoli posnemala njenih samoponiževalnih preživetvenih naporov. To preprosto vem, ker vem iz izkušnje, da je plemenita oseba, ena najplemenitejših, kar sem jih srečal. Na mojo previdno pripombo, da je vendarle malo nenavadno, da morajo pri sorazmerno dobro razvejani dejavnosti humanitarnih organizacij ljudje prav na ulice, pa so kljub temu iz nje prišle besede, ki jih je bilo v minulem letu slišati od vsepovsod in ki so zvenele, kot bi ne bile njene: »Ej, ljudje so danes v resnici lačni! Ti se giblješ med dobro situiranimi, ti ne veš, kako zgleda pravo življenje. Ljudje se ne vdajajo več propagandi o svobodnih družbi in neomejenih možnostih. Vse bolj postajamo sužnji, vklenjeni v norme storilnosti, brez prostega časa … « Kljub spoštovanju do nje ali pa ravno zaradi tega ji nisem ničesar odvrnil. Odvrnil sem pogovor povsem drugam, kot storim tolikokrat, ko vidim, da smo zašli v brezlogični prostor. Po februarskem državnem udaru, izvedenem s sredstvi kulturno-medijske propagande, gospa visokih manir ni več prosjačila za preživetje na ulici, vsaj slišal nisem več o njej. Sem pa od drage in spoštovane osebe začel dobivati spodbudne signale: vse večkrat jo je popadlo dušenje, ko je med pogovori z raznimi vidnimi ljudmi začelo njenim mislim zmanjkovati kisika. V brezlogičnem prostoru je mogoče dihati le z ideološkimi škrgami, ta plemenita oseba pa ni dvoživka. Žal pa je zato v teh krajih primerek ogrožene vrste.

Tri slike s foruma

*
Zgodovinske možnosti kapitalističnega produkcijskega načina so izčrpane. [ … izločil B. S.] V krizi nudi režim permanentnega razlaščanja v obliki varčevanja, privatizacij, proračunskih rezov in »strukturnih reform«, množično brezposelnost, uničevanje socialne države, revščino, brezdomstvo, strukturno družbeno nasilje in politično avtoritarnost. Tudi če/ko se izkoplje iz sedanje krize, lahko znotraj kapitalizma v najboljšem primeru računamo le na ponovitev izpraznjene in duhamorne družbe množične potrošnje in spektakla.
To, da kapitalizem nima prihodnosti, pomeni nekaj drugega. Pomeni konec zgodovinskega obdobja, v katerem je bil kapitalizem nosilec družbenega razvoja [ … ]. Kapitalizem nima prihodnosti v pomenu velikih družbenih sprememb in inovacij, preostane mu le ponavljanje brez razlike. [ … ]
Kapitalizem nima prihodnosti. To ne pomeni, da se ne more nadaljevati ali da bo razpadel zaradi svojih notranjih protislovij, prav lahko se nadaljuje še desetletja ali stoletja, bodisi v novem cikličnem ritmu bodisi (kar je verjetneje) v režimu trajne nizke rasti in nizke intenzivnosti investicij na robu recesije, kar je bil tudi evropski trend v desetletju pred sedanjo krizo. Ali bo kapitalizem preživel, ni, kot je predvideval Schumpeter, odvisno od razmerja med drznostjo in inovativnostjo podjetniškega duha ter birokratsko racionalnostjo družbenih načrtovalcev, temveč od razvoja družbenih bojev proti kapitalizmu, od strateške inteligence, stopnje organiziranosti in odločnosti vseh tistih, ki ne pristajamo ne na odtujenost potrošniške družbe v času vzpona kapitalizma ne na proračunski fatalizem v času njegove krize. Samodejno kapitalizma ne bodo uničile ne krize ne padanje profitne mere, njegov konec je politično vprašanje in zato nepredvidljiv. [ … ]
Ko skačemo in kričimo na Kongresnem trgu ali Trgu republike, hkrati mirno in besno, navdušeno in ogorčeno, radostno in preudarno razbijamo sive okove sedanjosti in ustvarjamo trenutke, v katerih se skozi razpoke v mrtvem teku kapitalizma nasmehne prihodnost. Ko pod svinčenim nebom veselega decembra, kot pojejo Kombinatke, kljubujemo času sodobnega sveta, smo centrifugalna sila, ki beži kapitalistični krožnici večne sedanjosti. Tudi ko se vrnemo v zatohle pisarne, dolgočasne predavalnice ali na zavod za reprodukcijo rezervne armade delovne sile, nismo več isti. Na sveto grozo poklicnih filistrov, ki so dejanski zombiji izčrpanega družbenega reda brez prihodnosti, na svoje transparente rišemo rdečo zvezdo.

stran: 009

Za Marxa je bil kapitalizem zadnja stopnja ne zgodovine, temveč mučne predzgodovine človeštva, saj s svojo izjemno tehnološko in družbeno dinamičnostjo razkrije možnost začetka dejanske zgodovine človeštva, a jo hkrati zamrzne v objektiven tip družbene dominacije, kjer ljudem vlada mefistovska sila zakona vrednosti. Začetek dejanske zgodovine človeštva bi pomenil nič več kot zavestno obvladovanje produktivnih družbenih sil človeštva in načrten razvoj vseh človeških kreativnih potencialov. In nič manj kot odpravo mezdnega dela, zakona vrednosti, družbene delitve dela in blagovne menjave.
Dr. Primož Krašovec, sociolog, član DPU, Možnosti prihodnosti in začetek zgodovine
*
Obdobje samoumevnosti kapitalizma se bliža koncu. V drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je v »razvitem« svetu končalo obdobje hitre in stabilne gospodarske rasti, se je začel napad sil kapitala na delavske pravice, ki traja vse do današnjega dne. Podlaga za upravičevanje kapitalizma je začela plahneti, apologeti kapitala pa so bili prisiljeni obstoj kapitalizma vse bolj opravičevati z golim dejstvom njegovega obstoja. Z dejstvom, da se kapitalizem v nasprotju z realno obstoječimi socializmi ni zlomil, čeprav so ga pogosto morale reševati fašistične tolpe in vojaške hunte, zagovarjajo tezo, da alternative preprosto ni in da moramo biti v imenu nadaljnje akumulacije kapitala pripravljeni sprejeti vsako žrtev: rastočo neenakost, revščino večine svetovnega prebivalstva, teror diktatorjev in opustošenje narave. [ … ]
Vendar mistične sile, bivajoče v finančnih in drugih trgih, svoje moči ne črpajo od drugod kakor iz človeškega delovanja v kontekstu določenega ustroja družbene produkcije. Zaradi tega ustroja, ki posameznike odtujuje tako drugega od drugega kakor od produktov svojega dela, se ti produkti osamosvojijo in nam stojijo nasproti kot tuja, nerazumljiva in neobvladljiva sila, ki straši zdaj v obliki izvedenih finančnih instrumentov, zdaj v obliki obresti na državne obveznice. Razvoj znanosti in izobraževanja že danes ponuja tehnološke možnosti za izničenje revščine, krajšanje delovnega časa in sonaravni razvoj, vendar bodo te ostale zgolj možnosti, dokler se bodo družbene moči izčrpavale v konkurenčnem boju in ostajale podrejene slepemu diktatu povečevanja profita. Čas je, da začrtamo drugačno pot razvoja, kjer bo demokratično upravljano gospodarstvo sredstvo za doseganje družbenih ciljev, ne obratno, in kjer bo temeljno vodilo solidarnost, ne konkurenčnost.
Naš cilj je vzpostavitev družbeno-ekonomskega sistema, utemeljenega na neposredni demokraciji v politiki in ekonomiji ter na demokratično-planski delitvi dobrin. Gre nam torej za sistem proizvodnje in delitve, ki bo v skladu s potrebami vsake posameznice in posameznika ter družbe kot celote in ki bo upošteval nosilne kapacitete in pogoje regeneracije okolja.
Demokratičnega socializma ne razumemo kot utopično družbeno stanje v nedoločeni prihodnosti, ampak kot proces preseganja kapitalizma z demokratičnimi sredstvi, ki se ravna po večstoletni tradiciji emancipatornih bojev delavcev, kmetov, žensk in staroselcev. To demokratično preseganje kapitalizma poteka:
na politični ravni z oblikovanjem in uvajanjem novih oblik sodelovanja skupnosti pri soodločanju o javnih zadevah, kot so participativni proračun, neposredna demokracija na lokalni ravni (z zbori občanov in javnimi skupščinami) in nadomeščanje predstavniškega sistema z neposredno udeležbo v soodločanju in delegatskim sistemom;
na mikroekonomski ravni z uvajanjem oblik ekonomske demokracije, kot so skupno lastništvo zaposlenih, so- in samoupravljanje ter zadružništvo;
na makroekonomski ravni z odpravljanjem trga in konkurence kot družbenih mehanizmov, ki v kapitalizmu povzročajo nenehne krize, in z vzpostavljanjem alternativnih načinov koordinacije proizvodnje in delitve dobrin, kot sta sodelovanje med proizvodnimi enotami namesto konkurence in demokratično planiranje namesto »slepe« tržne proizvodnje. [ … ]
Zavedamo se, da te politike ne morejo obstajati v eni sami državi in zavezani smo k internacionalizmu. Zavzemamo se za odpravo svetovnega kapitalizma ter se pri tem navezujemo na boje emancipatornih gibanj in strank z vsega sveta.
Iz Manifesta iniciative za demokratični socializem
*
Dogajanje okoli družinskega zakonika sam razumem kot simptom nečesa globljega in dosti bolj usodnega. Govori nam o tem, kam plove naša družba kot celota. In ne znam se znebiti vtisa, da je smer napačna, da počasi, a vztrajno drsimo nekam, kjer smo že bili. Pa nam ni bilo všeč in iz upora je v končni fazi nastala naša država.

stran: 010

Težko se je skratka znebiti vtisa, da nasproti racionalno prepričljivo argumentiranega predloga stoji predvsem ideološko motivirano nasprotovanje, ki sistematično vzbuja strahove tam, kjer jih v realnosti ni.
Če Slovenija za nekaj še ni zrela, kot pravijo kritiki, jo je treba pač obsevati z umetno svetlobo, da bo hitreje dozorela. Če hočemo živeti v moderni, svobodni, odprti družbi, smo se vsi skupaj dolžni v to smer maksimalno potruditi – to je zmeraj znova naša naloga!
Dr. Aleš Črnič, izredni profesor na FDV-ju v intervjuju v Mladini 23. 11. 2009

Naša igra: tragedija in farsa

Tri slike iz zasebnega albuma in tri s foruma; po tri podobe resničnosti, v kateri živimo. Postavil sem jih drugo ob drugo, ker se na neki način med seboj osvetljujejo in tako morda mečejo vsaj droben pramen svetlobe na sodobno slovensko stvarnost, ki se vedno bolj upira razumevanju.
Kje smo? Kam gremo? Kako hočemo živeti? Kaj je naša družba? Po nastopu gospodarske krize so se začela tudi v javnosti, na forumu, odpirati ta »večna« vprašanja, ki so bila po padcu komunizma odrinjena na obrobje družbenega zanimanja. Najbolj prizadevno so jih tja potiskali, pogosto z glasnim posmehom, liberalno usmerjeni mnenjski voditelji, ki so se rekrutirali iz vrst partijskih politikov in vidnih intelektualcev socialističnega režima. Smo tudi na to pozabili? Ampak saj to ni nič skritega in oddaljenega: nekateri od njih se še niso utegnili ponovno preobleči in danes že spet rohnijo proti neoliberalizmu in kapitalizmu kar v kostumih liberalnih akademikov. Vendar je tu tudi mlada generacija, ki se je oblikovala že v demokratičnem poosamosvojitvenem času. Ta stopa po logiki stvari danes v ospredje. Kot je mogoče slišati in videti in občutiti vsak dan, pa je njihov diskurz groteskno podoben stari marskistični »znanstveni« razlagi zgodovine in človeka; pravzaprav so ti mladi intelektualci miselno bolj podobni svojim učiteljem, kakršni so bili pred desetletji, kot so ti danes podobni samim sebi. V izbranih odlomkih, ki so reprezentativni za duha tega slovenskega trenutka, je najti vse glavne odlike doktrine, na kateri je temeljil pred kratkim neslavno preminuli socialistični imperij: Marks, revolucija, fašizem, prepoenostavljanje, utopija, fanatizem, vera v univerzalno zmago socializma in predvsem oholo prepričanje v neomejeno moč človekovega razuma, ki ga mladi ideologi pojmujejo povsem instrumentalno in nad katerim ima njihovo gibanje nevprašljiv monopol. Denacionalizacija in privatizacija sta kraja, podružbljanje lastnine pa je vračanje v tako rekoč naravno stanje in je zato vzpostavljanje pravičnosti. Teror diktatorjev, avtoritarna politika in opustošenje narave so značilnosti kapitalističnih družb, v katerih vlada parlamentarna demokracija, demokratični socializem pa upravičeno vzbuja upanje v drugačen svet; trg je generator gospodarskih kriz, v obzorju planske, dogovorne ekonomije se svetlika rešitev …
Te slike sveta obračajo zgodovinsko resničnost na glavo in jo prikazujejo v povsem reducirani obliki, ki se – kako nenavadno! – natanko prilega historizofski shemi demokratičnega socializma. V svoji naivnosti se ta besedila zdijo pravzaprav popolnoma neverjetna; za obsežnejše navedke iz njih sem se odločil, ker se tako neposredno pokažejo njihova repetitivnost, votli patos in primitivizem, ki je tolikšen, da je težko verjeti, da njihovi avtorji resno mislijo to, o čemer pišejo. In vendar: zdi se, da ne skušajo toliko z razumevanjem prodreti v resničnost kot prilagoditi resničnost svojemu vnaprej oblikovanemu razumevanju. Resnica torej ni razdrobljena v svetu, temveč je vsa v manifestu. Kultura zato ni prostor za argumentacijo, temveč za akcijo. Mladi ideologi niso misleci, temveč aktivisti.
Dominantno dogajanje v slovenski kulturi je tudi sicer že dolgo intelektualno malo relevantno in nezanimivo; zanimivo in relevantno pa je vprašanje, kako da je lahko takšno dogajanje dominantno. Kako je mogoče, da vsebine in metode kulturnega diskurza vsiljujejo takšen miselni okvir, v katerem se ni mogoče dotakniti globlje resničnosti, pa naj gre za zgodovino, kulturo ali umetnost? Zakaj tisti, ki skušajo seči globlje, praviloma ostanejo na margini?
Takšno stanje vsaj deloma pojasnjujejo »slike iz zasebnega albuma«: dolgotrajna izpostavljenost »klimatskim razmeram« kulture prinaša spremembe v miselnosti in občutljivosti. Največkrat se te zgodijo nezavedno in takrat so tudi najmočnejše. Ljudje, ki imajo sicer povsem dobro sposobnost presoje v zasebnem življenju in izvrstne kompetence na zahtevnih poklicnih področjih, zaradi ideološke radiacije izgubijo kompas, ko se gibljejo po aktualni družbeni realnosti. Ti so potem žal vedno na razpolago za to, da vidijo tisto, česar ni, in ne vidijo tistega, kar je. Za obstojnost komunistične ideologije pa so še drugi vzroki: eden med njimi, morda ne najmanj učinkovit, je kompleksnost življenja. Kompleksnost, ki je tolikšna, da življenje ni v celoti obvladljivo in

stran: 011

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Marksistični feniks, v katerem stoletju smo? Tamino Petelinšek

da prinaša poleg pričakovanj in skrivnosti s seboj tudi negotovost. To zadnje pa zbuja odpor. In dela privlačno ideologijo, ki obljublja, da bo življenje prijela za roge. Ker je želja po obvladovanju močnejša od izkušnje resničnosti, s(m)o ljudje vedno znova pripravljeni videti tisto, česar ni, in ne videti tistega, kar je, in verjeti isti ideologiji v različnih preoblekah. Skrajno poenostavljujoča shematična razlaga življenja se tako, paradoksno, okorišča z njegovo kompleksnostjo. Če pogledamo pod varljivo sociološko površino, reakcionarna revolucija in klici »Nazaj v prihodnost!« dejansko obnavljajo staro zgodbo: so upor proti realnosti. In zato niso posebno presenečenje; ugodne razmere za to so v globljih antropoloških strukturah. Kar ima tako tragično kot farsično plat. Pred več kot tremi desetletji je Leszek Kołakowski v sklepu tretjega zvezka monografije Glavni tokovi marksizma te razmere sodobnega človeka in strateško učinkovitost marskizma opisal izredno pronicljivo in, to lahko potrdimo kot priče, preroško:

Učinkovitost marksizma kot sredstva politične mobilizacije pa je povsem drugo vprašanje. Kot je bilo že povedano, se »marksizem« pojavlja kot frazeološko sredstvo najrazličnješih političnih interesov. [ … ] Zaradi neverjetne hitrosti in porasta informacij človeške aspiracije po celem svetu rastejo mnogo hitreje od zmožnosti za njihovo zadovoljitev, kar povzroča ogromno množico frustracij in kar potem vodi k – pripravljenosti na agresijo. Komunizem se je pokazal za zelo veščega pri kanaliziranju frustracijske agresije in usmerjanju le-te v najrazličnješe smeri, odvisno od okoliščin, pri čemer si je pomagal z ostanki marksistične frazeologije. Mesijanski upi so druga plat obupa in občutka nemoči, ki obhaja ljudi, ko vidijo poraze, ki so jih povzročili sami. Optimistična vera, da je vse človeške probleme in vse nesreče mogoče v celoti in hitro rešiti in da samo zloba tako ali drugače identificiranih sovražnikov ne dovoljuje bliskovite uporabe teh rešitev, se pogosto pojavlja v ideoloških tvorbah, ki jih poznamo pod imenom marskizem (ki mora zaradi tega spreminjati vsebino glede na razmere in ustvarjati hibride skupaj z raznimi drugimi ideološkimi tradicijami). V tem času marksizem sveta niti ne razlaga niti ne spreminja, temveč je samo zbirka parol, ki rabijo za organizacijo različnih interesov, ki pa največkrat nimajo ničesar skupnega s tistim, s čimer se je marksizem prvobitno identificiral. [ … ] Samooboževanje človeka, ki mu je marksizem dal filozofski izraz, se končuje na isti način kot vsi individualni in kolektivni poskusi samooboževanja: izkazalo se je za komično plat človeškega trpljenja.

stran: 012