Avtor: Vanja Kržan

stran: 054

Ne le o Nabrežini in Nabrežincih, članek bo govoril tudi o drugih Kraševcih – Slovencih, ki so stoletja živeli na tem koščku nekdaj popolnoma slovenske zemlje, danes poimenovanem z izrazom tržaško zaledje. Na Nabrežino me spominja Igo Gruden in ena od njegovih pesmi, ki smo jo Titovi pionirčki moje generacije imeli v šolskih berilih. Obujala nam je hrepenenje po morju, takrat za nas nečem nedosegljivem, ganila nas je bolečina »temačnih dni«, ki jo je izrazil pesnik. Pesem je zapisal svojemu sinčku kot duhovno oporoko:
V Nabrežini blizu Trsta

se tvoj oče je rodil:

kjer je v morju skala čvrsta,

se po produ je podil,

v zimi z burjo se boril.

V šolo hodil je v Gorico:

ko prihajal je domov,

vozil se je z jadrnico,

z ribiči veslal na lov

tja do istrskih bregov.

Dnevi so prišli temačni,

takšnih ni še videl svet;

mrki tujci v dobi mračni

so teptali kraški cvet

petindvajset strašnih let.

Naj kdorkoli kdaj te vpraša,

kdo živi na zemlji tej,

vedi: zemlja ta je naša,

tvoji dedi spijo v njej,

zanjo bori se naprej!

(Sinku, Pesmi 1949)
Tudi zgodovinski viri pričajo, da ‘zemlja ta je naša’. Te vire sem črpala iz knjige Nabrežina skozi stoletja, izdane v Nabrežini 1996. Ko se je na začetku 8. stoletja Slovanom dokončno posrečil prodor v Furlansko nižino, so se naselili do utrjene meje z Langobardi, ki je potekala od Devina proti severu mimo Tržiča (Monfalcone), Fare, Krmina, Čedada, Nem in Humina (Gemona) do Pušje vasi (Vencone). Ta meja je vsa stoletja veljala za ločnico med Slovenci in sosednjimi ljudstvi.
V devinskem urbarju iz leta 1578 najdemo prve slovenske priimke Nabrežincev, kot so Schacharija (Caharija), Grudin (Gruden) in Pertold (Pertot), kasneje pa še Legischa (Legiša), Marusitsch (Marušič) in drugi. Ime naselja Nebresin ali Nabruschina, ki ga zasledimo v tem urbarju, sega v predrimsko dobo. Zmeda pri pisanju imen je nastala z uporabo gajice. V obdobju fašizma pa so zlonamerno spreminjali slovenska imena, bodisi priimke bodisi krajevna imena. Še vedno najdemo sama slovenska imena l. 1841 v seznamu nabrežinskih družin, ki ga je sestavil kurat Valentin Florianzhizh (Florjančič).
Tudi ledinska imena zemljišč, zapisanih v urbarju iz l. 1779, pričajo, da so na »zemlji tej« živeli Slovenci: Na Hribi, pod Oreham, nad Klanzam, Draga in Breg (staro ledinsko ime, ki še danes velja za točno določeno področje od morja do železnice, kjer so si neumorni Nabrežinci v začetku prejšnjega stoletja obzidali vinograde, njihove žene pa znosile v nečkah zemljo na ‘paštne’, da so lahko nasadili trte). Iz daljnega 15. stoletja nam Alojz Rebula – poet Krasa – oživlja posamezne točke na obali: Čedaz, Kapucinarjev školj, Brojnica, Dednica, Rogač …
Skopa kraška zemlja, ki jo je odpihovala burja in splakoval dež, je Nabrežincem nudila skromno preživetje. Danes ponovno cenjena pirjevica (odporna in manj rodna pšenica) z ržjo, ječmenom in koruzo jim je dajala vsakdanji kruh. Paša je bila slaba; največja nadloga je bilo pomanjkanje vode.
Nabrežinci svoje kraške žilavosti niso utrjevali le na zemlji, ampak tudi na morju, v borbi z burjo in valovi. Ko je začelo poletje prehajati v jesen, so pozorni opazovalci s posebnih mest s kričanjem opozarjali ribiče, da se približujejo jate tunov, po nabrežinsko tonov. Potrpežljivo so jih čakali v čolnih, tonerah. S posebnimi ukazi in vodenjem ‘tonere’ so ‘zapirali tone’ in iz vasi jim je staro in mlado hitelo pomagat vleči mreže na kopno. Seveda so poleti in pozimi lovili tudi druge ribe »vse do istrskih bregov«. Za kaj pa naj bi sicer Nabrežinci imeli svojo znamenito ‘čupo’ (narejeno iz debelega in dolgega hrastovega čoka). Slovensko likovno umetnost je z upodobitvijo nabrežinskih ribičev in čup obogatil slikar Lojze Perko. Ta kulturna dediščina pa žal ni ostala last prvotnih slovenskih ribičev ob obali Krasa. Dobila je nove, tuje lastnike in le redki izbranci jo lahko občudujejo v sobani državnega predsedstva v Ljubljani.
Nabrežinskim ribičem niti morski roparji in razbojniki niso bili tuji. Slikarjev čopič je zamenjalo pero pesnika A. Aškerca. »Prišli so Čožoti/ čez široko morje/ od obale laške/ s pisanimi jadri, s praznimi čolniči/ … Pa lovili ribe/ so Čožoti lačni/ v morju našem

stran: 055

Opis slike: Spomenik Igu Grudnu v Nabrežini

krasnem/ … Tretji dan lovili,/ pa se nam smejali/ na ves glas Čožoti,/ kazali nam osle,/ pitali nas s »ščavi«,/ kadar so veslali/ drzni mimo nas.«
Slovenski ribič je poznal tudi praznik. »Greš, ljubica, z mano na božjo pot,/ k Mariji v Barbano na božjo pot?/ Po morju bo barka letela,/ ko da bi peruti imela!« (A. Aškerc, Božja pot v Barbano). Kraševec je od konca 8. stoletja sprejemal vero v Boga, ki so mu jo oznanjevali blagohotni benediktinski redovniki iz samostana sv. Ivana v Devinu (Štivan), za to so poskrbeli oglejski patriarhi. Štivanski samostan je postal za Slovence, ne le na Krasu, versko in kulturno središče mnogo stoletij.
Nabrežinski kamnarji in kamnoseki so ponesli sloves nabrežinskega marmorja po vsej Evropi do daljnega Egipta. Spuščali so ga po svinčenih drsinah v morje in ga natovarjali na ladje. Še danes lahko nabrežinski kamen občudujemo v oglejski baziliki, v Gradežu, v Benetkah, Rimu; v palači parlamenta v Budimpešti in na neštetih zgradbah v krajih nekdanje avstro-ogrske monarhije; v bližnjem Trstu ali v daljnem Egiptu v izklesanih leopardih, ki stražita Sueški prekop. Na naših tleh se svetovna mojstrovina nabrežinskih kamnarjev in kamnosekov pne čez Sočo pri Solkanu – v največjem enoločnem kamnitem mostu na svetu.
Tudi svojemu kraju so Nabrežinci postavili spomenik ob gradnji južne železnice Ljubljana–Trst s 646 m dolgim in 19 m visokim železniškim viaduktom, narejenim iz dvainštiridesetih obokov. Premožnejši so si vhode v svoje hiše in dvorišča olepšali s kamnitimi ločnimi ali okvirnimi portali; si postavljali vodnjake ali tlakovali tla; vzdolž fasade so kamniti balkoni z balustrado počasi začeli spodrivati izvirne ganke ali ‘baladurje’, ki so bili prvotno leseni. V nabrežinski hiši si lahko našel tudi s kamnom obloženo ognjišče – »bajni čar kraškega doma«, kjer so v dolgih večerih pravljično zaživele morske pečine nenavadnih oblik ali razvaline Devinskega gradu ali pa je našla izpoved trpka bolečina preizkušanega Nabrežinca. V spominu Nabrežincev, ki so zapustili domačo vas, ostaja zvok kladiv domačih kamnarjev »suhih in ožganih teles«; ostaja pogled na žene in dekleta, ki so jim v košarah nosile hrano. Nabrežinska žena je vedno delila s svojim možem vse dobro in hudo.
Z zgraditvijo južne železnice Ljubljana–Trst l. 1857 se je povečalo število priseljencev, zlasti železničarjev in kamnosekov. Ob gospodarskem razcvetu Trsta so se naselili v Nabrežino trgovci in obrtniki, kar nekaj pa je bilo gostilničarjev, da so močili izsušena usta kamnarjev. Ob gradnji železnice so našli pri Nabrežini tudi izvir vode, tako dragocen vir življenja za Kraševca.
V tej pisani druščini Nabrežincev si kar težko predstavljamo, da se je v desetletjih pred prvo svetovno vojno po zaslugi nekaterih Nabrežina kulturno in narodnozavedno tako zelo razbohotila. Med tistimi, ki so bili najbolj zaslužni za kulturni vzpon v Nabrežini, lahko omenimo Avgusta Tanceta (1864–1946). Po poklicu je bil nadučitelj, bil pa je tudi odličen organist, pevec in pevovodja. Arhitekt Anton Radovič je deloval v Javni ljudski knjižnici. Lastniki kamnolomov in kamnoseških delavnic so bili večkrat tudi politiki in kulturniki. Župan Franc Gruden (oče pesnika Iga Grudna) je bil med vodilnimi v Pevskem društvu Nabrežina. Kulturno dejavnost so obogatili tudi nedomačini, ki so večinoma kot uslužbenci pri železnici prihajali iz drugih krajev Primorske in Slovenije. Po prizadevanju duhovnika Josipa Vodopivca je bila tik pred prvo svetovno vojno ustanovljena v župnišču Ljudska hranilnica in posojilnica, ki jo je vodil domačin Jernej Pertot.

stran: 056

V Nabrežini je v tem času delovalo neverjetno veliko kulturnih društev: čitalnica, ki je od l. 1869 prirejala ‘bésede’, njena naslednica je bilo bralno društvo, Tamburaški zbor Narod, Slovensko katoliško izobraževalno društvo s knjižnico, Moška in ženska podružnica sv. Cirila in Metoda, ki je podpirala razvoj šolskih ustanov na katoliško-narodni osnovi, Ljudski oder, Godbeno društvo Nabrežina, Pevsko društvo Nabrežina, Javna ljudska knjižnica in Splošna delavska zveza Vzajemnost, ki je hotela razširiti vpliv socialističnega gibanja med delovnimi ljudmi.
Središče naselja je bil trg s cerkvijo sv. Roka. Zapis v župnijskem urbarju navaja, da je bila cerkev posvečena l. 1604, povečano in olepšano pa je posvetil prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems l. 1764. Župnik Bogomil Brecelj (zdaj že pokojni) je l. 1982 oskrbel zidavo župnijske dvorane sv. Roka za raznolike dejavnosti vernikov slovenske in italijanske narodnosti. Slovenski verniki vam bodo ponosni pokazali postaje križevega pota s slovenskimi napisi, saj so kljubovale fašističnemu preganjanju in ostale v cerkvi do danes.

Dnevi so prišli temačni

V kulturni in gospodarski razcvet Nabrežine je treščila prva svetovna vojna. Od tega udarca se Nabrežina nikoli več ni povsem opomogla. Fantje in možje so bili vpoklicani v tržaški pehotni polk, mnogi so spoznali ruska bojišča in tam tudi za vedno ostali. Že v času prve soške bitke so postali privlačni cilji italijanskih letalcev mogočna nabrežinska železniška postaja, njene naprave in železniški tiri, mostovi in razna avstrijska skladišča. Družine so živele v vse hujši revščini, vendar so kljub pomanjkanju sodelovali v dobrodelnih akcijah, pomagali nastanjenemu vojaštvu, žene in dekleta so skrbele za ranjene vojake v nabrežinski bolnici.
V sedmi soški bitki septembra 1916 je večina Nabrežincev morala v begunstvo v Wagno pri Lipnici (Leibnitz) na avstrijsko Štajersko in nekatere druge kraje. Njihov župnik Jožef Vodopivec je ostal z njimi do konca leta 1917. Že tega leta pomladi so se nekateri smeli vrniti v Nabrežino na svoje izropane domove in so v skrajni revščini čakali konec vojne. Navdušeno so pozdravili Majniško deklaracijo in se s podpisi izjavili za združitev slovenskega, hrvaškega in srbskega naroda v kraljevino.
Tistih nekaj nabrežinskih mladcev in povratnikov, ki so se ob koncu vojne nahajali v Nabrežini, je 2. in 3. novembra 1918 z zasilnimi barikadami ustavilo prodor italijanskih enot. Naslednjo noč so se fantje umaknili, italijanski vojaki pa so z belimi zastavami – znakom miru – odkorakali skozi Sv. Križ in Prosek proti Trstu. Belo zastavo je 20. novembra 1918 zamenjala italijanska trobojnica. Še pred tem pa so italijanske vojaške oblasti zahtevale tri talce iz Nabrežine: deželnega poslanca, učitelja in jurista, v znak maščevanja in v poduk, kdo bo odslej zagospodoval nad Slovenci.
Zvijačnost in nenačelnost italijanskih oblasti je po vojni zahtevala Primorsko zase. Sanje po združitvi s Slovenci v novonastali kraljevini se Primorcem niso izpolnile. Po vojnem opustošenju je življenje le s težavo steklo. V kamnolomih ni bilo več starih gospodarjev, dela je primanjkovalo. Vsaka družina je čakala na povratnike iz vojske. Zanemarjene njive so postale še bolj skope. Mnogi so se v letih po vojni in še kasneje izselili v Argentino in drugam, da bi tam našli lažje preživetje, izpolnitev svojih sanj ali pa jih je tja odgnal vse hujši fašistični pritisk. »In za morjem – tam pomlad je,/ Vida, tam pomlad je večna;/ za obzorjem pa tvoj grad je –/ v njem bo lepa Vida srečna … « (Igo Gruden, Pesem o lepi Vidi). Ali bo Kraševcem odslej ostalo le še hrepenenje po boljšem življenju, po svobodi?
Za tiste, ki so ostali doma, »dnevi so prišli temačni, takih ni še videl svet«. Primorci si še niso opomogli od vojne in razočaranj, že je v črni srajci navalil nadnje – fašizem. Po l. 1920 je postajal vse bolj očiten in vedno bolj nasilen. (O fašističnem nasilju nad Slovenci smo pisali v 88. številki Zaveze.) Ukinjene so bile vse slovenske organizacije in društva; novi oblastniki se niso zadovoljili le z odloki, v naselja so prihajale fašistične skupine ‘škvadristiov’ s

stran: 057

Opis slike: Železniški viadukt

‘kamionetami’; vdirali so v poslopja, pretepali prisotne in jim dajali piti ricinusovo olje. Fašističnemu nabrežinskemu županu so bili trn v peti celo nedolžni slovenski napisi na nagrobnikih na pokopališču. Dal jih je na dražbo, češ da je treba dati prostor novim.
Nabrežinska sekcija Fašistične nacionalne stranke je bila ena prvih v širšem zaledju Trsta in povsem uvožen pojav. Vedno bolj je bila razvejena mreža fašističnih organizacij in društev: kdor ni hotel pristopiti, ni dobil npr. dovoljenja za obrt. Prepovedana je bila raba slovenščine v uradih. Gentilejeva šolska reforma marca 1923 je postopoma odpravila pouk v slovenskem jeziku. Izganjali so slovenske učitelje in uradnike. Od tega leta dalje je postala Nabrežina Aurisina. Še danes v teh krajih zaman iščete dvojezične napise.
Razumljivo, da je v Slovencih rastel čedalje večji odpor proti nasilju in krivicam tujih fašističnih oblastnikov, a so ga morali bolj ali manj prikrito zadrževati v sebi. Tak položaj so spretno izrabljali redki posamezniki – tudi med Nabrežinci prisotni – komunisti. Nosilec njihovih idej in nekakšen simbol je postal Kamnarjev Jurij pisatelja Franceta Bevka. »Delavci iz jav in kamnoseških barak. Trudni, z belim prahom pokriti, so se upogibali, besede so jim zvenele kot njihova dleta. Drzne sanje duš so letele prek mej, verjeli so, da je v njihovih rokah usoda sveta … «
Prva svetovna vojna je delovanje kamnolomov in kamnoseško dejavnost popolnoma ohromila, l. 1925 pa so ponovno delovali s polno paro; tega leta je bil odprt tudi največji kamnolom Cave Romana. Nabrežina se je lahko pohvalila, da ni kamnarja ali kamnoseka, ki bi bil brez dela. V tistem obdobju je bilo zaposlenih 1200 delavcev in 150 vajencev.
Kje drugod – če ne med delavstvom – so posamezniki pričeli širiti komunistične ideje. Ivan Vogrič se v poglavju Obdobje med obema vojnama v knjigi Nabrežina skozi stoletja o tem pohvali: »Prepoved političnega delovanja je zelo oslabila katoliško – liberalni tabor, medtem ko so komunisti – kljub velikim organizacijskim in kadrovskim težavam in kljub temu, da so že od leta 1922 delovali skoraj ilegalno – nadaljevali politično delo. Med protirežimskimi akcijami, ki so jih izvedli, bi omenili razobešenje rdečih zastav in letakovanje na večer pred prvim majem 1930. Akcijo so izvedli v strogi tajnosti, vendar so zaradi izdaje več udeležencev aretirali (pretežno so bili mladi) in za nekaj časa tudi priprli. Nabrežinsko antifašistično jedro je bilo tako spet okrnjeno, istega leta pa se je izognilo množičnim aretacijam v primorskih krajih, se pravi policijskim racijam, ki so privedle do t. i. prvega tržaškega procesa.«
Ali je nabrežinsko antifašistično jedro tvorila le peščica komunistov in je večino mladcev pri razobešanju zastav gnalo bolj domoljubje kot komunistične ideje, ki jih v celoti niti poznali niso? Ali niso bili ti mladci žrtve nabrežinskih komunistov?

stran: 058

In kaj se je zgodilo štiri leta kasneje? Prisluhnimo spet Ivanu Vogriču. »V nabrežinskih kamnolomih so se medtem nadaljevale občasne mezdne agitacije. Te akcije so vodili večinoma levičarski sindikalisti, njihovo delovanje so oblasti nasilno zatrle ob koncu pomladi l. 1934. V okviru širše policijske akcije (med njo so onemogočili celotno komunistično mrežo v spodnji Furlaniji, na Tržaškem in na nabrežinsko-komenskem Krasu) so za zapahe spravili več desetin domačinov. Naslednje leto so jim sodili pred posebnim sodiščem v Rimu.« Iz omenjenega odstavka ni razvidno, ali so bile te desetine domačinov sami komunisti ali pa so bili med njimi tudi protifašistično usmerjeni, pokončni in domoljubni Slovenci. Mnogi so bili obsojeni na več let ječe, tudi nekateri iz Nabrežine. Pomiloščeni so bili l. 1937 ob rojstvu prestolonaslednikovega sina.
»Eden pa se je pravočasno izognil aretaciji. To je bil Ivan Pavlina, ki je bil nekaj časa v vrstah tujske legije, nato pa se je kot prostovoljec pridružil republikanskim silam v Španiji. Na republikanski strani se je takrat boril še en vaščan – že omenjeni Leopold Caharija, ki je več let kasneje postal načelnik Gregorčičeve brigade, po vojni pa koprski župan,« še omenja Ivan Vogrič. Nič pa ne zvemo, kako to, da so se posamezni komunisti vedno in povsod »pravočasno izognili aretaciji«.
10. junija 1940 je Italija stopila v vojno. Takrat so ponovno »vtaknili v pripor nekatere domače antifašiste. Tokrat so jim sodili z večjo skupino protifašistov, in sicer na t. i. drugem tržaškem procesu«. Obsojenih je bilo 60 protifašistov, med njimi je bilo 22 komunistov, navaja Vogrič. Večina obsojencev je bila izobražencev in narodnjakov. OF, ki je takrat že imela tajno tiskarno v Trstu, je takoj izkoristila proces za svojo propagando in razširjala ‘protifašistične’ letake s podpisom: Osvobodilna fronta slovenskega naroda – Pokrajinski odbor za Primorsko. S tem je hotela prepričati Slovence na Primorskem, da je OF tista, ki se bori za njihovo osvoboditev. In ljudstvo, ki je petindvajset let trpelo fašistično nasilje, ji je slepo verjelo in zaupalo.
»Leta 1940 so iz Nabrežine fašisti konfinirali Adolfa Pertota, pevovodjo, ki je vodil cerkveni pevski zbor skozi najhujše čase in ki je bil svoj čas član tajne organizacije TIGR. Pertot je bil skupaj z Josipom Terčonom, Stankom Kosmino in domačima slovenskima župnikoma Josipom Vodopivcem in Antonom Grbcem, ki sta previharila z Nabrežinci vse obdobje fašističnega zatiranja, eden najbolj vplivnih domačinov, ki se niso istovetili s komunistično stranko.« Ali niso torej predvsem taki in podobni ljudje tvorili jedro antifašističnega odpora, ki si ga je vedno bolj lastila OF?
Tako je OF že pred vojno, zlasti pa ob pričetku vojne s prihodom prvih partizanov na Primorsko in njihovi okrepitvi po kapitulaciji Italije stegovala svoje oblastiželjne lovke po Primorcih.

Nabrežina in tržaški kras med revolucijo

Ni naš namen opisovati čete, odrede, divizije in bataljone, ki so nastajali na Primorskem in se v duhu komunističnega ‘patriotizma’ poimenovali po Gregorčiču, Gradniku, Kosovelu in tudi po Nabrežincih. Ne zanimajo nas njihovi komisarji in komandanti, še manj bitke, kolikor so bile. O tem se nekritično razpisujejo partizanski viri. Za nadaljevanje naše zgodbe o Nabrežincih in njihovih bližnjih sosedih vse to ni pomembno.
Zanje so bile zelo usodne sabotažne partizanske skupine z minerskimi vodi inženirskega bataljona XXX. divizije IX. korpusa. Odredov komandant je bil Karel Nardin – Jakec, njegov namestnik pa Anton Šibelja – Stjenka. V Nabrežini in okolici se partizani nikoli niso zadrževali, ker je nemška vojska železnico dobro zastražila, poleg tega so bile v Nabrežini in sosednjih naseljih, v bližnjem Trstu in Gorici vojaške postojanke. Zato so bile za ‘hrabro’ partizansko vojsko »mnogo bolj primerne in učinkovite hitre nočne akcije manjših sabotažnih skupin, ki so delovale v tesni povezavi z domačimi terenci in obveščevalci«, npr. z obveščevalcem in minerjem Antonom Žigonom, železničarskim delavcem iz Nabrežine.
Ohranil se je dnevnik akcij I. in II. minersko sabotažnega voda. Čeprav je dnevnik nepopoln, je leta 1944 zabeležil 26 akcij samo v okolici Nabrežine, v prvih treh mesecih leta 1945 pa deset! Kar naprej so bili minirani ali železniška proga ali vlaki ali električni daljnovodi ali stolpi visoke napetosti za pogon vlakov ali ceste. Partizanska literatura brez sence sramu poroča o teh akcijah, kot da se še danes ne bi ovedela, kako strahotne posledice so imele za Nabrežince in okoličane. Človek dobi vtis, kot da so bile partizanske akcije in okupatorjeve represalije v posmeh enemu od gesel osvobodilnega boja, ki jih je vodstvo OF sprejelo 15. junija 1941: »Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda vštevši koroške in primorske Slovence!« In to geslo je bilo takrat domoljubnim primorskim Slovencem sveto!
Decembra 1942 je prihod vidnih revolucionarjev na Primorsko, med drugimi Aleša Beblerja, pospešil nastanek organizacij KPS in

stran: 059

Opis slike: Breg in morje in hrepenenje …

OF ter mnogih odborov: Slovenske pokrajinske zveze žena (SPZŽ), Zveze slovenske mladine (ZSM), Narodne zaščite (NZ) in Antifašistične zveze žena (AFŽ). Videli bomo, kako si je komunistična oblast preko teh odborov hotela podrediti slovenski živelj na Primorskem, še posebej pri ustanavljanju slovenskega šolstva. Toda preden odpremo to žalostno poglavje medvojne zgodovine primorskih Slovencev, si bežno oglejmo maščevalne ukrepe fašistične in za tem še nemške okupatorske oblasti nad Primorci, ki so bili pretežno vsi posledica vdora partizanskih čet in delovanja OF na Primorskem.
Že leta 1941, predvsem pa naslednji dve leti, so italijanske vojaške oblasti skušale zajeziti odhod mladih fantov in mož v partizane s tem, da so jih v glavnem porazdelili v t. i. ‘battaglione speciale’. Orožja jim niso dali, zadolženi so bili za pomožna dela. Tudi iz Nabrežine so v te bataljone izgnali približno štirideset mladih fantov. Fašistični pritisk so v svoje namene izrabljali partizani: vabili in silili so fante in može v partizane. Nekateri so se jim pridružili, – zlasti po kapitulaciji Italije, ker so verjeli idejam »o osvoboditvi in združitvi slovenskega naroda«, nekateri pa zato, da bi se izognili fašističnemu in kasneje nacističnemu nasilju.
V začetku marca 1943 so v Nabrežini Italijani ponoči prisilno mobilizirali 26 mladoletnih fantov in jih odpeljali v kazenske bataljone v Aquilo, po kapitulaciji pa so bili odgnani v ujetništvo. Od maja do avgusta se je to ponavljalo in vedno več nabrežinskih fantov in mož se je znašlo v kazenskih bataljonih. 1. oktobra istega leta je pridrvel v vas kamion škvadristov: po vasi so iskali ljudi, ki so neznano kam odpeljali bivšega fašističnega tajnika Albina Gigliotta. Ker jih niso našli, so odpeljali 15 drugih. Medtem je druga skupina škvadristov delala preiskavo pri Marjanu Pertotu. Doma ga niso našli, zato so mu oropali trgovino. Naslednje leto so fašiste zamenjali SS-ovci. 14. februarja 1944 so v zgodnjih jutranjih urah obkolili vas in odpeljali 35 moških in žensk v tržaški zapor Coroneo. Nekaj so jih po 14 dneh izpustili, ostale so odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Milan Pahor v svojem članku Nabrežina v vojni (v knjigi Nabrežina skozi stoletja, Nabrežina 1996) teh aretacij ne omenja.
Vest o kapitulaciji Italije se je v hipu razvedela po vsej Primorski. Bolj kot za kogarkoli je bil to za Primorce dan veselja in sreče. Po petindvajsetih letih zatiranja končno svoboda! Trajala pa je le dobrih štirinajst dni. 25. septembra so Nemci že pridrveli na Primorsko. Črno srajco je zamenjal trdo okovani pruski škorenj. Milan Pahor omenja, da je »kapitulacija Italije privedla do splošne vseljudske vstaje, ki je narodnoosvobodilno gibanje tako okrepila in razširila, da ga ni bilo več mogoče na noben način zaustaviti«. Dodaja še, da je v Kraški bataljon septembra 1943 vstopilo

stran: 060

Opis slike: Cerkev sv. Roka pred 1. svetovno vojno

veliko število novih partizanov tudi iz Nabrežine in sosednjih vasi. Ne omenja pa partizanskega nasilja in likvidacij na Primorskem.
V Nabrežino je zaradi nadzora proge prišlo nemško vojaštvo in policija že nekaj dni po 8. septembru. Kot smo že omenili, so partizani tržaško zaledje ‘obvladovali’ in ‘ustrahovali’ s številnimi diverzantskimi akcijami. Z njimi so pričeli januarja 1944. Nemci kljub ogromni materialni škodi in izgubi človeških življenj skozi vse leto 1944 niso stali križem rok. Odgovorili so s t. i. operacijo Bober.
27. februarja 1944 so iz devetnajstih vasi na tržaškem Krasu odpeljali v različna taborišča v Nemčiji 672 moških med 16. in 60. letom starosti. Mnoge, ki so se izognili zajetju pri operaciji Bober, pa so mobilizirali kot prisilne delavce v organizacijo Todt, ki je bila zadolžena za kopanje strelskih jarkov in gradnjo bunkerjev. Kje je bil takrat kakšen partizanski bataljon, ko je pozno zvečer tistega nesrečnega dne v februarju iz Nabrežine odpeljal vlak, natrpan z deportiranci? Edini, ki se je takrat zavzel zanje, je bil nabrežinski župnik Mario Virgulin, ki je SS-ovskega poveljnika prepričal, da niso odpeljali fantov, mlajših od 16 let, in mož, starejših od 60 let.
(Po kapitulaciji Italije je župnika partizansko vodstvo trikrat obsodilo na smrt, domačini, nabrežinski partizani, pa so ga branili, kolikor so le mogli. Zadnjega aprila, dan pred ‘osvoboditvijo’ Nabrežine, je navsezgodaj zjutraj prišel k njemu partizan iz Nabrežine in ga opozoril, da ga morda že naslednje dni čaka smrt. Še isto popoldne se je s kolesom odpeljal na novo župnijo v Rudo, od tam je bil kasneje premeščen v Ronke. Vsako prvo nedeljo v mesecu je maševal v slovenščini.)
Naj kot zanimivost povemo še to, da so pri operaciji Bober pregovorno natančni Nemci storili napako, kot nam poroča M. Pahor. Spregledali so delavsko naselje Nabrežina Kamnolomi, zato tamkajšnji fantje in možje niso bili izgnani! Tej ‘napaki’ je težko verjeti.
Partizani so kljub nasilju okupatorja nadaljevali s svojimi drznimi akcijami. Prve dni v avgustu so pognali v zrak del železniškega viadukta pri Moščenicah; 9. avgusta je II. minerski vod miniral štiri stolpe visoke napetosti za pogon vlakov na progi Tržič–Opčine. Povračilni ukrep je zopet prizadel civilno prebivalstvo, toda vse kaže, da partizanov to ni motilo. »Žrtve morajo biti!«
16. avgusta so zato Nemci zažgali štiri vasi nad Nabrežino: Mavhinje, Cerovlje, Vižovlje in Medjo vas. Zakaj prav te štiri? Morda nam bo uspelo vsaj nekoliko osvetliti to strahoto v prihodnji številki Zaveze, posebno pa poglavje o nastanku slovenske šole v Nabrežini decembra 1943 in po ukazu OF – njeni ukinitvi. Po vsem, kar smo do zdaj povedali o Nabrežincih, se lahko vprašamo – ne brez grenkobe – ali jih je moral zadeti še ta, doslej zanje najbolj boleč udarec? Otrok niso več poučevale požrtvovalne slovenske učiteljice, po vojni pa je bila slovenščina iz šol za vedno odpravljena.

stran: 061