Avtor: Janko Maček

stran: 015

Letos septembra bo že sedemdeset let od turjaške tragedije. Čeprav razvalin turjaškega gradu ni bilo mogoče zastreti z betonskimi pregradami, kot so na primer naredili z Barbarinim rovom, in se je tudi za grobišča v Jelendolu, Grčaricah in Mozlju zvedelo razmeroma zgodaj, se v domovini o Turjaku petdeset let skoraj ni govorilo, razen kadar so zmagovalci proslavljali svoj »osvobodilni« dosežek. Svojci turjaških žrtev in drugi prizadeti so imeli malo časa za žalovanje in razmislek, saj je prehitro prišla pomlad 1945 in z njo Vetrinj, Kočevski rog, Teharje, Huda jama, Hrastniški hrib in grenkobe tujine. Pa vendar so tisti, ki so si rešili vsaj gola življenja, imeli v tujem svetu kljub vsem težavam nekaj možnosti za spomine in razmislek o tragični preteklosti. Na spominski slovesnosti ob 15. obletnici Turjaka leta 1958 v Clevelandu je pisatelj Karel Mauser, ki je teden od 12. do 19. septembra 1943 tudi sam doživel in preživel v turjaškem gradu, povedal svojo zgodbo in jo kasneje objavil v clevelandskem listu Slovenija. Navedli bomo nekaj odlomkov: »19. septembra ob dveh popoldne bo minilo petnajst let, kar so vaški stražarji po sedemdnevni borbi zapustili goreči turjaški grad. V dolgih vrstah so odhajali in ta pot je bila za večino pot v smrt. Petnajst let je že od tega in od te tragedije smo odmaknjeni že tako daleč, da so mnogi med nami, ki si je ne znajo več predstavljati. Pregloboko smo že zašli, že smo pozabili v svoji lagodnosti, da je bil nekoč drug čas, čas, ko si šel zvečer spat in nisi vedel, ali boš spal do jutra ali morda celo večnost. Sredi tujega sveta, ki ni brez krivde za našo tragedijo, smo v nekaj letih pozabili na velike žrtve naših ljudi, ki so z nami rasli, ki so bili naši prijatelji in naši znanci, naši sorodniki, morda naši bratje in naši očetje …
Prijatelji moji, narod, ki tako hitro pozablja lastne žrtve, je slab narod. Tak narod nima več močne hrbtenice in se bo stopil v tujini kakor mrtev cvet … Nocoj govorim v imenu tistih, s katerimi sem delil usodo in jih danes ni več. Kadar govorimo o mrtvih, ki so prestopili zadnje pragove, tedaj lahko odrinemo grenkobo in misli na maščevanje. In to smo katoličani dolžni, zakaj maščevanje nas dela podobne tistim, proti katerim smo se borili. Ve se za pravico, toda nikoli naj se ne pozabi, da ima vsak človek dušo, da je vsak od Boga ustvarjen, čeprav se tega ne zaveda … Padli so turjaški borci, ki so se branili, toda pred zgodovino bodo ostali moralni zmagovalci. Ko se jih danes spominjam in jih vidim kot žive pred seboj, vem, da tako mislijo in da bi enako govorili kot jaz … Zakaj smo šli v grad? Tolikokrat sem že slišal, da je bilo napak, da je bila to vojaška neumnost. Nisem vojak, toda priznam rad, da je bila napaka. Toda lahko je spoznati napako potem. Ko smo odhajali na grad, so bili partizani že na poti iz Ribnice, in sicer v spremstvu italijanskega topništva in tankov. Tedaj je padla misel, da je treba braniti Ljubljano, da je Turjak močna postojanka in da bo v doglednem času prišla pomoč. Rekarjev France iz Zdenske vasi je vrgel geslo: ,Fantje, v Turjak, in četudi napravimo iz njega Alcazar!‘« (Zaveza št. 10, str. 24)
Zanimivo bi bilo slišati odgovore, ki bi jih pisatelj Mauser dobil danes – 70 let po septembru 1943, če bi se pojavil sredi našega mesta in povprašal mimoidoče, kaj vedo in mislijo o turjaški tragediji. Koliko o tem sploh še vemo? Koliko mimoidočih bi odklonilo odgovor, češ, da sedanji čas, ko ves svet trpi zaradi ekonomske krize, ni primeren za odpiranje ideoloških tem? Bi mu zgodovinar in avtor knjige Dies irae, če bi se mogel srečati z njim, pritrdil, da so možje in fantje, ki so padli pri obrambi Turjaka, za zgodovino moralni zmagovalci?
Ob tem uvodu se zavedamo, da se lotevamo težke naloge. Ne domišljamo si, da lahko popravimo odgovore, ki so jih dali udeleženci dogodkov po večdesetletnem bolečem razmišljanju. Seveda to niti ni naš namen. Veseli bomo in naš namen bo dosežen, če bomo bralca opozorili na letošnjo sedemdesetletnico in ga pritegnili, da tudi sam začne iskati in razmišljati.

Okrog 8. septembra 1943

Leta 1961 je v Clevelandu izšla knjiga Svoboda v razvalinah, ki sta jo uredila France Grum in Stane Pleško. Po njej bomo skušali povzeti razmere v takratni Ljubljanski pokrajini ob 8. septembru 1943, ko je Italija kapitulirala. Za začetek poglejmo odstavek iz uvoda k omenjeni knjigi. »Osemnajst let

stran: 016

Avtor slike: iz knjige Stanka Petelina, Prešernova brigada, Nova Gorica 1967

Opis slike: Grad Turjak iz knjige Stanka Petelina, Prešernova brigada, Nova Gorica 1967

je minilo, odkar so turjaški borci odprli stara grajska vrata, da so odšli izpod ruševin grajskih zidov, katere so razbili italijanski topničarji v zvestem bratstvu s slovenskimi partizani. Stari grad razpada, spomin na sedemdnevno borbo, ki jo je bil slovenski vaški stražar, pa je ostal. Vsi tisti, ki so borbo videli, in vsi, ki so doživeli komunistično zlaganost po predaji, so lahko že pred osemnajstimi leti spoznali, da je bil moralni zmagovalec vaški stražar – človek, ki se je zavedal, da svoboda ni suženjstvo. In v tisti veliki uri je mogel vsakdo spoznati, da slovenskemu komunistu ni sveta nobena obljuba in nobena pogodba. To je knjiga spominov in dejstev, katere so zbrali tisti, ki so preživeli Turjak; je podoba Grčaric in junakov tam; prikazuje nam sliko kočevskega procesa in zaporov v kočevskem gradu; je žalostni sprevod mrtvih iz Jelendola in krik groze vseh tistih, ki so jih skrivaj pomorili po dolenjskih in notranjskih hribih.«
Ko je 25. julija 1943 v Italiji padel fašizem, je bilo očitno, da do kapitulacije ni več daleč. Po nekaterih podatkih so tedaj protikomunistične vaške straže skupaj s četniki, ki pa jih je bilo komaj 200, štele okrog 6.000 mož, kar je skoraj trikrat toliko, kot naj bi bilo partizanov. Seveda pa je bila pomembna razlika v organizaciji enot: partizanske so bile med seboj povezane in v njih je vladala stroga partijska disciplina, medtem ko so bile enote vaških straž razbite na okrog 100 postojank, ki med seboj niso bile povezane, ker so tako hoteli Italijani. Večina poveljnikov vaških straž je bila brez ustrezne vojaške izobrazbe, saj je revolucionarna stran poskrbela, da so Italijani spomladi 1942 aktivne oficirje iz Ljubljanske pokrajine poslali v internacijo. Precejšen del pripadnikov vaških straž, predvsem pa vodilni, so bili člani Slovenske legije, ilegalne vojaške organizacije Slovenske ljudske stranke. Vemo, da je bila Slovenska ljudska stranka povezana z begunsko vlado v Londonu, njena vojaška ilegala pa podrejena generalu Mihailoviću. Njegov namestnik za Slovenijo je bil major Karel Novak, ki se je kljub omejenosti svoje funkcije na vojaško področje večkrat vtikal tudi v politične zadeve stranke oziroma Slovenske zaveze. Do zaostritve teh odnosov je prišlo v drugi polovici junija 1943, ko je Novak s pomočjo kapetana Pavla Vošnerja – Vidmarja, poveljnika prvega bataljona Legije smrti, v katerega so bile vključene posadke vaških straž Rovte, Šentjošt, Zaplana, Hotedršica, skušal doseči, da bi vse te posadke zapustile svoje postojanke in odšle v gozd kot Jugoslovanska vojska – četniki. Temu se je v imenu Slovenske legije uprl dr. Šmajd in prišlo je do spora med Slovensko zavezo in Novakom. Maloštevilni četniški odred, ki se je do tedaj zadrževal v Polhograjskih hribih, je po tem odšel na Dolenjsko in se utaboril v Grčaricah, kjer naj bi pričakal združitev s četniki iz Like, do katere pa ni prišlo, ker so Grčarice 8. septembra napadli partizani in jih s pomočjo italijanskega topništva tudi zavzeli. Medtem ko je njegova vojska bila brezupen boj v Grčaricah, je bil major Novak na varnem v Ljubljani.

stran: 017

Poleti 1943 je Slovenska legija brez vednosti Italijanov za poveljnika vseh vaških straž imenovala podpolkovnika Ernesta Peterlina, ki naj bi poskrbel za združitev vseh vaških straž. Ljubljanska pokrajina je bila po tem načrtu razdeljena na vojaška področja, za poveljnike področij pa določeni aktivni oficirji. Po mnenju poznavalcev ta načrt sicer ni bil slab, vendar izveden le delno ali pa sploh ne. Hkrati z omenjenim načrtom je menda bila predvidena – za slučaj kapitulacije Italije – koncentracija vaških straž na Turjaku; poveljniki nekaterih vaških straž so ga dobili v zapečatenem pismu z opozorilom, da ga smejo odpreti šele ob kapitulaciji Italije. Knjiga Svoboda v razvalinah v zvezi s tem navaja pripombe Andreja Glušiča, ki je menil, da bodo partizani v slučaju kapitulacije Italije takoj pretrgali vse komunikacije in se skušali polastiti italijanskega orožja, še toliko bolj, ker je mnogo italijanskih vojakov in oficirjev že v zvezi s partizani, in da je treba tudi računati na prihod Nemcev v pokrajino.
Zanimivo je tudi, kako F. Grum in S. Pleško v svoji knjigi razmišljata o zbiranju vaških straž na Turjaku: 1. To povelje je slonelo izključno na prihodu Anglo-Američanov. Čim se je izkazalo, da njihove invazije ne bo, je Turjak postal popoln nesmisel. 2. Koncentracija je bila slabo organizirana, saj mnoge vaške straže zanjo niso vedele. V podgorjanskih vaseh npr. legisti precej časa sploh niso vedeli, kaj se je zgodilo na Turjaku. Večina članov vaških straž je bila navezana na svoje vasi in bi jih bilo treba posebej pripraviti za odhod; ko se to ni zgodilo, so mnogi ostali doma in prišli v roke partizanom. 3. Protirevolucionarna stran je napačno računala, da bodo partizani v odločilnem času vendarle sodelovali v odporu proti Nemcem, toda oni so s sodelovanjem italijanske vojske in njenega orožja udarili po slovenski protikomunistični vojski; uničili so najprej četnike v Grčaricah, nato pa z vsemi razpoložljivimi silami udarili po vaških stražah. (Svoboda v razvalinah, str. 41)
Za dopolnilo povedanega poglejmo še nekaj misli iz članka Turjak – razmere pred napadom izpod peresa profesorja Janeza Gruma v Zavezi, št. 10, str. 28: »Nekateri levičarsko usmerjeni zgodovinarji spodbijajo, da je bila v Sloveniji državljanska vojna, češ da so vaški stražarji nastopali skupaj z Italijani, pozneje pa kot domobranci z Nemci. Toda od 9. septembra 1943 pa do nemške ofenzive v drugi polovici oktobra – do takrat je trajalo pobijanje vaških stražarjev – je bila na Dolenjskem (in Notranjskem) prava državljanska vojna. V tistem času ni bilo ob vaških stražarjih nobenega Italijana. Pravzaprav so Italijani bili pri partizanih in upravljali topove za streljanje na Grčarice in Turjak.« Tako četniški major Novak kot partizani in Nemci je tudi podpolkovnik Ernest Peterlin pričakoval, da bo po padcu fašizma v Italiji kmalu prišlo do zavezniškega izkrcanja nekje v Istri in v hrvaškem Primorju, in izdal povelje, da morajo vaške straže zapustiti postojanke in oditi na odprt teren takoj, ko se bo Italija vdala. Pri tem je upošteval možnost skupnega nastopanja vaških straž in partizanov proti Nemcem. Tudi vodstvo Slovenske legije je računalo vsaj na znosno razmerje med ilegalnimi vaškimi stražami – goščarji in partizani. Na pobudo krščanskega socialista dr. L. Udeta je dr. Šmajd privolil v pogovore z Izvršnim odborom OF v drugi polovici junija 1943 (Kocbek, Listina, str. 115), a OF ni sprejela pogojev, ki jih je postavil. Le nekaj dni kasneje je iskal stike s partizani tudi major Novak, ni znano, ali s privoljenjem Slovenske zaveze. Čeprav odgovora ni dobil, je naročil četnikom, naj se ob srečanju pogovarjajo s partizani, zaradi česar je prišlo do tragičnega primera v Družinski vasi. Spomladi 1943 je tudi škof Rožman po stiškem opatu dal povprašati preko duhovnika M. Mikuža glede dogovora z OF. Odgovora ni bilo.

stran: 018

V veri, da bodo odnosi med novo ilegalo in partizani znosni, sta s Planinskim četniškim odredom 50 do 60 mož z Orel pri Ljubljani 8. septembra zjutraj prišla na Turjak stotnik Albin Cerkvenik – Triglav in kaplan Fr. Malovrh kot predstavnik Slovenske legije. Ta dva sta potem v Velikih Laščah prepričala župana Paternosta, da se bodo poslej vaške straže borile skupaj s partizani proti Nemcem, zato je izdal poziv za mobilizacijo. Enote, zbrane v Velikih Laščah, naj bi zavarovale cesto pri Turjaku in preprečile morebitni vdor Nemcev v Ribnico, Kočevje in naprej proti Sušaku. Prepričanje o možnosti sodelovanja s partizani proti Nemcem je trajalo dobra dva dni, dokler se ni 11. septembra zvedelo za usodo Grčaric oziroma za partizanski ultimat vaškim stražam. Štab 14. partizanske divizije je namreč takoj po padcu Grčaric, 10. septembra 1943, pozval vaške straže ribniške doline in Suhe krajine, naj se predajo partizanom. Ultimat je bil do nedelje 12. septembra do treh popoldne. Iz Ribnice ga je prinesel dr. Blatnik in izročil Paternostu in Malovrhu. Odgovor, ki ga je podpisal Cerkvenik – Triglav se je glasil takole: »Smo Slovenska narodnoosvobodilna vojska v sestavu Jugoslovanske armade. Orožja ne bomo odložili, ker vemo, da je v skladu s cilji zavezniških sil in koristmi slovenskega naroda, da je danes čim več orožja in rok dvignjenih proti okupatorju. Pričakujemo in upamo, da bo možno ustvariti lojalno sodelovanje. Prosimo vas, odredite, da ne bo prišlo do nepotrebnih spopadov z oddelki naših brigad … Mi smo dali povelje, da naši oddelki ne napadajo vaših, dokler se ne urede medsebojni odnosi. To povelje pa ne velja za primer napada z vaše strani. Ker nam je v prvi vrsti na tem, da zaščitimo svoj narod, smo pripravljeni na sestanek z vami … « Janez Grum k temu dodaja svojo misel: Kaže, da Peterlin in politiki Slovenske zaveze niso kaj več razmišljali o tem, ali je v mali Ljubljanski pokrajini prostor za dve ideološko-politično tako različni ilegali. Zdi se, da so močno računali na čimprejšnje izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji in da zato ne bo dolgo trajalo, če bi prišlo do trenja s partizani.
Že pred iztekom omenjenega ultimata so partizani, podprti z italijanskim orožjem, začeli pritiskati na vaške straže v ribniški dolini in v okolici Žužemberka. Ker jim ni uspelo razorožiti tamkajšnje italijanske posadke, so se vaške straže ribniške doline v noči na 11. september pod vodstvom podpolkovnika Dežmana umaknile čez Malo goro v Dobrepolje. Z njimi se je umikala tudi manjša skupina četnikov s kapetanom Fajdigo, ki so nameravali iti na pomoč Grčaricam. Vse te enote so v nedeljo popoldne, 12. septembra, prišle na Turjak. V grad so prišle tudi vaške straže iz Velikih Lašč, Roba in bližnjega Škocjana, ki pa je tu že prej imela svoj vod. Iz Št. Jurija je prišel le del vaške straže, saj je en del odšel v grad Boštanj, ki so ga že v soboto napadli partizani. V nedeljo ponoči so preko Vidma prišle vaške straže iz Dobrniča, Šumberka, Zagradca, Ambrusa, Krke, Hinj, Žvirč, Strug, in še nismo imenovali vseh. Dobršen del naštetih enot je v nedeljo pozno popoldne odšel iz gradu, prekoračil ozko dolino med gradom in Čretežem in se ustavil okrog Zapotoka. V gradu so ostale vse dobrepoljske vaške straže, škocjanska, šentjurska ter manjši deli drugih postojank – skupaj okrog 700 vaških stražarjev, poleg njih pa tudi kakih 50 civilistov, med njimi 26 duhovnikov in bogoslovcev.
10. septembra dopoldne, ko je bil Janez Grum z vaško stražo z Rudnika v Št. Juriju, je motorist iz Ljubljane pripeljal predstavnika Slovenske legije dr. Šmajda, ki je prinesel sporočilo, da je podpolkovnik Peterlin odklonil, da bi prišel na teren in prevzel poveljstvo enot na Turjaku in Zapotoku. Šmajd se je

stran: 019

Opis slike: Turjaški grad

odpeljal tudi na Turjak, nato pa se vrnil v Ljubljano. V nedeljo popoldne je bilo na gradu posvetovanje, ki ga pogosto omenjajo kot šolski primer neenotnosti med oficirji in drugimi voditelji. Na sporedu sta bili predvsem dve vprašanji: Kdo naj bo glavni poveljnik in partizanski ultimat. Novakov kapetan Janko Debeljak, ki je med obiskovanjem vaških straž po Dolenjskem očitno kazal, da jih ne smatra za pravo vojsko, se je zavzel, da bi poveljstvo prevzel podpolkovnik Dežman, ki je med navzočimi imel najvišji čin. Legijski častniki so temu nasprotovali, češ da je njihov poveljnik podpolkovnik Peterlin, stotnik Cerkvenik pa njegov namestnik, in če poveljnika ni na terenu, naj njegovo funkcijo opravlja namestnik. Zanj je bil tudi Franc Casar, predstavnik kluba Straža. O Dežmanu so menili, da je četniško usmerjen, poleg tega pa tudi nervozen in nedosleden. Grum na to pripominja, da do te dileme sploh ne bi prišlo, ko bi bil v gradu navzoč Peterlin, ki je bil generalštabni podpolkovnik in je zato po vojaških pravilih imel prednost pred navadnim polkovnikom. »Žal, je Peterlin odklonil prevzeti poveljevanje na Turjaku in Zapotoku, kjer je bilo zbranih okrog 1600 mož. Nenavadno je tudi, da je bil kapetan Cerkvenik tedaj že na Zapotoku in na tem posvetovanju ni bil navzoč. Kljub temu se je prava kriza v gradu začela 13. septembra, ko poveljniki niso resno vzeli Cerkvenikovega povelja za izpad … Dežman je med posvetom nekajkrat temperamentno zahteval, da mora večina moštva iz gradu – ven na teren.«
Grum nato pojasnjuje, da je akademski klub Straža od začetka vojne nastopal kot samostojna politična skupina. Bila je odločno protikomunistična, poudarjala izključno slovensko pot in dosledno zavračala jugoslovanski okvir, za katerega pa je bila tako Slovenska ljudska stranka v domovini kot dr. Krek v Londonu. Bila je proti Mihailoviću in četništvu. Tudi 8. septembra 1943 je bila ta skupina za to, da vaške straže ostanejo na svojih postojankah, in ko je Casar videl situacijo na Turjaku, se je hotel v Ljubljani pogovoriti s svojimi in s Peterlinom in prinesti dobrepoljskim v gradu navodila, koga naj poslušajo. Zakaj dobrepoljskim? Poveljniki Tone Perne, Franc Kadunc, Franci Pograjc, oba brata Rožanc in še nekaj navadnih dobrepoljskih vaških stražarjev – študentov so bili disciplinirani člani kluba Straža. Ko je bilo proti koncu že omenjenega posveta sklenjeno, da je nujno poslati v Ljubljano kurirja, ki naj poroča o položaju in prinese navodila za naprej, sta se javila dr. Ludvik Arko in Franc Casar, oba člana Straže. Vemo, da sprejete naloge nista mogla opraviti, ker so ju na Škofljici prestregli partizani. Pred odhodom proti Ljubljani naj bi Franc Casar dal dobrepoljskemu poveljniku Tonetu Pernetu navodilo, da morajo v gradu počakati na njegovo vrnitev. V normalnih razmerah bi to čakanje trajalo nekaj ur, kvečjemu en dan, toda … Grum je kategoričen, da je bilo ravnanje poveljnikov v gradu, ko niso izvršili povelja za izpad, nerazumljivo predvsem zato, ker so vedeli, da so Grčarice padle pod topovskimi streli. »Zakaj niso bili sposobni upoštevati dejstev? Začeli so se predajati prepričanju, da tudi s topovi ni mogoče razbiti debelih turjaških zidov. Niso mogli oceniti, kaj pomeni partizansko obkoljevanje gradu, na Zapotoku pa smo že v ponedeljek, še bolj pa v torek s prostimi očmi opazovali, kako partizani skušajo priti čim bliže gradu. Za turjaške branilce je bilo usodno, da niso izvršili povelja za izpad. Če bi bili prejeli tako povelje od podpolkovnika Peterlina, bi ga gotovo izvršili.«

stran: 020

Za zaključek tega poglavja še nekaj odlomkov iz knjige Svoboda v razvalinah. Podpolkovnik Dežman je na posvetu v turjaškem gradu odločno povedal, da je treba grad izprazniti, ker ga ni mogoče braniti in je koncentracija v gradu tudi vojaško nesmiselna. Z njim so soglašali aktivni oficirji, poveljniki vaških straž, ki niso bili za to, da Dežman prevzame poveljstvo, pa so tudi temu njegovemu mnenju nasprotovali. Čez nekaj časa je Dežman zapustil posvet, sklical enote, s katerimi je prišel v grad, in odšel z njimi proti Čretežu. Kasneje je v Ljubljani izjavil sledeče: »Krivdo za padec Turjaka nosimo prvenstveno sami, ker se nismo umaknili, ko je bil še čas … Vsak trezen vojak je lahko videl, da Turjaka pred italijanskimi topovi ni mogoče braniti.« (Str. 83)
Po odhodu z gradu se je Dežman zadrževal na Čretežu in od blizu opazoval obkoljevanje gradu. Vedel je, da bo to konec za borce, ki so trmasto vztrajali v gradu. Ko so odklonili tudi Cerkvenikov ukaz za umik, je Dežman v torek opoldne svojim četnikom na lastno pest dal nalog, da se prebijejo do gradu in posadko pripravijo na izpad. Prešli so želimeljsko dolino in se prebili skoraj do gradu, tam pa jih je križni ogenj iz gradu in iz gozda prisilil, da so se vrnili na Čretež.
Po odločitvi, da se protirevolucionarne enote umaknejo z Zapotoka, je Cerkvenik poslal v grad novo patruljo z ukazom za izpad. V tem pismu je bil sporočen tudi čas odhoda z Zapotoka – pol ure pred polnočjo v torek in signalni znak treh raket. Nekdanji dobrepoljski kaplan Ivan Lavrih piše o tem takole: »V torek zvečer, okrog devetih, je prišla z Zapotoka manjša patrulja, v kateri sta bila Jakob Mavec in dr. Kožuh. Sporočili so nam, da je pritisk na Zapotok tako strašen, da so se poveljniki odločili za umik proti Ljubljanskemu barju. Odhod bodo naznanili z raketami, mi pa naj si pomagamo, kakor vemo in znamo, pomoči od njih ne moremo pričakovati. Okrog 11.30 ponoči smo na zapotoški strani zagledati tri zelene rakete, kmalu nato pa zaslišali močne detonacije; menda so razstrelili municijo, ki je niso mogli vzeti s seboj. (Str. 90)

Turjaška tragedija v knjigi dr. Toneta Ferenca Dies irae

Če drži, da je bila do leta 1990 v domovini ena od tabu tem tudi turjaška tragedija in smo se zato v začetku današnjega razmišljanja poslužili nekaterih spominov in razprav, ki so nastale med našimi begunci v tujini, tega že zaradi knjige Dies irae, ki jo je napisal zgodovinar dr. Tone Ferenc, ne bi mogli trditi za čas po letu 1990. Knjiga obsega skoraj 700 strani in ima naslov Dies irae – četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Izšla je leta 2002 in kot nekakšen moto – lahko bi to razumeli tudi kot osebno izpoved – je avtor na 1. strani objavil svoj Rekviem – iz maja 1995.
Jaz tokrat praznoval ne bom

ne konca vojne in ne zmage;

zaprl se bom v svoj tihi dom

in molil za Slovence svoje drage.

Za njih bom molil, ki so nekoč

bili rdeči, beli, plavi,

in vsak v svobodo svojo zroč,

izginili v gorja poplavi.

Naj »lux perpetua« sedaj sveti vsem,

ki v breznih in grobovih spijo,

in »requiem aeternam« njih kostem,

kjerkoli trhle že ležijo.

Naj pojasnimo, da je bila 14. maja 1995 v Ljubljani proslava 50-letnice konca druge svetovne vojne. M. Crnkovič je dan prej pod naslovom Upam, da bo jutri deževalo kritiziral »scenosled« proslave in se spotaknil tudi ob naslov Triumf.
V kratkem uvodu h knjigi Dies irae nas avtor seznanja, da je pred tremi desetletji izšla njegova knjiga Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943, v kateri je v poglavju o zlomu bele in plave garde prikazan tudi kočevski proces, medtem ko tedaj o delu drugih področnih partizanskih sodišč še ni imel skoraj nobenih podatkov; bili so namreč nedostopni v arhivu republiških notranjih zadev. Ko je večina tega gradiva prišla v Arhiv republike Slovenije, se je stanje izboljšalo. »Snov knjige je razdeljena v tri dele: O četništvu na Slovenskem v letu 1943, natančneje od Polhograjskih Dolomitov do Grčaric, o protikomunistični milici in zbiranju posadk vaških straž v Turjaku in na Zapotoku in o usodi ujetih četnikov in vaških stražarjev jeseni 1943.« Dr. Ferenc je gradivo za knjigo zbiral več let iz raznih arhivskih fondov, časnikov in literature. V precejšnji meri se je poslužil tudi literature slovenske politične emigracije, ki je pri nas postala širše dostopna šele po letu 1990. Zanimiva je njegova misel, da »zgodovinar ni tožilec ne zagovornik in niti ne sodnik. Tako nastopam tudi v tej knjigi: brez obtožb in zagovorov ter sodb, opisujoč potek dogodkov v tistem prelomnem času druge svetovne vojne na Slovenskem. Zlasti v tretjem delu knjige sem hotel prikazati vso tragičnost politično razcepljenega dela slovenskega naroda, živečega na Dolenjskem in Notranjskem, kjer so tisti čas prišle najbolj do izraza prvine državljanske ali bratomorne vojne. Čeprav zgodovina ni knjigovodstvo, pa sem vendarle skušal po knjigovodsko ugotoviti čim več žrtev sodnih in izvensodnih usmrtitev od kapitulacije Italije do konca nemške ofenzive novembra 1943. Pri navajanju imen usmrčenih me je vodila želja, da bi tudi ti končno dobili svoja imena in da bi njihovi svojci končno zvedeli za kraj njihove skrivne usmrtitve in pokopa.«

stran: 021

Obsežne knjige, kot je Dies irae, seveda ni mogoče povzeti in pregledati z nekaj stavki, zato se bomo tukaj dotaknili samo nekaterih poglavij, vse ostalo pa prihranili za kako drugo priliko. Pa se najprej ustavimo pri naslovu Dies irae, četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943. Vemo, da je dobesedni prevod latinskih besed dies irae – dnevi jeze, vemo pa tudi, da se s tema besedicama začenja pesem, ki govori o poslednji sodbi, pa tudi tu nam stopata pred oči dve sliki: groza tistega časa, ki je izražena v naši besedi »sodni dan«, in sama božja sodba. Dnevi od 12. do 19. septembra 1943, ko so partizanske brigade oblegale in s pomočjo italijanskih topničarjev rušile turjaški grad, pa tudi kasneje, ko so njegove branilce zasliševali in jim sodili, so nedvomno po eni strani bili dnevi jeze, po drugi pa strahu in groze. In poslednja sodba sama? V njej nastopa pravični Sodnik, ki sodi vsakemu po njegovih delih. Kako so bili sojeni turjaški in drugi ujetniki v tistih dneh? Ali ni dr. Ferenc v uvodu h knjigi povedal, da zgodovinar ni ne sodnik in ne tožnik in tudi ne zagovornik? Je hotel z naslovom knjige na kaj posebej opozoriti ali zgolj spodbuditi k razmišljanju? Da, tudi razmišljanje je važno, če hočemo priti do resnice, ki je bila v naši polpretekli zgodovini in je še vedno – vse prevečkrat zamegljena in zakrita.
Gradivo za knjigo je avtor zbiral več let in vanj vključil tudi emigrantsko literaturo, do katere je bilo pri nas pred letom 1990 težko priti in je nekatere zaradi ilegalnega prenašanja in hranjenja take literature celo doletela zaporna kazen. Če je hotel verodostojno prikazati dogodke usodne jeseni 1943, se ni mogel

Opis slike: Ruševine gradu

zadovoljiti samo z opisi takratnih napadalcev, kot je bilo to v navadi skozi desetletja, ampak je moral prisluhniti tudi oblegancem in poražencem, kolikor je to sploh bilo mogoče. Med njegovimi viri najdemo tudi revijo Zaveza, ki je prinesla več dobrih člankov – zlasti v 10. številki ob 50-letnici turjaških dogodkov. Morda leta 2002, ko je izšla Ferenčeva knjiga, oziroma že prej, ko jo je pripravljal, ignoriranje Zaveze še ni bilo tako splošno. Je pa tudi res, da so v njej nekatera pričevanja o Turjaku, npr. tista, ki so jih povedali Nace Ahlin iz Višnje Gore pa Alojz Sterle in Fanika Bavdek – Škindrova z Gradeža, tako prepričljiva, da bi se jim katerikoli korekten zgodovinar težko odrekel.
V zelo kratkem uvodu h knjigi Dies irae dr. Ferenc posebej omenja gradivo področnega sodišča v Ribnici in drugih področnih partizanskih sodišč, ki mu je postalo dostopno šele s prenosom v Arhiv Republike Slovenije. Važen del tega gradiva, ki ga je potem uporabil za svojo knjigo, so zapisniki zaslišanj četnikov iz Grčaric in vaških stražarjev, ujetih na Turjaku oziroma v drugih postojankah, ki so padle v roke partizanov. Razumljivo je, da je zato imel za potrebno povedati tudi nekaj o nastanku in delu partizanskih sodišč.
Med obiskom pri hrvaškem partizanskem vodstvu v Otočcu v Liki junija 1943 je Kardelj pisal v Slovenijo, da imajo Hrvati že vzpostavljena divizijska in brigadna sodišča, in naročil, naj za to poskrbijo tudi v Sloveniji. Zanimiva je Ferenčeva pripomba v zvezi s tem: »Mislim, da je bila velika pomanjkljivost, da glavni štab NOV in PO Slovenije do takrat še ni imel sodnega oddelka, saj je bilo med vzroki za mnoge napake in celo zločine partizanskih enot na osvobojenem ozemlju spomladi in poleti 1942 ravno pomanjkanje sodne oblasti in tudi pravnega čuta.« (Dies irae, str. 405)

stran: 022

Slab mesec po Kardeljevem pismu je Izvršni odbor OF na seji, ki se je je udeležil tudi Kardelj, imenoval za načelnika za sodstvo pri glavnem štabu Zorana Poliča. Z odlokom 5. 8. 1943 je nato glavni štab ustanovil odredna in brigadna sodišča, ki so bila pooblaščena soditi tudi civilnemu prebivalstvu. Odlok je objavil Slovenski poročevalec s pojasnilom, za kakšne prestopke bodo sodili civilistom: predvsem za vsa kazniva dejanja po Odloku o zaščiti slovenskega naroda iz septembra 1941 – vsako sodelovanje z okupatorjem in belo gardo, denunciranje, vohunstvo, propagando v korist okupatorja, dajanje živil okupatorju; po odloku, s katerim je prepovedano vsako snovanje vojske izven NOV in POS itn.
S posebnim pravilnikom so določili sestavo brigadnih oziroma odrednih sodišč: en član iz poveljniškega sestava, politkomisar in tretji član iz moštva. Tudi tožilec in njegov namestnik naj bi bila iz vrst političnih komisarjev. Komentar menda ni potreben. V septembru 1943 je bilo ustanovljeno še Višje vojaško sodišče, v katerega so bili imenovani: dr. Anton Kržišnik, Jernej Stante in Marjan Simčič. (Dies irae, str. 415)
Poglavju o partizanskem sodstvu sledi v Dies irae poglavje Varnostnoobveščevalna služba OF. Vemo, da začetek VOS sega v avgust 1941. Že tedaj je imela ime VOS OF, čeprav jo je ustanovil centralni partijski komite in mu je bila neposredno podrejena, v Ferenčevi knjigi pa je opisano njeno delovanje na »osvobojenem« ozemlju po kapitulaciji Italije. Od februarja 1943, ko ji je napisal pravila sam Kardelj, je bila organizirana tako, da je imela na vrhu centralno komisijo VOS (CK VOS) z Zdenko Kidrič, ki je bila obenem članica centralnega komiteja KPS, z dr. Vitom Kraigherjem, ki je hkrati vodil obveščevalni oddelek glavnega štaba, in z Edom Brajnikom. Od sredine maja 1943 je komisija »stanovala« na Dolenjskem. Njeno delovno področje se je po 8. septembru 1943 zelo razširilo, zato je glavni štab na predvečer padca Turjaka, 18. 9. 1943, ukazal ustanovitev posebnega bataljona VOS, v katerega naj bi prišli sami »zavedni in čimbolj zainteresirani borci, sposobni za hitre pokrete.« Tako je bil 24. 9. 1943 v Zagradcu ustanovljen 1. bataljon VOS, ki mu je poveljeval Albin Grajzar, politični komisar pa je bil Jože Mekinda. Ta bataljon je kasneje sodeloval pri zavarovanju zbora odposlancev v Kočevju in prav tako pri kočevskem procesu. (Dies irae, str. 428) Uporabili pa so ga tudi za justifikacije na smrt obsojenih v Jelendolu in Mozlju. Nazoren dokaz tega je ohranjeno poročilo bataljonskega štaba: Dne 10. oktobra sta 1. in 2. četa držali stražo, 3. in 4. pa šli na položaj, kjer sta izkopali jame. Dne 11. okt. je držala samo 1. četa stražo, ostale čete pa so ostale na položaju, kjer se je vršilo streljanje. Dne 12. okt. je 2. četa držala stražo. Ponoči se je vršila justifikacija 88 belo in plavogardistov. Enemu se je posrečilo pobegniti, na begu je bil ranjen, toda drugo jutro prijet v Lazah in na licu mesta justificiran. Dne 13. okt. se je vršila hajka za pobeglim in maskiranje jam. Dne 14. okt. se je vršila justifikacija 20 belo in plavogardistov in njihovih pomagačev. Med njimi je bil ustreljen tudi bataljonski zdravnik tov. Arko Branko. Dne 14. okt. je bila poslana 2. četa v Ribnico zaradi justifikacij. Ostale 3. čete pa bodo vršile še do 16. svojo dolžnost. (Dies irae, str. 516)

Ker je bilo tedaj v Kočevju veliko ujetnikov s Turjaka in od drugod, je centralna komisija VOS izdala posebna navodila: Vse aretirane je treba takoj zaslišati in zbrati proti njim dokazilni material. Organi VOS-a naj pomagajo sodiščem pri organizaciji in pripravi procesov. Na podlagi zbranega obtežilnega materiala morajo organi VOS-a predložiti obtožnico, ki jo tožilec na razpravi prečita, na koncu pa predlaga kazen. Kot tožilec mora nastopiti eden od članov VOS-a. Predlog za kazen predhodno določijo organi vojaškega sodišča v sporazumu z organi VOS-a. (Dies irae, str. 434)

Mnogih poglavij v knjigi se nismo niti dotaknili, pa se moramo zaenkrat od nje posloviti. Čeprav je dr. Ferenc v uvodu napovedal, da v njej ne bo sodnik in ne tožnik, ne moremo razumeti, da opisuje VOS in partizansko sodstvo kot nekaj normalnega, kot da je vse zraslo iz resničnega boja za osvoboditev izpod okupatorja. Kako je bilo s tem bojem, ve vsak preprost Dolenjec ali Notranjec, ki je doživel poletje 1942, ko so zaradi partizanskih umorov poštenih Slovencev in italijanskih represalij nastale vaške straže, ki jih dr. Ferenc v knjigi večinoma imenuje protikomunistična milica ali MVAC. V Kako se je začelo je bilo že ničkolikokrat ponovljeno, da vaške straže niso nastale zaradi želje po sodelovanju z Italijani, ampak zaradi obrambe življenj in premoženja pred revolucionarnim nasiljem. Že pred nastankom prve vaške straže so VOS in partizani pobili več sto poštenih Slovencev. Če ne bi bilo teh pobojev, nikoli ne bi bilo vaških straž in seveda tudi ne njihovega zbiranja v v turjaškem gradu. Kaj se je zgodilo, da zgodovinar tega ni videl, da ga tudi literatura, ki jo v knjigi celo navaja, o tem ni prepričala. Skoraj za vsako vaško stražo, ki jo v knjigi tako ali drugače omenja, bi lahko našel tudi podatke, kako in zakaj je nastala. O kočevskem procesu, ki gotovo ne more

stran: 023

Opis slike: Predvojni Škocjan – Škocjanci z Žurajem na čelu so bili med branilci Turjaka

biti v ponos slovenskemu sodstvu, piše dr. Tamara Griesser – Pečar v knjigi Razdvojeni narod takole: Obravnava (na procesu) je imela isti namen kot zbor. Bila je gledališka predstava, ki naj bi lastnemu prebivalstvu in zunanjemu svetu pokazala, kako urejeno in pravično deluje »ljudska« oblast. Marsikaj pa govori tudi za domnevo, da naj bi proces odvrnil pozornost od grozljivega dogajanja za kulisami. Pred sodišče so veličastno postavili 21 ujetnikov, verjetno zato, da bi odvrnili pozornost in lahko po tako imenovanih hitrih sodnih postopkih skoraj neopazno odstranili nekaj sto ljudi. (Str. 434)

Zaključek

Prisluhnimo še pripovedi Alojza Sterleta iz vasice Gradež, komaj 1 kilometer oddaljene od Turjaka. V grad je prišel med prvimi, ker so pri delu v gozdu nanj naleteli »beli četniki« in mu ukazali, da jih odpelje do Turjaka. Tako se je šestnajstletni fant nepričakovano znašel v tisti gneči, preživel težke dni do 19. septembra med branilci, se kasneje pri Kočevju rešil iz partizanskega ujetništva, postal domobranec in po posebni sreči preživel tudi Teharje. Turjaški dogodki so mu ostali v živem spominu: Z vseh strani so prihajale skupine vaških stražarjev. Odleglo mu je, ko so prišli Škocjanci, med njimi tudi brat Jože; vse je dobro poznal, saj je zadnje mesece hodil k njim v varstvo čez noč. Zdeli so se mu pravi vojaki. Ob partizanskem napadu decembra 1942 so se pod vodstvom Franca Žlendra – Žuraja dva dni branili pred veliko močnejšim nasprotnikom.
V nedeljo je bil Alojz že v zasedi v gozdu proti Velikim Laščam. Vedeli so, da jih bodo kmalu napadli partizani, ki niso hoteli slišati, da bi šli skupaj proti Nemcem. »Grad se nam je zdel nepremagljiv. Sam sem slišal Žuraja, ki je rekel: ‘Če zasedejo Turjak, jim dam Jugoslavijo.’ Zdaj pravijo, da nismo ravnali prav. Meni se je zdelo, da nas je veliko, samih pravih borcev, da smo dobro oboroženi in v trdnjavi z neprebojnimi zidovi. Da le zdržimo nekaj časa in prišla bo pomoč iz Ljubljane, mogoče pa celo Angleži z reške strani.« Partizani so se kmalu približali. Spodnjih oken sploh niso branili, saj je bil zid predebel in se ni nič videlo, zasedli pa so s strojnicami zgornja okna. Da gre zares, so začutili, ko se je začel napad z minami. Samo v noči na 16. september je na grad padlo 370 min; razbile so vso opeko na strehi in povzročile razdejanje na dvorišču, zlasti okrog vodnjaka. Med predahi, ko mine niso padale, so hodili po vodo, pa tudi tedaj je bil marsikdo ranjen. Zaradi vode, ki je bila samo v vodnjaku, so bile velike težave. Pogajanja z napadalci so se jim zdela nesmiselna, saj so bili prepričani, da ne morejo verjeti njihovim obljubam. Zaupali pa so Žuraju in Malovrhu. Čemu bi zapuščali zavetje debelih grajskih zidov, kjer so bili založeni z vsem! Pa civilisti? In kaj bo z ranjenci? Kdor je imel svojega med njimi, je gotovo bil proti izpadu. – Nedelja 19. septembra pa je vse obrnila na glavo. Že navsezgodaj se je na Strmcu oglasil top velikega kalibra in težke granate so tolkle po zidu na vzhodni strani gradu. Zid je bil hitro prebit, zazijala je nekaj metrov velika odprtina in ob njej se je podrl še strop … Žuraj je končno odločil: »Če je tako, pa se predajmo. Rešili bomo civiliste, za nas je pa to konec.« Res je bil to konec zanj in za večino turjaških branilcev, pa tudi za marsikaterega civilista in za 28 ranjencev, ki so jih kruti zmagovalci postrelili naslednji dan. (Zaveza, št. 10)
Sterletovi spomini na usodnih deset dni od 9. do 19. septembra 1943, ki jih je preživel v turjaškem gradu, so še en detajl tragične zgodbe turjaških branilcev. Škocjanci niso ustanovili vaške straže, da bi pomagali Italijanom, ampak da bi zaščitili svoja življenja in svoje domove, svojo vas. Ko so se odpravljali v grad, so vedeli za kapitulacijo Italije, vse drugo pa jim je bilo precej nejasno. Ni jim šlo v glavo, da se bodo sedaj skupaj s partizani borili proti Nemcem, ko pa se je že tolikokrat izkazalo, da jim ne morejo zaupati. Vendar, če v Ljubljani tako pravijo, bo menda že držalo. Bolj sprejemljiva se jim je zdela misel, da bi šli naproti Angležem. Morda pa bodo partizani ravno zaradi Angležev prenehali s sovražnostjo do domačih ljudi. Kljub temu so se dvomi takoj vrnili, čim so pomislili na nekatere domačine z nasprotnega brega. Ko se je potem začel partizanski napad, pravzaprav niti niso bili presenečeni.

stran: 024

Sterle je bil premlad in tudi njegovi starejši tovariši niso povsem razumeli, kaj pomeni, da glavnega poveljnika niti ni iz Ljubljane in da se nižji poveljniki zato prepirajo med seboj, ni jim šlo v glavo, da grad z dva metra debelimi zidovi ne bi bil varen pred napadalci. Zaupali so Žuraju, ki je sicer omenjal izpad, hkrati pa okleval, ker ga je tako kot nje skrbelo za civiliste in ranjence. Morda so slišali, da je podpolkovnik Dežman že v nedeljo 12. septembra povedal, da je treba iti ven iz gradu, ki ni primeren za obrambo, toda ker so vedeli, da Žuraj, Kadunc in še nekateri oficirji Dežmana ne marajo, ker je liberalec in četniško usmerjen, tudi v njegovo strokovnost niso verjeli.
Revolucionarna vojska, ki je oblegala Turjak, ni imela problemov s poveljniki. Malone vsi poveljniki so bili partijci, dodatno temu je pa vsak imel poleg sebe še političnega komisarja, ki je skrbel za vzgojo moštva, z enim očesom pa pazil tudi na poveljujoče v enoti. Že pred 8. septembrom so bili vsi poučeni, da je sedaj njihova prva naloga uničiti domače nasprotnike – bele in plave – in hitra zmaga nad plavimi v Grčaricah jim je dala občutek moči. Ni jih motilo, da so pri tem pomagali Italijani s svojimi topovi, prej nasprotno. Ko so jim povedali, da so 17. septembra prišli v Velike Lašče Franc Leskošek, Franc Rozman – Stane, dr. Jože Brilej in drugi, jih je tudi to dodatno spodbudilo. Tudi vest, da v Kočevje prihaja CK VOS z Zdenko Kidrič in Vitom Kraigherjem na čelu in da se iz izbranih borcev ustanavlja poseben bataljon VOS, ni bila brez pomena.
O posebni vlogi tega bataljona, še bolj pa o tragiki v Grčaricah in na Turjaku premagane strani, priča tale primer iz knjige Dies irae: 22-letni S. Maver iz Zagradca je bil 3. oktobra 1943 mobiliziran v domačem kraju in nato v Kočevju vključen v 3. četo bataljona, o katerem se je govorilo, da lovi ljudi. Že 8. ali 9. oktobra je četa šla v Mozelj, češ da bodo tam izkopali jame za shrambo municije. Maver je bil s še enim starejšim partizanom razporejen na stražo. Stražarsko mesto je bilo od kraja izkopa precej oddaljeno, zato ni mogel videti, kaj se tam dogaja. Proti večeru je pripeljal avto in potem se je v presledkih slišalo streljanje iz brzostrelk. Ko je avto pripeljal petič ali šestič, je prišel do stražarjev neki politkomisar, pokazal nanj in še na dva mobiliziranca

Opis slike: Križ na grobišču turjaških žrtev v Jelendolu

ter jih odpeljal do velike, sveže izkopane jame, pred katero je stalo zvezanih kakih osem mladih jetnikov. Komisar je Mavru rekel: »Ti boš moral sedaj tukaj streljati, ker imaš brata pri belih svinjah in se je boril na Turjaku.« Vse tri mobilizirance so potem postavili med tri partizane, ki so imeli brzostrelke in bili pripravljeni na streljanje jetnikov; zagrozili so jim, da bodo tudi oni ustreljeni, če ne bodo streljali. Gole in bose jetnike so nato posamezno postavljali pred jamo in oni so streljali. (Dies irae, str. 514) Ali ni bil to zločin, ne samo nad jetniki, ampak tudi nad mobiliziranci!!
Ob 50. obletnici turjaške tragedije je Nova Slovenska zaveza na zidu turjaške grajske kapele odkrila ploščo z napisom:
BRANILCEM TURJAKA VOJAKOM SLOVENSKE PROTIKOMUNISTIČNE VOJSKE V NEENAKEM IN VSILJENEM BOJU OD SOVRAŠTVA BRATOV IN OROŽJA ZAVOJEVALCEV PREMAGANIM … V ZAGOTOVILO TRAJNEGA NARODOVEGA SPOMINA … Prof. Justin Stanovnik je tedaj opozoril na spoznanje, ki nam ga lahko ponudi Turjak, če mu znamo prav prisluhniti. Od tedaj je minilo 20 let in pred nami je 70-letnica tistih usodnih dogodkov. Ali bomo še znali prisluhniti Turjaku? Časi so taki, da smo njegovega spoznanja potrebni, še bolj kot pred dvajsetimi leti.

stran: 025