Avtor: Anton Drobnič

stran: 065

Med mašo in pokopom ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana v nedeljo, 13. aprila 2013, v ljubljanski stolnici je nad krsto na desni strani glavnega oltarja visela znana škofova slika, pod njo pa namesto njegovega podpisa kratko opravičilo in partijska odobritev prekopa z besedami »nekdanjega predsednika Milana Kučana« iz pisma kardinalu Sodanu leta 2001: »V korist pomiritve zaradi sporov po že odmaknjenih medvojnih dogodkih bi že bilo, če prekopa ljubljanskega škofa ne bi povezovali s sodnimi postopki.«


Na ta prefinjen način je zadnji vodja zločinske komunistične partije in njene tajne politične policije, ki je škofa preganjala in obsodila, ter sedanji vodja in vzdrževalec Slovenije v boljševiški preteklosti Milan Kučan postal ne samo prvi in edini pobudnik Rožmanove vrnitve, ampak tudi edini dovoljeni »govornik« v njegovi stolnici ob njegovem pogrebu. Hujšo žalitev škofa Rožmana (in njegovih vernikov), čeprav to ni bila edina »nerodnost«, si je težko zamisliti!
Neznosnost, ki nas ob tem navdaja, je v spoznanju, da se je to obdobje tako tudi začelo in čez dvajset let trajalo. Na Rogu je bil leta 1990 ob maši in simbolnem pogrebu umorjenih domobrancev in drugih žrtev komunistične revolucije edini govornik – ne kdo od preživelih domobrancev ali njihovih sorodnikov – ampak isti Milan Kučan, že tedaj dolgoletni visoki funkcionar in predsednik boljševiške komunistične partije, ki je te žrtve umorila. V vmesnem času ni bilo nič drugače, vselej z odobritvijo cerkvenih vrhov. Če je kdo na začetku še mislil, da gre za posledice strahu in nasilja, nam je po triindvajsetih letih jasno, da gre za sovpadanje misli in dejanj, da gre za podoben pogled na nekatera bistvena vprašanja slovenstva v preteklosti in zato tudi v prihodnosti. To ubija vsako upanje zanikanih in pomorjenih rodov!
Velikega veselja ob vrnitvi škofa Rožmana mi tudi opisana zveza ne more vzeti. Mi pa nalaga dolžnost, da nanjo opozorim in spregovorim še o nekaterih drugih težavah, ovirah in posebnostih v postopku rehabilitacije škofa Rožmana.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je bil obsojen 30. avgusta 1946 pred vojaškim sodiščem IV. armade skupaj s predsednikom Pokrajinske uprave v Ljubljani generalom Leonom Rupnikom, z nekdanjim ministrom jugoslovanske vlade dr. Miho Krekom, s podpolkovnikom Slovenskega domobranstva Milkom Vizjakom, z upravnikom policije v Ljubljani dr. Lovrom Hacinom in s poveljnikom nemških okupacijskih sil generalom Ervinom Rösenerjem. Sodil je senat pod predsedstvom kapetana dr. Helija Modica in članov senata podpolkovnika Milana Laha in majorja Alojzija Grčarja. Vojaški tožilec je bil kapetan Marjan Vivoda, njegov pomočnik pa kapetan dr. Viktor Damjan. Za zagovornika škofu Rožmanu je bil postavljen odvetnik dr. Alojzij Vrtačnik. O pritožbah zoper sodbo je v Beogradu odločilo Vrhovno sodišče JA v neznani sestavi, in sicer namesto s sodbo kar s sklepom, ki ga je »za predsednika« podpisal podpolkovnik Miloje Lakovič.
O življenju in usodi igralcev boljševiškega kazenskega procesa in o podrobnostih zločinske obsodbe je potrebno zbrati bolj natančne in popolne podatke. Nekaj zgovornih podatkov pa je že znanih. Takoj izstopa dejstvo, da ni bilo z zakonom predpisanega dovoljenja vrhovnega sodišča, da sme vojaško sodišče soditi škofu Rožmanu, ki ni bil vojaška oseba, čeprav je v spisih dovoljenje za vse druge, tudi za vojake, za katere sploh ni bilo potrebno. To navaja na misel, da so Rožmana v ta proces vključili šele po 7. avgustu, ko so poslali prošnjo za dovoljenje.
Te bistvene napake škofov zagovornik odvetnik dr. Alojzij Vrtačnik v pritožbi zoper sodbo ni uveljavil. Zagovornikovo ravnanje je tudi drugače vprašljivo. Znano je, da so zagovorniki v montiranih boljševiških procesih bili skrajno previdni in molčeči, saj so drugače tvegali lastno varnost in življenje. Škofov branilec je od škofijskega ordinariata prejel sveženj listin, da bi jih sodišču predložil v škofovo obrambo, kar pa se – razen treh listin – ni zgodilo, niti te listine v sodnih spisih niso omenjene. Do nedavnega je na splošno veljalo, da mu je listine zaplenila UDBA. Nato pa so se oglasili odvetnikovi sorodniki, češ da je pri njih v kleti kovček z Rožmanovimi listinami. Izkazalo se je, da gre vsaj za del listin, ki jih je branilec prejel za njegovo obrambo, vendar jih ni izročil sodišču kot dokaz v korist škofa Rožmana.

stran: 066

V vsebini teh listin se morda vidi tudi razlog, zakaj jih Vrtačnik ni dal sodišču. Gre za dolge sezname imen mnogih zaprtih oseb, za katere je škof Rožman posredoval in prosil za izpustitev zlasti pri italijanskih okupatorjih. Poleg splošno znanega imena Toneta Tomšiča, sekretarja KPS, so med več kot tisoč osebami, za katere je škof prosil milosti, še mnoga druga zanimiva imena, ki jih bodo morali poznavalci še raziskati, npr. ime »France Miklavčič« kot ime podpredsednika stranke SKD, znanega škofovega nasprotnika, ime »Dušan Biber«, kot je ime znanega zgodovinarja itd. V seznamu je tudi ime »Milan Lah«, kot je ime enega od Rožmanovih sodnikov! In celo ime »dr. Alojzij Vrtačnik«, očitno ime samega škofovega branilca! Kljub temu je Vrtačnik škofovo obrambo najprej pisno odklonil, sprejel jo je šele, ko mu je bila naložena po uradni dolžnosti. Čeprav je škof tudi zanj prosil pri okupatorjih, on dokazov o škofovi pomoči preganjanim ni pokazal sodišču! Nerazumljivo zadržanje zagovornika pa vendar ne kaže toliko na njegovo nehvaležnost, ampak predvsem na silen strah pred komunistično »svobodo« in pravosodjem.
Škof Rožman je bil obsojen na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na 5 let izgube političnih in državljanskih pravic ter na zaplembo celotnega premoženja. Obsojen je bil v odsotnosti, ne da bi vedel za obtožbo, kaj šele da bi bil kakorkoli zaslišan. Vse to so bile hude kršitve celo tedanjih revolucionarnih zakonov. Obsojen pa ni bil samo zato, ker naj bi sodeloval z okupatorjem, kot sedaj razglašajo razni pisci, ampak predvsem zato, ker naj bi skupaj z drugimi obsojenci »organiziral, odrejal, izvrševal in nasnoval neštete vojne zločine: ubijanje … , umore in pokolje, zapiranja, mučenja, … prisilne mobilizacije, požige, ropanja … , vsled česar nosi odgovornost za smrt in trpljenje na desettisočev mož, žena in otrok.«
Krivičnost takšne sodbe je vpila v nebo, vendar ob mojem prihodu na položaj državnega tožilca decembra 1990 za njeno razveljavitev ni bilo nobenega upanja. Pravno možni sta bili dve izredni pravni sredstvi: obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti. Za oboje pa je bil pristojen samo vojaški tožilec in vojaško sodišče v Beogradu.
V pričakovanju slovenske neodvisnosti smo maja 1991 pisali Vrhovnemu vojaškemu sodišču JLA, naj nam pošljejo spise Rožmanovega procesa in tako kot v primeru dachavskih procesov prenesejo sodno pristojnost na civilno sodišče v Ljubljani. V odgovoru, ki je prišel 27. junija 1991, niso o pristojnosti rekli ničesar, saj tudi ni bilo več potrebno, o spisih pa da so jih že aprila 1963 poslali Republiškemu sekretariatu za notranje zadeve v Ljubljani.
Tako smo kazenske spise hitro našli in dobili na vpogled. Niso pa jih hoteli vrniti sodišču, češ da so del njihovega arhiva. Zato je bilo treba spise šteti za izgubljene in prositi Temeljno sodišče v Ljubljani, naj jih obnovi. To bi se lahko zgodilo v nekaj dneh, vendar je postopek, ki ga je vodila sodnica Maja Tratnik, z mnogimi nepotrebnimi zapleti trajal kar tri leta in pol – od decembra 1991 do julija 1994.
Za obnovo kazenskega postopka smo potrebovali tudi mnenje dveh zgodovinarjev. Za mnenje smo zaprosili dr. Tamaro Griesser Pečar in dr. Borisa Mlakarja. Prva je nalogo sprejela, tudi drugi je bil pripravljen izdelati mnenje, če pri redni zaposlitvi ne bo obremenjen s kakšnimi dodatnimi nalogami. Zato sem pisal tedanji direktorici Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jasni Fischer, vendar odgovora nikoli ni bilo in nalogo je prevzel drug izvedenec dr. France M. Dolinar. Oba izvedenca sta imela težave zlasti pri pregledu arhivov nekdanje tajne politične policije, tako da sem moral pisno posredovati.
Nekdanji partizani in drugi dediči boljševizma so z vsemi sredstvi skušali preprečiti obnovo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu. Imeli so podporo tako na ministrstvu za pravosodje kot na sodišču. Tudi poslanec Zmago Jelinčič je pristavil svoj lonček – ne edinega – in postavil poslansko vprašanje, »ali so resnične trditve, da je generalni državni tožilec AD v zadevi obnove postopka za škofa Rožmana zadržal del – več sto strani spisa, tako da je sodišče … razpolagalo le z dokumentacijo, ki za škofa ni obremenilna?« Res je sodišče razpolagalo samo z listinami, ki za škofa niso bile obremenilne, vendar ne zato, ker bi druge kdo prikril ali vzel, ampak zato, ker drugih ni bilo. Kot sem že napisal, je zagovornik zadržal le listine, ki so bile za Rožmana razbremenilne.

Dr. Dušan Biber je poslal »spomenico škofa Rožmana generalu Robottiju z dne 12. septembra 1942«, listino brez naslovnika, brez


stran: 067

Avtor slike: Rafaelova družba

Opis slike: Grob v ljubljanski stolniciRafaelova družba

datuma in brez podpisa, ki naj bi jo sodišče uporabilo kot za škofa obremenilno. Interniranci taborišča na Rabu Andrej Petelin, Dušan Prašnikar, Stane Kirn, Jože Šilc, Stane Kotnik in Polde Štukelj so se prijavili kot oškodovanci, kar je sodišče nezakonito sprejelo in nekatere celo zaslišalo kot priče. Zahtevali so tudi, naj me ministrica za pravosodje Meta Zupančič izloči iz postopka. Kasneje so to še bolj ostro zahtevali še od ministra Tomaža Marušiča. Zveza borcev je poslala seznam internirancev iz Podgore pri Ložu, sestavljen pol leta po internaciji, za dokaz, »da so bili škof Rožman in del duhovščine neposredno vpleteni v pošiljanje slovenskih ljudi v internacijo«. Tem in neštetim drugim pritiskom se je pridružila tudi konferenca sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je dne 16. 1. 1997 predsedniku Alešu Zalarju predlagala, naj »Vrhovno sodišče Republike Slovenije obvesti o izjavah generalnega državnega tožilca A. D. v osrednjih medijih v zvezi s sodnim postopkom zoper obsojenega Gregorija Rožmana in soobsojence ter mu predlaga, da Vrhovno sodišče javno objavi odgovor načelne izjave na te izjave«. To se je tudi zgodilo, zlasti so hoteli preprečiti moje javne izjave o delu sodišča.

stran: 068

Zahtevo za obnovo postopka, ki je bila vložena ob koncu leta 1995, so sodniki Okrožnega sodišča v Ljubljani trikrat zavrnili, sodniki Višjega sodišča v Ljubljani pa so odločbo nižjega sodišča dvakrat razveljavili, tretjo konec aprila 2004 pa potrdili, s čimer je bila zahteva pravnomočno zavrnjena. Za postopek so potrebovali ravno sto mesecev, za vsak krog poprečno po 33 mesecev. Sodili so na prvi stopnji Vesna Žalik, Darja Novak – Krajšek in Alenka Grosek, v drugem krogu Milena Jazbec Lamut, Silvana Vrebac in Mitja Šinkovec, v tretjem pa Marjeta Švab Širok, Marko Puš in Janez Koščak. Na drugi stopnji so sodili Barbara Šefer, Andrej Hrovat in mag. Anton Rems, v drugem krogu je namesto Remsa sodelovala Janka Šolinc, v tretjem pa so zavrnitev zahteve dokončno potrdili Janka Šolinc, Andrej Hrovath in Mitja Kozamernik.
Odločbe prve stopnje so poprečno obsegale po 50 strani, pritožbeni rok pa je bil vselej samo tri dni. Dodatno »pomoč« je skrbno pripravilo sodišče, ki je svoje sklepe dvakrat vročilo tik pred koncem leta, da je bilo pritožbo treba sestaviti med novoletnimi prazniki, pa tudi tretja vročitev je bila sredi prazničnega decembra.
V tretjem krogu je sodišče škofu Rožmanu postavilo uradno zagovornico, kar bi moralo storiti že na začetku. Vendar je tudi pri tem bilo čutiti skrbno roko iz boljševiškega ozadja, saj je med več kot tisoč slovenskimi odvetniki za zagovornico bila postavljena odvetnica srbske narodnosti, prej zaposlena v tisti vojski, katere sodišče je škofa obsodilo. Po lastni izjavi ni ničesar vedela o polpretekli slovenski zgodovini in se z njo tudi ni nameravala ukvarjati. Bila je bolj poštena od tistih, ki so jo postavili, zato je obrambo škofa in sestavo pritožbe prepustila namestnici, moji hčerki, ki je kasneje zastopala škofa tudi v postopku za varstvo zakonitosti.
O vsebini sodnih odločb ne bom pisal, saj so vse objavljene v knjigi »Med sodbo sodišča in sodbo vesti« (Družina 2009) skupaj s pritožbami zoper te odločbe. Poudarim naj le bistveno značilnost: Odločbe sodišč o zahtevi za obnovo postopka zoper škofa Rožmana so v demokratični in pravni Sloveniji v 21. stoletju prežete z enako boljševiško miselnostjo in besedjem ter večkrat pravno, logično in intelektualno še bolj krivične in sramotno primitivne kot prvotna montirana sodba v totalitarni komunistični Jugoslaviji sredi prejšnjega stoletja. Sodniki istega kova – sodbe enakega zvena!

stran: 069