Avtor: Tine Velikonja

stran: 094

Prvih 17 fantov in mož kot vojakov kraljeve vojske pod poveljstvom Milana Kranjca se je 17. maja, torej dva meseca pred ustanovitvijo prve postojanke vaških straž v Šentjoštu nad Horjulom, odpravilo iz Ljubljane na Dolenjsko. Njihov končni cilj je bil izpeljati množično mobilizacijo in zavzeti Gorjance. Tam bi vzpostavili ilegalne postojanke po naseljih na celotnem gorjanskem področju. Vendar je bil priliv vojakov manj uspešen, kot so pričakovali. Medtem ko je bilo vaških stražarjev ob kapitulaciji Italije nad 6.000 in domobrancev na koncu vojne 17.000 ali celo več, pa ni število Mihajlovićevih vojakov v Sloveniji nikdar preseglo številke tisoč. Predvsem se je zgodilo tisto, kar so na neki način pričakovali, da komunisti tega ne bodo trpeli. Čeprav danes nekdanji partizanski borci trdijo, da je bilo »v gozdovih prostora za vse«, so svoje morebitne nasprotnike napadli že, ko so si prvi tabor postavili pri Starem gradu oz. Vodicah nad Čušperkom. Končno so se četniki ustalili v Št. Joštu pri Stopičah. Pridružile so se jim še skupine, ki so prišle iz Novega mesta, Šentruperta in Prečne, tako da je enota štela 300 vojakov. Na začetku so imeli manjše skupne akcije s partizani, pa tudi večjo pri napadu na italijansko posadko na Ratežu, ki stoji ob cesti med Novim mestom in Šentjernejem. Takrat so jih partizani imeli za svoje, za Štajerski bataljon. S tem so se nekomunistični ilegalci sicer zaščitili pred njimi, vendar sta njihovo odločitev spremljali dve slabi strani, ki sta odtehtali prednost: njihovo delovanje je izgubilo propagandni učinek, saj so bili s tem, da so se razglašali za partizane, nerazpoznavni, druga pa, da skrivanje ni moglo biti dolgo uspešno. V strahu pred razkritjem so pobili kar nekaj nedolžnih ljudi, obenem pa je partizansko poveljstvo že po šestih tednih, 11. julija 1942, spregledalo in spoznalo, da gre za vojake Mihajlovićeve vojske. Sožitja je bilo konec. Partizani so jih začeli napadati na vsej črti, pri tem pa je bila vojna sreča opoteča. Napadli so glavno taborišče nekomunističnih ilegalcev v Št. Joštu. Čeprav je bil napad odbit, je četniško vodstvo spoznalo, da tako ne bo šlo naprej. Pokazalo se je, da taki ilegali ne gresta skupaj in je v gozdovih prostora samo za partizane, in drugo, da se ni mogoče istočasno bojevati proti dvema sovražnikoma, na eni strani proti okupatorju in na drugi proti komunistični ilegali, ki ni ob sebi trpela nikogar. Zato so sredi roške ofenzive, 10. avgusta 1942, sklenili z Italijani sporazum o nenapadanju ter o njihovi pomoči v orožju in strelivu. S tem je bilo za nekaj časa nekomunistične ilegale v pravem smislu konec. Partizani so 15. avgusta napadli tudi njihovo novo taborišče pri Sv. Ani na desnem bregu Krke na vzhodni strani Novega mesta, vendar je bil napad odbit. Po tistem se je ilegalni Štajerski bataljon preimenoval v Legijo smrti, ki je opravljala podobno funkcijo kot vaške straže. Te so začeli ob usihanju roške ofenzive ustanavljati širom po Sloveniji. Sama Legija smrti pa je imela v jeseni leta 1942 dva bataljona po 250 mož in je ustanovila 16 postojank, dve od teh v Beli krajini, na Suhorju in v Metliki.
Cerkev in župnišče na Suhorju stojita na gričku, najnižje pri cesti pa šola. Kraj je bil dobro izbran za postojanko, če bi imeli vojaki čas, da bi ga dobro in ustrezno utrdili, ter seveda, če bi imeli dobro povezavo s posadkami drugih postojank. Pri tem mislimo na napad močnejše sovražnikove vojske. Zmanjkalo je časa. Kajti legiste, ki so prišli tja sredi novembra, so napadli že čez teden dni. Po italijanski ofenzivi poleti 1942 so bili slovenski partizani precej razbiti. Zato so poklicali na pomoč hrvaške. Njihova prva skupna akcija je bil ravno napad na Suhor. Tam se je bila nastanila tretja četa tretjega bataljona Legije smrti. Štela je 127 mož. Pod poveljstvom poročnika Miloša Šabića se je utrdila v župnišču. Imeli so tri strojnice, vsak vojak puško, drugače so imeli malo streliva, samo 50 nabojev in bombo na vojaka. Bataljonsko poveljstvo dvanajstih ljudi, ki ga je vodil kapetan Dobrivoje Vasiljević – Iztok, se je začasno naselilo v suhorski šoli. Iztok je prišel namreč iz Radatovićev na Suhor z namenom, da bi v vasi mobiliziral ljudi zase in za suhorski oddelek. Kako neresno so legisti jemali položaj, dokazuje že to, da so se namestili v prvem nadstropju, pritličje pa prepustili dvoličnemu nadučitelju, ki je bil povezan s partizani. Tako je bila hiša nenadzorovana. Dva stražarja pred vrati nista pomenila nič. Šabićevi legisti so zasedli tudi zvonik, v katerem so imeli opazovalnico in obrambno točko. K njim se je zateklo tudi 16, po bolj verjetni verziji 32 oz. 35 italijanskih vojakov iz bližnjega Hrasta, ki so nameravali čez nekaj dni oditi v Metliko in svojim zaveznikom prepustiti zunanji obrambni pas. Legisti so začeli utrjevati postojanko, polovično so zgradili štiri kamnite bunkerje na pobočju griča vzhodno od gospodarskega poslopja. Anton Šuklje iz Bušinje vasi, ki je o tem pravil, je pomagal voziti kamen iz Hrasta. Dela so bila komaj na polovici. Ob napadu torej nobenega bunkerja in ne žične ograje okrog postojanke. Za zgled, kako se lahko upira napadu postojanka, če je dobro utrjena, prepletena z bunkerji, ki se lahko upirajo tudi topovskim izstrelkom, in obdana z žično ograjo, je Hotedršica. Manjšemu številu vojakov, kot jih je bilo zbranih na Suhorju, je uspelo odbiti kar osem podobnih partizanskih napadov, dva od njih pa sta bila celo bistveno bolj silovita in obsežna.

stran: 095

Kot nam je Šuklje povedal, so imeli legisti popoldne 26. novembra miting v bližnji Bušinji vasi in se zvečer zvečine že vrnili v postojanko. Tudi patrole so opravile obhode, pa niso odkrile nič sumljivega: »Partizanov že nekaj mesecev ni nikjer videti.« V moštvu namreč ni bilo domačinov in tudi nobenih stikov s prebivalstvom. Tako so se velike partizanske enote neopaženo približale postojanki, še več, četniški stražar Cekuta naj bi jih spustil mimo. Presenetili so dva stražarja pred šolo in ju živa zajeli. Zgodilo se je ob 20. uri tega dne. Napadla sta 3. bataljon 13. hrvaške proletarske brigade in četa Cankarjeve brigade. Prej so postavili zasedo na Vahti, druge enote so držale zasedo na cesti iz Semiča na Suhor, Vzhodnodolenjski odred pa zapiral dostop na Suhor proti Črnomlju in demonstrativno napadel Metliko. Zasedli so vse sosednje vasi. Šuklje pove, da je bilo v dober kilometer oddaljeni Bušinji vasi partizanov kot listja in trave ter se ni dalo iz nje. Verjetno so tu presenetili Ivana Hočevarja in študenta Janeza Kastelica iz Težke Vode. Dobili so ju, ju mobilizirali v partizane, pa sta po dveh tednih pobegnila in se zatekla k vaškim stražarjem na drugi strani Gorjancev.
Napadalci so najprej s hudim strojničnim ognjem in bombami napadli okna prvega nadstropja šole – Iztokov štab. V eni uri so izpraznili nadučiteljevo stanovanje v pritličju in v njem zažgali seno in dračje. Po drugi verziji so zažgali zunaj pred vrati. Ko so zagorela, se je razvijal dim in začel obkoljene dušiti. Zato so eni poskakali skozi okna, drugi pa se spustili po stopnicah. Med njimi sta bila tudi Iztok in p. Norbert. Pri skoku si je sodnik iz Novega mesta, Tone (ali Miha) Jerman zlomil nogo. Kasneje so sicer pisali, da se je to pripetilo Vasiljeviću, kar pa po izjavi prič ne drži. Zajetih je bilo vseh 12 članov štaba.
Partizani so obenem napadali tudi župnišče. Po nekaj urah jim je uspelo zasesti zvonik, s tem pa so obvladovali vsa župnijska okna, ki so gledala proti cerkvi. Podminirali so mrtvo steno hiše, ki so se ji po zasedbi zvonika zlahka približali. Eksplozija mine je napravila veliko odprtino in odtrgala vogal stavbe tri metre na široko. Skoznjo so metali bombe in dvakrat zanetili požar, a so ga branilci obakrat pogasili. Tretjega niso mogli in je zagorelo vse poslopje. Ob 8 uri zjutraj 27. novembra je Šabić zapovedal izpad. Žal se je posrečil samo manjšemu delu obleganih, rešilo se je 28 vojakov. Okrog 15 jih je padlo med jurišem, 65 je bilo ujetih. Od Italijanov se jih je menda rešilo pet, 16 je bilo ujetih, pet jih je padlo. Te so okrog leta 1950 prekopali in odpeljali v Italijo. Že med vojno so bili tudi odkopali 16 svojih vojakov v Bušinji vasi. V okviru roške ofenzive je namreč ena od njihovih enot padla pri tej vasi v partizansko zasedo.
Po Koroščevi oceni je bilo mrtvih legistov 23, zajetih 66, osem obsojenih na smrt in umorjenih. Domačini trdijo, da so na pokopališču pri Sv. Jakobu v Suhorju pokopali 21 padlih legistov. Za grob osmih umorjenih se ne ve.
Zajete so razporedili v kolono. Gnali so jih čez današnjo mejo na hrvaško stran proti Popovićem, na vozu prtljaga, plen in sodnik Jerman z zlomljeno nogo, kapetan Vasiljević in p. Norbert peš, privezana zadaj vsak na eno lojtrnico. Kolona pešcev jih je na strmi cesti prehitela in odšla naprej. Kaj se je z obsojenci zgodilo, se zanesljivo ne ve, ker jih niso več videli. Umorili naj bi jih po daljšem mučenju na Popovićih in nekaj sto metrov pod vasjo na desni strani kolovozne poti, ki vodi v Drage, v Ikovi dragi, zakopali. Tam počivajo še danes. Kolona drugih je prišla v vas Gaj tik pod vrhnjim grebenom Gorjancev, kjer so bili teden dni, potem pa so jih mobilizirali v brigade. Saje piše, da so jih vzeli predvsem v Cankarjevo brigado, 17 naj bi jih izpustili domov.
Padec Suhorja je bila prva partizanska zmaga nad kontrarevolucijo. Legija je zato svoje postojanke skrčila od 16 na sedem večjih. Sicer pa je bilo pri četnikih veliko prelivanja in odhajanja. Prišlo je tudi do sporov, na eni strani stari jugoslovanski oficirji, ki so bili odločno za ilegalo, na drugi katoliški fantje, ki so jim bolj prijale vaške straže in urejeno življenje. Partizani so nato v obdobju nekaj mesecev napadli 16 postojank vaških straž, jih šest uničili, prva med njimi je bila 12. decembra 1942 na vrsti zasilna postojanka vaških straž v Ajdovcu.

stran: 096