Avtor: Neoznačeni avtor

stran: 061

Ivanka Kozlevčar

Z ljudmi se lahko dolgo srečujemo in pogovarjamo o vsemogočem, ne da bi vedeli, da nosijo v sebi zgodbo, za katero menijo, da bi jo morali razkriti. Včasih je njena podoba njim samim nejasna in potrebujejo čas in nove uvide, da dozori. Tako je tudi Zvonka zlagala drobce v svojih spominih in jih končno zložila v pripoved. Veliko ljudem se je zgodilo to, kar se je Zvonkinemu očetu, vendar nimajo možnosti ali poguma, da bi o tem javno spregovorili, zato je njena pripoved dragocena. Takole pripoveduje.

Svojega očeta se seveda ne morem spominjati, saj sem imela komaj sedem tednov, ko so ga ubili. Vse, kar vem o njem, mi je povedala mama, vendar so bili taki časi, da je raje molčala, kot govorila. Ves čas so jo nadzorovali in ji niso zaupali: najprej v domačem okolju, pa tudi po preselitvi v Ljubljano se ni tega rešila. Ni dočakala, da bi mogla svobodno spregovoriti, morala je pristajati na uradno razlago o smrti moža, tudi zaradi preživetja. Ko smo odrasli, je nam, otrokom, vendarle zaupala, kako je naš oče umrl. Njena fotografija iz tistih časov kaže, kako hudo je trpela in kako težek je bil njen boj za preživetje.
Moj oče Franc Žibert je bil doma v zaselku Cvetež, ki je del razloženega naselja vzhodno od Vač na slemenu med Savsko in Moravško dolino. Naselje obsega dva zaselka Cvetež in Vovše, ki se zdaj skupno imenujeta Vovše. Obsegalo je le dve domačiji. Njegov oče Fran Žibert st. je padel v prvi svetovni vojni, ko je imel moj oče šele tri leta. Mama se je ponovno poročila, saj dela na domačiji ni zmogla sama. Imel je še starejšega brata Rudija. Očeta je zelo pogrešal. Ni imel možnosti, da bi se izučil kakega poklica, zato mu ni preostalo drugega, kot da je šel delat v rudnik. Še vesel je bil, da je dobil delo v Kisovcu. Poročil se je s sofaranko Rozo Žibert z Raven na moravški strani. Oba kraja spadata v župnijo Zasavska Sveta Gora. Poznala sta se od otroških let. V njeni družini je bilo 14 otrok, zato so jo dali sorodnikom brez otrok in je morala težko delati. Želela se je izučiti za šiviljo, pa to ni bilo mogoče. Po poroki sta se z mojim očetom preselila v Kisovec. Imela sta tri otroke: Franca, Emilijo in mene, Zvonko. Oba starša sta se zaradi lastnega težkega življenja čutila zelo odgovorna za svoje otroke.
Med vojno je imel oče to srečo, da je delal v rudniku, ki je imel strateški pomen, in so ga Nemci pustili doma.
Naj tukaj Zvonkino pripoved prekinem in povem nekaj o medvojnih razmerah v teh krajih. Hribovito obsavsko področje je bilo izpostavljeno vsemu hudemu, ki se ga je spomnil okupator, zlasti pa še potem, ko se je začelo partizansko delovanje. Tako so maja 1941 izselili izobražence in družbene delavce v Srbijo, novembra in decembra pa še prebivalce področij, ki jih je zadeval odlok šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko 20. oktobra 1941. Prizadel je prebivalce zlasti nekdanje občine Polšnik. Zelo jih je prizadevala mobilizacija v nemško vojsko. Ko so začeli delovati partizani, so vsaki akciji sledile nemške represalije. O takem, po mojem mnenju kar zločinskem partizanskem izzivanju, poroča Jože Gričar v svojem članku Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litijskem in Moravškem v Litijskem zborniku na strani 72. »Julija 1942 smo se dogovorili s poveljstvom moravške čete in vaško organizacijo OF Hrastnik na Limbarski gori, da organiziramo v Hrastniku miting. Izbrali smo nedeljo, ker smo hoteli, da se pokažejo partizani tudi podnevi. V prvih popoldanskih urah smo zastražili dohode v vas in nismo nikogar pustili iz vasi. Zbrali smo vaščane in jim govorili o ciljih naše borbe, nato pa je bila zabava ter pogovori borcev z vaščani. Organizacijo OF sem opozoril, da naj bo odslej še bolj previdna, zlasti še ponoči, da jih ne bi Nemci iznenadili.« Kmalu potem sta neko jutro Gričar in poveljnik Risto zaslišala strele in dobila sta obvestilo, da Nemci selijo Hrastnik. Risto se je odločil, da jih ne bo napadel, ker je Nemcev preveč. Ob desetih dopoldne (19. julija) se je nad vasjo začel dvigati dim. Ženske in otroke so izselili, vas oropali in požgali, »vse moške so zvezali ter jih privezali k mlatilnici na nekem skednju … Ko so Nemci odpeljali naropane stvari ter odgnali žene in otroke, so vrgli zažigalno bombo v skedenj, da so vsi moški, devet ali deset, živi zgoreli.«

Natančnost zgodbe bi bilo treba preveriti, grozljivo pa je, da so ljudi tako podlo zavestno izpostavili nesreči, ki za vaščane ni bila manj huda kot v Dražgošah. Naj nadaljujemo z Zvonkino pripovedjo.
Leta 1942 se je na očetovem domu v Cvetežu zgodil zločin. O tem lahko govorim le po pripovedi mame in sorodnikov, ki pa so že pokojni. Ob nevihti je nemška patrulja vedrila pod njihovim kozolcem, ki je imel nadstrešek za vozove in orodje. Tak kozolec stoji zdaj skoraj v isti liniji veliko bliže hiše. Skupinica partizanov z Lojzetom Hohkrautom je prihajala iz moravške strani pri Vidrgi. Če je prečkala sleme po poti, je šla kakih petnajst do dvajset metrov stran mimo kozolca. Danes je na mestu, kjer naj bi bil zadet Lojze Hohkraut, spomenik, ki pa je bolj oddaljen. V tistem času je bila črna tema in huda nevihta. Nemci naj bi v temi ob svitu strele videli, da se na previsu, v isti ravnini, kot je stal kozolec, nekaj premika. Spustili naj bi rafal in z njim zadeli Lojzeta Hohkrauta, organizatorja partizanskega gibanja v tem delu. Niso vedeli, da so koga zadeli, zato tudi niso nikogar iskali in so kmalu odšli. Mrtvega partizana sta drugi dan našla na njivi mati mojega očeta in njen mož. Njiva leži v dolinici, precej nižje, kjer naj bi bil zadet, in če bi se pomaknil še malo nižje, bi bil že v gozdu. Po izročilu naj bi se ranjen splazil po strmini navzdol do njive in tam umrl. Strmina je zdaj zaradi vikenda nekoliko spremenjena. Naložila naj bi ga na lojtrski voz in odpeljala v Vače, saj ga je bilo treba pokopati. Partizani naj bi z bližnje vzpetine nad hišo opazovali, kaj se dogaja, in videli, da sta ga odkrila. Obtožili so ju, da sta ga nespoštljivo nalagala na voz in ga izdala. Ponoči so očetovo mater ustrelili v postelji, njenega moža pa ubili s sekiro že pri vratih. Nad nekom so se morali znesti. Na podstrešju hiše je spala teta, ki je bila v hudem strahu, ker je slišala, kaj se dogaja. Menda so na njivi kasneje, ko so orali, res našli neko torbo, o tem, da bi bili v njej kaki papirji nisem slišala. Uboj moje babice in njenega moža je njune edine sosede Smrgorjeve tako prestrašil, da so pobrali najnujnejše in takoj odšli na Koroško. Med vojno je bil tako zaselek Cvetež prazen. Brat mojega očeta, Rudi, je namreč živel pri ženi na Vačah, teta se je pa tudi odselila.

stran: 062

Po tej pripovedi me je zanimalo, kaj je napisanega o Lojzetu Hohkrautu in zlasti o njegovi smrti. V Krajevnem leksikonu II, str. 290, piše: »V Zalem logu z. od Vovš se je spopadel 29. 5. 1942 Ristov bataljon z Nemci in je tu padel organizator vseljudske vstaje v Zasavju Lojze Hohkraut, ki ima v vasi spomenik.« V Enciklopediji Slovenije pa je o Lojzetu Hohkrautu (Bukovca, 8. 6. 1901 – Cvetež, Litija, 31. 5. 1942) napisanega nekaj več. Rečeno je, da je delal v Rudniku Trbovlje, bil od 1925 član Partije, se 1937. leta udeležil ustanovnega kongresa KPS na Čebinah, bil od 1940 član CK KPS, organizator narodnoosvobodilnega upora v Zasavju, politični komisar Revirske čete itd. »Med pripravami za prehod 2. grupe odredov čez Savo na Štajersko je padel v nemško zasedo, bil ranjen in se nato sam ustrelil.« Še več je o tem

Opis slike: Franc Žibert ml. in žena Roza kmalu po poroki

povedanega v Litijskem zborniku NOB I, 1969 v sestavku Jožeta Gričarja Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litijskem in Moravškem na strani 67 in naprej. Pripoveduje, kako je z Dolenjskega prišla četa, ki jo je vodil Franc Mazovec – Risto, da bi pomagala pri prehodu II. grupe odredov čez Savo. Ta četa se je že prvi dan po prihodu uspešno spopadla z žandarmerijsko patruljo z Vač, za kar naj bi bilo krivo izdajstvo kmeta Rosinčka. S prehodom ni bilo nič zaradi spopada II. grupe na Jančah. 29. maja so imeli pri tuštanjski graščini sestanek med gorenjskim in štajerskim političnim vodstvom. V okrožnem odboru se je prav takrat nahajal sekretar pokrajinskega komiteja za Štajersko Sergej Kraigher – Rudi, ki jim je dal navodila za delo. Še isti večer so Gričar, Kraigher in Hohkraut odšli na pot. Pred Cvetežem je Gričar tovariša opozoril, da so pred vasjo, kjer se je borila Ristova četa in sta prejšnji večer prišla v zasedo dva kurirja. Šli so pod vasjo »po visoki mokri travi tesno drug za drugim, ker je bila trda tema. Naenkrat je počilo več strelov iz neposredne bližine. Vsi trije smo se vrgli na tla, toda brž sem opazil,


stran: 063

Opis slike: Hiša na Cvetežu, v kateri sta bila umorjena Fraceva mama in njen mož

da sta oba tovariša vstala in da bežita. Zopet je počilo iz iste smeri. Spet sem se vrgel na tla in se nekaj časa plazil po mokri travi. Zdelo se mi je, da je eden tovarišev v moji bližini … Ko sem se nekaj časa plazil, sem vstal in tekel proti gozdu, kjer sem se ustavil in čakal, da prideta za menoj. Vendar zaman. Medtem ko sem čakal, se je močno zabliskalo in še dvakrat ustrelilo. Nemška zaseda je ob močnem blisku zagledala Hohkrauta, ki je še vedno čisto blizu nje iskal, kam bi se umaknil, ustrelila vanj in ga zadela v koleno. Pozneje smo ugotovili, da se je tako ranjen plazil po mokri travi kakih petdeset metrov do njive, na kateri je rasel krompir. V zemljo je zakopal vse svoje stvari, dokumente in beležke, ter se nato ustrelil v glavo. Zjutraj okoli sedme ure so našli Nemci njegovo truplo na njivi in ga s kmečkim vozom odpeljali na Vače. Ker po svojih dokumentih niso mogli ugotoviti, kdo je, so ga dvakrat odkopali in slikali ter ga končno pokopali za pokopališčem.« str. 68 Drugi dan zjutraj so partizani poslali Gričarjevega brata in še enega partizana v civilu, da bi poiskala Hohkrauta. Ob enajstih sta se vrnila in povedala, da so ga Nemci že odpeljali. Še isti dan je Kraigher sprejel Gričarja za kandidata partije.

Ko prebiramo to zgodbo, se nam vsiljujejo razna vprašanja. Kako je mogoče, da je Kraigher Gričarja nagradil, če je pa vendar pustil svojega tovariša na cedilu, tudi Kraigher je odpovedal. Če se je sam ranjen vlekel petdeset metrov, bi se z njegovo pomočjo lahko še dlje, do bližnjega gozda, ali ne? Hodili naj bi tesno drug za drugim, potem so se pa čisto porazgubili. Teren je tam tak, da se je bilo mogoče umakniti s previsa po strmini le na moravško ali litijsko stran ali pa iti proti Vovšam, malo verjetno pa je, da bi šel kdo proti kozolcu, od koder je streljalo. Spomenik Hohkrautu stoji približno v isti liniji, kot je nekdaj stal kozolec in na njem piše: Na tem mestu je 31. 5. 1942 padel narodni heroj Lojze Hohkraut, organizator revolucionarnega delavskega gibanja v Zasavju, član KPJ od leta 1925, član CK KPS, organizator Revirske čete in osvobodilnega boja v Zasavju, sekretar okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora Litija. Po pripovedovanju Zvonke naj bi našli mrtvega precej nižje od nekdanjega kozolca na litijsko stran. Če bi ga odkrili Nemci, bi verjetno iskali tudi njegove stvari, saj jih ni mogel temeljito skriti, če je bil ranjen in je bila tako grozna tema. Čudno je, da so šli po poti, kjer so padli v zasedo Ristova četa in kurirja prejšnji dan. To je sicer najkrajša pot z moravške na litijsko stran in ni čudno, da so Nemci tam postavljali zasedo. Čudno je tudi to, da so hodili trije razmeroma visoki funkcionarji brez spremstva. Kakšno je bilo razmerje med njimi?Kako je mogel pisec vedeti, kam je bil ranjen in kaj je potem počel, če so se pa porazgubil? Mnogo vprašanj in ni čudno, da so morali nekoga narediti za krivca, saj Hohkraut ni bil kdorkoli. Zanimivo je, da Gričar ne dolži kmeta Rozinčka, ki so ga naslednjo noč ubili, za Hohkrauta, pač pa za spopad Ristove enote z orožniško patruljo. Naj nadaljujemo z Zvonkino pripovedjo.


stran: 064

Mojega očeta je smrt matere in očima gotovo prizadela, pri somišljenikih OF pa je dobil črno piko. Zaradi službe se ni upal včlaniti v OF, čeprav so nanj zelo pritiskali in je moral poslušati pikre pripombe, saj bi s tem ogrozil svojo družino. Izgovarjal se je na družino in tudi ženino nosečnost. Še pred mojim rojstvom pa je maja 1944 odšel k partizanom v Kamniško-zasavski odred, ker ni zdržal pritiska. Partizanil je v okolici Kisovca, mama pa se je tri tedne po mojem rojstvu z otroki preselila na svoj dom na Ravne na moravški strani. Ob zadnjem obisku na Ravnah, ko mi je bilo sedem tednov, je mami povedal, da bo moral iti drugam. Vzel je v naročje mene in jaz sem menda prestrašeno zajokala. Mama ga je prosila, naj ostane v bližini in naj pazi nase. Kako bo sama z otroki! Spominjala se je, da ji je skoraj trdo rekel: »Saj bodo zrasli.« Ali je bila v njem kakšna slutnja? Prav to noč so načrtno uprizorili hajko, čeprav ni bilo nikjer Nemcev, in očeta je zadel strel v hrbet. Tak scenarij so si izmislili, ker se jim je zdel premalo zanesljiv. Kardelj pa je naročil, kako naj s takimi tovariši ravnajo. Oče ni bil takoj mrtev, ležal je na nekem seniku v vasi Klanec, zdaj Slivno, in tri dni umiral, zdihoval in molil. Umrl je 2. septembra. Mami niso povedali, kaj se je z njim zgodilo, čeprav ta vas ni daleč od Raven. Sporočili so ji šele, ko je umrl, da bi ji oče morda ne povedal, kaj se mu je zgodilo. Tako je mislila, da je res padel, in to piše tudi na spomeniku. Pokopali so ga slovesno kot partizana z govorom 3. sept. 1944 na Zasavski Sveti Gori. Šele čez pet let je mami njegov prijatelj, ki je bil med umiranjem pri njem, povedal, kaj se je v resnici zgodilo. Strogo ji je zabičal, da ne sme tega nikoli nikomur povedati. Veljala je za partizansko vdovo, dobila je celo spomenico, vendar so politični organi nanjo zelo pritiskali, ker je bilo njeno sorodstvo protikomunistično usmerjeno in ker nas je pošiljala k maši, verjetno pa tudi zaradi moževe skrivnostne smrti. Tako ji na primer podpore, ki nam je pripadala, niso dajali na roke, ampak so jo dajali učiteljici, da nam je kupila, kar smo potrebovali. Pri tem pa je zelo trpela. Vzgajala nas je v veri, tudi oče je bil veren. Njen zgled in očetova molitev sta nam

Opis slike: Roza z mamo in hčerko Zvonko

pomagala ohraniti vero, čeprav nas ni nikoli prisiljevala. Nekaj let smo živeli na maminem domu, kamor smo se preselili po očetovem odhodu k partizanom. Stara mama je ostala skoraj sama, čeprav je imela 14 otrok. Ker so bili protikomunistično usmerjeni, so jim zaplenili domačijo. Družinske razmere pri stari mami so se spremenile in moja mama se je morala preseliti na zapuščeni možev dom. Šla je delat v predilnico v Litijo, kamor smo se tudi preselili. Zemlje sama z majhnimi otroki in brez vsega namreč ni mogla obdelovati, zato sta jo z moževim bratom kot dediča prodala. S tem denarjem si je kupila skromno hiško v Ljubljani. Tudi pri tem je držala roko nad njo organizacija ZB. Ni se mogla izviti izpod njenega nadzora. Preživljala nas je kot snažilka. Zaradi njene pridnosti in iznajdljivosti smo živeli sicer nadvse skromno, lačni pa nismo bili in vsi trije smo prišli do poklicev.
Moja mama je pokopana v moževem grobu na Sveti Gori, kot je želela. Njej ni bilo dano, da bi javno povedala resnico, mi pa to lahko storimo. Ni potrebno, da bi še naprej živeli v laži.

stran: 065