Avtor: Vanja Kržan

stran: 070

»Bog se dvigne in razkropijo se njegovi sovražniki,
njegovi nasprotniki zbežijo pred njegovim obličjem« (Ps 68,2).

Čakam v dolgi vrsti pred Vašo krsto, da Vas pokropim in Vas v teh edinstvenih trenutkih Vaše vrnitve v ljubljansko stolnico, v tišini nagovorim z nekaj besedami. Nisva se poznala, bila pa sem rojena in krščena v ljubljanski škofiji, v času, ko ste bili njen škof. Kako čudovito nas povezuje vera, da so naša življenja s Kristusom skrita v Bogu: umrli in živi smo občestvo svetih in Božje otroštvo nas združuje v brate in sestre.
Po vojni so nas že otroke zastrupljali s sovraštvom do Vas tako zelo, da sta besedici ‘škof Rožman’ postali v glavah in srcih mnogih sinonim za vse, kar je hudobno, izdajalsko in pogubno za slovenski narod. Z izkustvi in spoznanji, ki sem si jih nabirala kasneje in z izobraževanjem o naši pravi zgodovini med vojno in po njej, sem počasi spoznavala resnico: klevetanja in laži so izginjale »kot se stopi vosek na ognju in kakor se razblini dim«. Lažnivci in krivičniki pa se še vedno skrivajo in tajijo svoja hudobna dejanja in »zbežijo pred Božjim obličjem« (Ps. 68,3). Verujem, spoštovani škof, da ste v nebesih prišteti med pravičnike, ki »se veselijo in vriskajo pred Bogom, poskakujejo od veselja« (Ps 68,4). Ko danes opažam, kako se širijo laž, podtikanja, sovraštvo in hudobija, lažje razumevam, čeprav težko doumem čas, v katerem ste morali živeti in delovati Vi, slovenski verniki in vaša naslednika, psihično ter fizično trpinčeni škof A. Vovk in pomožni škof S. Lenič, ki si je v zaporu nakopal vsega skupaj kar 900 dni samice!
Zato bi Vas, spoštovani škof, danes rada prosila odpuščanja in se Vam opravičila za vse prestane krivice in sovražna natolcevanja. Vi ste že prišteti med tiste, ki stojite pred prestolom in pred Jagnjetom, ki ste prišli iz velike bridkosti in oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi (Raz 7). Pred Bogom ostajamo zdaj krivci samo še mi, živi. Kdo bo pred Bogom zadostil za vse naše grehe in hudobijo? Kdaj? Med vojno ste z molitvijo in evharističnimi daritvami zadoščevali za storjeno zlo pred oltarjem tega svetišča prav Vi. Pa tudi z besedami tolažbe, miru in odpuščanja. In z molitvijo za ‘vaše fante’, ki so se uprli nasilju in branili svoja življenja, življenja domačih in svoje domačije.
Sprašujem se, s čim ste si med mnogimi Slovenci, ki ste jim hoteli po svoji najboljši vesti delati samo dobro, nakopali toliko sovraštva, da se ga mnogi še danes ne morejo otresti? Morda so mu dale povod vaše pridige prav iz te stolnice, z lepe baročne prižnice v njej, ko ste morali braniti Resnico in pojasnjevati vernikom vedno večje zlo, ki se je zlasti v začetku vojne razdivjalo po Vaši škofiji. Javno ste obsodili brezbožni komunizem in njegove uničujoče, dolgotrajne posledice za slovenski narod. Teh preroških besed se res ne da prevesti v uglajen in všečen diplomatski jezik, ki ga po mnenju nekaterih niste bili vešči. Uničujoča obsodba ‘v imenu ljudstva’, ki Vam je bila

stran: 071

Avtor slike: Ivo Žajdela

Opis slike: Pokop škofa Rožmana v ljubljanski stolniciIvo Žajdela

izrečena po vojni, se je pričela zapisovati že takrat in se razraščala do zastrašujočih klevet.
V strašnih dneh ob koncu vojne, ko se je vsa Slovenija utapljala v krvi, so prišli Vaši koroški rojaki in Vas odpeljali v Celovec. Prepričani ste bili, da se umikate le za kratek čas, dokler se razmere ne uredijo. Ne škofovske palice ne kape niste vzeli s seboj, simbola škofovske časti in služenja. Za čast Vam nikoli ni bilo, palico pa ste ves čas svoje škofovske službe kljub Vaši blagi naravi trdno držali v rokah kot zvesti pastir, ki brani njemu zaupano čredo pred tatovi in divjimi zvermi mnogih Italijanov, Nemcev in slovenskih komunistov. Na škofiji sta Vas pričakali kapa in palica, kot nemi priči ležita zdaj ob Vaši krsti. Na Koroškem so Vam sestre dominikanke sešile novo kapo, vaški mizar pa izoblikoval drugo palico. Pričeli ste birmovati in posvečevati tistih nekaj bogoslovcev, ki so ostali pri življenju. Vaše dolgoletno služenje slovenskim vernikom se je nadaljevalo v tujini vse do smrti. Odšli ste na pot trpečega izgnanca, saj ste si morali željo na vrnitev domov, kljub ljubezni do številčno in duhovno osiromašenih vernikov ljubljanske škofije za vselej iztrgati iz srca.
Očitajo Vam, da ste ob koncu vojne sami hote zapustili svoje vernike in se umaknili v Celovec v bojazni pred trpljenjem, mučenjem in smrtjo, grozili so Vam celo z linčanjem. Kdo Vas sme obsojati? Mar mi, ozkosrčni, trdosrčni grešniki in farizejski pravičniki? Mi, ki strahot vojne nismo občutili na lastni koži? Mi, ki moramo vsak čas pričakovati trenutek, da stopimo pred obličje Najvišjega? Božji previdnosti in Modrosti se zahvaljujem in verjetno z menoj vred mnogi verniki doma in po svetu, da Vas je ohranila pri življenju in nam podarila ta dan Vaše vrnitve. Tudi iz Vašega življenja se bomo še naprej učili, da »moramo iti skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo« (Apd. 14,22). Verujem, da se Vam že uresničuje vsak od blagrov: »Veselite se in vriskajte, ker je Vaše plačilo v nebesih veliko« (Mt.5,2-12). Božji previdnosti se tudi zahvaljujem, da je ona, ne mi, izbrala edini pravi trenutek Vaše vrnitve v ljubljansko stolnico, od vekomaj določen, z namenom, za katerega ve le Božja modrost.
Upati smem, da bo Božja previdnost in Ljubezen izbrala Vaš grob za posvečeni kraj molitve in zadoščevanja, mnogoterih prošenj in zahval. Tudi zahvale za nedoumljivo milost, da je slovenski narod imel toliko in tako zelo vernih in srčnih škofov, duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov, redovnic, mož in žena, fantov in deklet, ki so darovali svoje življenje zaradi vere v Boga in v blagoslov narodu. Kdaj se bomo tega zavedali, cenili, kdaj s to mislijo živeli? Kdaj bomo tudi zaradi tega postali bolj ponosni in bolj verni kristjani? In bolj zavedni narodnjaki, kajti zgodovina našega naroda je prav zaradi njih in njihovega mučeništva ne le nekaj zelo žalostnega, ampak tudi posebnega, da, posvečenega in za nas nedoumljivega. Verujem, dragi škof Rožman, da boste za nas odslej še večji priprošnjik pri Bogu in njegovi Materi.



(Zorko Simčič)

stran: 072