Avtor: Helena Jaklitsch

stran: 012

Verjetno ni Slovenca, ki se ne bi spominjal slovesnega trenutka izpred dvaindvajsetih let, ko je na Trgu republike zaplapolala slovenska zastava, na kateri ni bilo več rdeče zvezde, simbola nedemokratičnega sistema, v katerem je pred tem živela Slovenija skoraj petdeset let. V naslednjih dneh smo lahko na televiziji videli posnetke, na katerih so Slovenci ponosno izobešali slovensko zastavo. Kdor je ni mogel dobiti, je odstranil rdečo zvezdo ter izobesil vsaj slovensko trobojnico. Za vse, ki so takrat izobešali zastave, je bilo namreč pomembno predvsem to, da na njej ni bilo več simbola totalitarizma, zatiranja in teptanja človekovih pravic. Tudi v naslednjih letih ni bilo videti rdečih zvezd, prav tako vsaj nekaj časa ni nihče poveličeval »zgodovinskih bitk«, ki to niso bile. Po odstranitvi simbola totalitarizma je bilo potrebno prevetriti tudi seznam državnih praznikov. Čeprav sem bila takrat še otrok, se spominjam polemik ob ohranjanju 27. aprila kot državnega praznika. Takrat so zagovorniki ohranitve tega praznika zatrjevali, da to ne bo več praznik Osvobodilne fronte, kot smo ga praznovali v času komunizma, temveč bo to praznik boja proti okupatorju, ki bo ohranjal spomin na boj Slovencev za lastno samostojnost – tisto, doseženo leta 1991. Zanimivo je bilo v tistem času tudi opazovati politike, ki so zasedali pomembna mesta v prejšnjem režimu. Čez noč se je njihova govorica spremenila – poudarjali so pomen in nujnost samostojne Slovenije, pojasnjevali so nam demokratične vrednote, kot so svoboda govora, pravica do različnih združevanj, pravica do svobodnih volitev. Zadnji partijski sekretar, ki je ga najdemo tudi med podpisniki proti liberalizaciji slovenskega prostora v začetku 70-tih let prejšnjega stoletja, je postal celo prvi predsednik samostojne Slovenije.
Toda to se je počasi spreminjalo. Po nekaj letih so v demokrate prelevljeni komunisti spoznali, da se jim ne bo zgodilo hudega, da so uspešno preprečili kakršnokoli lustracijo, zaradi katere bi se morali kot vidni politični predstavniki nedemokratičnega režima posloviti od vzvodov moči in vpliva ter iti v zgodovinsko pozabo. Ugotovili so, da so s popolnim medijskim, šolskim, kulturnim in družbenim monopolom uspeli v ljudi vcepiti odpor proti t. i. revizionizmu – pri čemer revizionizem ni pomenil nič drugega kot poskus prečistiti slovensko zgodovino vseh laži komunizma. Postopno so opuščali previdnost pri poveličevanju časa, v katerem so bili absolutni gospodarji. Tako smo lahko vedno pogosteje v informativnih oddajah zasledili prispevke o različnih proslavah borcev – četudi se jih je zbralo morda samo za peščico, vedno večkrat se je praznik boja proti okupatorju omenjal kot praznik Osvobodilne fronte. V letošnjem letu pa, vsaj tak občutek sem dobila ob spremljanju naših medijev, je poveličevanje komunizma in partizanskega gibanja, ali še bolje Osvobodilne fronte in preteklega režima, doseglo višek. Čeprav ni bilo uradne proslave ob dnevu boja proti okupatorju, smo lahko na številnih lokalnih proslavah, ki so jih organizirali lokalni odbori zveze borcev ter njihovi zagovorniki, videli vihrati zastave z rdečo zvezo ter zastave s srpom in kladivom, ljudje so bili oblečeni v majice s podobo Tita. Praznik boja proti okupatorju (JLA) se je ponovno sprevrgel v praznik spomina na Osvobodilno fronto, katere cilj naj bi bil boj proti okupatorju ter samostojna Slovenija, čeprav je, zgodovinsko gledano, resnica daleč od tega.
Vsak, ki mu resnica ni tuja in ki ima rad slovenski narod in našo državo, je ob tem težko ostal brezbrižen. Slovenijo so te dni prekrili simboli totalitarizma, ki je poleg nacionalsocializma in fašizma prinesel svetu največ žrtev. Pod rdečo zvezdo so umirali milijoni, Slovenija je zaradi nje izgubila najboljše može in fante, desetletja po vojni so bile pod rdečo zvezdo kratene osnovne človekove pravice, o svobodi govora se je lahko razmišljalo le za štirimi stenami in še to zelo tiho, ker nikoli nisi vedel, koga vse je UDBA pripravila do sodelovanja.
Ob letošnjih praznikih konec aprila oz. v začetku maja se je v vsej jasnosti razkril osnovni problem, ki duši Slovenijo. V vseh teh 20 letih samostojnosti nismo bili sposobni zavzeti kritičnega odnosa do komunističnega sistema, ki je udejanjil vse značilnosti totalitarnega režima. Temu se seveda ne moremo čuditi, saj je kontinuiteta, ki je prav na tej zvezdi utemeljila svojo oblast, na vseh ravneh družbe poskrbela, da do tega ne bi prišlo. Tako se mladi v šolah ne učijo, da rdeča zvezda pomeni umor, nasilje, zlorabo, zatiranje. Da rdeča zvezda pomeni milijone mrtvih, vendar ne padlih v vojnih spopadih, ampak umorjenih, ker so mislili drugače. Mladi se ne učijo, da je komunizem svet uvrstil med enega od treh najbolj krvavih totalitarizmov. Mladi tudi ne izvedo, da Josip Broz Tito ni bil le tisti, ki se je uprl Stalinu, temveč enako krut diktator, ki je že takoj ob koncu vojne napovedal izvensodne poboje. Brez te refleksije ostaja rdeča zvezda v Sloveniji polna simbolike, ki so ji pripisali komunisti ter povojna oblast – simbol upora, sprememb, osvoboditve, svobode.

stran: 013

Ko dan boja proti okupatorju postane dan ohranjanja laži

Ob tako silovitem »vstajenju« rdeče zvezde ter drugih simbolov komunističnega totalitarizma, kot smo mu priča v zadnjem času, se kar samo ponuja vprašanje, čemu taka nuja, taka bivanjska potreba po poveličevanju tako krvavega simbola. Odgovor je zagotovo večplasten, vendar bolj preprost, kot se zdi na prvi pogled. Zaradi gospodarske krize so parole, kot so enakost, bratstvo, solidarnost, ki jih je ponujal socializem oz. komunizem, domače in ljudem v stiski blizu. V teh dvajsetih letih blagostanja smo pozabili, kaj je pomenila ta enakost in o kakšnem bratstvu v resnici govorimo. Da takrat nismo bili enaki, vodstvo in privilegirani pa zagotovo ne resnično solidarni. Solidarnost, na katero se tako rada sklicuje kontinuiteta, se ni rodila v rdeči zvezdi, temveč v krščanstvu, s katerim je bil takrat še prežet slovenski narod (preteklik je uporabljen namenoma). Poleg tega je vsa njihova zgodovina zgrajena na laži, na izkrivljanju in potvarjanju resnice, kar v najbolj transparenti meri razkriva prav 27. april, ki so ga letos tako glasno praznovali. Če pogledamo podrobneje: Osvobodilna fronta ni bila ustanovljena 27. aprila, temveč dan prej. Prav tako se sprva sploh ni imenovala osvobodilna, temveč protiimperialistična fronta in ni predstavljala upora proti nacistični Nemčiji, takrat še zaveznici Sovjetske zveze, temveč proti Francozom in Veliki Britaniji kot imperialističnima silama. Osvobodilna fronta naj bi zastopala celoten slovenski narod, pa je z Dolomitsko izjavo KPS razkrila svoj pravi namen. Da komunistična partija niti ni imela tega namena že od začetka, je prostodušno priznal tudi France Bučar v oddaji, ki so jo posneli ob sedemdeseti obletnici ustanovitve Protiimperialistične fronte oz. OF, kjer je med drugim povedal, da je začela partija zaradi želje po monopolizaciji z likvidacijami že leta 1941. A ni to nenavadno, da se kljub njegovemu priznanju, kakšen je bil osnovni načrt partije, uradna zgodovina ne zgane?
Ob letošnjem prazniku je predsednik države z visokim državnim odlikovanjem nagradil Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, katerega, po besedah predsednika, »značaj in poslanstvo izžarevata domoljubje, svobodomiselnost in uporništvo« in ki naj bi bil globoko ukoreninjen v slovensko nacionalno izkušnjo. Zanimivo, da je o tem istem zboru njegova zborovodkinja v enem izmed intervjujev dejala: »Naš zbor ni slovenski. Ni samo slovenski. Pri nas pojejo Slovenci in Italijani. Naš zbor je Tržaški partizanski pevski zbor, Coro Partigiano Triestino. Peti Na juriš naprej od Tržiča je prav tako neproblematično kot peti O bela ciao v Ljubljani. Kje je problem? Pač živimo na kompliciranem koščku zemlje in tukaj pojemo.« Ta isti zbor, ki je dopoldne prejel pomembno državno priznanje, je imel zvečer v Stožicah še koncert, na katerem je visoko plapolala jugoslovanska zastava, na koncu pa so zapeli še Internacionalo. A ni fascinantno, kako ta primer pravzaprav razkriva vso dvoličnost medvojnega ravnanja t. i. osvoboditeljev? V tej podelitvi priznanja, v odgovoru zborovodkinje in večernem repertoarju lahko prepoznamo prav vse značilnosti tako poveličevanega NOB in drže komunistov.
Če kontinuiteti vzamemo njeno zgodovino, ji pravzaprav vzamemo njeno legitimnost. Ostaneta samo še umor in laž. Tega se zavedajo in to jih razkraja od znotraj. In večji kot je razkroj, bolj agresivni postajajo – zadnji zamah umirajočega zmaja z repom, je nedavno rekel Jože Možina. Iz vseh por buta resnica, ki pa jim ni prizanesljiva. Ob tem lahko izpostavimo še eno razklanost, ki je del njihove resničnosti. Na eni strani na ves glas opevajo in se spominjajo junaških bitk in množice brezimnih junakov (kaj je sicer junaškega v tem, da streljaš na okupatorja, nato pa vaščane prepustiš na milost in nemilost prav istemu okupatorju, pred katerim si se pred povračilom skril), na drugi strani svoje znane »heroje in borce za svobodo« pokopavajo skrito pred očmi javnosti (spomnimo se na primer Zdenke Kidrič, Popita, Dolničarja, Vide Tomšič). Če bi bila njihova dejanja resnično nekaj velikega in plemenitega, bi si verjetno zaslužili drugačen pokop. Če se za primerjavo uzremo na nedavni pokop škofa dr. Gregorija Rožmana, ki ga je na zadnji poti spremljalo preko 2.000 ljudi. Če temu prištejemo še vse, ki so se mu prišli v stolnico na dan pokopa samo poklonit, pa je to število še večje. To so bili ljudje z vseh koncev Slovenije, ki zaradi škofa Rožmana niso uživali nobenih privilegijev. Prav nasprotno – mnogokrat so v preteklosti izkusili marsikatero krivico. Samo pomislite – 70 let je takratna in sedanja oblast vpila o njegovi krivdi in izdajstvu, pa vendarle

stran: 014

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Rdeča zvezda kriči Tamino Petelinšek

taka množica priča, da temu zgodovina ne verjame. Na drugi strani pa 70 let poveličevanja narodnih herojev, ki pa jih danes pokopavajo daleč od oči javnosti.
Predstavljajte si tudi, kako mora biti pri srcu vsem »borcem«, ki na svojih proslavah nosijo na glavi titovko z rdečo zvezdo in pod njo slovensko trobojnico. Vedo namreč, da njihovih kap v času vojne ni krasila trobojnica, temveč samo »zvezda, rdeča kot kri«. Kakšen občutek mora biti, ko zaradi potvarjanja zgodovine nosijo kape, na katere so šele nedolgo tega prišili slovenske barve. Partiji v času druge svetovne vojne samostojna Slovenija niti približno ni bila prioriteta, temveč predvsem revolucija in brezmejna ter brezkompromisna oblast. Jasno je torej, da morajo biti glasni pri dokazovanju svoje resnice, če hočejo utišati notranji glas, ki jim vsak dan znova, o tem sem prepričana, govori »vse to je laž«.
Zanimivo ob tem je, da tako kot na eni strani kontinuiteta spodbuja spominjanje na hrabra dejanja partizanskih enot ter odločnost komunistične partije, da Slovenija postane samostojna država (zakaj to ni potem že vsaj 70 let, zanje ni pomembno vprašanje), na drugi strani ne prenese odkrivanja povojnih grobišč ter zločinov, ki jih je storila KPS. Takrat z vso vnemo zagovarjajo, da je potrebno zgodovino pustiti zgodovinarjem in da je že čas, da nehamo preštevati kosti in se zazremo v prihodnost.

Kočevski rog molče govori …

Da, povojna morišča so zanje njihovo najhujše ogledalo. Ljudem lahko sperejo možgane, lahko jih prepričujejo, da je rdeča zvezda simbol svobode, odprtosti in solidarnosti, lahko uničujejo pisne dokumente, strašijo priče, ne morejo pa izbrisati preko 600 grobišč. Ne morejo uničiti sledov mučenja in nasilne smrti, ki jih prinašajo odkrite kosti. Ne morejo se skriti pred smrtjo, ki so jo sejali med vojno in po njej. Zato jih lahko razumem, zakaj morajo ob praznikih, ki jih poveličujejo, hkrati pa jih razkrivajo v njihovi razklanosti in lažnosti, na ves glas prepevati partizanske pesmi, zakaj morajo obujati partizanske mite in zakaj nujno potrebujejo rdečo zvezdo, srp in kladivo. Pod temi simboli se počutijo domače, pod temi simboli so si izborili oblast, za katero so bili prepričani, da bo trajala večno in za katero so bili pripravljeni poteptati vse civilizacijske norme. Ko tako pogledamo na dogajanje v našem prostoru v zadnjih letih, so stvari bolj jasne in obup, ki se nas občasno loti, v prepričanju, da ne bo resnica nikoli prišla na dan, izgine. Resnice se pač ne da utišati.

stran: 015