Avtor: Matija Ogrin

stran: 004

Ena od resnih, daljnosežnih težav, ki jih imamo Slovenci s svojo polpreteklo zgodovino, je ta, da imamo o nji zelo različne predstave tudi v regionalnem pogledu. Zdi se, kakor da so izkustva ter spomin na vojni čas po slovenskih deželah zelo različni; če o tem povprašamo Notranjce in Primorce, Dolenjce in Štajerce, Gorenjce in Ljubljančane, Korošce, Prekmurce in Zasavce, dobimo nadvse raznolike, tudi nasprotujoče si odgovore. Zgodovinski spomin je pri nas močno regionalno zaznamovan, ko bi vendar moral biti naroden, slovenski. Zdi se, kakor da gre za različna, mestoma disparatna izkustva zgodovine, ki je sicer potekala na mnogih prizoriščih, z mnogimi odtenki in razlikami, toda bila je vendarle ena, Slovencem »vsem dodeljena«.
Če se ozremo po slovenskih deželah, dobimo vtis, da denimo nekateri na Štajerskem le težko doumejo kruto resničnost revolucionarnih umorov na Dolenjskem in v Ljubljanski pokrajini, in podobno se zdi, da strašna izkušnja fašizma, zaradi katere so se številni Primorci oklenili komunističnega partizanstva, nekaterim Primorcem onemogoča, da bi razumeli zemljepisno bližnje dogajanje na Notranjskem ali v polhograjskih hribih v vojnem času. Videti je, kakor da posamezna regionalna izkustva zgodovine gradijo zid med dele narodnega spomina, nekakšne predelne stene, ki onemogočajo celovito percepcijo tega, kar nam je skupno, ob vsem tem, kar je različno.
Ta dozdevna različnost izkustva polpretekle zgodovine po slovenskih pokrajinah še dodatno otežuje vzpostavitev zavesti o naši skupni zgodovini in o skupni narodni biti, ki ji je bila ta zgodovina naložena in jo je narodovo življenje moralo pretrpeti. Globinske identitetne prvine, izvirajoče iz zavesti o skupni zgodovini, moderen narod nujno potrebuje za svoje delovanje in obstoj. Tu bi potrebovali, kakor drugod, večjo enotnost, ne stopnjevane disperznosti. V nekem eseju je Brane Senegačnik sodobne Slovence apostrofiral kot »ljudi brez zgodbe«, ker ne najdejo elementov skupne, vse zadevajoče duhovne »pripovedi«, ki bi vsaj nakazovala njihov skupni življenjski ter zgodovinski logos.
Toda kdor se vsaj nekoliko zanima za slovensko novejšo zgodovino, ve, da je v omenjeni regionalni različnosti zgodovinskega izkustva marsikaj enostransko pretiranega, marsikaj zamolčanega, marsikaj retuširanega. Povečana navidezna disparatnost regionalnih zgodovinskih spominov je v nemajhni meri umetno prirejena. Percepcija resničnosti je bila predelana s posebnim umskim aparatom – z ideologijo. Enobejevska ideologija je postavila med resničnost in človeka posebno projekcijsko platno. Na tem platnu je začelo mnogokaj tistega, kar je našim deželam kot delom slovenskega naroda skupno, izginjati.
Skupni sta v slovenski novejši zgodovini zlasti dve ključni potezi, ki v novodobnem zgodovinskem regionalizmu malone izginjata. Prva je ta, da je pred vojno vse dele slovenskega naroda pomembno oblikovala katoliška kultura, kakor se je razvila – s krepostmi in slabostmi – v stoletjih postopne rasti slovenske krščanske omike. Ta omika je dobila v začetku 20. stoletja posebej vidno in dejavno obliko v obsežnem krščansko-socialnem gibanju z zadrugami in prosvetnimi organizacijami. Druga stvar, ki je zadela Slovence v vseh regijah, pa je bilo uničenje tradicionalne slovenske omike z revolucijo, če ne med vojno, pa vsaj ob koncu vojne in po nji. Oblike tega uničenja so bile podobne v vseh delih Slovenije. Zgodbe slovenskih katoličanov v vojnem času, ki so končni epilog dobile v pričevanju s krvjo, kakor sta morala pričevati Ivo Bric na zahodu in Danijel Halas na skrajnem vzhodu Slovenije, dokazujejo, da je komunistična revolucija povsod potekala enako. V raznih slovenskih pokrajinah sta se razlikovala le njena intenzivnost in časovno sosledje. V vseh slovenskih deželah pa je dosegla vrh z enakimi oblikami apokaliptičnega uničenja – z množičnimi pomori, ki so prekrili zemljevid Slovenije.
V nasprotju z zgodovinsko resničnostjo slovenskih dežel, ki vsebuje tako raznolikost kakor tudi medsebojno enotnost, pa ideologija izdeluje lažno univerzalnost – vsiljuje navidezno resničnost. Strupeni sad te čarovnije je, da iz regionalnega zgodovinskega spomina izgine to, kar je vsem slovenskim deželam in celemu narodu skupno: tradicijska krščanska omika in njeno uničenje v revoluciji. Na najpomembnejše stvari, ki so se zgodile Slovencem v 20. stoletju – morda pa sploh v vsej zgodovini – ima zato vsaka slovenska dežela čisto svoj, ločen pogled. Izsek pogleda. Za narod, ki hoče nositi na svojih ramenih lastno državo, je takšno stanje zaskrbljujoče.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Spomin slovenskih dežel Tamino Petelinšek

Živi organ nekdanjega ideološkega mišljenja, prilagojen novim razmeram in transplantiran v bolj civilno okolje, so še danes osrednji slovenski mediji. Ti izdelujejo tipizirane makete resničnosti, ki jih prepoznamo v frazah, kakor so »korumpirane elite«, »strankarstvo«, »razjarjeno ljudstvo«, »vseslovenska vstaja« ipd. Človeška zavest, ki se izraža v teh pojmih, za svoj predmet nima nekih posamičnih pojavov, neke konkretne resničnosti, temveč se izraža posplošujoče, abstraktno, neosebno in kolektivistično. Zavest za temi pojmi je zavest generičnega, neosebnega bitja. Je zavest bitja, ki ne izhaja iz konkretnih oseb in pojavov, ampak iz vnaprejšnjega samo-prepričanja: iz ideološke para-resničnosti. Prav takšna je tudi zavest, ki se izraža v pavšalnih stavkih, kakor denimo, »pri nas na Štajerskem, Koroškem, Primorskem tega nismo imeli; pri nas revolucije ni bilo«. Za takimi stavki tiči generična, neosebna zavest, ki danes v Sloveniji marsikod prevladuje. Brž ko se od nje odvrnemo in se približamo ravnini osebnih človeških zgodb – omenil sem Iva Brica in Danijela Halasa – se pokaže resničnost slovenskih dežel v drugi luči.

stran: 005

Zgodovinski spomin slovenskih dežel na 20. stoletje je razkosan z ideološkimi zidovi prav zato, ker ideologijo nosi generična, neosebna zavest. Generična, neosebna zavest lahko izdela stavek »pri nas ni bilo revolucije« in hkrati odtrga svojo deželo od vseh drugih slovenskih dežel. Nasprotno pa osebna, personalistična zavest s posluhom za individualne pripovedi odkriva v človeškem žitju in bitju najprej individualnost naših ljudi, ob tem pa tudi posebnosti svoje dežele ter umeščenost v usodo naroda. Zato je tako pomembno odkrivati osebna pričevanja ljudi o vojnem in revolucijskem času, saj jih osebna, pokrajinska in narodna resničnost obdajajo kakor koncentrični krogi. Kolikor je v Zavezi osebnih zgodb iz Primorske, Koroške, Štajerske, Prekmurja in drugod, so vse dragocene, a jih je še vedno premalo. Le takšno osebno pričevanje more premagati neosebno, generično ideološko zavest, po kateri so se slovenske dežele v povojnem času tako oddaljile ena drugi, da je naša narodna enotnost tudi v pokrajinskem pogledu nazadovala za nekaj stoletij.
Ko je Slomšek leta 1821 organiziral v celovškem bogoslovju prvi tečaj slovenščine, je bogoslovce opozarjal, da smo pripadniki slovenskih dežel vsi člani slovenskega naroda. Ob vsem hudem, kar so Slovenci doživeli v 20. stoletju, dobivajo njegove besede nov pomen, v tem pomenu pa postajajo še neuresničen program: »Sava, Drava in Savinja – se prijazno skupej snidejo in se v morje svoje žlahte stekajo … O, ko bi vendar tem potokom mi enaki postali: Slovenec je Kranjec, Korošec kakor Štajerc, bratje smo eden drugemu … ako smo še tako daleč narazen, s’enačimo kakor te vode, eden drugega po potu te učenosti od Slovenskega na dalej vodimo … ino, o srečni čas, kateri prideš, de bode v jeziku Slovenstva ena hiša, eden rod, eno Slovenstvo, en govor!«

stran: 006