Avtor: Lenart Rihar
Mnoge stvari dobijo svojo težo, velikost in družbeno odmevnost šele v povezavi z določenim umanjkanjem. Za civilizacijo je pokop človeka v nekem smislu samoumevnost, lahko bi rekli celo rutina, saj mu kot ustaljenemu pojavu nihče ne posveča večje pozornosti. To velja tudi za Slovenijo, ki bi pa ne bila tipična zavozlana Slovenija, če ne bi imela svojega »ampak«. Zlahka si predstavljamo medijski škandal in zgražanje ljudi nad nespoštljivim ravnanjem s pokojnikom. Obenem pa po naši deželi leži tisoče nepokopanih, pri katerih človečnost povprečnega Slovenca odpove. V ta kontekst spada tudi prekop ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Nekatere stvari preprosto ne gredo v sklad. Seveda ne jemljemo v obzir konfekcijskih stališč lažnivega izvora. S komerkoli pa, ki spoštuje resnico, steče beseda o tem dogodku, vsak se strinja, kako prav je, blagodejno in lepo, da naposled počiva doma. Vendar, ko se nadalje postavljajo vprašanja o nenavadni, nekako skrivaški in rokohitrski izvedbi dogodka kot celote, sogovorniki omahnejo v zagonetnih koprenah.
Mozartov rekviem
Žalna maša, ki jo je Mozart napisal v občutenju, da se mu naglo približuje smrt, sodi med največje umetnine človeštva. Nadvse smo hvaležni, da smo lahko to veličastno stvaritev poslušali in doživljali med pogrebno mašo škofa Rožmana. Za vedno bo predstavljala sijajni, svetli pol gorostasnega kontrasta, ki so ga ljudje z grenkobo dojemali ob celotnem dogajanju, ob tem zminimaliziranem vélikem dogodku. Drugi, zlovešči pol, ki je razlog za nejasnost in zagatne dvome, je za zdaj skrit v zakulisju in na dan pogleda pretežno le v omembah zadnjega voditelja zveze komunistov. Nanj so se predstavniki Cerkve sklicevali že na prvi novinarski konferenci, ko so škofov prekop napovedali. S tem v zvezi je najbolj povedna zgroženost ameriških Slovencev, kako je neki mogoče, da pri tem dejanju slovenske Cerkve nimajo besede »resnica in pravica« in »časten grob velikemu Slovencu«. Iz svobodne ameriške širine diha začudenje nad tem, kako »nekateri ne doumejo, da so se kletke odprle pred petindvajsetimi leti«. Svojo zavidljivo etično prednost izkazuje tudi slovenska skupnost v Argentini, denimo že z navidezno neznatnostjo, ko so razglasili preprost molitveni namen: »za vrnitev dobrega imena škofu dr. Gregoriju Rožmanu.« Medtem pa se mora človeška mizerija v Sloveniji pitati s programirano »pieteto« …
Fanatičnim vernikom v mitologijo NOB verjetno ni pomoči; v slogu svetopisemske prilike o ubogem Lazarju. Tam Abraham, ki zveni skoraj malo cinično, pove, da bogatinov klan ne bo verjel niti komu, ki bi vstal od mrtvih (prim. Lk 16,31). Za neizogibno asociacijo bogataške familije s slovensko postboljševiško oligarhijo, ki se sonči v NOB-privilegijih, seveda ni treba na pomoč klicati naključja. Skratka, ti ne bodo pustili, da bi jim bil »ubogi Rožman« v odrešenje. A potem je razmeroma velika skupina ljudi, tudi znotraj Cerkve, ki niso povsem zaprti za kako razjasnitev. Ti so bili ob priložnost, da bi zaživeli nekoliko bolj v resnici, prek njih pa tudi celotna narodna skupnost. Nikoli ne smemo pozabiti, da za Slovenijo korak k resnici pomeni tudi korak iz (vsakršne, tudi ekonomske) krize. Naposled pa je tukaj še neko število prebujenih ljudi, ki se zaradi prikrivanja datuma in omejenosti dogodka na par sobotnih ur kljub veliki želji preprosto niso mogli posloviti od škofa.
Zakaj je bilo potrebno tolike ljudi prikrajšati za nekaj plemenitega, za nekaj zdravilnega, za nekaj lepega naposled, ostaja skrivnost. Posebej zato, ker je bil škof več dni, kot se je izvedelo kasneje, »uskladiščen« nekje v Ljubljani. Ivan Cankar bi zakričal: zaklenili ste ga dvakrat, zapečatili ste ga devetkrat, da bi ne mogel v svet, da bi ga ne srečal slovenski človek. V primerjavi s krivicami, ki so se godile hlapcu Jerneju in zaradi katerih si je privoščil besede o satanovih služabnikih, bi jedkost veliko bolj upravičeno izlival kdo drug. A to bi bilo v popolni opreki z naravnanostjo škofa Rožmana.
Slovenski rekviem
Pri pogrebu je bil navzoč še poseben rekviem, ki bi moral biti slovenski vrhunec dogajanja. To je pesem Rož, Podjuna, Zila. Koroška s svojimi tremi dolinami ostaja na več strani slovenska bolečina, zato tudi omenjeni napev zlahka doživimo z najglobljo pretresenostjo. Ena omenjenih bolečin je središčno Zavezina. Nedavno je bila tudi v slovenskem jeziku predstavljena knjiga mladega koroškega zgodovinarja Floriana Rulitza Vetrinjska in »bleiburška« tragedija. Ta v širšem zamahu prikazuje dogajanja, povezana z repatriacijo, ki za bralca Zaveze ne bodo posebej nova. Novo pa je zagotovo to, da knjiga (vsaj v hrvaškem prevodu) naposled prinaša dokument, s katerim so predhodniki naših kontinuitetnikov prepustili Koroško tujcem zato, da so lahko pobili najboljše sinove svojega naroda. Knjiga bo podrobneje predstavljena v prihodnji številki. Sicer pa Koroško s pesmijo na tem mestu uvajamo seveda zato, ker je bila zibelka našega škofa. Iz nje je zrasel in z nje je – po ljubljanski epohi – odšel na pot prekomorskega izgnanstva.
stran: 002
Ideja, da se pesem Rož, Podjuna, Zila zapoje ob polaganju zavednega Slovenca in Korošca v grob, bi bila v normalni Sloveniji samoumevna, v taki, kot je, pa ni bila. Zatorej vse čestitke in zahvala zaslužnemu! A v normalni Sloveniji bi bila tudi izvedba ideje drugačna, medtem ko nam ta, ki smo jo doživeli, spet spodbudi kako manj prijetno asociacijo. Navzoči so dobili lističe, na katerih je bilo zapisano tudi besedilo koroške pesmi. To je obenem več kot očitno povabilo, da s svojimi glasovi pritegnejo. In to so storili. Kaj hočemo lepšega? Nič, če bi bilo to vse. Vendar je koroški skladatelj Pavle Kernjak zložil priredbo, ki je daleč najlepša, kar jih je bilo kdaj slišati. Prvo frazo začenjata alt in tenor, nekoliko daljše prehode si delita z basom. Krasna stvar. Komorni zbor je imel pri izbiri zares srečno roko. V skrajno vzvišen trenutek torej pade intonacija … zbor začne tenkočutno, perfektno, ljudje pritegnejo v ekstazi … Vendar občutene ljudske verzije in prelepe zborovske priredbe ves dirigentov trud ni mogel povezati v solidno enoto. Nadvladalo je zadoščenje, da velikega Slovenca na čisto zadnji poti spremlja pretresljiv domač napev tisočerih grl. A skladnosti milih sozvočij, ki bi jo zaslužila pokojnik in vrhunec pogreba, ni bilo. To bo ostala žalostna metafora za nekaj velikega, česar se loti z majhnostjo. Metafora za slabo koordinirane dobre namene. Metafora za še eno izgubljeno priložnost.
Durufléjev rekviem
Program prestolnice je v začetku maja ponudil še en rekviem. Ni ga bilo mogoče poslušati v sakralnem ambientu, a intima ga je lahko svobodno ubirala na notranje akorde. Le kdo ga ne bi povezal in doživljal za našega trpečega škofa?! No, to bi bilo logično, celo retorično vprašanje v normalni Sloveniji. V tranzicijski Sloveniji pa ni tako. Tiste, ki so ob rekviemu mislili na škofa, bi v dveh večerih med poslušalci po Gallusovi dvorani bržkone iskali zaman – kot Abraham pravičnega v Sodomi.
Med neštetimi mašami za rajne bi za notranje podoživljanje škofovega slovesa težko našli primernejšo, kot je Durufléjeva. Ta manj znani glasbeni biser je nastajal ravno v povojnem času, ko je škof Gregorij začenjal trnjevo izseljensko pot. Skladatelj ga je posvetil svojemu očetu, škof Gregorij pa ni bil oče le izseljencem, ampak ga kot očeta doživlja vsak, ki ga presunejo resnica, trpljenje in ljubezen do očetnjave. Glasba, večinoma tiha, s koralno motiviko, portretira škofa: čeprav zavita v brezmejno mehkobo čel in viol, ne izgublja natančnih linij, izrazitosti in mogočnih vrhuncev. A ti se razvezujejo zelo redko, kvečjemu v slavljenje Najvišjega, predvsem pa v pretresljivo prošnjo za usmiljenje: reši vse duše kazni pekla, naj jih ne pogoltnejo brezna in tema! Skrb, zaradi katere je naš škof neprenehoma hodil prek sebe.
Muzikologi pravijo, da se zdi, kot bi 20. stoletje šlo mimo Mauricea Durufléja, kot bi živel s svojo glasbo v napačnem stoletju. Pri tem se nanašajo zgolj na glasbeni slog. Kaj bi potemtakem morali reči za slovenske žive in mrtve mučence ter begunce s škofom na čelu? So s svojim zaresnim slovenstvom in krščanstvom živeli v napačnem stoletju? Z vidika njihove osebne usode zagotovo. A kaj bi ostalo tej deželi brez njih? Že tako nam je od totalitarnega časa ostal le uboren, pohabljen ostanek, z nekaj odstotki družbene moči na področju politike. In ostala nam je Cerkev, ki nasprotnikom pridno pomaga meriti v svoja lastna kolena. Nobeden od ostankov nima ne volje ne poguma (morda niti uvida?), da bi svojo moč začel krepiti v možatem odnosu do svojih mučencev, začenši z odnosom do pastirja dr. Rožmana. Raje poslušamo pokroviteljske besede o tem, kako da ni bil politik. Smo nad Tino Maze tudi vajeni vihati nosove, da ni dobra rokoborka? Če bi vesoljno slovensko ljudstvo poslušalo ljubljanskega pastirja, bi osamilo peščico posovjetenih teroristov, si prihranilo krvave roke in veliko večino od skoraj 100.000 žrtev. Zadnjega četrt stoletja lahko samo sanjamo, da bi imeli škofa, ki bi v labirintih tranzicije vedel in jasno povedal, kje so pasti, kje so prepadi, kam kristjan z evangelijem oziroma Slovenec s Slovenijo v srcu sme in kam ne sme.
Durufléjeva glasba nam prigovarja, polna zaupljive nedolžnosti: Pastir vas – ne glede na vse – čaka sredi Ljubljane pri oltarju svete Magdalene v družbi mladega Grozdeta. Tam sta sočutje in spoštovanje resnice nagrajena z notranjim mirom.
stran: 003
Avtor slike: Janez Rihar
Opis slike: Naposled v slovenskem naročju Janez Rihar
stran: 004