Avtor: Justin Stanovnik

Konec leta 1989 je pomenil hkrati tudi konec komunističnega veka. V gorečih romunskih mestih je bil pokopan sistem, ki se je potegoval za to, da postane prihodnost sveta. Še bodo poskusi vračanja nazaj, podprti od policije in vojske, še bodo epigoni komunizma poizkušali s svojilni manevri in klevetami slepiti in vznemirjati ljudi. V resnici pa je konec. Ideja je mrtva. Končno!
(Adam Michnik, Dolgo slovo od komunizma)

Leto 1989

Pri letu 1989, ki mu Michnik po pravici pripisuje tako pomembno mesto, bi se morali ustaviti in dovoliti, da nam spregovorijo poglavitna dejstva, ki so z njim povezana. Sesutje komunističnega imperija je grandiozen dogodek, njegove prave razsežnosti se bodo pokazale šele, ko ga bodo ljudje gledali iz razdalje in bodo laže razbirali, kaj ga v resnici sestavlja. Kaj pa lahko povemo že danes, čeprav zaradi bližine tvegamo, da ne bomo morda videli tistega, kar je najpomembnejše?
Leto 1989 nam pove predvsem nekaj o zgodovini: kako vstopa v sedanjost tisti čas, ki mu pravimo prihodnost. Prihaja namreč iznenada, na način presenečenja. Razpoke na komunističnem kolosu so se pojavljale že prej, a iz neznanih razlogov se je ta, ki jepred nami zazijala sedaj, izkazala za usodno. Ljudje, ki jih je doslej, bolj kot vse drugo, odlikovala volja do moči, nenadoma te snovi, če smemo tako reči, ki jih je pripeljala na oblast in tam vzdrževala, niso imeli toliko, da bi to zevajočo razpoko zazidali, kot so jo do sedaj še vedno, ali jo vsaj za silo in začasno zamašili. Mi, ki smo jih gledali od zunaj, nismo slutili, da je njihov stržen že tako prizadet. Po obodu sodeč so bili namreč še trdni: zanesljivo so sedeli na ključnih mestih v citadeli in brez omahovanja izrekali, če jim je bilo tako naročeno, odlomke obveznih besedil. Zato smo, ko so sedaj odpovedali, komaj verjeli svojim očem.
A tu je še ena reč, s katero nas seznanja leto 1989. Človek je iz pokvarljive snovi. O ljudeh, ki so prišli z namenom, da ostanejo za zmerom, smo mislili, da so asketi – tako prek vsega so šli, tako na nič se niso ozirali, da si tega nismo mogli razlagati drugače kot tako, da imajo notranjo trdnost, ki presega naše predstave – a so nas tudi v tern prevarali. Ko smo že verjeli, da so v oblasti odkrili novo estetiko in se odločili, da jo bodo ohranili čisto in nedotaknjeno, so se v resnici že vdajali zakonom vulgarne človeške težnosti. Mislili so, da bo človek novega razreda združeval oboje, a je človek enota in lahko eno raste le na račun drugega. Ko je prišla zadnja kriza, je korozija zavzela že tak obseg, da razred ni mogel več nuditi celovitega odpora. Ostala mu je samo še prekanjenost, ki mu je nekoč samo služila, sedaj, v fazi degeneracije, pa je nad njim zavladala.
Leto 1989 nas tako pravzaprav poučuje. Govori nam, da je naš obup, pa naj nam ga razmere še tako vsiljujejo, nazadnje vedno osramočen. A nas hkrati svari – ko pregledamo celoto dobe, ki jo to leto zaključuje – da nismo nikoli varni: ko se povsem zanesemo, da kultura obvladuje čas, se mogoče že zbirajo sile, ki bodo poskrbele za bridko presenečenje. To pa pomeni, da zavestno obstajanje v času, če se kdo za to odloči, nujno vključuje odgovornost.
Nazadnje pa je leto 1989 tudi pravi konec druge svetovne vojne. To, kar se je zgodilo 1945, pomeni namreč nekaj nerešenega in nedokončanega, nekaj dvoumnega. Druga svetovna vojna je učinkovito onemogočila nemški vojaški ekspanzionizem in nacionalsocialistični totalitarizem, hkrati pa je odprla vrata v Evropo sovjetskim armadam in komunističnemu totalitarizmu. Tako je leto 1945, kar zadeva reševanje evropskega vprašanja, globoko protislovno. Šele leto 1989 je z umikom sovjetskih čet in s padcem nasilnih komunističnih režimov to protislovje razrešilo in – končalo drugo svetovno vojno.
Evropa 20. stoletja je doživela dve vrsti nasilja: vojaške osvajalne vojne kot zadnji odpljusk politike 19. stoletja in ideološko nasilje totalitarnih doktrin, ki pa jih moramo imeti za tipičen proizvod 20. stoletja in pravzaprav pomenijo krizo in konec evropske moderne. Oboje se je z dogodki leta 1989 načelno in okvirno rešilo. U enotnem evropskem prostoru vendar še ne moremo govoriti. Srednja in Vzhodna Evropa namreč preživljata, ali bolje rečeno prebolevata posledice komunistične okupacije, katere družbene, politične in duhovne implikacije povzemamo z izrazom postkomunizem, ali kot bi hoteli nekateri k pesimizmu nagibajoči se ljudje, z izrazom neokomunizem. V naslednjem bomo skušali zarisati nekaj črt, ki naj bi pokazale, kaj ta dva izraza pomenita v slovenskih razmerah. Razume se, da je položaj hudo zapleten; če bi hoteli podati urejeno in izčrpno podobo, bi morali poskrbeti za temeljito in sistematično delo. Tu res le nekaj črt. Že sedaj pa je jasno, da bomo s tem malce ugovarjali Adamu Michniku: kot ideja je komunizem res mrtev, njegov dolgi rep pa se še kar vleče in mu ne vidimo konca.

Nezadovoljstvo – odsotnost pravičnosti

Po padcu komunizma je izostala neka pomembna reč, ki je tu ne bomo natančneje raziskovali, le opozorili bi radi nanjo, ker iz ozadja določa celotno vprašanje. V nasprotju s fašizmom in nacizmom odhaja komunizem z odra zgodovine neocenjen. Nad specifično vrsto zla, ki se je realiziralo v njegovi režiji, ni bila izrečena enoumna sodba. Če bi hoteli bolje razumeti to šokantno dejstvo, bi si ga morali temeljito ogledati od vseh strani. Za naše razmišljanje je pomembno predvsem to, da je odsotnost te osnovne sodbe vzrok, da stvari naše preteklosti in sedanjosti še nismo zagledali v njihovih žariščnih vrednostih. Ker si še nismo na jasnem glede tega, kar je v izhodišču, je vprašljivo tudi vsako drugo ocenjevanje. Prav zato, ker se ljudje izogibajo prvim vprašanjem, kaj je komunizem, kdo ga je uveljavil, kako se je izvajal, kaj je pomenil za narodovo kulturo; še več, ker se taka vprašanja že vnaprej stigmatizirajo kot novo nasilje, kultura ne more doseči tiste stopnje osvobojenosti, na kateri bi se lahko dogajalo narodovo samozavedanje in samospraševanje.
Ne postavljamo si torej pravih vprašanj in zato ni upanja, da bi prišli do take podobe o sebi, ki bi ustrezala stvarnosti. To je škoda, zakaj ko bi se to zgodilo, bi se tudi vsakomur priznalo to, kar mu gre, vsak bi dobil svoje, ljudi bi zajela zadoščenost, ko bi videli, da je svet okoli njih vsaj v osnovnih potezah pravičen. Potem ko se je sesul komunizem, so vsi pričakovali, da se bo vzpostavil pravičen svet, a ni nihče hotel pravičnosti ne ustvarjati ne soustvarjati.
Tako smo se, namesto da bi nas nosila notranja svoboda, znašli v svetu nezadovoljnih, užaljenih in jeznih ljudi.
Najprej so užaljeni katoličani. Če se malo zamislimo v njihov položaj, si nam ni treba ne vem kako beliti glave, da uvidimo in razumemo razloge njihovega nezadovoljstva. Katoličani so nosili vso pezo protikomunističnega upora v državljanski vojni, tedaj torej, ko je šlo za to, ali ostanemo v območju civilizacije, kamor se danes vračamo. Potem pride velika cena, ki so jo za to morali plačati po porazu: izgubili so cvet svoje mladine, zavestno jedro katoliško čutečih ljudi je moralo v tujino. Če pomislimo, bi to lahko bilo usodno. In nato tretje-, četrto- in petorazredno mesto, ki je katoličanom bilo dodeljeno v komunističnem petdesetletju: popolna podrejenost komunistični oligarhiji in njenim neštevilnim kolaborantom. In nazadnje, pičla zmaga političnih sil demokratske restavracije na volitvah 1990 – a vendar zmaga. Kaj bi bilo z njo, ko ne bi bilo katoličanov, ki niso dovolili, da bi jih ideološki pritisk tako demoraliziral, da bi zapustili civilizacijske pozicije in so zato lahko v kritičnem trenutku dali na tehtnico sadove svoje v muki vzdrževane zvestobe? Vse to bi lahko bilo seveda tudi drugače, a potem bi danes na sebi nosili še eno sramoto: ne bi samo izvolili za prvega predsednika demokratične države bivšega partijskega sekretarja, ampak bi tudi novo skupščino večinsko zasedli nekdanji komunisti.
Kljub takim in podobnim dejanjem pa katoličani ne samo da niso dobili nobenega priznanja, ampak so morali doživeti še ta žaljivi absurd, da jih je nova in stara levica – v tem so si bili vedno enotni – začela takoj, ko so se politično organizirali, napadati, češ da predstavljajo nevarnost za svobodo in demokracijo. Stari liberalni praktiki so se pridružile še iznajdbe nove, destruktivne levice. Kakor da se ne bi bilo med tem nič zgodilo: ne državljanska vojna ne holokavst; kakor da vmes ne bi bilo totalitarnega ukrojevanja narodove duše! Normalno občutje ob tem ni moglo ostati nežaljeno.
Vzrok za nezadovoljstvo in jezo imajo tudi demokrati. V osemdesetih letih so opravili najvažnejše delo pri preboju demokratske misli: dolgo so bili edini politični center, okoli katerega se je organiziral ves pisani spekter demokratskih sil; bili so idejni utemeljitelji političnega boja proti totalitarizmu, izdelali so okvirni program ne samo za delovanje demokratičnih institucij, ampak so izdelali tudi teoretske dokumente za prehod iz naroda, ki se je utemeljeval v kulturi, v narod, ki se hoče realizirati v institucijah države. Toda, čeprav so bili v začetni fazi boja za demokracijo na tako izpostavljenem mestu, se zdi, da so jih volivci pozneje pozabili, bodisi da njihovega dela sploh niso opazili bodisi da gre tu za znano pozabljivost množice. Na vsak način je to moralo biti nemajhno razočaranje, in ne neupravičeno. Saj je naravno, da so nekaj političnih ambicij ti intelektualci le imeli, mogoče skraja ne, potem pa se jih je, ko so opazili, da je s totalitarizmom mogoče obračunati le politično, in so se temu spoznanju podredili, moralo prijeti nekaj veselja do tega dela. Nekaj neizpolnjenega je torej bilo tudi v tej skupini in nekaj razlogov za nezadovoljstvo in celo resignacijo.
In zakaj so jezni komunisti? Njihova jeza izhaja iz tega, da so investirali v projekt, ki je propadel, čeprav je kazal vse znake trajnosti – v tem je bil eden njegovih mikov – in obetal zanesljivo in varno kariero. Poleg tega pa so si dopovedovali in so jim dopovedovali, da jih je izbrala zgodovina in da s tem, da stopijo v partijo, pokažejo, da razumejo in sprejemajo njen scenarij. Ob tem morda ni bilo tako hudo, da so se z realizacijo tega scenarija tudi obremenjevali, nekateri bolj, drugi manj, vsi pa so izgubili osnovno svobodo, kar večini tudi ni moglo ostati skrito. To velja za celotni marksistično-leninistični ideološki establišment, pa naj so se iz njega potem že razvili prenovitelji ali socialisti ali liberalni demokrati. Ne za vse enako, pa tudi določene specifike posameznih skupinam ne bi hoteli odrekati. Toda, kdor so še malo spominja prvega demokratskega parlamenta in njihovih nastopov, o tem, da je jeza bila, ne bo dosti dvomil.

Opis slike: Visoko poletje

Nezadovoljstvo, užaljenost, jeza – to nam je ostalo, potem ko je bil iz nas najprej izgnan in potem ne obnovljen čut za pravičnost. V takih razmerah tudi ni čudno, da se misel, ki bi morala biti svobodna, raziskujoča in preiskujoča, ne razvije tako, kakor zahtevajo sile, ki so vanjo položene. Od tod vtis, da živimo v somraku, kjer se stvari ne vidijo dobro, kjer svojim idejam in osnutkom ne moremo določiti jasnih kontur. Ničesar ne domislimo do kraja, zmanjka nam volje in moči, da bi se dokopali do trdnih predstav, kaj je treba storiti in kaj smo pripravljeni storiti. Predvsem pa ne znamo in mogoče tudi nočemo določiti koordinat svojih pozicij. V naslednjem bomo poskušali podati nekaj ilustracij tega stanja.

Kolektivna vpletenost

Čeprav ne sprejemamo naloge, da bi simptome slovenske krize sestavili v notranje sovisen red, smo se vendarle odločili, da prvo mesto v naši analizi zasedemo z razmišljanjem o nekdanjih komunistih. Povedali bomo nekaj besed o njihovi nekdanji vpletenosti in o tem, kako danes na to gledajo oni sami, pa tudi ljudje, ki so ostali zunaj. A še prej o nečem drugem, ker se enostavno ne bi počutili dobro, če bi to ostalo nepovedano.
Kadarkoli se trudimo, da bi doumeli, kaj je komunizem bil in kaj so bili ljudje, ki so se mu dali na razpolago, in pri tem spet in spet zadevamo na stvari, za katere čutimo, da se izmikajo besedam, kakor jih je ustvaril jezik, je v ozadju vselej tudi neka druga misel in drugo védenje: med njimi so bili vendar tudi izredni in izjemno čisti ljudje; ne samo ljudje, ki niso svojega položaja postavljali v službo svojih koristi, ampak so bili obdarjeni z občutkom za mero in so v kritičnih trenutkih sledili ukazom normalne pameti; poleg tega jih je bilo nekaj, ki so, kot vsi drugi ljudje, vdano in spodobno opravljali najpreprostejša dela. Ni jih bilo ne vem koliko, a so bili in jim moramo za to izreči priznanje. A sedaj, ko je bilo to povedano, je treba, zaradi celotnosti slike, reči še to: in vendar so tudi taki, tudi najboljši, vzdrževali sistem. Bili so – prostovoljno ali neprostovoljno, radi ali neradi – del sistema in ga omogočali.
S to trditvijo pa se že začenjajo težave z optiko, ki prevladuje v našem času. Eden vidnejših novinarjev je pred kakim letom, razmišljajoč o tem vprašanju, napisal, da je ideja kolektivne krivde nekaj »srednjeveškega« in da je »v dvajsetem stoletju krivda le še individualizirana«. Da je tako stališče premalo premišljeno, kažejo in dokazujejo številni primeri organizacij in gibanj, ki so bila zlasti v polpretekli zgodovini ne samo moralno, ampak tudi pravno obsojena. Zanimivo podporo naši misli najdemo tudi v nedavnem televizijskem omizju, ki je imelo za temo povojne stalinske procese. Tam je namreč dr. Ljubo Bavcon izrazil misel, da so v »totalitarnih režimih montirani procesi nujni«. Ta izjava nam je izredno všeč, posebno zaradi implikacij, ki so na dlani: če je zveza med totalitarnimi režimi in montiranimi procesi vzročna in nujna, potem se ni mogoče izogniti sklepu, da so vsi, ki totalitarni sistem omogočajo, neposredno odgovorni za montirane procese, za katere se razmeroma dobro ve, kaj si je treba o njih misliti. Obremenjeno je torej že članstvo v partiji: vsi člani totalitarne partije so, že kot člani, odgovorni za montirane procese. Tu imamo očitno opraviti s kolektivno krivdo in na tej ugotovitvi ne najdemo nič »srednjeveškega«.
Kako neumirjeno je v tej zadevi splošno gledanje časa, nam kažejo nepotrebne stiske, v katere zapadejo sicer lucidni in razumni ljudje. Ko so se pred dvema letoma v javnosti pojavili glasovi – prihajali so z leve, od razvoja zgodovine eksacerbirane zavesti – naj se ne dovoli registracija društva Nova Slovenska zaveza, je eden vodilnih demokratov imel za potrebno izraziti tale dvom: ker je NSZ v svoj program zapisala tudi »boj proti komunizmu«, se moramo vprašati, ali »sodi ta misel med tiste organizacijsko-politične štandarde, ki opredeljujejo političnost strank in organizacij « . V preprosti slovenščini to pomeni: ali je demokratično boriti se proti komunizmu? Ker pa je komunizem, tako v misli kot v praksi, totalitaren, lahko vprašanje postavimo tudi takole: ali je demokratično boriti se proti totalitarizmu?
Tak je ta naš svojeglavi, trmasti čas. Na vsak način hoče imeti prelakirano sliko preteklosti. Da bi to dosegli, se dajejo celo izjave, ki bi bile opravičljive samo v prvi fazi gotskih razprav. Za stare Gote namreč pravijo, da so o vsaki stvari imeli navado razpravljati dvakrat: prvič pijani, drugič pa potem, ko so se streznili. Eden vodilnih članov nekdanje Ozne je pred skupščinskim odborom, ki se je obotavljaje prizadeval raziskati povojne poboje, opravičeval delo te organizacije, češ da se mu zdi »nepravično, da se delo Ozne danes tolmači kot zločinska dejavnost, saj je delovala v okviru tedanjih zakonov«. Malo manj, a še vedno zanimivo je poročilo istega človeka o tem, kako je prišel v to druščino: po šolanju v Moskvi se je odpravil v Trst, kjer se je srečal z Matijo Mačkom, od katerega je potem začel dobivati naloge in tako postal član ožjega vodstva Ozne. Ko to preberemo, si rečemo: Ah, kako slučajno, kako mimogrede! Mahne jo, človek brez dela, v Trst, tam naleti na znanca, ki mu priskrbi nekaj začasnega, in že je na vrhu cele organizacije!

Politična prištevnost

Zadnji primeri so že iztočnica za vprašanje, ki zadeva človekovo odgovornost za zadeve skupnosti ali kar za politiko. Vprašanje političnosti se danes postavlja enostransko: človek ima pravico, da izraža svoja politična gledanja, posebej pri volitvah, nič pa se ne govori o tem, da mora to početi odgovorno. Sokrat bi rekel, da je to treba delati strokovno, tako nekako kakor obrtnik strokovno opravlja svoj posel. To pomeni, da je za izvajanje političnih pravic potrebno neko vedenje ali znanje, ki omogoča zrelo presojo vsakokratnega javnega stanja. To očitno velja posebej za demokracijo, kjer imajo vsi politične pravice in so vsi glasovi enakovredni. Iz tega izhaja, da je demokratična politija v veliki meri odvisna od vzgojenosti vsakega človeka, posebej vsakega volivca. Življenjsko vprašanje demokracije se glasi: kako vzgojiti volivca? Tu pa se srečamo s presenetljivim dejstvom: vse politije so vzgajale svoje politične akterje, demokracija pa se zdi, da te potrebe ne čuti. V starih monarhijah so izbrani in ugledni možje pisali knjige, ki so potem služile za zrcalo knezom in kraljem: na fevdalnih dvorih so prebirali knjige o tem, kakšni ljudje bi morali biti vplivni dvorjani; meščanstvo se je spraševalo, kako vzgojiti gentlemana: demokracija pa, ki stoji pred najtežjo nalogo – zakaj vzgojiti mora vse, vse pa je zelo težko vzgojiti – se s tem vprašanjem ne ubada.
Gre torej za to, kako naučiti ljudi politične prištevnosti. Mi to vprašanje postavljamo v občutju posebne nujnosti, ker se nikakor ne moremo pretvarjati, da ne vemo, kaj pomeni politična neprištevnost, morda bi morali celo reči, politično brezumje. V tem pogledu nas sedanjost ne vznemirja nič manj kot preteklost. Ko spremljamo poročila o tem, kako ljudje presojajo stanje države in ljudi, ki se potegujejo za njeno vodstvo – najvažnejša in najzanimivejša so ta poročila takrat, ko prihajajo od volilnih komisij – osupli ugotavljamo, da za temi ocenami ni nobene odgovorne misli. Ljudje kažejo politično nezrelost tako, da volijo tako, kakor nanese, se pravi, da se sploh ne odločajo ali pa se odločajo po nagibih, ki s politiko nimajo nobenega opravka. Tega, kar je v jedru politike, odgovor na globinska vprašanja časa, je tako malo, da bi bilo že mogoče govoriti o nepolitičnosti ali dobe ali naroda. Področje, kjer se ne bi smelo nič zgoditi brez sodelovanja razuma, razkriva, če ga natančneje pogledamo, kaotični ples slučaja. Najprej odide torej razum, potem pa se izselita še preprosta pamet in čut za normalnost in uravnoteženost.

Opis slike: Kmečka graščina

Strukturno je ta slika ponovitev medvojne, a je danes manj opravičljiva. Takrat se po cestah streljali najboljše ljudi, pa večina ni hotela videti nezaslišanosti tega početja. Ljudje se niso ustavili in zahtevali odgovora na najbolj samoumevno vprašanje pod soncem: kdo, za božjo voljo, pa vam je to dovolil? Kdo vas je za to pooblastil? Ali je bila takrat tista točka, ko se je slovenska zavest prevesila v polje moralne negotovosti in nerazumnosti? Toda, recimo, takrat je bila vojna …
Praktična oblika odsotnosti razuma in moralne gotovosti je prevladujoča ravnodušnost, ki ji je podlegla večina. Ljudje se odzivajo samo še na stvari, ki jih zadevajo osebno ali ozko skupinsko. Kar pa je zunaj območja koristi, do tega pa so ne samo ravnodušni, ampak imajo tiste, ki na to opozarjajo, za čudake, s katerimi je najbolje nič imeti. In vendar je nepogrešljivi del vsake političnosti tudi pripravljenost, da se dožene pravda, ki ni ravno tvoja pravda. Tu pa se svet povprečnega Slovenca nenadoma neha. Dogajajo se tako nenavadne reči, da se, ko jih vidimo ali o njih slišimo pripovedovati, že sprašujemo, ali bi ljudje reagirali, če bi se na Kongresnem trgu začele postavljati grmade … Divja misel – metafora – brez dvoma, a ne čisto brez pokritja. Od kod tako moralno in miselno izpraznjeni ljudje?
Vsekakor ne moremo mimo dejstva, da je bil izid državljanske vojne za večino ljudi le veliko pohujšanje. Naj so bili opredeljeni že tako ali tako, so vendar vsi bolj ali manj jasno čutili, da je v tem spopadu zmagal spretnejši, lokavejši, brezobzirnejši, predvsem pa tisti, za katerega so mislili, da ne uživa simpatij velikega sveta. Prvič so tu ljudje videli, da je zlo zmagalo na veliki skali. Kdo bi rekel, da je bil to šok. A se je ta uvid v resnici začel kot skrita misel, katere prava učinkovitost je rasla iz okoliščine, da mogoče sploh še ni dosegla zavesti.

V odsotnosti krivde

Naše vpraševanje nas je sedaj pripeljalo do neke ugotovitve, ki bistveno zadeva sedanjo kulturo: splošna odsotnost krivde. To sicer velja za vsako krivdo, a se bomo mi vseeno omejili na krivdo, ki ima politične povezave, vsaj na začetku. Tudi se bomo ozirali predvsem na zmagovito stran v državljanski vojni, ker so ti ljudje pač tu in jih zato lahko opazujemo in sprašujemo, čeprav se zavedamo, da tudi stran, ki je ni tu, ni čisto brez krivde.
S presenečenjem ugotavljamo, da javni in registrirani izvajalci preteklega režima nočejo imeti nobenega opravka z nekaterimi dejstvi, ki so pač tu in jih posredno ali neposredno bremenijo. Še več, brž ti postrežejo s trditvijo, da so bili tudi sami v nevarnosti in celo preganjani. Ob tem bi lahko bili malce ogorčeni, če ne bi imeli občutka, da to mislijo iskreno, in ne bi hkrati vedeli, da je ta sistem po malem zatiral tudi svoje ljudi. A kako to, se nadalje sprašujemo, da ne pomislijo na to, da so ta sistem kljub vsemu vzdrževali, in sicer tako bistveno, da gabrez njih mogoče sploh ne bi bilo, a se že tudi zavemo, da ni nikogar, ki bi jim držal zrcalo, da bi se v njem lahko videli.
Toda pri vsej stvari nas zanima nekaj drugega, neka možnost za kulturo. V času, o katerem govorimo, so se namreč godile stvari, ki vključujejo krivdo, ki bi ji lahko rekli velika krivda. S tem hočemo povedati, da so bili tu določeni ukrepi, ki so imeli tako hude posledice, da jih vsi vidimo, ker hodijo pred nami tako rekoč na koturnu. In ker je ta krivda velika in dramatična, tako da je ni mogoče ne videti, nosi v sebi veliko možnost: govori nam o tem, da krivda sploh je, neubranljivo nas sooča s fenomenom krivde. V svetu, ki je v nevarnosti, da se razčloveči v nekrivdnost, nas seznanja ne samo s tem, da krivda navsezadnje je, ampak tudi s tem, da smo od nje prizadeti vsi. Ko gledamo eno krivdo, se zavemo svoje, nujno kot nekaj samodejnega. Ko se tega zavemo, se z nami zgodi nekaj podobnega, kot se je dogajalo z gledalci antične tragedije: v zavesti lastne krivde se nam vzbudi do teh, ki na zunaj nosijo tako dramatično krivdo, usmiljenje in razumevanje. Na zunaj, pravimo zato, ker v resnici nikoli ne vemo, kako velika je naša krivda. Po nekih splošnih merilih morda ne tako zelo velika, a gotovi ne moremo biti nikoli. Tako se je naše razmišljanje o odgovornosti končalo v etičnih kategorijah krivde. Podoben konec bo morda imelo tudi razmišljanje o neki drugi stvari.

Materialne in moralne krivice

Gre za tako imenovano popravljanje krivic. Tu se je uveljavilo neko stališče ali neki odnos, ki mu ne bi hoteli povsem odrekati upravičenosti, a vseeno ne moremo biti z njim zadovoljni, ker ni do kraja domišljeno in po svoje dokazuje nizko raven politične in moralne zavesti časa. Vsi, tisti, ki imajo kake zahteve, in tisti, ki se od njih te zahteve terjajo, govorijo samo o materialnem zadoščenju, bodisi da gre za odvzeto premoženje bodisi za odvzeti čas: vse naj bi se vrnilo in plačalo. Tu se ponujajo vprašanja.
Prvič ne smemo pozabiti, da so mnogi na komaj predstavljivo krut način izgubili življenja. In če ob to postavimo, kar je bilo vzeto nam, hišo ali leta, naše izgube nenadoma niso več tako velike. Drugič pa so tu tudi moralne krivice: o ljudeh, ki se niso mogli braniti, so se izrekale strahotne laži; poleg tega pa se je delalo nasilje nad zgodovino, tako da je v zavesti sedanjosti izprevrnjena slika preteklosti – niso torej prizadeti samo ljudje, ampak celotna kultura. Toda zanimivo, vsi govorijo samo o materialnih krivicah, kakor da druge malo ali nič ne štejejo. Potem pa bi morali upoštevati tudi naslednje: ustvarja se iluzija, da je odvzeta mlada leta in stiske duha mogoče plačati. Za tem stoji tipično moderna misel, da je mogoče vse kupiti in vse plačati. Ne bi smeli pozabiti tudi na težave z rehabilitacijo. Ko družba prek sodišča izjavi, da v tistem, v čemer si bil obsojen, nisi kriv, se šteje, da je stvar poravnana, plačana, odpravljena. S tem pa je človeku na neki način odvzeta tudi čast, da ga je neka oblast, ki je temeljila na nasilju, imela za takega, da ga je treba odstraniti.

Nedorečenost v politiki

Ko smo skušali predstaviti prvine sedanje slovenske krize, smo pri njenih koreninah vedno našli nepripravljenost ali nezmožnost stvari domisliti. To se nam bo godilo tudi sedaj, ko se bomo preselili v polje praktične politike. Ker nam komentar prehitro narašča, bomo svoja opažanja predstavili na čim krajši način.
Najprej so tu izjave, ki so jih dajali naši politiki ob sprejemu Slovenije v Svet Evrope. Tako je predsednik državnega zbora v Strasbourgu med drugim rekel, da nas vodi želja, »da v mladi državi uveljavimo vsa načela sodobne pravne države, ki gradi demokracijo na doslednem spoštovanju človekovih pravic vseh svojih prebivalcev ne glede na razlike med njimi« . Očitno je bil njegov nastop uspešen, zakaj ko se je delegacija, ki je bila na slovesnem sprejemu, vrnila, je lahko med drugim izjavila, da »na našo državo v SE gledajo kot vzor spoštovanja človekovih pravic«. K temu bi jim čestitali, a bi jih vseeno opozorili, da niso pomislili na nekatere zelo bistvene reči: taka bistvena reč je, da se še danes ne ve, kje je grob Narteja Velikonje; taka bistvena reč je kraj, kamor so zmetali kosti dr. Ehrlicha in dr. Natlačena; taka bistvena reč je neupoštevanje sprejetih mednarodnih obveznosti glede ravnanja z vojaškimi pokopališči; taka bistvena reč je pristransko obravnavanje ljudi in organizacij, ki so bili vpleteni v državljansko vojno; taka reč je nazadnje tudi nepripravljenost, da se z enotnim splošnim aktom da državljanstvo slovenski politični emigraciji in se tako poravna stara in boleča krivica. Vse to zgovorno priča, da vodilni ljudje slovenske politike tako slabo poznajo razmere v državi, da jih njihova nerešenost sploh ne moti.

Opis slike: Prijatelja

Nekaj podobnega se je zgodilo v državnem zboru ob dnevu spomina na žrtve holokavsta, ko je bila sprejeta posebna izjava. Tu stoji zapisano med drugim, da je bila med drugo svetovno vojno izrečena smrtna »obsodba mnogim družbenim skupinam, ki se po svojem etničnem izvoru, političnem prepričanju ali kaki drugi razliki niso skladali s totalitarnim nacionalsocialističnim načrtom«. Če v zgornjem besedilu zamenjamo specifično ideološko oznako, velja tudi za slovenske domobrance, nad katerimi je bil v junijskih dneh 1945 izvršen holocid. Mislimo, da je množični poboj domobrancev gotovo eden najpomembnejših dogodkov v naši zgodovini, večni memento narodu, da nikoli več ne sme dovoliti, da se ga polasti skupina s tako ubijalskim instinktom, da je izvedla tak umor; mislimo, da so oblikovalci in podpisniki sprejetega besedila, v katerem najusodnejši slovenski dogodek clamat per absentiam – vpije s svojo odsotnostjo – najmanj, kar lahko o njem rečemo, zunaj narodovega spomina. Res, marsikaj pričakujemo od sveta, v katerem živimo, toda dejstvo, da so ob sprejemu besedila v skupščini sedeli tudi ljudje, ki smo jim ob volitvah dali svoje glasove, a ni nihče, kolikor nam je znano, zahteval dopolnila, tolče že ob meje nerazumljivega.
Prehajamo na primer, ki v nasprotju s prejšnjimi ni bil čisto nepričakovan, saj poznamo politično gestikulacijo moža, o katerem nam bo govoriti. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je v slavnostnem govoru na proslavi 27. aprila v Grosupljem, aludirajoč na tekoče gospodarsko-politične afere in ljudi, ki naj bi bili vanje vpleteni, rekel tudi tole: »Vsesplošni dvom v institucije te zdaj povsem naše države, v ljudi, ki jih predstavljajo, obtoževanje, ne da bi bilo potrebno krivdo dokazovati, posvečevanje cilja in njegovo predpostavljanje sredstvom, s katerimi naj bi bil dosežen, četudi grobo posegajo v svobodo in integriteto človeka ter v njegove pravice, ne utrjujejo pravne države in zaupanja državljanov vanjo.« Mislimo, da ne smemo dovoliti, da gredo te besede mimo pozornosti naših bralcev. Dve stvari bi bilo ob njih treba reči. Prvič bi človek mislil, da niso dvomi tisti, ki jemljejo državljanom zaupanje v pravno državo, pač pa stanje, ki te dvome povzroča. Razumemo, da predsednik skrbi, da se ljudem ne bi delala krivica. Toda, ker je nezaupanje državljanov v državne institucije tako usodno, da onemogoča normalno obstajanje države, si prav lahko predstavljamo, da bi predsednik države plediral, da se nemudoma in temeljio razišče stanje, ki je morda vzrok vsesplošnega nezaupanja. Človek bi rekel, da ima to absolutno prioriteto. Zlasti ker bi temeljita raziskava stanja hkrati najbolj učinkovito dokazala nedolžnost tistih, ki jih sedaj obtožujejo, seveda če so obtožbe res neutemeljene. Tako bi se rešili obe stvari: ugotovilo bi se stanje in povrnjena bi bila integriteta po krivici obtoženih. Ne moremo tudi mimo psihološkega učinka stavkov, kakor so bili zapisani: ob tako ostri, a hkrati nejasni obsodbi se je bati, bo odslej vsaka zahteva po razčiščevanju razmer v institucijah že vnaprej v rahlo sumljivi luči. Toliko glede vsebine. A tu je še druga reč.
Zgornje predsednikove besede, ki govorijo o tem, kako zavrženo je, koga obtoževati, ne da bi mu bila dokazana krivda, in kako se ne smejo uporabljati sredstva, ki grobo posegajo v integriteto človeka in njegove pravice, nas spominjajo na nečedno zgodbo izpred dveh let, v kateri je predsednik Kučan igral prominentno vlogo. Takrat je po deželi krožila izjava, ki je zahtevala razrešitev javnega tožilca Antona Drobniča in na katero se je prvi podpisal predsednik Kučan, kar opravičuje domnevo o njegovi prominentni vlogi. Očitno je predsednik Kučan napravil pomemben korak v smeri izostrovanja svojega pogleda na človekove pravice, saj takrat, pred dvema letoma, v izjavi, ki jo je bil podpisal, ni izrazil nobenega od pomislekov, ki jih je v Grosupljem dve leti pozneje izražal tako vehementno, da »nobenega od prisotnih ni pustil emocionalno neprizadetega«.
Malo se čudimo takemu ravnanju, ko ne bi pomislili, da ni v nesoglasju s sliko, ki jo izrisujemo v tem komentarju in ki opozarja na neko temeljno dvojnost v slovenskem javnem življenju. Ta dvojnost ni legitimna različnost demokratične politike, ampak je posledica mešanja dveh zgodovinskih tokov. Enemu od njih so bile odvzete izvorne sile, zato si sedaj prizadeva samo za eno stvar: da čim več svojih voda in svoje logike prenese na onega drugega in tako spremeni kvaliteto reke.
Kako se ljudje instinktivno – pa tudi zavestno in premišljeno – odzivajo v logiki toka, ki mu pripadajo, kažejo sedanje afere, ki imajo, kot kaže, tudi politične implikacije. Očitno so tu ljudje, ki hočejo stvari razčistiti, kar je spričo naših specifičnih razmer mogoče ne samo s pravnimi, ampak tudi s političnimi sredstvi. A naletijo že tu na težave, saj meja med področjema ni formalno določena. Bolj zanimivo je, kako nastopajo tisti, ki jim misel na preiskavo ne ustreza tako zelo. Načelno so seveda za to, da se stvari pride do dna, a vse takoj postavijo v senco negativnih izrazov: da se glede tega dosti vpije, da vse to škoduje našemu ugledu, da nas vse to ovira pri rednem delu, da se bo sedaj pravzaprav pokazalo, če le nismo država linča, da se bo sedaj vse spolitiziralo, da bodo spet samo časopisi polni senzacionalnih naslovov, da moramo parlamentarno komisijo najprej formalnopravno in postopkovno zavarovati, da bo sploh lahko delala. To je ena možnost, druga, finejša, pa je ta, da se uvaja v javni diskurz misel, da so vsi enaki. Zlasti: vse stranke so enake. Taka teza je na primer, da ima vsaka stranka v gospodarstvu svojo kapitalsko moč, čeprav je jasno, da so glede tega med njimi take razlike, da je stavek praktično neveljaven. Tudi je država zanje le »lovišče« ali »bojišče«, na katero se stranke spuščajo v dogovoru z gospodarskimi grupacijami. Važno je to, da so vse stranke enake, da tu ni razlik. Vsi so enaki! Praktični učinek takega govorjenja je, da se tako branijo tisti, ki so krivi.
Pri vsem pa ostaja dejstvo, da morda slovenska javnost še nikoli ni bila tako potrebna samostojnega in objektivnega časnikarstva kot danes. Časi so zelo zapleteni, da ne rečemo zmedeni, a se nobeni politični stranki ne zdi potrebno, da da javnosti integralno politično oceno razmer. To bi bilo, če nič drugega, odlična promocijska poteza. Stranka, ki bi se danes upala poimenovati stvari s pravim imenom, ima možnost, da se njene točke vrtoglavo dvignejo. Tako pa se moramo zanašati na novinarje. In res nas tu nekaj najbolj kompetentnih peres uverja, da je tu prišlo do razveseljivih premikov, ki jih, če se bo tendenca obdržala, imamo lahko za epohalne. Ne da bi zasledovali ta razvoj, naj se ustavimo le v kulminacijski točki te krivulje, ki je bila dosežena s tem stavkom v Delu: »Obrise obeh nasprotnih taborov je torej že mogoče zaznati, vendar se dosti bolj kakor s sedanjo delitvijo na koalicijsko pozicijo in opozicijo pokrivajo s prejšnjo razparceliranostjo na Demos in dediče starega režima.«
Nas ta stavek veseli predvsem zato, ker je tako preprosto in jasno spet pokazal na konstante sedanje slovenske politike. Če za trenutek ukinemo izvore interferenčne svetlobe, se pred nami pokaže osnovna zgodovinska resničnost: Demos – dediči starega režima. Ko pomislimo na Demos, pomislimo seveda takoj na njegov konec. Pred oči nam stopijo njegovi protagonisti, njihova neprisebnost, morda celo nezvestoba: čutimo namreč, da se to ne bi bilo smelo zgoditi in da je to tako jasno, da je tam moralo biti oboje: intelektualni in moralni defekt. Če bi radi zvedeli, kdo je kdo v Sloveniji, potem je razmeroma dober način, da prelistate časopise in periodiko od konca 1991 pa tja do poletja 1992. Kakšni stavki so se takrat v pozabljenju zgodovine vse izrekali!
Kakor pravi nekdanji vodilni človek Demosa, so najprej odšli demokrati, zato bo morda koristno pogledati, kaj danes mislita o Demosu dva prva človeka te stranke. Obema je skupno spoznanje, da je Demos, čeprav tega ne povesta tako naravnost, odšel, še preden je opravil svojo nalogo, morda celo, da se je nikoli ni prav lotil. Dr. Bučar pravi takole: »S spremembami na družbenem vrhu se namreč v družbenem tkivu ni še nič spremenilo. Družba je ostala taka, kakršno je ustvaril komunistični sistem. Predvsem so ostali vsi položaji, s katerih se odloča, tako v gospodarstvu kot na upravnopolitičnem področju, v rokah tistih, ki jih je na ta mesta postavila partija ali na katere je partija vsaj pristala kot na zanjo sprejemljive. Vseh posledic tega preprostega dejstva se dolgo časa nismo popolnoma zavedali, zlasti tega, kaj to pomeni za preobrazbo družbe, ki smo se je lotili – dokler nas niso sama začela tolči po glavi. « Bavčar je določnejši, obenem pa ima tudi opravičilo, ki pa nas ne prepriča: »Demosova oblast namreč ni temeljito posegla v nobeno od ključnih struktur, ne v kadrovsko politiko ne v gospodarske lobije in njihove naveze s starim režimom. Demos tega ni bil sposoben, ker se je ukvarjal z osamosvajanjem, z graditvijo lastne države. In tako se z notranjim ustrojem družbe nismo ukvarjali in to se danes kaže kot velika napaka. « Spoznanja in priznanja, ki jih zgornja navedka izražata, so gotovo v skladu z resničnostjo,
kakor jo mi vidimo, čeprav ne moremo biti nikoli gotovi, če jih niso izsilili kakšni drugotni razlogi (tudi). Zakaj ravno sedaj in ne kdaj prej, saj stvar ni nova?
Vse to pa nas spet vrača v prvo leto demokratskega štetja, v leto 1990, na začetek: kateri in kakšni so bili ljudje, ki so se tistega velikega prehoda lotili in kaj so res hoteli? In ne mine dolgo, da se spomnimo, kaj je lansko jesen neki novinar o tem povedal: »formalno, se pravi šminkersko sesutje realnega socializma«. In prikimamo.
Bučar pravi, da »se vsega tega dolgo niso zavedali«. Ko Nova Slovenska zaveza pregleduje svoje pretekle aktualnopolitične komentarje, ugotavlja, kljub temu da ima vse razloge za skromnost, da se je tega ves čas zavedala. Veselje to ni, zadovoljstvo pa je.