Avtor: Izidor Mole

Od vseh dijakov študentov smo bili največji reveži vozači ali vlakarji. Cele ure smo tavali okrog postaje v mrazu in dežju, čakajoč odhod vlaka. Takega me je našla Danica Vrhovec, hči šolskega upravitelja z Loga, moje rojstne vasi. Za roko me je popeljala na dvorišče Vzajemne zavarovalnice: »Tamle imajo vozači toplo sobico, kjer v miru študirajo in preživljajo svoj prosti čas.«
Kot ubog vrabček sem tiho vstopil in se stisnil k toplemu radiatorju. Obstopili so me fantje, večinoma starejši od mene in me začeli navzkrižno izpraševati. Večina je bila za to, da me takoj vržejo čez prag, jaz pa kot da jih ne razumem. Zlepa nisem hotel iti, sile pa očitno niso smeli ali hoteli uporabiti. Nekatere sem na videz poznal, nobeden od njih ni vzbujal večje pozornosti, morda z izjemo nizkega, črnolasega čokatega mladeniča, Vinka Mravljeta. Prav on se je potegnil zame: »Naj za danes ostane do odhoda vlaka, potem pa se naj oglasi čez teden dni, da poizvemo, kdo sploh je.«
Informacije so bile očitno ugodne in tako sem bil že kot prvošolček leta 1939 sprejet v podmladek Katoliške akcije.
V začetku seveda nisem imel pojma, kam sem prišel. Naiven, kot sem bil, sem čez nekaj časa pripeljal s seboj Piščarjevega Edija z Vrhnike. Nadvse resno so me posvarili in podučili, da ni primeren za našo družbo in da ne smem nikoli ukrepati na svojo roko. Edi je kljub temu doštudiral, po vojni emigriral in danes je univerzitetni profesor na Norveškem.
Kaj smo delali mladci? Imeli smo redne tedenske sestanke, na katerih smo študirali in samostojno razlagali sveto pismo, brali papeževe okrožnice, razpečavali filozofske traktate Aleša Ušeničnika in drugih uglednih znanstvenikov in teologov, predvsem pa razširjali lastno glasilo Mi, mladi borci. Na starem underwoodu smo vozači tipkali v dveh izvodih svoj listič Viator.

Opis slike: Vinko Mravlje 1922–1942

Disciplina je bila precej stroga, vendar ni vplivala na dobro voljo mladih ljudi. Vaja proti smehu je bila še posebej priljubljena. Po dva in dva sta si mirno zrla v oči, dokler se ni eden od njiju zasmejal. Pri tej vaji je bil absolutni zmagovalec prav Vinko Mravlje. Zdržal bi tudi teden dni. Če je kdo od nas koga užalil, ga je moral javno pred vsemi prositi odpuščanja. Od pesmi je bila najbolj priljubljena Zmagala si, Devica slavna in podobne himne. Edina naloga, ki je nam, pubertetnikom, delala resne težave, je bilo obvezno tedensko obhajilo. Že po naravi preobčutljiv sem bil v nevarnosti, da postanem pravi skrupulant. Kdor ne ve, kakšne muke lahko to povzroči, naj si prebere spomine Janeza Trdine.
Nad vsem našim ravnanjem je bilo čutiti malce skrivnostno in trdo roko profesorja Ernesta Tomca. V spominu ga imam kot nekaj absolutno sivega: od obleke do nezdrave polti. Celo njegov glas je bil siv, brez zvena, a kako smo ga poslušali in ubogali! Pojavljal se je predvsem na sestankih akademikov in višješolcev. Bil je široko razgledan in je vzbujal občutek, da pozna komunizem in komuniste do obisti. Kakšna tragična zmota! Prepričan je bil, da bi bil absolutni zmagovalec na ideološkem področju in povsod samo z viteškim spopadom: brez nasilja in laži! To je bil donkihotski boj, le s to razliko, da je Don Kihot imel svojo Dulcinejo, prof. Tomec pa je od žensk poznal, ljubil in spoštoval samo svojo mater, sicer pa nas je prepričeval, da je ukvarjanje z ženskami čista izguba časa. En sam ples je bil dovolj, da je mladec letel iz članstva, čeprav je bila KA laična organizacija. Stražarji, ki jih je vodil duhovnik Ehrlich, pa so lahko plesali.
Upal bi si trditi, da je bil Tomec do nas, mladih, preveč zahteven. Premalo je upošteval, da smo šele odraščali in pri tem imeli velike probleme sami s sabo. Nismo predstavljali take udarne sile, kot je bil prepričan in kot so domnevali glavni nasprotniki, komunisti. Bilo nas je razmeroma malo in še ti smo brez potrebe trosili moči v jalovih razprtijah s Stražarji. Res je pa bilo, da so bili najboljši od nas pripravljeni tudi umreti za svoje ideale. Nihče pa ni slutil, da bo ta preizkušnja prišla tako hitro.
V počitnicah 1940 smo mladci iz brezovške fare naredili izlet na Krim. Bilo nas je okrog petnajst. Ni minilo pet let in živih nas je ostalo le pet in še ti po večini razkropljeni po vsem svetu.
Vojna je tudi na nas legla kot težka mora. Italijansko okupacijo smo sprejeli le kot manjše zlo od nemške, ker pač Italijani niso preganjali Cerkve, Nemci pa so v začetku celo paktirali z Moskvo. Na nasilje in s tem uporabo orožja pa že zaradi naših načel nihče ni pomislil. Upali smo, da je okupacija le začasna in da bomo nekako preživeli. Potem pa je prišel 13. junij 1942, ko so poklali štiri može iz Mravljetove družine.
Res je bil rabelj Gad in njegovih » trideset«, obsodba pa je prišla po višjem ukazu in iz vrst domačih terencev. Ker se je javno mnenje obrnilo proti njim, so jih hoteli še po smrti umazati, češ da so bili kulaki in da so se pripravljali na oborožen boj proti partizanom. Obe trditvi sta brez osnove.
Mravljetovi so res imeli gostilno in mesarijo, zraven pa še majhno kmetijo, toda pri devetih otrocih so morali paziti na vsak dinar in vsak dinar je bil pošteno zaslužen. Lačni in raztrgani res niso bili, izkoriščanja pa so jih lahko obdolžili le nevoščljivci in delomrzneži. Na kakršenkoli oborožen boj niso niti pomislili. Ob razpadu stare Jugoslavije je ležalo orožje po vseh jarkih ob cesti, a se ga niso niti dotaknili. Če bi bili res oboroženi, bi se usodnega 13. junija branili in mogoče tudi ubranili. Poslednji sum za obe obdolžitvi sta dva meseca kasneje izbrisala oba Novakova s tem, da sta tudi žrtvovala svoji mladi življenji, čeprav so ju prijatelji rotili, naj se rešita.
Vinko Mravlje je bil verjetno opozorjen, kar nakazuje njegova oporoka, napisana malo pred smrtjo. Lahko bi se torej vsi Mravljetovi rešili z begom, tako kot so se isti večer rešili A. R., I. A. in V. A. Ali se niso čutili dovolj pomembne, da bi bili v napoto revoluciji? Morda. Zase sem bil o tem prepričan. Danes vem, da me je rešilo to, da sem bil še premlad, da bi prišel na seznam. Ob prebiranju idealiziranih življenjepisov svetnikov sem včasih tudi sam sanjal o mučeniški smrti. Morda so o tem sanjali tudi Mravljetovi, ko pa je do tega zares prišlo, so si – kar je povsem naravno – obupno poskušali rešiti življenje. Skozi okno so klicali na pomoč, toda močna italijanska posadka, ki je bila nastanjena manj kot kilometer proč, je ostala nema.

Opis slike: Tabor na Brezovici 18. jun. 1939 – narodne noše, slovenski fantje, dekleta iz dekliških krožkov

Kmalu po tem pokolu je bila v Kušljanovem gradu ustanovljena vaška straža. Vodil jo je neki starojugoslovanski oficir. Pod njeno okrilje so se res zatekli nekateri bogatejši vaščani. Ti so se hoteli maščevati za nedolžne žrtve in so z vso krutostjo udarili nazaj. Tako so po nepotrebnem padli tudi ljudje, ki si smrti prav gotovo niso zaslužili. Med njimi mladi fantje, ki so včasih prijateljevali z Mravljetovimi in Novakovimi. Zato sem prepričan, da tega ne bi odobravali niti dopustili, če bi bilo v njihovi moči.
Pokojnega Mravljetovega očeta sem poznal le na videz, prav tako najstarejšega sina Toneta. France pa je kot starejši mladec prav tako redno zahajal v »sobico». Bil je odličen telovadec, sicer pa redkobeseden, introvertiran značaj, zato vsaj name ni posebej vplival. Spominjam se, kako sta z mlajšim bratom Vinkom z vso zbranostjo vsako nedeljo pristopala k obhajilni mizi.
Rad bi nekoliko podrobneje opisal Vinkov značaj, ker sva si bila blizu po umetniških nagnjenjih, čeprav v različnih smereh. Mene je glasba veselila, vendar sem kot samouk prišel le tako daleč, da sem po vojni včasih za silo nadomeščal organista, ker pač drugega ni bilo. Vinko pa se je kot učiteljiščnik z vso resnostjo posvetil violini. Kako mehko mu je pela, ko je za božič 1940 in 1941 spremljal organista in pevce na koru! Prepričan sem, da bi se razvil v pravega virtuoza, če bi mu bilo dano živeti. Moje glavne ambicije pa so bile posvečene slikarstvu. V nekaj minutah se mi je včasih posrečila portretna skica, toda vse skupaj je bilo površno, neresno. Vinko pa mi je brez besed, samo z zgledom, pokazal, kako se taki stvari streže. Portretiranec mu je moral pozirati vsaj teden dni najmanj po eno uro na dan. Vinko je vsako najmanjšo potezo preveril z viziranjem, tako da je bilo vse resnično na svojem mestu. Končani izdelek je bil vsekakor primeren za razstavo. Risal je s svinčnikom, ki je za resno in natančno študijo najprimernejši. Morda se je kateri od teh portretov ohranil. Morebitnega lastnika prav lepo prosim, da to sporoči.
Vinko se je poskušal tudi v olju. Nekaj teh slik hranijo doma. Vendar je bil bolj risar kot slikar. Šlo mu je predvsem za vernost, barvnemu skladu ni posvečal pozornosti. Imel pa je barve najslabše kakovosti. Ker ni imel niti vseh osnovnih, si je v sili pomagal s tempero.
Zato ker me je posekal v risbi, nisem mogel biti niti najmanj nevoščljiv ali ljubosumen, saj se je trudil, da bi ostal skromen. Imel je tiste zdrave ambicije, ki jih dostikrat pogrešamo pri mladih. Rad se je odlikoval, vendar samo s poštenim, trdim delom. V nobenem primeru ni hotel škodovati tovarišu ali ga spodriniti.
Dobro so vedeli naši nasprotniki, da morajo udariti po najvplivnejših, da bi razbili organizacijo. Takrat je vse kazalo, da jim je to uspelo. Mrtev je bil že tudi duša gibanja, profesor Tomec. Preostali mladci pa so vse pogosteje izstopali in prijemali za orožje, kar je v tistih razmerah pomenilo silobran, do katerega je človek upravičen po naravnem pravu. Vendar gledano iz razdalje, žrtve niso bile zaman. Name vsaj je vplival Vinkov zgled, da sem sklenil, da pod nobenim pogojem ne bom dvignil puške na sočloveka. Konec vojne sem pričakal kot fizični delavec ob krampu in lopati. K taki odločitvi je pripomoglo tudi doživetje, ki me je pretreslo do dna duše.
V našo »sobico« je prišel komaj petnajstleten bivši mladec, oborožen do zob, in pripovedoval:
»Utrdili smo se na nekem gradu, proti nam pa je drvela partizanska drhal. Vsem na čelu debela ženska in kričala: ‘Juriš, smrt belčkom! Pomerim, ustrelim. Aaaa! Sesedla se je kot predrta nogometna žoga.«
Bilo me je groza. Takole mirno pripovedovati o uboju človeka! Saj so vsi znoreli. Na ta način ne bomo nikoli dosegli ne miru ne zmage. Če že ne drugega, je to prekoračen silobran. Na ta način bo lepa Tomčeva ideja povsem zamrla. Ali je res edina pot do nenasilja skozi nasilje?
Dogodki neposredno po vojni dokazujejo, da komunisti ne bi prenehali s poboji, četudi bi vsi ravnali tako kot Mravljetovi, da bi šli v klavnico mirno in vdano kot ovce. Že leta 1943 po padcu Turjaka je neki komunist zabrusil danes že pokojnemu župniku Janezu Sitarju: »Vi ne boste nikoli zmagali, ker ne znate pobijati!«
Pogosto premišljujem, kaj je v resnici v ljudeh sprostilo tako zverinske nagone. Samo racionalne razlage ni. Posvetilo se mi je šele precej let po vojni. Zgodilo se mi je, da sem nevede po krivici kaznoval najstarejšega sinčka. Ta pa se ni uprl meni, kar bi bilo logično, ampak je planil na nič hudega slutečega bratca in ga udaril.
Naš narod je bil z okupacijo globoko ponižan v svojem ponosu. Niti toliko odpora nismo nudili, da bi lahko rekli, da smo častno podlegli, zato smo si poskušali zaceliti ranjeni ponos s pobijanjem svojih bratov. Zgodovina dokazuje, da se take stvari dogajajo bolj ali manj kruto po vsaki okupaciji. Ne prisežem na tako razlago, vendar se mi zdi dobra že zato, ker med drugim tudi lahko prispeva k medsebojni spravi.