Avtor: Tine Velikonja, Ivan Kralj

Chestertonova novela Znamenje zlomljenega meča razkriva uganko, zakaj je slavni angleški general zapovedal samomorilski napad in padel v ujetništvo, in kako, da ga je dal zmagoviti nasprotnik, znan po svoji blagosti, obesiti.

Podobno je z zgodbo o Javorovici 16. marca 1944. leta. Partizani, ki so ustvarili o sebi mit o hrabrih in drznih vojščakih, so takrat brezglavo bežali, čeprav razmerje sil ni bilo brezupno, domobranci, razglašeni kot omahljivi in okorni, pa so se izkazali za spretne in bojevite, zraven pa patološko izprijene in krute.
Ne smemo pozabiti, kdo je pri nas v času 2. svetovne vojne začel z revolucionarnim terorjem in sprožil državljansko vojno. Ko se je ta do skrajnosti razbesnela, seveda tudi napadena stran ni izbirala sredstev. Vedno bolj je prevladovalo prepričanje, da sile osi nimajo možnosti za končno zmago in da bo okupator prej ali slej moral oditi. Takrat bo odločal tisti, ki mu bo uspelo spraviti nasprotnika na kolena.
Po kapitulaciji Italije je postalo očitno, da ta konec ni več daleč. Komunistična stran je zasedala določena ozemlja, ni pa se veliko gnala na bojnem polju proti okupatorju. Če se je le dalo, se mu je izognila, vedela je, da dela čas zanjo, obenem pa je uporabila ves svoj propagandni aparat in z njim prepričevala svet, da je edina sila, ki se v Jugoslaviji bori proti okupatorju, veže več deset njegovih elitnih divizij in mu zadaja usodne udarce. To navidezno aktivnost v romanu Brezpogojna vdaja nazorno popisuje Evelyn Vaugh, takrat član zavezniške misije pri hrvaškem glavnem partizanskem štabu.
Komunisti so vedeli, da gre v resnici za revolucijo in državljansko vojno, v svojih političnih nasprotnikih so takoj prepoznali belo gardo, kasneje še plavo gardo, in tudi uprizorili nekaj spektakularnih napadov na domobranske posadke Grahovo, Žužemberk, Kočevje, Novo mesto, Črni Vrh nad Idrijo in mnoge druge. Za te napade je značilna ogromna številčna premoč na partizanski strani in oborožitev s težkim orožjem, zlasti s topovi.
Njihov resnični cilj je bil, da se v končni fazi polastijo oblasti, če ne drugače, pa s pomočjo jugoslovanskih partizanov in Rdeče armade. Bali so se samo, da ne bi naših krajev zasedli zavezniki. Zato niso hoteli niti slišati za zavezniško invazijo na Kvarnerju ali v Istri. Komunistična revolucija v Jugoslaviji je tako svetovno vojno samo podaljšala. Izbira italijanskega škornja za napad na Evropo s Sredozemlja je bila namreč vojaško nesmotrna. Razgibani kraški svet Apeninov je bil kot ustvarjen za obrambo in so zato zavezniki napredovali počasi. Normandija je bila bolj naklonjena napadalcu in približno tako bi potekala invazija nekje na Kvarnerju, posebej če računamo, da bi partizani in četniki pripravili veliko mostišče in bi izkrcavanje potekalo brez večjih žrtev.
Če so torej komunisti dolgoročno dobro vedeli, kaj hočejo, pa tega ne moremo trditi za protikomunistično stran. Nastanek vaških straž je bil izzvan, upravičen in učinkovit. Zaščitile so prebivalstvo tako pred komunističnim terorjem kot pred represalijami okupatorja. Niso pa imele izdelanega načrta za čas, ko bo italijanski okupator, ki je hotel, da ostanejo šibke in navezane nanj, odšel in jih pustil same. O tem piše dr. Komotar.

Opis slike: Javorovica – Pogled s sredine košenic na Šentjernej in okolico

Vse skupaj se je ponovilo v še hujši obliki z domobranstvom. Bolj ko se je vojaško krepilo in obvladovalo Ljubljansko pokrajino, Gorenjsko in vedno več Primorske, bolj ko je potiskalo partizane v Belo krajino, Kočevski Rog in Trnovski gozd, bolj ko je hitelo od zmage do zmage, manj jasno je postajalo, kakšna bo njegova usoda ob koncu vojne. Naravnost noro je slepo zaupanje njegovega vodstva v rešitev, ki sploh ni bila razvidna in dokazljiva, zlasti pa neomajna vera v zaveznike, čeprav ti niso nikdar pokazali ali povedali, da so jim naklonjeni.
Na tej poti od zmage do zmage je tudi Javorovica. Sama akcija je bila izjemna, dolgoročno pa podobno kot druge zmage, ki so sledile, ni pomenila nič. Čez dobro leto je bilo vojne konec, domobranci so se morali neporaženi umakniti v tujino in jih je večina dočakala veliki pomor. Napor, ki ga je vodstvo vlagalo v vojaške akcije, bi lahko tudi drugam.
Samo drobec o zamujenih priložnostih. Vedeli so, da bodo prej ali slej naleteli na zaveznike in bodo ti odločali o njihovi usodi. Niso pa imeli niti ljudi, ki bi obvladali angleščino. Vsaj leta 1943, če ne prej, bi morali poslati v tujino desetine ljudi, da bi se naučili jezika in pomagali že pri prvih stikih.
O Javorovici je treba vseeno pisati. Dvema četama, približno 200 domobrancem, in vodu Nemcev, največ 40 vojakom policistom, je uspelo, da so se sredi noči odpeljali iz na videz obkoljenega mesta, v nekaj urah prehodili ozemlje, ki so ga nadzirali partizani in terenci, ne da bi jih kdo opazil in poslal opozorilo, obkolili hribovsko vas in okolne košenice v površini kvadratnega kilometra in v slabi uri samo z lahkim orožjem uničili številnega nasprotnika. Za kaj takega bi partizani potrebovali najmanj en dan, večjo premoč, postojanko pa bi zasedli šele potem, ko bi jo zažgali ali razbili s topovi.
Ustaljena in običajno uspešna partizanska taktika, da se je treba takoj spustiti v beg, kakor hitro spoznaš, da si šibkejši, se ni obnesla. 4. bataljon Cankarjeve brigade ni imel izdelanega obrambnega načrta. Na Javorovico je prišel v začetku februarja istega leta in štel 140 borcev in bork. Omejeval se je na običajne dejavnosti enote, kot so zavarovanje, preskrba, povezava z okolnim prebivalstvom in delen nadzor nad ozemljem, ki je segalo kilometre daleč po dolini prav do Krke.
Javorovica je od daleč videti kot svetlo zelena krpa na temnem pregrinjalu Gorjancev, kot orlovsko gnezdo skoraj 400 m nad Pleterjem. Nad vsem pa bedi 934 m visoki Pirčev hrib ali Špilerjeva špica. Ob prvem napadu 18. februarja 1944. leta so se partizani enostavno umaknili nanjo in še naprej proti drugim vrhovom Gorjancev in se vrnili še istega dne, takoj ko je nevarnost minila. Iz tega se niso nič naučili in se niso pripravili na možnost, kako ravnati, če bi jih obkolili in bi postala smer umika, ki jih je prvič rešila, pogubna.
O Javorovici pa je treba pisati predvsem zaradi partizanske interpretacije in ocene drugega domobranskega napada 16. marca 1944. leta, ko niso domobranci v sodelovanju z Nemci vseh partizanov samo pobili, ampak naj bi se spravili celo na mrtve.
Cilj vojne propagande je dvigati moralo lastnih vojakov in drugega prebivalstva in jo rušiti na drugi strani. Dovoljena so vsa sredstva, zlasti diaboliziranje nasprotnika. Prikazati ga je treba v čimbolj negativni luči, s tem spodbujati sovraštvo do njega in krepiti odločnost za zmago. Sem spadajo ravno zgodbe o grozodejstvih, ki naj bi jih zagrešil. Res je, da se v vojnem času dogajajo, saj so med vojaki tudi bolniki, sprevrženi ljudje, ki jim pride vojna prav, da se izživljajo nad nemočnim ali celo mrtvim nasprotnikom. Vendar niso tako pogoste, kot o njih pišejo. Trdimo, da so komunisti z dejanji pokazali, da sega njihovo sovraštvo prek groba. To, kar so pripisovali nasprotniku, so delali ali bili zmožni napraviti sami. Psihološki pojem za ta pojav je projekcija. Večina zgodb o domobranskih grozodejstvih so projekcije in bi jih nekaj našteli.
Po koncu vojne maja 1945. leta so komunisti razstavili razmesarjene žrtve, ki jih je domobranska policija ustrelila 4. maja 1945 pri Turjaku. Milan Meden je pred kratkim napisal, kako so domobranci trli ujetim partizanom spolovila. Peter Novak je pred nekaj leti v radijski oddaji, kjer se je predstavljal kot kandidat za člana predsedstva, omenil, kako so domobranci mrtvemu partizanu odrezali glavo in mu v usta vtaknili cigareto. Zdenko Roter je opisal tole: Po nekem spopadu se je vrnil na bojišče in naletel na partizana s prerezanim vratom, poleg njega je stala čutarica, do vrha napolnjena s krvjo, zraven pa listek: Za pet Kristusovih … Vrhunec takega pisanja pa je opis grozodejstev na Javorovici. Domobranci niso ujetih partizanov samo pobili, ampak se tudi razdivjali nad njihovimi trupli, slačili mrtve, jim rezali glave, spolovila, ude, mrtvi partizanki porezali prsi in razparali trebuh … Zanimivo je, da so začeli pisati o tem šele čez 20 let, v času, ko so se vedno bolj začeli širiti glasovi o Rogu in Teharjah.

Odkup

14. in 15. marca je šla ena četa pod vodstvom četnega komisarja Avgusta Durjava na odkup v dolino …
Alojz Vrtačič, Pristavica, pripoveduje:
»V torek, 14. marca, se je okrog 10. ure zvečer pojavila pri nas večja skupina partizanov. Prišli so z Javorovice. Obnašali so se oblastno, saj so bili poučeni, h komu so prišli. Stric in brat sta bila namreč pri domobrancih. Nikamor se jim ni mudilo, čeprav je Bela Cerkev oddaljena od nas komaj slab kilometer na drugi strani Krke, tam pa je bila močna domobranska posadka.

Opis slike: Javorovica – Kotanja pod kapelico

Star sem bil 15 let in sem gledal in poslušal. Oče je skušal biti povsod zraven, najprej pri tistih v štali, ki so pobirali. Všeč jim je bila breja krava. Oče je dejal: »Poslušajte, če vam je vseeno, ta je breja in je boljša za rejo. Dam vam raje ono drugo, ki je za meso ravno tako dobra.« Komisar, ki jih je vodil, je odvrnil: »Tudi mi rabimo dobro kravo. To bomo vzeli. Če nisi zadovoljen, bomo pa še drugo.«
Pri tem je ostalo. Mogoče so jo dali v rejo kakemu kmetu ali pa so kar brejo ubili.
Drugi so se spravili na skoraj poln sod vina, v katerem je bilo še vsaj 1000 litrov vina. Ko so ga pokusili in ugotovili, da je dobro, so od nekod privlekli manjši sod in začeli točiti. Bil je razsušen in je puščal. Ni šlo drugače, kot da so napolnili steklenice in čutarice ali pili kar iz pipe. Ko so točili, pipe niso zapirali in je vino iztekalo na tla. Oče je stal pri vratih in vsakokrat skočil vmes in pipo zaprl. Po tleh so se nabrale velike luže. Pa je prišel vodja, s katerim sta bila prej v štali, ga potrepljal po rami in dejal: »No, foter, nocoj imaš pa težek porod.«
Hrane so pobrali za tri vozove. Toliko so bili le uvidevni, da niso zahtevali kobil, ki so bile breje. Ponoči sem jih vodil v Dolenji Maharovec, kjer so dobili vozove in voznike in se okrog 2. ure zjutraj odpeljali.
Ko se je čez dober dan slišalo streljanje na Javorovici, je oče rezal brajdo okrog hiše. Mimo je pripeljal gnoj sosed Sintič.
Oče mu je rekel: »Francelj, danes ima pa tudi tisti komisar hud porod na Javorovici.« Sosed se je nasmehnil. Popoldne pa se je že razvedelo, da je pri spopadu obležal smrtno ranjen kot domobranec njegov sin Tone.
Omenjena rekvizicija je bila še kar znosna, saj je znano, da so partizani kmete, za katere so vedeli, da jim niso naklonjeni, izropali do golega. Kljub temu pa je Vrtačič ne more pozabiti. V času, ko je vladalo pomanjkanje in celo lakota, so partizani ravnali razsipno, vzeli za zakol brejo kravo in pustili, da je vino iztekalo na tla. Spomnili bi vas na pisanje Venclja Dolenca o partizanski akciji na avstrijskem Koroškem. Ko je komandir Ciril (Mitja Ribičič) ustrelil kmečkega gospodarja, Slovenca, so drugi partizani to še kar prenesli, zavrelo pa je v njih, ko je ukazal zažgati hlev in ni dovolil, da bi rešili živino.

Miting

V sredo, 15. marca, zvečer so partizani priredili v Vrhpolju na vznožju Gorjancev miting s kulturnim programom in veselico. »Ob plesu, ki ga ni bilo ne konca ne kraja, se je tudi dobro jedlo in pilo.«
Čeprav je bilo določeno, da gre tja samo ena četa, so se ji pridružili tudi partizani iz drugih čet. Nekaj ur po polnoči so se odpravili domov.
Franc Župan – Jurjovec z Javorovice – pripoveduje: » V naši hiši smo imeli 20 partizanov. Na miting so šli skoraj vsi. Vrnili so se okrog 4. ure zjutraj in popadali po ležiščih. Vojak, ki je stražil pri lipi, se je spravil nadnje in zahteval, naj ga zamenjajo. Nihče se ni odzval. Čez nekaj ur, ko se je že danilo, se je vrnil in prosil, naj se ga vendar usmilijo, saj stoji na mrazu že vso noč. Pravil je tudi, kako se mu zdi sumljivo in da se sliši neko šumenje po gozdu.
Kmalu nato so se zaslišali streli. Ko so prvi spoznali, kaj se dogaja, so budili druge. Zavladala je splošna zmeda. Obuvali so se, iskali orožje in hiteli skozi vrata. Tam sta se čez nekaj časa prikazala dva Nemca. Ko sta videla, da so partizani še v hiši, sta se umaknila in čakala. Zadnji od partizanov se je gori sredi vasi obrnil in hotel ustreliti nazaj. Šele takrat je Nemec uporabil brzostrelko in ga pokosil.
Jože Gregorčič – Agrajski iz Bele Cerkve – je povedal:
»Kot partizanski kurir sem vzdrževal zvezo med enotami okrog Mokronoga in štabom Cankarjeve brigade na Gorjancih, pa tudi s štabi drugih enot. Pot sem opravljal peš vsaj dvakrat na teden. Nanjo sem krenil tudi v noči med 15. in 16. marcem. Prekoračil sem Krko in dospel na Javorovico proti jutru, ko je bila še tema. Ko sem vstopil v štab, sem se začudil, ker v njem ni bilo dežurnega in sploh nikogar, s katerim bi se lahko pogovoril. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Vsi so spali kot ubiti in imel sem vtis, da so vinjeni in ne samo utrujeni. Odložil sem pošto, prevzel tisto, ki je bila pripravljena za višje štabe brigad, in šel po ustaljeni poti čez Gorjance. Ko sem se oddaljil morda tri kilometre, sem zaslišal doli v vasi strele. Pospešil sem korak in se želel čimprej oddaljiti. Pomagati tako nisem mogel.«

Opis slike: Javorovica - Detajl

Napad

Domobrance 3. bojne skupine so dvignili 16. marca kmalu po polnoči. Pred novomeško gimnazijo so jih okrog 2. ure zjutraj naložili na tovornjake in jih brez spremstva oklepnih vozil ali celo tankov odpeljali po cesti ob levem bregu Krke proti Beli Cerkvi. Pridružila se jim je tudi skupina Nemcev, največ vod, ki naj bi skrbel za radijsko povezavo. Aparatur niso zaupali nikomur. Vojakom niso povedali, kam so namenjeni.
V Dragi so odložili 31. četo. Njen poveljnik Drago Furlan-Oran je zbolel za gripo in ostal doma. Vodstvo je prevzel npor. Jože Golobič. Most čez Krko je bil podrt, čez pa položenih nekaj brun. Po njih so lezli po vseh štirih, kar je vzelo precej časa. Šli so po cesti skozi Maharovec, Gornjo Brezovico, Vrhpolje in se zahodno od Pleterij vzpeli na Gorjance. Hodili so po grebenu, snega je bilo vedno več, prišli na pobočje Pirčevega hriba visoko nad Javorovico in se razpodelili po gozdu na robu košenic na zahodu, zgoraj pa prišli v stik z 32. četo.
32. četo je vodil npor. Ivan Šušteršič. Pripeljali so jo do Kostanjevice. Vzpela se je čez Vodenice do Ržišča. Tam je bila takrat že vkopana četa partizanov, ki so tako kot vsako jutro navsezgodaj organizirali zaščito. Srečanje z njimi opisuje dr. Stanko Kociper:
»Ker krajev ne poznam, ne morem povedati, kje smo potem čez zasilni most prekoračili Krko in se začeli zajedati v strmino. Ko se je zdanilo, smo bili že prilično visoko v Gorjancih. Midva s Cikom, ki je poleg puške nosil s seboj tudi fotoaparat, sva se vključila v vod predhodnice. Z nama je bil v vodu tudi znameniti novomeški borec »Brko« Zupančič. Ko smo pred vzhajajočim soncem rinili v strelcih skozi sneg proti zahodu, kjer naj bi bila Javorovica, nas je presenetil ogenj partizanske zasede, ki nam k sreči ni naredila nobene škode. Povrhu so jo fantje z Brkom vred kar stoje utišali in nam dali s tem časa, da smo se prevalili v zaklon. Razdelili smo se v tri skupine in začeli za obronkom zasedo obkoljevati. Ker so partizani najbrž mislili, da smo samo pojačana patrulja in smo se umaknili, je med drevjem po vzpetini pritekla postava – gotovo z namenom, da bi šla opozorit partizane na Javorovici. Pozneje smo ugotovili, da je bila partizanka, ki je stekla naravnost v ogenj naših pušk. Partizani so se očitno še bolj zmedli in začeli nabijati v smer, kjer je padla. S tem so dali našim z Brkom čas, da so jih napadli z boka.«
Omenjena partizanka je bila namestnica političnega komisarja Meda Sonc-Sanda. Domobranci so nadaljevali pot po zasneženem gozdu nad Velikim Banom, obkolili Javorovico in njene travnike z vzhodne strani in spodaj, zgoraj pa se spojili z vojaki 31. čete. Obroč je bil sklenjen, čeprav zelo ohlapen. Vodstvo bataljona na Javorovici streljanja spodaj na Ržišču ni jemalo zares. Ker je bila navada, da so patrulje rade užigale proti dolini, je menilo, da gre za običajno puškarjenje. Napad se je začel med 8. in 9. uro. Bil je že pravi dan, sonce se je prebijalo skozi meglo, pobočje pa zasneženo in še vkovano v zimo.
Andrej Grabnar z Razdrtega, domobranec 31. čete, pove: »Nismo se še razdelili, ko smo zagledali patruljo šestih partizanov, ki se je spuščala od vasi po zasneženi stezici proti dolini. Šli so tako blizu nas, da bi jih lahko žive polovili. Niso nas opazili.
Čakali smo. Potem se je zasvetila raketa. Partizani so letali po hišah, kot bi rojili. Nato so se zagnali v breg kar po sredini. Niso streljali, samo tekli, mi pa z roba tolkli po njih kar povprek. Zagorelo je nekaj hiš. Bil sem nepreviden. Lahko bi stal za drevjem, pa sem bil kar zunaj in pri tem me je zadelo v trebuh. Ne vem, od kod je priletela krogla, morda od naših. Obležal sem in prosil naše, naj me raje ustrelijo, kot da bi prišel v roke partizanom.«
Tek v breg je bil naporen, saj je ležalo po košenicah 20 do 30 cm snega, ki se je udiral. Bežeči so obšli kapelico sv. Ožbolta in njene ruševine in se bližali gozdu. Tam zgoraj so jih čakali.
Janez Škedelj, doma z Javorovice, iz 31. čete, se spominja:
»Vasi, ki je bila tam spodaj skoraj kilometer daleč, zaradi megle nismo videli, dobro pa razvaline kapelice pod nami. Že na začetku smo presenetili partizana, morda stražarja, in užgali po njem. Videli smo ga teči, prevračal se je po snegu, potem pa nam je izginil izpred oči. Takrat je že zapokalo z vseh strani. Sintič in oni drugi sta sama kriva, da ju je zadelo. Nista se skrivala kot mi. Ležala sta na čistini na snegu in slepo streljala proti vasi. Partizane smo zagledali šele kasneje in jih zaustavili. Ne vem, kdaj jih je toliko padlo. Ko sem se uzrl za onima, sta negibno ležala v snegu. Zadeti ju je moral mitraljezec nekje od kapelice. Bolničarji so se upirali, da bi šli ponju. Sam sem se priplazil in izvlekel enega za drugim.«

Opis slike: Javorovica – Pogled proti Gorjancem

Ko so razredčeni partizani spoznali, da je pot na vrhove Gorjancev zaprta, so se umaknili proti kapelici. Polovično je uspel izpad petnajstih partizanov proti zahodu, ostali pa so iskali zavetje v ruševinah kapelice in v dolinici pod njo.«
Škedelj nadaljuje:
»Ko se nam je zdelo, da se bliža konec, smo se spustili proti kapelici. Tam sem obstal in gledal od daleč, kaj se dogaja. V ozki dolinici ali jarku spodaj je stala gruča partizanov, ki se je predala. Moralo jih je biti kakih petnajst. Zdi se mi, da so orožje že oddali ali odvrgli. Eden naših oficirjev jim je od daleč nekaj dopovedoval, približevala pa se jim je skupina domobrancev z naperjenim orožjem. Potem se je slišal rafal od strani, vsaj 50 metrov proč. Nekaj domobrancev je obležalo. Videti je bilo, kot da so drugi samo čakali. Užgali so proti ujetnikom in jih kosili. Ne bom pozabil vitkega črnolasega partizana, ki je dvigal roke in vpil, potem pa skušal zaman zbežati. Tega se ni dalo gledati. Obrnil sem se in zapustil ta kraj.«
Kociper piše takole:
»S Cikom sva si šla ogledat bojišče, planoto, ki se je vzpenjala nad vasjo v Gorjance. Zasnežena poljana je bila posejana s padlimi partizani, pobitimi mulami in raztreseno opremo. V zasneženi kotanji sva že našla Šušteršiča in Golobiča in okrog njiju grupo domobrancev, ki so se razburjeno razgovarjali. Naokrog med razbito opremo so ležale pobite mule, pod vzpetino z grmovjem pa mrtvi partizani, ki so jih domobranci prekladali in odvzemali orožje. Mrtvi partizani so ležali tudi po pobočju vzpetine in med grmičevjem. Sanitejci so stregli ranjencem in pripravljali nosilnice. Še ves bled od razburjenja mi je Golobič s pretrganimi besedami povedal, kaj se je zgodilo. Domobranci so nagnali večjo skupino partizanov v kotanjo. Ker je padla v naše roke tudi kapelica više gori, so vpili partizanom, naj se predajo, ker nimajo več izhoda. Ker so se partizani zares ustavili in prenehali streljati, se jim je prvi na čelu domobrancev z naperjenimi puškami začel bližati mitraljezec Kukec in jih pozival, naj odložijo orožje. Eden od partizanov je odvrgel orožje in zbežal na domobransko stran. V tistem trenutku je iz skupine partizanov zarezgetal rafal iz brzostrelke. Podrl je Kukca in menda še dva druga. Tedaj so domobranci z vseh koncev užgali proti partizanom in jih pokosili.«

Zadnje dejanje

Domobranci so mrtvim partizanom pobrali orožje, sezuli škornje in boljše čevlje, pobrali svoje mrtve in ranjene in se popoldne odpravili peš v dolino, kjer so jih v Kostanjevici že čakali tovornjaki.
Župan pripoveduje:
»Proti večeru se je vrnilo nekaj partizanov, verjetno tistih, ki so ostali zunaj obroča. Skupaj smo si ogledali poljano. Povsod mrtvi partizani, nekaj sezutih, vendar nihče iznakažen. Še več ljudi se je nabralo naslednje dni, zlasti mladih iz doline. Nekateri so iskali svojce, nekaj pa jih je tudi plenilo. Pobirali so čevlje, slačili uniforine in brskali po žepih.
Pokopavali smo šele v nedeljo 19. marca, na Jožefovo. Mislim, da nas je bilo pet, samih mladoletnih fantov. Partizani se svojih niso pritaknili, samo stražili so na robu gozda. Mrtve, ki so ležali po vasi in bližnji okolici, smo pokopali v gozdu na vzhodni strani, kjer je bila plitva jama na kraju, kjer je prej stala baraka. Kakih trideset smo jih znosili tja, čez pa nametali zemljo s strani. Ostale smo nalagali na sani in jih z volovsko vprego zvozili do kapelice. Prej smo jih morali ravnati, saj so obležali in zmrznili tako, kakor so padli. Ravnali smo jim ude, da so pokali sklepi in kosti. Pri ruševinah smo jih nalagali tako, da so imeli glave pri zidu. Meni se ne zdi, da jih je padlo toliko, kot so pisali kasneje. Mi smo jih našteli 86 ali nekaj takega. Na tiste v kapelici smo nametali kamenje in nekaj zemlje. Ne spominjam se, da bi se čeznje rušil zid in preostali strop.«
Franc Vide iz Dolenje Stare vasi je bil takrat star 16 let: »Pobrali so me doma pa še Skadučenovega Gustelna in še enega in nas gnali na Javorovico. Ko smo se po cesti bližali vasi, smo zagledali prvega partizana, verjetno stražarja, ki je ležal pod kozolcem, takoj na ovinku pa še štiri in mrtvi muli. Ko je Gustel to videl, jo je ucvrl proti gozdu in ušel. Mrtva partizanka je ležala vsaj 100 m nad vasjo v jarku ob cesti. Imela je koničaste hlače in bluzo iz temnega blaga. Dobila je rafal čez trebuh. Največ jih je ležalo v kotanji pod kapelico. Nobeden ni bil iznakažen.«
Omenjena partizanka je bila Suzana Terškan. Poleg nje sta padli še dve; o padli na Ržišču smo že pisali, Tončka Šobar – Nataša je bila ob preboju iz obroča težko ranjena in je umrla na poti v bolnišnico.

Opis slike: Javorovica – Znamenje sredi vasi. Nekoč je stalo na Pirčevem hribu

Zaključek

Taka je torej zgodba o Javorovici. Ni bila potrebna izdaja, saj se 140 ljudi ne more kar skriti, zlasti ne za dalj časa. Tovornjakov niso spremljali oklepniki ali tanki, Nemcev ni bilo za bataljon, ampak največ za vod, Drago Furlan-Oran ni norel po košeninah in pobijal ujetih partizanov, ker je ostal v Novem mestu. Vzroki, zakaj so se pustili partizani presenetiti in tako zlahka premagati, so očitni, končni poboj partizanov, ki so se že vdali, priča o srditosti državljanske vojne, pisanje o divjanju nad padlimi ali pobitimi pa je izmišljotina in projekcija. To smo dolžni povedati, da vrnemo čast domobranskim junakom, ki so ob minimalnih žrtvah izbojevali častno zmago, ki je vredna, da jo popišemo v slovenski vojaški zgodovini.