Avtor: Franc Pepevnak

Dne 31. maja 1945 so Angleži izročili zadnje čete slovenskih domobrancev v roke njihovih smrtnih sovražnikov. Istega dne pozno popoldne pa so se v bore dveh urah zvrstili dogodki, v katerih je šlo za eno samo stvar: kako preprečiti, da ne doleti ista usoda kakih šest tisoč slovenskih beguncev, ki nikoli niso imeli v rokah orožja. V tistih napetih dveh urah je bilo storjenih nekaj korakov in izrečenih nekaj besed, ki jim je to uspelo preprečiti. A teh korakov ne bi bilo narejenih in tistih besedi ne izrečenih, ko dobrotna usoda na Vetrinjsko polje ne bi bila pripeljala dveh izrednih mož: enega Kanadčana in enega Slovenca. Prvi je bil P. H. Barre, major kanadske vojske, drugi pa slovenski zdravnik dr. Valentin Meršol. Položaj je bil tak, da sta samo oba mogla izvesti nalogo, ki nikakor ni bila lahka, zakaj morala sta se upreti mogočnemu stroju, ki ga je sprožil vojaški ukaz.
Ko sta se 31. maja ob 5. uri popoldne vrnila v vetrinjsko taborišče z obiska v bolnici v Podljubelju major Barre in dr. Valentin Meršol, je Barreja čakal ukaz, da pripravi vse potrebno za začetek vračanja civilnih beguncev v Jugoslavijo. Že naslednje jutro naj bi vojaški kamioni prepeljali na železniško postajo Pliberk 2.700 beguncev, na postajo Podgorje pa 1.200. Ko je Meršol to slišal, se je odločil za prve besede in prvi korak. Rekel je: »Torej je vendarle res, da Angleži vračajo v Jugoslavijo begunce v mučenje in smrt? Prej so poslali vojake, zdaj pridemo pa še mi civilni begunci na vrsto. Do sedaj nismo verjeli, da so Angleži zmožni laži in varanja, dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo.« Te besede so naredile na Barreja tak učinek, da je, kot pravi Meršol sam, prebledel. Bil je očitno iz take snovi, da je ne samo takoj uvidel, kaj grozi tem tisočem, ampak začutil tudi grozo tega, kar jih čaka. Poleg tega pa je v teh tednih spoznal moža, ki je stal pred njim, in ga cenil, kakor je bilo nemogoče, da ne bi cenil izrednih lastnosti, ki so jih kazali tisoči preprostih slovenskih ljudi, ki kljub nemogočim razmeram na Vetrinjskem polju niso izgubili človeškega dostojanstva. Tako je tudi on naredil svoj prvi korak: pri poveljniku vojaškega taborišča poročniku Amesu je dosegel, da počaka s pripravami, dokler z Meršolom ne posredujeta še pri angleški vojaški vladi v Celovcu.
V Celovcu je dr. Meršol ponovil besede, ki jih je nekaj prej izrekel pred majorjem Barrejem. Nato je Barre govoril na samem z vladnim predstavnikom za razseljene osebe, majorjem Johnsonom. Bil je razburjen, med potjo mu je dr. Meršol s primeri iz štiriletne državljanske vojne predočil, kaj se bo po vsej verjetnosti zgodilo s temi ljudmi, če jih dobijo v roke komunisti. Pod vtisom tega pripovedovanja je Barre očitno poiskal prave besede, zakaj čez pol ure so povabili v sobo tudi Meršola in mu povedali, da »civilisti ne bodo proti svoji volji poslani v Jugoslavijo«. S tem je bil poglavitni del stvari končan.
Zasluga gospoda Barreja je bila v tem, da je stvar slovenskih beguncev vzel za svojo stvar, še večja njegova zasluga pa je bila, če smemo temu tako reči, da je bil drugačen, kot je bila velika večina ljudi iz zavezniškega aparata, vojaškega in civilnega, s katerimi so imeli opraviti Slovenci, potem ko so prišli čez Karavanke. Očitno ni bil človek predsodkov in naprej izdelanih pogledov, ampak je iskal v vsaki stvari njeno lastno resnico. Ta srečna narava mu je omogočila, da je tistega poznega četrtka posegel v dogodke, ki so odločili usodo tolikih ljudi.
Kaj bi se z begunci, ko bi jih bili vrnili, zgodilo, z gotovostjo ne moremo reči. Vemo seveda, kaj se je zgodilo z domobranci. Z gotovostjo torej ne moremo reči, a pred očmi imamo prizor, o katerem pripoveduje nekaj prič in iz katerega lahko z neko upravičenostjo sklepamo tudi na usodo teh ljudi. V Teharjah se je poleg vsega drugega zgodilo tudi to, da so poklicali iz barak dekleta in žene, jih postavili v vrste po dve in dve, potem pa je prišel partizan, šel mimo vrste teh parov, se nekje ustavil in naredil z roko znamenje: ene so morale na kamion in v smrt, druge pa so šle nazaj v barako. Kakšna logika je bila za vsem tem, se ne ve. Toda če se je tu lahko zgodilo nekaj tako pokvarjeno absurdnega, zakaj se ne bi to moglo ponoviti v večjem merilu.
Zgodba s slovenskimi begunci se je odvijala na dveh ravneh. Zgodba, v kateri sta nastopala Barre in dr. Meršol, je imela za prizorišče Vetrinj in Celovec in jo nekoliko poznamo. Drugi del te zgodbe pa se je moral odigrati v vojaških ali političnih vrhovih nekje v Italiji in o njej ne vemo praktično nič, a da se je nekaj nekje zgodilo, sklepamo po tem, da je štiri dni za tem obiskal Vetrinj vrhovni poveljnik zavezniških sil za Mediteran maršal Alexander. Kaj se je v tistih vrhovih dokazovalo, utemeljevalo ali preprosto samo ukazovalo, se torej ne ve. Tudi nikakor ni gotovo, da bi Alexander, zaradi tega, ker je 4. junija vpeljal »nov armadni postopek« za Jugoslovane, preprečil, da bi vrnili domobrance, če bi za to pravočasno vedel. Mogoče pa se bo nekoč pojavilo kako neznano pismo, kak orumenel dokument, ki nam bo vse pojasnil. Do tedaj pa ne smemo reči ničesar, čeprav v nas kipijo hude besede.
Toda čeprav se odločujoči del zgodbe morda ni dogodil na Koroškem, s tem slava dr. Meršola in majorja Barreja ni nič manjša. Ko namreč ne bi bilo teh dveh mož, do tistega odločilnega dejanja na vrhu tudi ne bi bilo prišlo. Nikogar ne bi bilo, ki bi ga sprožil. Vrlina – moramo rabiti to besedo, ki je danes tako redka, a ima na sebi nekaj starega in žlahtnega – vrlina dveh izrednih ljudi je to naredila.
Zvečer na dan Alexandrovega prihoda pa so bile, kakor beremo, v Vetrinju povedane besede, za katere mislimo, da jih je treba na vsak način ponoviti. V krogu prijateljev je namreč dr. Meršol tisti večer rekel tole: »Ne preostane nam nič drugega, kakor da zapremo bolečino v svoje srce in ne zabavljamo čez Angleže. Smo pač begunci, izročeni na milost in nemilost Angležem. Mi moremo in moramo prositi.« Danes, ko po toliko letih beremo te stavke, se čudimo, da je dr. Meršol na koncu tako razburljivega dne mogel tako zadeto izraziti usodo ljudi, ki so še včeraj imeli dom in domovino, danes pa je prvi človek, ki so ga srečali, lahko odločal, ali bodo živeli ali ne. A čeprav iz teh besed prihaja surova resnica nekega obstajanja, ne morejo in nočejo skriti tudi neznanske moči, ki je v njih: ta moč je bila pripravljenost to resnico živeti.
Daljni odmev te vetrinjske zgodbe je dogodek, ki se je pripetil letos konec februarja v Kanadi. Vsebino tega dogodka nam je opisal gospod Franc Pepevnak iz Toronta. Naj spregovori njegovo pismo. Uvodno uredniško besedilo so samo misli, ki jih je to pismo sprožilo.

Opis slike: Toron to 28. feb. 1993 – Major Barre odhaja z darilom

Dragi prijatelji!

Zunaj je bila prava kanadska zima in veliko snega. V lepo pripravljeni dvorani slovenske restavracije Linden v Torontu pa je bilo toplo in prijetno. Konec februarja so se številni Slovenci, ki so preživeli Vetrinj, zbrali na slavnostni večerji, da se srečajo z majorjem Barrejem, ki je bil leta 1945 za kratek čas poveljnik civilnega begunskega taborišča v Vetrinju. To srečanje je organiziralo krajevno domobransko društvo Tabor, ki se je po izidu Tolstojeve knjige Minister in pokoli prizadevalo, da bi majorju Barreju na neki način izkazali hvaležnost za vse, kar je dobrega napravil za Slovence.
Major Barre je dobil za 125-letnico Kanade posebno odlikovanje kanadske vlade, ker je sprejel »osebno moralno odločitev in se uprl višji vojaški komandi« v Celovcu, ko je zvedel za usodo vrnjenih domobrancev, in s tem rešil življenje več kot 6000 slovenskih civilistov, da niso bili prisilno vrnjeni Titovim partizanom. Veliko zaslugo pri rešitvi civilnih beguncev je imel tudi dr. V. Meršol, ki je razložil brezupni položaj slovenskih beguncev majorju Barreju in ga spremljal na pogajanjih z vojaškimi oblastmi v Celovcu, da so ustavili prisilno vračanje.
Večerni program je vodil ing. Ciril Pleško, ki je najprej pozdravil goste, ki so prišli iz oddaljenih krajev: iz Clevelanda, Montreala, Buffala, Niagara Falls. Še posebno smo bili veseli, da se je večera udeležil torontski nadškof Ambrožič, ki je kot mladoletnik tudi preživel Vetrinj.
Nekaj besed o majorju Barreju, ki živi v Montrealu, je spregovoril g. Stane Pleško. Major Barre je bil l. 1945 oficir kraljevega regimenta iz Montreala in so ga »posodili« Zavezniški vojaški upravi na Koroškem. Major Barre je bil zelo naklonjen slovenskim beguncem in jim je pomagal, kolikor je pač mogel. Zanimivo je, kako so majorja Barreja »odkrili« v Montrealu. Pred mnogimi leti je prinesel obleko v čistilnico, katere lastnik je bil Slovenec – bivši begunec iz Vetrinja. Beseda je dala besedo in kmalu se je izkazalo, da je bil ta človek major Barre, poveljnik slovenskega begunskega taborišča v Vetrinju. Svet je postal res majhen! Major Barre še vedno rad prihaja v Montrealu v slovensko družbo in tudi na domobranski banket v Toronto je že večkrat prišel.
Gospod Patrick Boyer, državni poslanec v Ottawi, se je močno trudil, da je major Barre dobil odlikovanje, in mu ga je sam izročil. O majorju Barreju je ob tej priložnosti povedal nekaj lepih besed. Hčerki gospe Marte Jamnik sta v narodni noši izročili majorju Barreju slovenski šopek in knjigo Lepote Slovenije s posvetilom: Majorju Barreju, našemu prijatelju v Vetrinju l. 1945. – Hvaležni Slovenci.
Nato je stopil k mikrofonu major Barre. Vidno ganjen se je v izbranih besedah in kratkih stavkih, prav po vojaško, zahvalil za odlikovanje in darilo in v svoji skromnosti dejal: »Naredil sem samo svojo dolžnost.« Pohvalil je Slovence, ki s poštenim in pridnim delom prinašajo svoj delež pri napredku nove domovine. Malo za šalo je dejal, da ni pričakoval odlikovanja od države, ker država nerada deli in rajši pobira od davkoplačevalcev.
Nadškof Ambrožič je tudi podal nekaj misli o Vetrinju, odkoder so bili tisoči Slovencev z zvijačo in prevaro poslani v strašno smrt, tisoči pa smo se razkropili po širnem svetu. Postali smo glasniki zasužnjene domovine in nam je bilo dano dočakati velike spremembe v rodni domovini. Ljudje, kot je major Barre, pa so poroštvo, da se nam ni treba bati za prihodnost Slovenije in Kanade.
Ravno tiste dni je major Barre obhajal 87. rojstni dan; na večerji je bila tudi Petričeva mama, ki je dočakala 90 let. Njeni trije sinovi so bili vrnjeni iz Vetrinja in počivajo v Kočevskem Rogu. Obema slavljencema so navzoči zapeli: Kol’kor kapljic, tol’ko let.
Bil je lep večer; dolgo smo se še zadržali v prijateljskem pogovoru. V dvorani je zadonela domobranska pesem: Oče, mati … in misli mnogih so romale v Kočevski Rog, Teharje, Hrastnik … kjer počivajo tisoči, ki so dali življenje za Boga, Narod in Domovino.
Upamo, da bo kmalu prišel čas, ko bo tudi slovenska vlada dala priznanje majorju Barreju. Ne bi bilo napak!
Bodite lepo pozdravljeni!