Avtor: Blaža Cedilnik

V drugem razredu osnovne šole (v prvih dveh razredih osnovne šole smo imeli še verouk kot obvezen učni predmet) nam je katehet pripovedoval takole zgodbo: Dva moža nista verjela ne v Boga ne v hudiča in sta grešno živela. Vendar jima vest le ni popolnoma dala miru in sta se zmenila, da tisti, ki prvi umrje, pride drugemu povedat, če je kaj »na onem svetu«. Ko je eden umrl, je res obiskal drugega in mu rekel: »Za Boga in za nebesa ne vem, hudič pa je in pekel tudi in jaz sem v njem in strašno se mi godi.«

Ne vem, odkod se je to znašlo v meni, ampak prav odkar se zavedam, sem opazovala ljudi in svet okoli sebe in ga skušala razumeti, analizirati, predvideti. Česar nisem razumela, sem si zavestno shranila v spomin za tiste čase, ko bom dovolj »velika». Nekatere stvari so čakale v meni tudi prek trideset let. Ampak nisem hotela pripovedovati o tem. Torej je bilo nekaj že v meni, da nisem »verjela« ničesar, česar nisem prej obdelala s svojimi možgani. Dokončno pa me je zastrupil profesor Pediček, ki je pri predmetu logika rekel natančno to. Avtoritete ni. Ne glede na to, kdo kje kaj reče, vsako stvar je treba najprej precediti skozi lastne možgane in šele na podlagi lastnih ugotovitev zadevo sprejeti ali pa ne. In tako sem vedno delala in še danes skoraj avtomatično opazujem dogajanje okoli sebe, posamezne besede in dogodke zlagam v mozaike, da dobim celotno sliko, vse skupaj analiziram in včasih dobim prav čudne rezultate, ki mi niso všeč; pa kakorkoli stvari obračam, rezultat je isti. In ekstrapolacija oziroma projekcija dogajanja v prihodnost je navadno temnosiva, da ne rečem črna.
Po Titovi smrti nas je bila zanimiva skupina (seveda nismo bili edini), ki smo vsak po svoje delali projekcije v prihodnost; večina je bila naivno optimističnih, le dva sva bila neke vrste pesimista (Optimist ni nikoli prijetno presenečen, Murphyjev zakon). Dobro se spominjam svojih besed, da bo Jugoslavija prej ali slej razpadla, da je v vsaki republiki nakopičenih gore neizrečenih besed in starih neporavnanih
računov. (Pride Jugoslovan na mejo in ga carinik vpraša, če ima kaj za prijaviti. »Imam jedno računalo.« Carinik pogleda v prtljažnik in zagleda kalašnikov. »Pa imam da sredim neke račune!«) Poleg tega pa so še med narodi ravno tako stari neporavnani računi in se kopičijo novi; vsak človek, vsak narod, vsaka republika v Jugoslaviji je imela občutek, da ga/jo drugi izkoriščajo, da drugi živijo na njegov/njen račun. Vse te neporavnane zadeve so se z leti poglabljale in dopolnjevale z novimi in jasno mi je bilo, da bo to nekoč planilo na dan. Kot bi odprl škatlico, ki je polna vzmeti. Nikakor je ne moreš zapreti nazaj (vsak me razume, kdor je kdaj skušal popraviti tipkalo na nočni svetilki). Bolj ko se trudiš in tiščiš skupaj, slabše je. In končno popustiš in vse se razleti. Rekla sem, Jugoslavija bo razpadla in njen razpad bo krvav. Rekla sem še, da bi si zelo želela, da se motim, ampak moja pamet mi da tak rezultat in pika. Podobno je bilo, ko se je pojavil Markovič s svojim programom. Ob mojih črnogledih napovedih mi je kolega rekel, da smo vsi, ki tako gledamo na stvar, zavozili svoje življenje in nam ostane samo še cinizem, namesto da bi si od prihodnosti kaj obetali. Vendar (vsi vemo, kako so se stvari potem razvijale) je potem takrat in še večkrat pozneje izjavil, češ, spet so imeli ciniki prav.
Kljub temu da nisem »globoko verjela« (poznate to rečenico; prej se je reklo: duboko sam uveren, mislim, da veste, da potem iz vsega skupaj ni bilo nič; globoka vera je eno, argumenti in dokazi na podlagi dejstev in analiz so pa čisto nekaj drugega – kdaj bomo prišli na tako stopnjo razmišljanja in dela?), da bo naenkrat vse lepo in prav, sem bila zelo vesela plebiscita in seveda njegovega rezultata; vojna me ni presenetila in sem bila vesela, da je bila hitro končana, pili smo šampanjec ob mednarodnem priznanju naše nove države.
In potem smo gledali TV nadaljevanko iz skupščine naše mlade države. Stari obrazi, stari vzorec. Demos – pozicija, večina starih aktivistov. Komunisti ali prenovitelji ali kakorkoli že – opozicija, ki ves čas soli pamet vsakomur, ki zine kakšno pokončno. Vlada v senci – zabava de luxe. Nekaj novih obrazov, a bog ne daj, da se obregnejo zoper stare obraze, staro ideologijo, stare zakone itd.
Demos je uspel v eni stvari – uspeli smo se formalnopravno izmuzniti Balkanu, v vseh drugih ozirih pa smo še vedno tam. Kletvice, npr. jezik, mislim slovenščino, je spakedran do obisti. Na vitalnih položajih so ljudje, ki obvladajo le jugoslovanščino. (»Skrati,« mi reče uradnik, ko mu skušam pojasniti, zakaj sem pravzaprav prišla). ln katere so naše (slovenske) nacionalne vrednote? Včasih so bile to poštenost, pridnost, delavnost, ljubezen do zemlje, domovine … Potem pa smo uvozili »lukavost«, kar pomeni, zakaj bi se trudil in potil, če se da tudi kako drugače. Okoli ovinka. Po zvezah. Z goljufijo. Z dvojnimi merili. Cerkvi je bilo premoženje sicer ukradeno, ampak to je prav, zakaj bi Cerkev bogatela na račun ljudstva. Vprašanje je, če bi Cerkev res tako nagravžno izkoriščala delavce na svojih posestvih, kot to počne nova Menagerska smetana (pišem z veliko začetnico!) Medtem ko so se »delavci« v takih in drugačnih sindikatih borili za en majhen ščepec pravic v obliki kolektivne pogodbe, so si Gospodje (z veliko začetnico) priborili individualne pogodbe, ki pomenijo za podjetje bankrot, če bi se hoteli enega takega znebiti. Pa kdo bi se jih hotel znebiti, to so vendar uspešni poslovni ljudje, da pa podjetja crkavajo, so pa najbrž krivi delavci in objektivne okoliščine.
In to je druga naloga, ki bi jo moral izpeljati Demos, pa so ga prej razpadli. So že vedeli, zakaj. Zato, da so ostali zraven. Namreč, takoj na začetku bi bilo treba (kako znane besede) objaviti javne razpise za vsa vodilna delovna mesta. Samo to. Merilo je strokovnost, ne barva ne pedigree. Vsi smo to pričakovali. Pa nič. Ko so prizadeti opazili, da vlada cinca, so začeli vpiti: Revanšizem! Lov na rdeče direktorje! Zamenjava ene ideologije z drugo! In ljudstvo je nasedlo. Kot že večkrat prej. Ne morem si kaj, da se ne bi ponovno spomnila Narteja Velikonje in njegovega Malikovanja zločina (Kadar je OF koga likvidirala, je vpila: To je izdajalec, to je sodelavec okupatorja! In ljudstvo je reklo: Bo že nekaj na tem. Kjer je dim, je tudi ogenj. Itd.). In spet so uspeli. Obdržali so pozicije. Peterle je imel čarovno palico v roki, pa je ni uporabil. Ni nas odrešil prekletstva. Vprašanje je, kdaj bo, če bo, spet takšna priložnost. Kot v tisti slovenski ljudski pravljici.

Pastirček je šaril okoli razvalin nekega gradu in je zagledal kačo, ki mu je rekla, da je grad zaklet in ona zakleta kraljična. Povedala mu je, kaj naj napravi, da bo odrešil grad in njo. Pred sončnim vzhodom bi moral nabrati rose, se z njo umiti in poškropiti kačo. Pastirček pa je zaspal in je pritekel do grajskih razvalin, ko je sonce že vzhajalo. Žalostna mu je kača povedala, da se sedaj ne da nič več narediti. Rekla je še, da se še ni izcimilo seme za smreko, ki bo dala les za zibelko, v kateri se bo zibalo in raslo otroče, ki bo lahko rešilo zakleti grad in kraljično.

Zdaj smo pa tam. In kaj so storili krščanski demokrati oziroma Peterle, ko so (očitno) ugotovili, da so naredili napako (lepo po domače bi se reklo, da so stvar zasrali). Na vse mogoče in nemogoče načine in nenačine se trudijo, da bi rešili, kar se rešiti da. Pobožno upam, da pri tem vsaj mislijo na vse skupaj in ne samo na svoj stolček ali kariero (po domače rit). V tej silni vnemi so naredili isto napako kot krščanski socialisti med svetovno vojno. Stozdirali (krasen izraz, ki nam ga je dala naša polpretekla doba) so se s komunisti (da ne bo zamere, uporabljam ta izraz, ker vsi vemo, za koga gre, ni pa treba preverjati, kakšen je njihov trenutni uradni naziv). Sancta simplicitas ali pa karierizem. Bog jim odpusti, saj (morda) ne vedo, kaj delajo. In s tem so dali prav tistim, ki so si že v času starega režima pomagali z vstopom v partijo. Tako pravijo naši velmožje. Rupel se je prav lepo izrazil: Seveda sem bil v partiji. Kdor je hotel kaj narediti, je moral stopiti v Partijo.
Ne morem si kaj, da ne bi spet gledala na zadevo s svoje strani plota. Kolikokrat so me vabili v partijo (Pa vstopi, če ti tako lepo rečejo, je rekla kolegica. Mene pa nihče ne povabi. Z malce hudobije bi ji lahko rekla, da se tudi moški izogibajo ženske, ki se hoče poročiti.). Včasih prav s konkretnimi obljubami (nimam dokazov, morate mi verjeti na besedo). Ampak kdo sem jaz, da se lahko imenujem avantgarda delovnih ljudi, da stopam pred njimi in jim kažem pravo (kaže, da bolj napačno) pot? Če torej nisem neke vrste »Übermensch», s kakšno pravico naj to počnem, seveda če tega ne počnem iz lastne koristi, da se poskušam prebiti v krog posvečenih ljudi, po ljudsko se reče tistih pri koritu (Naj vas spomnim na vic o kapitalističnem in socialističnem koritu. Kapitalistično korito je ravno; če se na sredini kakšna svinja pririne h koritu, na koncu korita ena svinja odpade. Socialistično korito pa je okroglo; če se ena svinja nekje pririne h koritu, se malo stisnejo in vse skupaj veselo žrejo naprej. – Kaj pravite, kakšno korito imamo pri nas?), se pravi tistih, ki imajo slavo in čast in oblast in denar. Sama tega nisem mogla narediti. Ne počutim se »Übermensch«, in ne bi se mogla pogledati v ogledalo, če bi to naredila iz kakršnih koli koristi.
Pardon, pozabila sem še eno varianto. Ideologija lahko človeka upijani. In v pijanosti dela neumnosti. In stopi v partijo. In ko je notri, je pa težko priti ven. Ampak tudi ta varianta mi ni nič kaj všeč. Kogar je upijanila ena ideologija, ga bo drugič lahko druga, sploh pa je nezanesljiv. Kdor misli, da je »Übermensch«, nima kaj iskati v demokratični družbi. Kdor je koristolovec, bo iskal le lastne koristi, pa če gre vse v maloro. Zdaj smo pa tam.
Na temo koristolovca je še mehka varianta; če hočeš kot strokovnjak, umetnik … napredovati, je bila pot veliko lažja, če si stopil v partijo. Moje zlobno mnenje je takole: če se ne počutiš dovolj intelektualno, umetniško, strokovno … močnega, potem pač rabiš, da ti nekdo pomaga kvišku (Pri mednarodni izmenjavi študentov je bil prvi in najpomembnejši kriterij »svetovni nazor«, da ne bi študentje v tujini delali sramote in bi npr. študent arhitekture, brž ko bi prišel v tujino, letel v cerkev – no ja, kdor se vsaj malo spozna na celo zadevo, se mora vsaj nasmehniti ob tem). Kar se tiče kvalitete takega strokovnjaka, znanstvenika, umetnika … je pa nekoliko vprašljiva (človek se kar zamisli ob tisti strani podpisov v Delu).
Gotovo so še kakšne variante in podvariante oziroma izgovori. Nikogar ne mislim vtikati v predalčke. Ampak, če požegnamo take izjave, smo požegnali vse lumparije, pretekle in prihodnje. Od nacizma (če si hotel kam priti, si moral v SS) do komunizma (če si hotel kaj narediti, si moral v partijo), do belogardizma (če si se hotel spoprijeti s komunizmom, si moral na kak način sodelovati z Nemci).
Pa kaj nakladam, v vladi so skupaj komunisti (velja v začetku navedena opomba) in krščanski demokrati (če hočeš kaj narediti, moraš …), na proslavi sedita skupaj Kučan in Šuštar.
Lepo je v naši domovini. Še bo veselo. Tista zgodbica v začetku/v sredini je pa kar tako, brez prave zveze.