Avtor: Janez Grum

Slovenci in Hrvati so v drugi polovici 1944 skušali dobiti stik z zahodnimi zavezniki v Italiji. Hrvaški poskus je bil v velikem stilu. Vanj je bilo vpletenih več generalov in politikov, med temi vsaj en minister, ki so v soglasju z dr. Vl. Mačkom pripravljali državni udar: odstranitev poglavnika Paveliča in preusmeritev hrvaške politike na Zahod. Pričakovali so izkrcanje zavezniških sil v severnem Jadranu. Za priprave so zvedeli Nemci in 1. septembra 1944 ustrelili generala Vokića in ministra Lorkovića ter dva politika zunaj vlade. Poskus je pri Hrvatih znan kot Vokić-Lorkovićev.
Slovenski poskus je bil v primeri s hrvaškim dokaj skromen. Da je bil stotnik Berto Ilovar, glavni domobranski obveščevalni oficir, član angleškega Intelligence Servicea (najbrž že prej v Jugoslaviji), sem omenil v članku o dr. Šmajdu ter o SLB in NO v Vestniku (1968, št. 3, 4). Meni je to omenil Vauhnikov sodelavec pok. Karlo Jančič, ki je bil pred vojsko uradnik notranjega ministrstva, delujoč pri obmejnih policijah. Njega smo na Ilovarjevo prošnjo skrivali v neki domobranski posadki. Neko jutro v septembru 1944 je Jančič čez plotove komaj ušel gestapu (umrl je v Mariboru 1968).
Predlanskim (1991) sem bral črno na belem, da sta imela stike z Intelligence Serviceom tudi podpolkovnik Ernest Peterlin, načelnik domobranskega štaba, in major Ladislav Križ, poveljnik udarnega domobranskega bataljona. Od liberalne strani so imeli tak stik inž. Mačkovšek, Edvard Antosiewicz in še neki tretji, čigar ime mi je ušlo iz spomina. Da je imel Mačkovšek tak stik, mi je lani (1992) potrdil tudi njegov sorodnik. Za vse te stike je zvedela komunistična obveščevalna služba. Zelo verjetno od angleških levičarsko usmerjenih članov in poročevalcev za ta Service. To sklepam po primeru, ki se je zgodil po končani vojski v Trstu. Slovenski komunistični poročevalci za Intelligence Service so od angleških levičarskih članov te službe zvedeli, kdo od protikomunistične strani sodeluje z njo. Tako so zvedeli, da imata tak stik dr. Martelanc in inž. Martinjak ter še nekateri. Vse te so komunisti ugrabili in jih odpeljali v Ljubljano. Ko mi je pokojni župnik Peter Šorli pripovedoval o ozadju ugrabitve Martelanca in žene, mi je dejal: »Sem dan prej Martelanca svaril tamle na trgu [pred Sv. Ivanom], odkod mu preti nevarnost.« Šorli je do septembra 1944 sodeloval z glavnim obveščevalcem v Trstu Jožetom (Jojom) Golcem, ko je bil ta razkrit in ustreljen. Nato je pomagal Vauhnikovi liniji. Bil je že na tem, da ga bodo Nemci ustrelili, a so ga končno poslali v Dachau.
Kot kaže, je slovenska KP odkritje stikov, ki so jih imeli ti ljudje, po svojih kanalih servirala Nemcem. Rezultat tega je bil, da so Nemci novembra 1944 omenjene domobranske oficirje in njihove sodelavce ter liberalne politike (pa tudi dr. Gosarja, prof. Šolarja, prof. Krošlja in majorja Glušiča od Narodne legije) prijeli, imeli v Ljubljani zaprte do 1. marca in nato odpeljali v Dachau. Takrat smo med seboj govorili, da so bile vzrok teh aretacij načrtovane radijske postaje, ki so jih pod vodstvom stotnika Josipa Kuharja sestavljali tehniki v nekaterih domobranskih postojankah. (Kuhar je bil sicer član četniškega štaba, a je za to nalogo navezal stik z domobranskimi oficirji.) Za te postaje so namreč Nemci zvedeli. A najbrž je glavni vzrok omenjenih aretacij treba videti v razkritju njihovega sodelovanja z angleško obveščevalno službo.
Na ta način je KP dosegla, da je domobranstvo izgubilo tri najsposobnejše oficirje. KP je večkrat poskušala razbiti domobranstvo z razgovori z Nemci. Tako je padec domobranske posadke na Črnem vrhu 1. septembra 1944 treba pripisati predvsem pogovorom med partizani in Nemci tri tedne prej, po katerih udarni Rupnikov bataljon ni smel iti na pomoč oblegani posadki. Komunisti so že jeseni 1943 predlagali Nemcem, da bi domobrance poslali na vzhodno fronto (cf. Stalinistična revolucija II, strani 147 – 148). In v tednih pred koncem vojske so trikrat poslali generalu Roesenerju ultimat za izročitev domobrancev, po kateri bi Nemci smeli prosto oditi iz Ljubljanske pokrajine (Bajlec, Vestnik 1962, str. 189; Drčar, Vetrinjska tragedija, str. 15).
V knjigi Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji (1986, str. 779) – v njej so predavanja slovenskih, srbskih in angleških zgodovinarjev decembra 1985 na Brdu pri Kranju – je podatek, da je protikomunistična stran imela stik z zahodnimi zavezniki po radijski postaji.
Urednik knjige dr. Biber je vprašal angleške zgodovinarje, »ali je kdo od britanskih kolegov naletel na dokumente oziroma vire o stikih, ki so jih slovenski klerikalci imeli z zavezniki zlasti ob koncu vojne. Mar je še vedno delovala tajna radijska postaja v rokah patra Godine, edina od neodkritih postaj, ki jih je britanska obveščevalna služba pustila v Jugoslaviji?«
K temu je treba reči, da je p. Godina odšel iz Ljubljane v Rim spomladi, vsekakor še pred zavezniško osvoboditvijo Rima 4. junija 1944, ki jo je pričakal tam. Ker so zelo redki vedeli za Godinovo postajo, niti ne vsi člani NO in tudi jaz ne, se sprašujem, kdo naj bi vodil to oddajno postajo po odhodu Godine, ker je bil dr. Šmajd od aprila do oktobra 1944 konfiniran v Salzburgu, Miloš Stare pa v skrivališču nekje na Dobrovi. Možno bi bilo, da bi v tistem času ta postaja kdaj oddajala ob sodelovanju stotnika Ilovarja do njegove aretacije v novembru 1944. Precej gotovo pa je, da so ljubljanski sodelavci Intelligence Servicea oddajali po četniškem oddajniku v Sloveniji Mihajlovičevi radijski postaji v Srbiji, ta pa naprej poljski armadi v Italiji. Predstavniki Slovenske legije pa verjetno v večji meri po Golčevi radijski postaji, dokler ni bil Golec prijet in ustreljen v tržaški rižarni. Po tej aretaciji so šla poročila po kurirjih do Trsta in od tam v Švico, potem pa po polkovniku Vauhniku v London. (To je le verjetna skica, ki bi potrebovala nadaljnja preverjanja.)
Zdi se mi, da je NO videl v sodelovanju z angleško obveščevalno službo nekakšno zunanjepolitično podlago za sklic tretjemajskega parlamenta. Drugače rečeno, da je bilo to sodelovanje precej močna spodbuda za ta sklic. Vprašanje pa je, ali so se sklicatelji zavedali, kar smo večkrat slišali šele po končani vojski, da stik z angleško obveščevalno službo še ne pomeni stika z odločujočimi politiki in generali.
Glavni motiv za sklic parlamenta pa je bilo vsekakor spoznanje, da morajo nekdanji politični predstavniki opazno in jasno obrniti slovensko politiko na Zahod.

***

Še nekaj besed o iskanju stikov z Angleži v Italiji v majskih dneh 1945. Dne 3. maja je poleg NO skušal dobiti tak stik tudi škof Rožman, ki je naslovil brzojavko na vrhovno angleško poveljstvo s prošnjo, da naj bi angleška vojska prišla v Slovenijo in preprečila klanje. Kot vse druge brzojavke iz Ljubljane je tudi Rožmanova prišla le do četniške radijske postaje v Palmanovi pri Vidmu. (Tako tudi brzojavka Narodnega odbora v zvezi z vdajo generala von Löhra in nemške jugovzhodne E armade Angležem. Pomen dejstva, da je takrat prišel v Ljubljano zastopnik generala von Löhra in dobil stik z NO, še ni ocenjen.)
Podobno kot škof Rožman je skušal najti stik z Angleži tudi zagrebški nadškof Stepinac.
Na kratko naj omenim še dva hrvaška poskusa, dobiti stik z Angleži. Hrvaškemu pilotu – z njim sta bila tudi dva zavezniška pilota ujetnika – je uspelo pristati v angleški letalski bazi pri Zadru. Pilot je imel s seboj memorandum hrvaške vlade, ki so ga Angleži tam sprejeli in poslali naprej skupaj z zavezniškima pilotoma, in sicer Macmillanu v Caserti, hrvaškega pilota pa izročili Titu.
Drug poskus je bil naslednji: hrvaški zunanji minister dr. Vrančič je s tolmačem in dvema ameriškima pilotoma ujetnikoma 4. maja odletel iz Zagreba v Celovec, od tam pa naslednji dan z avtom potoval proti Lienzu in Toblachu ter nato med Alpami na jug proti mestu Treviso severno od Benetk, kjer je bil v bližini štab 8. angleške armade. Temu štabu je izročil memorandum hrvaške vlade, ki je bil nato odposlan v glavni štab v Caserti, Vrančič pa je bil poslan v taborišče za internirance (kmalu nato izpuščen in znova zaprt, končno mu je uspelo priti v Argentino). Vest o Vrančičevem neuspehu je v dveh dneh prispela v Zagreb in po svoje močno vplivala na hrvaško vodstvo.
Istočasno je poslanik hrvaške države (dr. Košak) skušal doseči, da bi admiral Donitz vključil v pogajanja z zavezniki ohranitev hrvaške države.
Čeprav omenjeni hrvaški poskusi niso bili uspešni, jim je treba priznati iniciativnost in podjetnost.
Kot omenjeno, je v tistih majskih dneh poskušal dobiti stik z Angleži tudi general von Löhr, poveljnik nemške balkanske armade. To je poskusil ne le prek Ljubljane, ampak tudi po drugi poti. Njegovemu odposlancu, diplomatu na nemškem poslaništvu v Zagrebu, je uspelo 5. ali 6. maja priti do Tržiča (Monfalcone) in tam izročiti poveljniku 13. angleškega korpusa von Löhrovo pobudo, da bi se ta nemška armada vdala Angležem v severni Italiji. (Po nekem hrvaškem viru je že omenjeni Vrančič srečal tega nemškega diplomata v štabu 8. armade pri Trevisu.) Tudi poveljnik 15. kozaškega korpusa general von Panwitz je na umiku proti Koroški poslal dva oficirja proti Italiji, da bi dobila stik z Angleži.

***

Malo znana je (bila) Slovencem po svetu in v domovini spomenica škofa Rožmana papežu, ki je bila izročena okrog 20. novembra 1944 angleškemu poveljstvu v Caserti. Umenja jo Stephan Clissold v knjigi Whirlwind (1949, stran 223), od naših piscev pa Kolarič v knjigi Rožman III na strani 331. Kolarič jo je našel v zbirki dokumentov dr. Kreka, objavljeni v Zborniku-koledarju Svobodne Slovenije 1970 na straneh 80-101. Škofova prošnja je v tem zborniku na straneh 90 in 91. Clissold jo iz svojih virov citira takole:
»Vaši svetosti je znano, da je brezbožni komunizem v Sloveniji razrušil mnogo cerkva in kapel, pobil veliko število hvalevrednih in najbolj prizadevnih duhovnikov in pomoril skoraj 10.000 Slovencev, med njimi veliko najboljših katoličanov.«
»Nedavno sem dobil informacijo, da se komunisti v sosednjih slovenskih škofijah na tihem pripravljajo, da bi se polastili oblasti na vsem slovenskem ozemlju v času anarhije po umiku nemškega okupatorja. Istočasno načrtujejo splošen pokol duhovnikov, katoliških in demokratičnih patriotov, zlasti še dejavnih članov Katoliške akcije.«
»V tem času grozeče nevarnosti in nujne potrebe se obračamo na Vašo svetost, ponižno proseč za Vaše posredovanje pri anglo-ameriških oblasteh, da bi poslale svoje sile, ki bi zasedle slovensko ozemlje in Primorje ter vzpostavile nad vso deželo svojo začasno vlado pravičnosti in miru brez sodelovanja s komunistično partizansko ‘Osvobodilno fronto’. Samo ta akcija bi preprečila ponovno nepotrebno in tragično prelivanje nedolžne krvi.«
Clissold Rožmanovega imena ne omenja, navaja pa, da je pod spomenico podpis ljubljanskega škofa (»the signature of the Bishop of Ljubljana«) in da je naslovljena na papeža s prošnjo, naj se nujno dostavi angleškemu poveljstvu (v Caserti). Naslovnik pa je, tudi v angleškem prevodu, še vedno papež. Avtor ne navaja datuma spomenice (po Kolariču 20. november 1944), poroča pa, da je prispela v Caserto isti čas, ko je prišel tja Paveličev odposlanec in izročil memorandum hrvaške vlade. In dostavlja, da škofova spomenica ni bila nič bolj uspešna kot hrvaški memorandum. (Hrvaška vlada je skušala zbuditi pri Angležih pripravljenost ohraniti hrvaško državo. Obenem je izrazila željo, da bi angleške in ameriške sile prišle na Hrvaško in vzele deželo v svoje varstvo proti prodirajočim rdečim hordam.)
Zanimivo bi bilo vedeti, po kateri poti je škof Rožman poslal spomenico v Rim. Vsekakor je romala tja dalj časa. Skozi »gotsko linijo« severno od Firenc v oktobru in novembru 1944 ni bilo mogoče priti v Rim. Verjetno je šla skozi Švico v London in od tam v Vatikan. Sklepam, da je bila sestavljena po posvetu z nekaterimi politiki v vsej možni tajnosti. Ko bi bili Nemci zvedeli zanjo, bi bili škofa skoraj gotovo odpeljali iz Ljubljane in ga kje internirali. Kakorkoli že, spomenica dokazuje, da je škof Rožman že jeseni 1944 spoznal, da je treba iskati stike z Zahodom.
Oktobra in novembra 1944 je tudi Mihajlovičevo odposlanstvo (dr. Topalovič), ki je prišlo v Rim že spomladi – torej pred osvoboditvijo Rima 4. junija – skušalo pri angleškem poveljstvu najti rešitev za četnike.
V tistem času so se tudi slovenski demokratični politiki odločili za ustanovitev Narodnega odbora, ki naj bi opazno usmeril slovensko politiko na Zahod. Poslanik Baljič, ki je bil v Ljubljani predstavnik Neodvisne države Hrvaške, je po vojni, pri zaslišanju v Zagrebu, izjavil, da je po njegovih opažanjih Narodni odbor deloval po iniciativi dr. Kreka v Rimu, in izrekel mnenje, da bi bil moral general Rupnik odstopiti vsaj deset dni prej. (B. Krizman, »Ustaše i Treči Reich 2«, 1983, stran 288.)