Avtor: Justin Stanovnik

Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori. Svetilk tudi ne prižigamo in postavljamo pod mernik.
Mt 5,14–16

Za nekatere stvari čutimo, da moramo govoriti o njih s posebnim spoštovanjem. Za nekatere pa se poleg tega še sprašujemo, ali o njih sploh smemo govoriti. Ali ne bodo, se bojimo, naše besede, pa naj smo jih še tako tehtali, prizadele tanke in rahle snovi, iz katere so zgrajene.
A ko smo se skoraj že odločili, da se takih reči ne bomo dotikali, skali trdnost naše odločitve nova misel: ali pa imamo pravico, da puščamo skrito to, kar nas je tako prevzelo, da smo se že hoteli spoštljivo umakniti? Ali ni, nasprotno, naša dolžnost, da odpremo tudi prostore, kjer so se zgodile najtanjše in najfinejše človekove stvari, umu in srcu komaj dojemljive, zato da bodo vanje lahko hodili tudi drugi in doživljali njihovo posvetilno moč? In da bodo iz njih odhajali povzdignjeni, potem ko se bodo v njih mudili pozorno in pazljivo, in jim ne bo ušlo, da so v tem, kar se je tu nekoč zgodilo, zavezani tudi oni nekemu življenju, na katerega morda še nikoli pomislili niso.
Enega takih prostorov bomo odprli tudi s tem pisanjem, in da ne bi kdo mislil, da se ne zavedamo, kako zahtevno je to opravilo, smo zapisali zgornje uvodne stavke. Poskušali bomo pokazati neko mlado življenje, kako je potekalo, predvsem pa, kako se je končalo. Ni tako, da bi ga spremljali v njegovih potankostih, kakor delamo, kadar hočemo koga predstaviti, ampak v tisti smeri, ki je bila za to življenje središčna in ki je v razmerah, kakršne so takrat bile, pripeljala do konca, ki je bil za človeške oči tragičen, če pa ga gledamo v njegovem poglavitnem vzgonu, pa obdan s posebno svetlobo, ki človeško tragičnost spreminja v odrešenost. A to bomo storili šele pozneje, pravzaprav šele na koncu. Najprej pa bi radi postavili okvir temu nenavadnemu življenju.
Zgodba Mravljetove družine z Brezovice pri Ljubljani slovenski javnosti ni neznana. Ko ne bi bilo vojne in stvari, ki so se med vojno v Sloveniji dogajale, bi verjetno glas o tej družini ne segal preko predmestnih barjanskih vasi, morda bi jo poznali še ljudje iz katere od dolin na severu, če je kdo od njih po opravkih kaj več hodil ali se
vozil po veliki cesti, ki je nekoč tekla z Vrhnike čez Brezovico v Ljubljano. Tako pa je zanje slišalo zelo mnogo ljudi. V soboto, 13. junija 1942, je nenadno butnila vest, najprej v bližnjo in potem še v daljnjo okolico, o tem, kaj so komunisti ponoči naredili v Mravljetovi hiši. Tam so ležale tri njihove žrtve, oče Anton in sinova France in Vinko, četrtega, najstarejšega sina Toneta, pa so odpeljali s seboj v gozd. Čez nekaj dni se je zvedelo, da so umorili tudi njega. Vas je najprej onemela, potem se je v večini začel nabirati odpor, a je ostal, še predno bi se lahko zgostil v silo, ki bi planila na dan in izrazila protest zoper to nasilje, v ljudeh, v njihovi notranjosti.

Opis slike: Tone Mravlje 1941–1942

Ljudje so seveda začutili, da se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Tu ni tekla samo nedolžna kri, tu je bil sedaj udarec, ki je sicer smrtno zadel eno družino, a je bil – to je bilo vsem jasno – namenjen vsej skupnosti. Ljudje so se čutili prizadete: ta nočni zločin je bil v posmeh njihovim prastarim predstavam o tem, kaj se sme in kaj se ne sme, kje je črta, onstran katere se začenja prepovedano in zavrženo, neobljuden svet izgubljenih ljudi, prazen in brez prebivalcev zato, ker je bila ta skupnost v polju kulture, ki je s svojim mirnim in nenasilnim vladanjem branila, da bi kateri stopil čez ono črto. Sedaj pa se je to zgodilo. Nočni kriki iz Mravljetove hiše so oznanjali, da je konec neke dobe. Tu ni bilo ubijanja iz strasti ali koristi, kar je nekaj zavrženega, a vseeno del človekovega sveta; tu je bil političen umor, zasnovan in gnan ne od energij, ki se začenjajo v zaslepljenem srcu, ampak od blodnega sovraštva, ki ga je spočel izprevrženi duh. Tu so bili ljudje, ki so se dvignili tako zelo, da so že zadeli ob zadnje skrajnosti. Nejasno se je čutilo, da so to storili ljudje, ki so presegli človeka. In to je bilo tisto spoznanje, ki je doseglo, da odpor, ki so ga nočni dogodki pri Mravljetovih povzročili, ni mogel postati učinkovita javna sila. Ti dogodki so bili tako zunaj razuma, da se razum nanje ni mogel odzvati.
Poleg tega sedaj ni bilo nobenega dvoma več, da so to ljudje, ki so zmožni vsega in ki se ne bodo več ustavljali pred ničimer. In ljudje so se ustrašili. Vsakdo je pomislil nase, nazadnje je strah legel na vso skupnost. Tu je bil seveda predvsem strah za lastno življenje, a je bil v podobi, v kakršni se je pojavil, mogoč samo na ozadju spoznanja, da je svet iz tečajev. In ta strah se je, če nam je za trenutek dovoljeno prekiniti tok pripovedi, tako naselil v celicah narodovega organizma, da tam ždi še danes. Potem namreč, ko mu je zagotovila trajnost in obstoj velika morija po koncu vojne. Ta strah sedaj seveda ni več strah za življenje, ampak je neka osnovna negotovost, ki izvira odtod, da je bilo omajano zaupanje v pravičnost sveta. V slovenski podzavesti tiči zavratno spoznanje, katerega učinki se čutijo povsod: na svet in njegovo pravico se ni mogoče zanašati. Včasih dobivamo vtis, da sta ta strah in negotovost že segla v tisto središče naroda, kjer nastaja veselje do življenja.
Zato na Brezovici po dogodkih 13. junija 1942 javnega protesta ni bilo. Ljudje so prihajali kropit; pomolili so, postali in odhajali; obred po ustaljenih navadah. Šli so tudi za pogrebom. Po vasi se je sicer govorilo, da bodo na pogrebce iz gozda nad pokopališčem streljali, a so ljudje dobro čutili, da po vsem tem, kar se je sedaj zgodilo, to ne bo mogoče. Poleg tega so vedeli, da jih bo tam dosti. To jim je dajalo poguma. Nihče se ne bo posebej izpostavljal, skrit v množici, nikomur ne bo mogel nihče ničesar zameriti.
S tem smo že odgovorili na vprašanje, zakaj so se komunisti odločili za umor. Vedeli so – ali je to pisalo v njihovih učbenikih ali pa jim je to naročal revolucionarni leninski instinkt, ni pomembno – dobro so vedeli, da svoj projekt lahko izpeljejo samo pod obnebjem strahu. To se jim je, kakor smo videli, odlično posrečilo. Seveda dobro vemo, da strah sam ne bi bil dovolj, hkrati so razširjali svojo podobo prihodnjega sveta, ki je imela dve lastnosti, ki sta ji zagotavljali uspeh: bila je vsem razumljiva in omogočala je lepe in sladke upe.
A s tem še nikakor nismo odgovorili na vprašanje, zakaj so udarili ravno pri Mravljetovih? O tem moramo na vsak način reči nekaj besed. Mravljetovi so bili ugledna krščanska hiša. Toda v tem še daleč niso bili edini. Takih hiš na Brezovici ni bilo malo ne takrat ne sedaj. Gotovo je Mravljetovim dajala nekaj veljave tudi njihova gospodarska moč in uspešnost. Lahko torej rečemo, da so bili nekje v ospredju. Da so trije fantje študirali, pri vsem tem gotovo ni bilo brez pomena. Tu je bila gotovo ena prvina odločitve, da so komunisti udarili ravno pri tej hiši. S tem so hoteli demonstrirati odločenost, da spremenijo obstoječi red, saj so udarili na eno nosilnih točk tega reda, hkrati pa so hoteli pokazati tudi svojo moč, ki seveda ni bila prava moč, saj so za to dejanje zbrali od blizu in daleč vse, kar je nosilo puško – domačini pravijo, da je bila tista noč Brezovica polna oboroženih ljudi – in vdrli v preprosto vaško hišo in tam ubili tri neoborožene ljudi.
Tu moramo povedati nekaj, kar sicer neposredno ne odgovarja na naše vprašanje, vendar kaže na neki osnoven namen, saj samo po sebi ne bi imelo smisla: komunisti svojega dela niso opravili morda tehnično, hitro in učinkovito, ampak na grozo vzbujajoč način. Vse se je odvijalo tako, da je prispevalo k apokaliptični podobi tiste noči. Ko so se napadalci, potem ko so vdrli skozi okno, pojavili v hiši, so se oče in fantje začeli braniti s tem, kar so pač imeli pri roki. Potem je nastalo silno vpitje, kriki na pomoč so se mešali z grožnjami in razbijanjem napadalcev tako, da je stari Boštjanovec, oče Mravljetove mame, v svoji hiši komaj streljaj daleč, v grozi ponavljal: »Moj Bog, kaj se tam danes dogaja!«
Tu je znano, da je bil od žrtev ustreljen samo oče, ki je padel prvi. Vinka so zabodli, pravijo, da je dobil rano skozi očesno votlino; Francetu so razbili zatilje. Oba pa sta bila še nekaj časa živa. Vinko je smrtno ranjen klical mamo, France je nezavesten stokal – oba sta živela še najmanj eno uro. Partizani pa so se med tem zapodili v klet in shrambo in začeli odnašati, drugim pa je bilo naročeno, naj iščejo denar. A vse to kaže bolj na učinke, ki so jih komunisti hoteli doseči. Mi še vedno nismo odgovorili povsem na vprašanje, zakaj so udarili ravno Mravljetove.
Poleg tega, da je bila Mravljetova hiša na poseben način krščanska hiša, da je bila spoštovana in upoštevana, je bilo na njej še nekaj, kar nas bo, po našem mnenju, pripeljalo v bližino odgovora. Če bi hoteli povedati kaj o tem, bomo morali spregovoriti o Katoliški akciji, ali, natančneje rečeno, o mladcih prof. Ernesta Tomca.
Na Brezovici so se pojavili mladci in Katoliška akcija sploh prej in močneje kot v drugih vaseh okoli Ljubljane. Že to kaže na to, da je bilo tu bolj kot drugod razvito cerkveno, prosvetno in družinsko življenje, sicer mladi fantje, ki so šli v Ljubljano študirat, ne bi imeli takega posluha za elitno katoliško organizacijo, ki se je začela oblikovati kako desetletje pred drugo svetovno vojno. Za mladce se je splošno vedelo, da hočejo biti v prvih vrstah katoliške mladine in da so si sklenil naložiti stvari, ki jih lahko nosijo le izbranci. Prišel je, tako so mislili, kritični čas evropske zgodovine, ko se bo odločilo vprašanje, ali bo Evropa še krščanska ali ne. Iz liberalne Evrope je namreč vzniknil komunizem, ki je bil organizirano brezboštvo: organizirati se morajo tudi katoličani, zakaj samo organizirani se bodo lahko zoperstavili napredovanju ateizma. K organiziranosti je spadalo tudi dosledno življenje po katoliških načelih. Ta pa so bila: zakramenti, poslušnost papežu in Cerkvi, javno zavzemanje za svoje prepričanje v okoljih, v katera so postavljeni. Od vseh brezoviških mladcev je bil Vinko Mravlje človek, ki se je najbolj, da ne rečem v celoti, identificiral s temi zahtevami. O njem bi želeli posebej govoriti, a najprej bi radi nekaj spregovorili o Katoliški akciji na Brezovici sploh.

Opis slike: France Mravlje 1920–1942

Prva generacija dijaške Katoliške akcije se je na Brezovici pojavila v začetku tridesetih let, ko so na ljubljansko klasično gimnazijo hodili Tone Mravlje, France Pezdir, Ivan Remškar, Milan Pavlovčič, Jože Pelan z Brezovice in Alojz Pezdir iz Vnanjih Goric. Bili so prijatelji in so se skupaj vključili v Tomčevo mladinsko gibanje. Ker so se vsak dan skupaj vozili v Ljubljano, so jim ljudje pravili »vagonarji«. Organizacijsko so bili vezani na Brezovico, kjer so imeli svojo »jato«. Z njimi se je pojavil na Brezovici nov stil verskega in kulturnega življenja. Vsako nedeljo so šli skupaj k prvi maši. Stali so takoj za prvimi klopmi, postrojeni, kakor pravi eden njihovih sodobnikov, in vedno so šli tudi k obhajilu. Po maši so v prosvetnem domu imeli sestanek, kjer so po ustaljenem redu obravnavali verska vprašanja, potem pa tudi vprašanja svoje organizacije. Vse se je končalo z razvedrilnimi točkami. Samo po sebi se razume, da so kmalu postali nosilci katoliške prosvete v fari. Ko se je okoli leta 1939 začela druga generacija brezoviških mladcev, na predvečer vojne in revolucije, so bili ti fantje že v poklicu ali pa so se nanj pripravljali.
Poglejmo, kaj se je s temi pionirji mladčevskega gibanja na Brezovici zgodilo pozneje. Toneta Mravljeta so 13. junija komunisti odpeljali nekam v pograjske gozdove in ga tam čez nekaj dni ubili. Franc Pezdir, Ivan Remškar in Jože Pelan so postali duhovniki, prva dva sta bila domobranska kurata, vrnjena iz Vetrinja in ubita, tretji pa je umrl kot begunec v Gradcu. Milan Pavlovčič, ki je postal pravnik, se je pozneje umaknil iz Katoliške akcije; po vojni se je preselil v ZDA in tam dela na slovenskem radiu. Alojz Pezdir je tudi postal pravnik in je junija 1945 kot domobranski stotnik izginil skupaj z vrnjenimi domobranci.
V drugi generaciji mladcev sta bila od akademikov samo Janko Novak in France Mravlje. Oba so komunisti 1942. ubili, Franceta 13. junija, Janka pa 15. avgusta. Nadalje so bili tu še višješolci: Anton Remškar, Ivan Artač, Vinko Mravlje, Zdravko Novak, Stanko Pleško, Ivan Lenaršič in Izidor Mole. Vsi so bil na ta ali oni način prizadeti od državljanske vojne. Vinka Mravljeta in Zdravka Novaka so komunisti ubil 1942, prvega na domu, drugega nekje v polhograjskih hribih. Ivana Lenaršiča so nazadnje videli v Teharjah, Stanko Pleško je pobegnil iz Šentvida, pozneje pa mu je uspelo iti čez mejo. Anton Remškar je sicer bil v Vetrinju, a ni bili vrnjen in je umrl nedavno nekje v tujini. Ivan Artač in Izidor Mole še živita, prvi v Trstu, drugi na Brezovici.
Izreden uspeh študentske Katoliške akcije na Brezovici si je mogoče razložiti, če upoštevamo tri dejstva: Najprej je bila to trdna zasidranost celotne skupnosti v krščanski tradiciji. Liberalizem je dosegel vas le v zelo majhnem obsegu, in še to šele po prvi svetovni vojni. Drugič pa so bile tu družine, za katere je bilo krščanstvo nekaj tako naravnega in nedvomnega, kot so bila druga osnovna dejstva življenja. Krščanski portret v teh družinah ni bil samo red dela in molitve, delavnikov in praznikov. Krščanstvo so v teh družinah razumeli, ne da bi se o tem kaj dosti govorilo ali razpravljalo, v najgloblji duhovnosti. Pogosto so bile poglavitne nosilke tega poglobljenega krščanstva ravno matere. Njihova vera je bila take vrste, da so ob možnosti, da bi nekateri od njihovih otrok izgubil vero, videle najhujše, kar jih v življenju lahko doleti. To je družina čutila, čeprav se, kot smo že rekli, o tem ni govorilo.

Opis slike: Mirko Mravlje 1924–1945

Ker ta spis, kot se bo še videlo, posvečamo Vinku Mravljetu, je prav, da se ozremo posebej v njegovo družino. Čeprav se je Mravljetova mama za fante razumljivo bala, jih ni odvračala od njihovega dela. Da je v Mravljetovi družini že nekaj časa pred junijskimi dogodki vladal pritajen strah, govorijo dovolj razločno sanje, ki jih je Mravljetova mama imela nekaj tednov pred 13. junijem. Sanjalo se ji je, da vidi skozi okno, kako se hiši bliža iz gozda kolona partizanov in začne obkoljevati hišo. Toda še na misel ji ni prišlo, ko je te sanje pripovedovala, da bi moža in sinova poskušala odvrniti od tega, kar sta jim ukazovala vera in zavest. Kakšna misel je vodila to družino, vidimo tudi iz naslednjega. Ko so se 13. junija materine sanje na najbolj okruten način uresničile in so oče in dva sinova, mogoče še ne povsem pripravljeni na sprejem prvih kropilcev, ležali v hiši na odru in je tretjega sina – le v kakšnem stanju? – čakala smrt nekje v gozdu ali pa sploh ni bil več živ, in je v vse to udaril jutranji farni zvon in vabil k zgodnji sobotni maši, je pri mrličih ostal samo hlapec ali dekla, ostali pa so vstali in šli k maši, da bi tam povedali Bogu, kaj se jim je bilo zgodilo. Značilno in globoko razumljivo je – tako se je godilo tudi po drugih tako prizadetih družinah – da družina dolge mesece in leta o pokojnih ni govorila. Pač pa je zanje molila. Družina z obrednimi besedami na pokojne ni samo klicala božjega usmiljenja, ampak se jih je tako, ker bi bila človeška beseda preboleča, spominjala tudi kot ljudi. Po vsaki večerji so zmolili očenaš »za naše ljube rajne: očeta, Toneta, Franceta in Vinka«. Potem pa se je oglasil še očenaš »za naše sovražnike«. Ni čudno torej, da je iz takih družin rasla Katoliška akcija.
Druga stvar pa je vpliv dobrega duhovnika. Če bo kdo kdaj pisal izčrpnejšo zgodovino brezoviške fare, se bo moral posebej ustaviti ob Borisu Komanu, ki je bil v času, o katerem govorimo, kaplan na Brezovici. Ko ljudje začnejo pripovedovati o tem izrednem možu, se zdi, kakor da ne morejo nehati. Kakšen duhovnik je to bil! Živahen, pogumen, delaven, izvrsten katehet in izreden ljubitelj otrok – pravijo, da je po raznih cerkvenih pobožnostih spremljal zdaj eno, zdaj drugo skupino do njene vasi; človek, ki ni mislil nase – spet pravijo, da ga, kadar se nanj spomnijo, vidijo pred sabo v ponošeni zdelani obleki in da je poleg tega bil še organizator prosvetnega življenja, režiser in pevec, gonilna sila vsega farnega življenja. Poleg tega pa se ni umikal pred specifičnimi zahtevami časa: nastopil je proti komunizmu, javno in na glas bolj kakor zasebno, a hkrati z mero razuma, tako da mu tega celo ljudje, ki bi mu sicer lahko, niso zamerili. Duhovnika Borisa Komana moramo imeti za važen člen v verigi razlogov za izredni vzpon Katoliške akcije na Brezovici.
Tretja reč pa je nekaj, čemur bi lahko rekli demokratizem celotne slovenske kulture.
Na kaj mislim? Brezoviških fantov, ki so šli v ljubljanske šole in bili tako določeni za življenje, ki je bilo po splošnem mnenju »boljše«, na vsak način pa drugačno od življenja, v katerem je ostajala vaška skupnost, ta skupnost nikakor ni izločevala in izključevala, kar bi se samo po sebi lahko zgodilo. Danes to sicer malo težje razumemo, a je vendarle bilo res, da so jim, nasprotno, priznavali celo prvenstvo, pričakujoč, da bodo organizirali in vodili duhovno in kulturno življenje v skupnosti. A bolj kot to je za naše razmišljanje važna zasedba mesta, ki ga je tem mladim ljudem odkazovala skupnost. V isti meri namreč, kot se je od njih vodstvo pričakovalo, je v njih rasel moralni vzgon, ki jih je silil in jim ukazoval, da na to mesto tudi dejansko stopijo. Tu imamo priliko videti eno od osnovnih dejstev vseslovenske kulturne preteklosti: slovenski intelektualec je ostal živ del ljudstva.
Za brezoviške mladce nikoli ni bila značilna posebna duhovnost ali kaka visoka osamljenost. Za Vinka Mravljeta vsi pravijo, da je bil živahen, vesel fant, prikupen in priljubljen. Do človeka – do kateregakoli človeka – zaradi te svoje osnovne naravnanosti nikoli ni imel daleč. Mogoče smemo reči, da je poleg naravne obdarovanosti Vinkovo veselje izhajalo tudi iz tega, ker je bilo v njem obilo tega, česar je nekako v istem času pogrešal v slovenskem življenju Aleš Ušeničnik v znani razpravi »Tragika v verskem življenju« (Revija Katoliške akcije, 1942, 3-4). Naj citiramo: »Vera bi morala biti radost in veselje. Saj nam vera oznanja rešenje od suženjstva greha in svobodo božjih sinov, oznanja nam, da je to bedno in bežno življenje le vigilija blaženega večnega življenja. In vendar smo tako malo veseli! Na svetu je žalostno, naša vera v drugo, boljše življenje je slabotna, zato smo tudi mi žalostni. Bolj žalostni, kakor otroci tega sveta. Ti, ki sploh nimajo vere, skušajo posrkati vsaj tisto sladkost, ki jo sreča nudi, nam pa tudi to zagreni strah, ker toliko vendarle verujemo, da se bojimo. «
O tem, da se mladci niso ogibali sveta, govori tudi veselje do športa, ki so ga kazali domala vsi. Nekateri so na tem področju dosegali celo prvenstvene uspehe. Mravljetovi so bili tudi tu med prvimi; osnovna telovadna orodja so imeli kar na domačem vrtu, da jim poleti ni bilo treba hoditi v prosvetni dom. Ni torej čudno, da so ti študentje imeli svoje prave prijatelje med kmečkimi in delavskimi sinovi svojega kraja. V poslovilnem pismu, ki ga je Vinko napisal nekaj dni pred smrtjo, stoji tudi tale stavek: »Bog vas živi: Andrej, Tone, Stanko, Slavko!« Kdo so bili ti fantje? Sami preprosti fantje iz vasi: Andrej Remškar je bil poleg tega še invalid, slep in brez roke; Stanko Leskovec je bil pri Mravljetu za hlapca; s Tonetom Remškarjem in Slavkom Mravljetom sta se spoprijateljila na vasi ali pa v prosvetnem društvu. Na vsak način se v poslovilnem pismu Vinko spominja preprostih domačih fantov in ne morda koga iz ljubljanske druščine.
Tako smo tvegali nekaj razlogov za razcvet Katoliške akcije na Brezovici, zlasti mladcev. Sedaj bi se že lahko lotili naloge, ki smo jo navedli v uvodu. A se prej le še ustavimo pri nečem drugem. Gre za odnos Katoliške akcije, zlasti mladcev, do komunizma. V komunizmu so mladci videli največjo nevarnost za krščansko civilizacijo. Komunizem so imeli za največjo zgostitev zla v novejši zgodovini. Jedro te zlosti je brezboštvo, ki je radikalno sovražno, bojevito, pa tudi spretno in potuhnjeno; v pripravljalni fazi stopa v »ovčjih oblačilih« v katoliške in ideološko neopredeljene organizacije in jih osvaja od znotraj. Od »napredne« retorike omamljeni padajo drug za drugim deli tako liberalnega kot tudi katoliškega establishmenta. Obstaja torej nevarnost, da se bo nepazljivi in brezbrižni svet znašel čez noč v kleščah svojega največjega sovražnika. Za uvid v to, kaj je komunizem, so mladci imeli dovolj osnove v domačih razmerah. Utrjevala pa so ga tudi cerkvena, doktrinalna in družboslovna besedila. Morda je bilo slednje še močnejše od prvega. Komunizem bo zatrl tudi človekove politične in državljanske svoboščine, odvzel mu bo tako imenovane človekove pravice, a šele tako, da bo v svojem pohodu odstranil vse nadrejene kriterije uma in etike, vso metafiziko, predvsem pa vero in krščanstvo. Krščanstvo, v katerem se ohranja in udejanja vera v Absolutno, je zato zadnji branik civilizacije.
Če bi kdo vprašal, ali so mladci prihajali do tega gledanja s teoretskim študijem idejnih in družbenih osnov komunizma, bi morali tvegati odgovor, da se za to prvenstveno niso trudili. Brez dvoma so imeli med seboj ljudi, ki so to počeli in bili za to tudi strokovno opremljeni; tudi so mladci komunizem študirali, vendar je bil ta študij zvečine poslušanje predavateljev, ki so jim razčlenjevali in razlagali najvažnejša besedila o komunizmu, zlasti pa papeške okrožnice. Tako so mladci dobivali vedenje o sodobnem svetu in ga po svoji osnovni naravnanosti spreminjali v načela. Ta načela so se sicer skladala s svetom, ki so ga najdevali v praksi, svojo najtrdnejšo osnovo pa so imela v zvestobi do Cerkve. Zvestoba do Cerkve je bil prvi in zadnji preizkusni kamen mladčevstva, Cerkev pa se je takrat, ne predvsem, gotovo pa mnogo, izražala o komunizmu. Eden od brezoviških mladcev, takratnih, se tega časa takole spominja: »Ne smemo prezreti, da je moral vsak mladec, predno je postal dejanski član organizacije, izreči obljubo, ki je imela več točk. Najvažnejša zaobljuba pa je bila brez dvoma prva in se je glasila: Ali se zavedate, da je največja nevarnost današnjega časa organizirano brezboštvo in se hočete boriti proti njemu?«
Ne glede na celo vrsto vprašanj, ki človeku ob tem zabrnijo okoli glave in ki bi nanje bilo zelo koristno poiskati odgovore – koristno za razumevanje našega lastnega časa – bi kazalo reči vsaj eno stvar: predvojno mladčevsko desetletje je padlo v čas ideološke utopične histerije, ki je postala prevladujoča vera intelektualne Evrope, tudi in morda posebej Slovenije. Bistvo Kocbekovega utopizma je bilo v tem, da je verjel v zgodovinsko odrešenje človeka. Posebnost njegovega uma mu je dovoljevala, da je izstopil iz prastare, tisočkrat izkazane, večne danosti človekove: da človek je in ostane bitje, ki si mora svojo podobo vsak dan izbojevati tako, da se odloča za dobro ali zlo. Toda ta svet je verjel, da človeka lahko odreši čas in da bo ta čas vzpostavil komunizem. Po tem pa so nastopile take razmere, da je zgodovina sama v svojih laboratorijih opravila poskus, tako da sedaj ni več nobenega dvoma, kako je s to rečjo. Pustimo sedaj vprašanje, kako zelo je komunizem prizadel narodovo biološko in duhovno snov. Tu so se morda zgodile stvari, ki jih ne bo mogoče popraviti – če že odmislimo trpljenje, ki ga je komunizem povzročil, dobesedno nepopisno trpljenje. Hoteli pa bi, da se ne pozabi nekaj drugega. Mladci so imeli to moč, da so se uprli času. Skoznje je šel tak duh, da so izrekali stvari, ki jih čas ni dovoljeval izrekati. Bili so ljudje takega poguma, da se niso ustrašili, ko jim je njihovo vedenje ukazalo, da se postavijo proti nerazumni in blodni veri stoletja. V tem so mladci ljudje za vse čase. In ni čudno, da so tisti, ki so dovolili, da so jih nosili valovi zgolj časa, ploskali, ko so jih začeli ubijati. In v tem boju je bilo vse, kar so imeli, besede. Kot pravi pesnik Auden:
»Vse, kar imam, je beseda,
da z njo razdenem zapleteno laž.«
Mnogi mladcev niso imeli radi in so jim morda tudi kaj po pravici očitali. Vsi pa bi jim danes morali priznati, da so nas nekaj naučili: da je treba s časom sicer sodelovati, a se mu ne podrediti. V tem bodo še dolgo znamenje za tiste, ki ga bodo hoteli videti.
Sedaj bi se morda le morali lotiti naloge, ki smo jo postavili na začetku in tam tudi izrazili dvom o njeni izvedljivosti. Nekateri so pri mladcih mogoče zaradi njihovega aktivizma videli poudarek na zunanjosti in ob tem morda pomislili, posumili o odgovarjajoči intenziteti notranjega duhovnega življenja. Kot smo že nekajkrat rekli, je prav, da se pove, da mladci niso gojili misli v njeni skeptični preiskovalni vlogi, v njeni spoznavni in kritični funkciji, toda to še ni vsa duhovnost. Če ostanemo v okviru formulacije ustanovitelja krščanstva, da je treba Boga častiti v »duhu in resnici«, potem moramo reči, da so mladci vzeli ta ukaz zelo resno. To pomeni, da so vedeli, da mora to, kar je zunaj, biti pokrito s tem, kar je znotraj. V tem naporu so se godila, morda tudi zaradi nenavadnih razmer, dejanja in kretnje, ki so že mejile na področja skrajnih človeških duhovnih zmožnosti in možnosti.

Opis slike: Mladi – mlajši – najmlajši. Medvojna fotografija z Brezovice

Ko pregledujemo tistih nekaj drobcev, ki so ostali v spominu sodobnikov o Vinku Mravljetu in njegovem življenju, ko spet in spet prebiramo tistih nekaj stavkov, ki jih je napisal v poslovilnem pismu, postaja vsakič bolj trdna misel, ki se je v negotovosti prve slutnje porodila že zdavnaj: v njegovi duši, v najbolj odločujočem delu njegove zavesti se je oblikovala neka izjava, ki ji, ko vse premislimo in ko smo zavrgli vse neuporabne podmene, ne moremo reči drugače kot darovanje. Ne samo, da je privolil v to, da pade pod nasilno roko, storil je mnogo več: zavestno je stopil v daritveni misterij krščanstva. V pismu pravi: »Toliko si storil zame, tako si me Ijubil, da si zame pretrpel ves križev pot. Daj, sprejmi to malo žrtev, mojo smrt, kot malo zadostilo.« Ali vse to sploh lahko razumemo? Ko se je oziral okoli sebe, kaj ima in kaj bi lahko dal, je tam našel svoj čas, svoj talent in svojo moč. Potem pa je videl, da ima poleg vsega tudi življenje – in nenadoma je začutil, da mora dati vse. Enostavno je bil take vrste človek, da se tudi tukaj ni mogel ustaviti.

Vse to pa ne pomeni, da ob tem in po tem ni bilo zapletov, saj se je ta odločitev zgodila na igrišču človeške notranjosti. Čistost njegove izjave predvsem ni pomenila, da je bil, potem ko jo je bil dal, rešen strahu. Poleg tega je takrat bil strah v zraku. »Iz polhograjskih gozdov je prihajala groza,« pravi eden njegovih mladčevskih sodobnikov. A takrat so mislili, da nevarnost preži predvsem na ljubljanskih ulicah. Vsakič, ko se je Vinko vrnil iz Ljubljane, ko sta bili za njim Resljeva in Miklošičeva, je mislil, da je za tisti dan rešen. Posebno po tistem, ko so ustrelili Jaroslava Kiklja komaj uro za tem, ko sta govorila na Miklošičevi. Nekdanji brezoviški kaplan Boris Koman pripoveduje, da ga je nekega dne, spomladi 1942, ko je šel po Miklošičevi cesti proti kolodvoru, Vinko dohitel in kmalu ne brez zaskrbljenosti začel govoriti o tem, kako komunisti streljajo po ulicah. Ko sta prišla na Brezovico, se je skoraj oddahnil, pravi Koman. Eden izmed tedanjih mladčevskih prijateljev pripoveduje tole: »Nekaj dni pred smrtjo sva se skupaj peljala z vlakom domov. Bila sva na hodniku, pomešana z drugimi potniki. Naenkrat se je Vinko nagnil k meni in zaupno povedal: Komunisti so že sestavili seznam ljudi v vasi, ki jih bodo pobili. Jaz sem prvi na vrsti, ti pa nisi daleč za mano. Onemel sem in nisem vedel, kaj naj bi mu odgovoril. Preveč je bilo ljudi, da bi načenjal take pogovore. Ne tedaj ne pozneje ga nisem utegnil vprašati, od kod je zvedel to pretresljivo vest. Da je bila napoved resnična, se je izkazalo kmalu potem.« Več znakov kaže na to, da je Vinko že nekaj tednov pred smrtjo vedel, da so ga komunisti obsodili na smrt. Razumljivo je, da je ta grožnja metala v njegov odnos določeno senco, a njegova osnovna odločitev s tem ni bila prizadeta. Hotel je postaviti zgled junaka. S svojim dejanjem je hotel povedati, da dela za sveto stvar. Nekoč, si je rekel, bodo vsi vedeli, da je bila njegova žrtev potrebna in sveta. Kakorkoli že obračamo, vedno se pred nami pojavi misel, da tisti meseci 1942 na Brezovici – pa tudi drugod po Sloveniji – niso bili nepodobni časom začetnega krščanstva.
Nevarnost je torej bila otipljiva, smrt je ždela za vsakim vogalom, kakor bi hotela povedati, da se ne bo dala odpraviti praznih rok. Vladala je nad vsemi potmi, po katerih je Vinko hodil tisti čas, a njen zamolkli vonj ni zmogel tega, da bi šel in se umaknil. Ne vem, ali se je ali se ni spominjal besed, ki jih je v začetku spomladi povedal v nekem predavanju v Marijanišču pred prijatelji mladci: »Če bo komunizem hotel zmagati pri nas, bo moral iti čez mene.« Komunisti so člane Katoliške akcije posebej sovražili, zlasti mladce. Niso jih sovražili kot oborožene nasprotnike, saj orožja ravno niso imeli. Njihova mržnja je rasla iz pravilne slutnje, da so jih ti mladi ljudje prepoznali v bistvu, v njihovih zadnjih namenih. Čutili so, da so v njihovih očeh to, kar predvsem niso hoteli biti – identificirani.
Ob tem morda ni nepomemben način, kako so jih ubijali. Niso jih odstranjevali tehnično, niso jih streljali, kot bi delali z nasprotniki, ki bi jih hoteli samo izločiti, Vinka Mravljeta so zabodli; nad Lavrišo, tega mladega člana Katoliške akcije iz Horjula, je v žažarskih gozdovih eden izmed izpraševalcev planil z bajonetom. Vsi čutimo, da se tega drži poseben pomen: Ni jim bilo dovolj, da jih ne bi bilo več, hoteli so jih ubiti v prastarem, začetnem pomenu te besede.
Ko je v nedeljo, 14. junija 1942 – Mravljetovi so takrat ležali na mrtvaškem odru že en dan in eno noč – stopil pri zgodnji jutranji maši na prižnico brezoviški župnik Andrej Lavrič, se je cerkev spremenila v nepremično tišino. Duhovnik je nekaj časa molčal, kot da premišljuje, kaj naj reče. Potem pa je padel v tišino cerkve en sam stavek: »Danes ne bom pridigal, danes pridigajo Mravljetovi.« Župnik Lavrič je poznal svoje ljudi in je razumel, kaj se je zgodilo: Viri fortes ceciderunt, super montes Israel – junaki padajo po gorah Izraela. Pred njim je namreč stal ves čas zgodovine in vsa usoda krščanstva.

Kadar so ljudje v preteklosti govorili o teh dogodkih, se je kdaj pa kdaj zgodilo, da je padla tudi beseda mučenec. Mi tega ne bomo naredili, ker čutimo, da smejo te besede izgovarjati samo zelo pripravljeni ljudje. In tisti, ki tega ne delajo iz sebe, ampak imajo za to papirje, ki jim jih je napisala Cerkev. Ti pa smejo in morajo. Vseeno pa bi radi navedli nekaj besed iz razprave, ki jo je v reviji Katoliške akcije (1944, 1–3) napisal dr. Josip Turk, ker nas vznemirja njihova daljnovidnost. Pisec se boji, da »bomo na svoje mučence, brž ko bo vojne konec, pozabili in se bomo preveč predali času, posvetnim skrbem, namreč skrbem, kako se bomo politično, gospodarsko in kulturno obnovili, kako bomo zopet v miru morda v tem hlastnejših požirkih uživali tostransko življenje. Če se bo to zgodilo, potem ne bomo imeli tiste duševne koristi, ki bi jo sicer lahko imeli, ne bomo doživeli verske obnove, ki bo bolj važna kakor vsaka druga obnova, ne bomo doživeli svojega očiščenja v krvi svojih mučencev in ne bomo spletli Cerkvi novega venca slave, ki bi ji ga sicer lahko poklonili.« Pisec govori o nekem bistvenem pozabljenju. Cerkev se bo brez dvoma na to odzvala po svoji logiki in po svojem razumevanju časa.
Mi s svojim govorjenjem nismo hoteli nič drugega kot pokazati na eno od hiš, ki sestavljajo slovensko mesto na gori. Škoda bi se nam namreč zdelo, da ljudje ne bi vedeli zanjo. Predvsem pa bi morali za Vinka, Franceta, Toneta, Zdravka, Janka in Valdija zvedeti mladi ljudje. Nemogoče je namreč, da bi od teh zgledov ostali nedotaknjeni. Potem bi nas zanje manj skrbelo.