Avtor: Brane Senegačnik

Ko modri dih večera potemneva,

zapre oko se včasih od tesnobe:

že nadenj pada kakor slap svetlobe

srebrna senca, že šepet odmeva,

ki v njem življenje trpko dozoreva.

Šepet minljivosti, šepet zvestobe,

obljub vetrovi, jezero grenkobe;

srce v plamenu dvojnem dogoreva.

Tu val pozabe je in oljka smrti,

tam biserni je potok hrepenenja –

in kaj njegovo je, ki sam na sredi

posluša pesem ur? Dve zvezdi strti,

molčanji, ki se srečata v besedi,

slovo in dan, ki krila že razpenja.