Avtor: Janko Maček

Zadnja pot v Slovenijo

Bilo je 29. novembra 1947 zvečer. Noč je bila temna in močno je deževalo. Gosto temo je od časa do časa presekal slepeč blisk, enakomerno šumenje dežja pa je tu in tam zmotilo grmenje in zavijanje vetra. Kljub temu neprijaznemu vremenu so se z dvorišča zgradbe na robu Gorice odtrgale postave štirih mož in se izgubile v temi. Hoja med kraškimi skalami in kotanjami bi celo podnevi bila dovolj težka, toda možje se za to niso zmenili. Motili jih niso niti težki nahrbtniki, s katerimi so bili obteženi. Kmalu so na nezastraženem kraju prestopili mejo in hiteli dalje.
Povejmo sedaj imena teh nenavadnih popotnikov. To so bili: profesor Mirko Bitenc, Božo Berlot, Darko Pregelj in Jakob Žakelj. Lahko bi rekli, da so to bili posebni tihotapci, saj so skozi železno zaveso prenašali literaturo in ideje, ki so v takratnem totalitarnem sistemu na naši strani bile strogo prepovedane in zato smrtno nevarne.
Zaradi neprestanega deževja in izredno naraslih voda so se morali štirje popotniki naslednji dan ustaviti. Ko so potem 6. decembra zvečer šli preko idrijskih hribov, je že snežilo. Pot po snegu je bila še težja, zaradi sledi pa tudi nevarna. V nedeljo, 7. decembra, zgodaj zjutraj so prišli na cilj svojega potovanja na Žakljev rojstni dom v Šentjoštu. Nastanili so se na podstrešju Žakljevega hleva ob velikem kupu sena. Bitenc je že čez dva dni odšel v Ljubljano. Berlot in Pregelj sta nameravala iti na Dolenjsko, Žakelj pa naj bi ostal v Šentjoštu. Pregelj je bil stalno bolehen, zato se je konec decembra vrnil nazaj v Italijo. Berlot ni dobil zveze za Dolenjsko. Ostal je v Šentjoštu skupaj z Žakljem. Okrog novega leta je Bitenc prišel v Šentjošt na pogovor z Berlotom in Žakljem. Baje je tedaj omenil, da bo proti koncu januarja odpotoval v Italijo.
30. januarja je Žakljeva sestra Fanika šla v Ljubljano po opravkih. Ker Berlot in Žakelj že nekaj časa nista imela nobenih vesti od Bitenca, sta pripravila nekaj pošte, da bi jo Žakljeva ob tej priložnosti odnesla na Bitenčevo stanovanje. Bitenčeva žena Jožica je bila učiteljica. Leta 1945 ni šla na Koroško. Kmalu so jo vrgli iz službe. Da bi se mogla preživljati, je prevzela delo hišnice v stanovanjski hiši na Medvedovi 12 v Šiški. Tu je v napol kletnih prostorih imela skromno stanovanje. Ko je Bitenc decembra 1947 prišel v Ljubljano, se je naselil v ženinem stanovanju v mali sobici poleg kuhinje. K hišnici so stalno prihajali razni ljudje, zato naj ne bi bilo sumljivo, če bi od časa do časa kdo prišel tudi k njemu. Toda konec januarja so Bitenca odkrili, njega in ženo Jožico odpeljali v zapor, v stanovanje pa postavili zasedo agentov Ozne.
Ko je Fanika Žakelj 30. januarja prišla v Ljubljano, je najprej opravila nekaj svojih opravkov, nato pa odšla na Medvedovo 12. Pozvonila je pri hišniku. Pričakovala je, da ji bo odprla Bitenčeva žena. Namesto nje se je pri vratih pojavil neznan moški in jo povabil, naj vstopi. Takoj je razumela, kaj se je zgodilo. Vzeli so ji pošto in jo po kratkem zaslišanju odpeljali v zapore.
Doma so bili zaskrbljeni, ker se Fanika ob pričakovani uri ni vrnila. Okrog devetih zvečer je začel pes razburjeno lajati. Berlot in Žakelj sta na hlevu napeto poslušala in čakala. Zaslišala sta hitre korake po dvorišču, takoj nato pa ropotanje po hišnih vratih in klicanje. Vojaki Knoja so obkolili vso domačijo. Vdrli so v hišo in takoj začeli preiskavo po vseh prostorih. Istočasno so z žepnimi svetilkami svetili po hlevu in drugih gospodarskih poslopjih. Na podstrešje na hlevu se niso povzpeli. Ko so vojaki odšli iz hleva, sta se Berlot in Žakelj spustila z odra in pri stranskih vratih zapustila hlev. Kjerkoli sta se v gosti temi poskušala oddaljiti od hleva, sta naletela na stražarja. Končno sta se mislila izmuzniti iz obroča na severni strani mimo kozolca. Spet je zadonel klic »Stoj!«, istočasno pa je eksplodirala bomba in zaregljale so brzostrelke. Berlot je tam obležal ranjen, Žakelj pa je šel naprej in bil kmalu zunaj obroča. Ranjen je bil tudi eden od knojevcev. Žakelj se je ustavil v temi in poslušal, kako so vojaki pobrali ranjenega tovariša in Berlota ter ju odnesli v hišo. Ko je začela vzhajati luna, se je odmaknil od hiše. Kasneje so vojaki pripeljali policijske pse, da bi izsledili begunca. Psi se med različnimi sledovi niso znašli. Nazadnje so odšli po sledi neke divjačine v gozd in vojaki so jih komaj priklicali nazaj.
Ko so oba ranjenca prinesli v hišo, so poklicali Žakljevo mater in ji rekli: »No, tu imaš sedaj svojega sina!« Mislili so namreč, da so ujeli Žaklja. Mati pa je mirno odgovorila: »Ne, ta pa ni moj sin! Ne vem, kdo je.« Proti jutru so oba ranjenca odpeljali v Ljubljano v bolnico. Berlot je čez nekaj dni v bolnici umrl. Oseminšestdesetletno Žakljevo mater in služkinjo Poldo Martinčič so naslednji dan odpeljali v ljubljanske zapore. Žakljevo ženo Marijo, ki je s petimi otroki živela v komaj en kilometer oddaljenem Suhem Dolu, so zaprli šele 13. februarja.
Knojevci in oficirji Ozne so ostali na Žakljevi domačiji približno tri tedne. Hodili so v patrole po bližnji in daljni okolici in delali preiskave po hišah. Nekatere domačine so prisilili, da so jih zlasti ponoči spremljali na teh potih. V svoje iskanje so vključili še druge prostovoljne in neprostovoljne sodelavce. Mnogo ljudi iz okolice so pripeljali na domačijo, jih zapirali v kleti in na pod na hlevu ter zasliševali. Tako so 4. februarja med drugimi iz Lavrovca pripeljali tudi Janeza Kavčiča, ki je ves čas od leta 1945 vedel za Žakljevo delovanje in bil povezan z njim. Že na prvem zaslišanju so ga hudo privijali. Bal se je, da ga bodo odpeljali v Ljubljano. Ko ga je zasliševalec za trenutek pustil na hodniku pred sobo v prvem nadstropju, je Kavčič izkoristil priliko. Skozi odprta vrata je planil na balkon, skočil na tla in preko travnika stekel v gozd. Vojaki so hiteli za njim in streljali, toda ubežnik je že izginil v gozdu.

Opis slike: Med razpravo. V drugi klopi z leve: dr. Zor, dr. Dokler, Kernčeva. Križničeva, Bitenčeva. Žekar. Polna klop uniformiranih miličnikov in oficirjev OZNE daje poseben ton vzdušj u v dvorani. Med občinstvom agenti v civilu.

Mali in veliki proces

Že 17. februarja 1948 je bila pred okrožnim sodiščem v Ljubljani javna razprava proti Janezu Kavčiču in štirim soobtoženkam: Frančiški Žakelj, Faniki Žakelj, Mariji Žakelj in Poldi Martinčič. Razpravo je vodil sodnik Okrožnega sodišča Ludvik Jezeršek. Fanika Žakelj je bila obsojena na sedem let zapora. Dokazovali so ji, da je
ilegalcem nosila hrano in prenašala ilegalno pošto. Preživela je šest let po raznih zaporih, največ pa v Ljubljani, da je bila vedno na razpolago za nadaljnja zasliševanja. Janez Kavčič je bil v odsotnosti obsojen na šest let zapora. Obtoževali so ga, da je nudil skrivališče ilegalcem in prenašal njihovo pošto. Žakljeva žena Marija je bila obsojena na dve leti in pol zapora ter na zaplembo vsega premoženja, mati Frančiška na leto in pol zapora in na zaplembo vsega premoženja, Polda Martinčič pa na dve leti in pol zapora. Sodba je bila naslednjo nedeljo razglašena v Šentjoštu na masovnem sestanku. Zaplembo premoženja Frančiške in Marije Žakelj so izvršili takoj. Pet otrok Jakoba in Marije Žakelj, ki so bili tedaj stari od pet do trinajst let, so vzeli k sebi sorodniki.
Zdi se, da preiskovalcem do procesa proti obtoženim iz Šentjošta ni uspelo podrobno raziskati vseh okoliščin glede prihajanja nekaterih Šentjoščanov iz Italije. Gotovo so precej podatkov o tem dobili iz papirjev, ki so jih bili zasegli pri Bitencu in ki jih je moral nato Bitenc pojasniti na zaslišanjih. Vsekakor je bilo nekaj takih ilegalnih obiskov že v letu 1946 kot tudi v letu 1947. Prvi tak obisk je bil, ko sta Pavel Žakelj in Franc Zorec konec marca 1946 prišla po Milana Zajca. Zajec se je junija 1945 skoraj čudežno rešil iz jame pod Krenom v Kočevskem Rogu. Nato se je skrival na svojem domu v Velikem Gabru. S posredovanjem dr. Stanka Leniča je prišel v Šentjošt, kjer sta ga prevzela Žakelj in Zorec in ga srečno pripeljala v Italijo.
9. aprila 1948 je Slovenski poročevalec pod naslovom »Agenti tajne vohunske službe in organizatorji oboroženih tolp pred sodiščem« napovedal začetek procesa proti Mirku Bitencu in enajstim soobtožencem. Proces je bil pred Vrhovnim sodiščem LRS od ponedeljka 12. aprila do petka 16. aprila 1948. Kazenskemu senatu je predsedoval podpredsednik Vrhovnega sodišča LRS dr. Matej Dolničar, člana sodnega senata pa sta bila sodnika Vrhovnega sodišča dr. Ludvik Gruden in Rihard Knez. Obtožnico je zastopal javni tožilec LRS Vladimir Krivic s pomočnikom Martinom Žalikom.
Po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo so bili obtoženi:
Mirko Bitenc, profesor, brez stalnega bivališča;
Radivoj Rehar, publicist in književnik iz Ljubljane;
Dr. Marjan Dokler, duhovnik iz Ljubljane; Vinko Zor, duhovnik iz Ljubljane;
Ciril Dimnik, inženir gozdarstva iz Ljubljane;
Aleksander Žekar, kovinostrugar iz Tržiča;
Albin Sirk, študent iz Gorice;
Marija Kernc, nameščenka iz Ljubljane;
Marija Križnič, šivilja iz Ljubljane;
Jožica Bitenc, učiteljica iz Ljubljane;
Alojz Krek, študent, brez stalnega bivališča;
Janko Soklič, nameščenec, brez stalnega bivališča.
Časopisi so cel teden obširno poročali o procesu. Pred sodno palačo so se zbirali Ljubljančani in po zvočnikih poslušali dogajanje v dvorani. Mnogi od njih so verjeli, da pred sodniki zares stojijo izdajalci in največje »propalice« slovenskega naroda. Za ponazoritev ozračja tistih dni naj navedemo nekaj stavkov, ki so se tisti teden ponavljali v časopisih: »Narodno izdajstvo, sodelovanje z gestapom in špijonaža po navodilih Mihe Kreka je bila podla, amoralna taktika farizejskih špijonov za dosego zločinskih naklepov proti lastnemu narodu. – Kot politične propalice in narodni izkoreninjenci so se obtoženi vdinjali zahodnim imperialistom in vohunili za njihovo obveščevalno službo. – Pred vsem svetom je sedaj razkrito, kako je Miha Krek organiziral, vodil in finansiral špijonske organizacije in oboroževal teroristične tolpe. – Tako smo v novi luči spoznali zločinsko vlogo obsojenega vojnega zločinca Mihe Kreka. – Jasno nam je, da cerkveno vodstvo po izdajalski tradiciji obsojenega vojnega zločinca Rožmana še naprej nadaljuje njegovo tradicijo izkoriščanja vere za borbo proti našemu ljudstvu in državi.«

Opis slike: Tožilec Vladimir Krivic zaslišuje profesorja Bitenca. Spredaj sodni senat: predsednik dr. Matej Dolničar in člana dr. Gruden in Knez

Opis slike: Zaključna beseda profesorja Bitenca. V ozadju javni tožilec dr. Vladimir Krivic in pomočnik Martin Žalik

Opis slike: Dr. Marijan Dokler odgovarja na vprašanja predsednika sodnega senata

Opis slike: Obtoženci stoje poslušajo sodbo. Prva vrsta od desne: Bitenc, Rehar, dr. Dokler, dr. Zor, ing. Dimnik in Zekar. V drugi vrsti se vidita z desne Krek in Soklič. Na desni odvetnik dr. Ravnihar

Mirko Bitenc

Kaj vemo o profesorju Mirku Bitencu, ki so mu scenaristi dodelili glavno vlogo v tem procesu?
Rojen je bil leta 1896 v Predtrgu pri Radovljici. Na univerzi v Zagrebu je študiral matematiko in fiziko. Postal je profesor. Bil je prvi slovenski rezervni major, ki se je šolal pri polkovniku Mihajloviču. Bitenc je bil tedaj profesor matematike na celjski gimnaziji, Mihajlovič pa poveljnik celjskega polka. Bitenc je bil zvest pristaš Slovenske ljudske stranke. Na volitvah leta 1938 je bil izvoljen na listi JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice) za narodnega poslanca za celjski okraj. Hkrati z njim so prišli v parlament tudi Miloš Stare, Franc Bajlec, Rudolf Smersu, Albin Šmajd in drugi. Od leta 1941 do 1943 je bil z družino v izgnanstvu v Srbiji. Jeseni 1943 je prišel v Ljubljano in takoj prevzel vojaški del Slovenske legije, ilegalne organizacije Slovenske ljudske stranke. Mihajlovičev namestnik za Slovenijo je konec leta 1943 postal polkovnik Prezelj. Prej je to funkcijo opravljal major Novak. Prezelj in Bitenc sta dobro sodelovala. Leta 1944 so bili v Sloveniji ponovno organizirani četniki. Pri tem je pomagal tudi Bitenc. Dobil je naziv komandanta vzhodne Slovenije in Mihajlovič ga je povišal v podpolkovnika. Jeseni 1944 je precej časa preživel pri Gorenjskem četniškem odredu, ki se je največ zadrževal v okolici Šentjošta nad Vrhniko. Ob tej priložnosti se je večkrat srečal z Jakobom Žakljem. Spoznala sta se pa že leta 1943 pri Slovenski legiji. To poznanstvo je gotovo vplivalo na kasnejše sodelovanje med Bitencem in šentjoško skupino.
Proti koncu leta 1944 se je že vedelo, da nemški vojni stroj peša. Vendar so Nemci prav tedaj pozaprli več domobranskih oficirjev in civilnih članov Slovenske ter Sokolske legije. Niso se namreč mogli sprijazniti z njihovim delom v zvezi s Slovenskim ljudskim blokom in z Narodnim odborom. Za ustanovitev Narodnega odbora se je zelo zavzemal tudi Bitenc. V Ljubljani je pridobival vidne osebnosti za podpis Narodne izjave, ki naj bi bila nekakšna ustanovna listina Narodnega odbora. Po tej listini je Narodni odbor začasno postal »suverena in najvišja upravna oblast v Sloveniji«. Bitenc je intenzivno sodeloval tudi pri pripravah za reorganizacijo Slovenskega domobranstva in slovenskih četnikov v Slovensko narodno vojsko. 6. aprila 1945 je predsedstvo Narodnega odbora na svoji četrti seji potrdilo imenovanje častnikov Slovenske narodne vojske in določilo imena poveljnikov. Mirko Bitenc je bil tedaj imenovan za pomočnika poveljnika SNV in povišan v čin polkovnika. Šele kasneje je bil general Krener imenovan za poveljnika SNV.
Maja 1945 najdemo Bitenca v vetrinjskem taborišču. Skupaj z nekaterimi člani Narodnega odbora se zavzema, da bi Angleži domobrance vzeli pod svojo zaščito. Seveda je bilo to prizadevanje neuspešno in 27. maja so Angleži domobrance začeli »voziti v Italijo«. Tako kot drugi odgovorni je tudi Bitenc preveč zaupal Angležem. Dolgo ni verjel vestem, da domobrance izročajo partizanom. 28. maja je sicer skušal zaustaviti odhod 4. polka, toda ko je nato s Krenerjem odšel v Celovec na angleško poveljstvo, so se domobranci na zahtevo angleških oficirjev vkrcali na kamione. S to skupino je odšel tudi Bitenčev sin, bogoslovec Jože. Doletela ga je ista žalostna usoda kot druge. Šele ko se je 30. maja v Celovec vrnil zdravnik dr. Janež, je domobransko vodstvo sprejelo grenko resnico, da domobrance pošiljajo v domovino v smrt.
Kmalu po usodnih dogodkih na Koroškem je Bitenc odšel v Italijo. Uspelo mu je priti v Rim in se pridružiti dr. Mihi Kreku. Kot predsednik Slovenske ljudske stranke je Krek jeseni 1945 v dogovoru s člani Narodnega odbora prevzel predsedstvo tega odbora v emigraciji, kmalu nato pa še predsedstvo Socialnega odbora, ki naj bi skrbel za slovenske begunce. Iz Rima se je Bitenc povezal z dr. Kacinom, ravnateljem slovenske gimnazije v Gorici, ki je imel dobre zveze z angleško zasedbeno oblastjo. V begunskem taborišču v Senegaliji je odkril Jakoba Žaklja in druge Sentjoščane, ki so se do jeseni 1945 skrivali v bližini domačega kraja, nato pa preko idrijskih hribov in Trnovskega gozda prišli v Italijo. Dogovoril se je z njimi za sodelovanje. Konec marca 1946 sta v okviru tega sodelovanja že odšla v Slovenijo Pavel Žakelj in Franc Zorec. Kasneje se je podobnim pohodom nekajkrat pridružil tudi Bitenc. Pohod konec leta 1947 je bil za Bitenca zadnji.

Nekaj odlomkov s procesa proti Mirku Bitencu

Proces, ki so ga od 12. do 16. aprila vodili proti Bitencu in soobtožencem, je bil samo en člen v vrsti velikih stalinskih procesov v Ljubljani. Cela organizacija tega procesa je bila izvedena po vnaprej določenem scenariju. Med soobtožence so vtaknili tudi take, ki z Bitencem in njegovim delovanjem niso imeli nobene zveze. S tem so hoteli dokazati, da delovanje Bitenca in njegove skupine ni bilo politično, ampak da je njegov glavni namen bil vohunjenje za denar. Takega dela se lahko lotijo samo ljudje, ki jim čast in poštenje nista mar, zato so pripravljeni sodelovati danes z gestapom, jutri pa z angleško in ameriško obveščevalno službo. Tako je Janko Soklič med vojno nekaj Časa res igral dvojno vlogo: bil je četniški obveščevalec z ilegalnim imenom Jovo in obenem sodelavec gestapa. Začetne stike z gestapom je Soklič vzpostavil z vednostjo Četniškega štaba. Ker je lahko dobil potrebno nemško dovoljenje, ga je četniški štab konec pomladi 1944 poslal h generalu Mihajloviču v Srbijo. Preden je odšel na to pot, je Soklič vso pošto za Mihajloviča izročil na vpogled gestapu v Kranju. Njegova prva pot po povratku je bila spet na gestapo, da je o vsem poročal. Četniki so Sokličevo služenje gestapu odkrili in prekinili z njim vse stike. On pa je nadaljeval sodelovanje z Nemci. Pri tem je s pridom uporabljal svoje poznavanje Slovenske legije, ki je bila pobudnik in organirator gorenjskega domobranstva. Znano je, kako se je Soklič le malo pred koncem vojne v kranjskih zaporih znašal nad člani Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke, ki so jih gestapovci tedaj zaprli zaradi sodelovanja z Narodnim odborom. Vse to je razvidno tudi iz »Poročila o položaju na Gorenjskem«, ki je bilo najdeno v Bitenčevi zapuščini v Gorici po njegovi smrti. Kdo bi po vsem tem še verjel, da sta bila Bitenc in Soklič sodelavca!
Obtožnica je Bitenca in druge obtožence bremenila, da so sami in s pomočjo špijonske mreže zbirali podatke o jugoslovanski armadi ter o splošnem gospodarskem in političnem stanju v državi. Te podatke so pošiljali tujim obveščevalnim službam. Stanje v Jugoslaviji so »prikazovali kot vladavino terorja, brezpravja in preganjanja vere«. S tem so pozivali na oboroženo intervencijo proti Jugoslaviji in na vmešavanje v njene notranje zadeve. Slovenska demokratska zveza v Gorici je v obtožnici prikazana kot vohunska organizacija, ki je Bitenca povezovala z angleško in ameriško obveščevalno službo.
Bitenca so obtoževali, da je v taborišču Senegalija organiziral »oboroženo tolpo«, ki so jo sestavljali: brata Jakob in Pavel Žakelj, Guzelj, Malovrh, Berlot in Pregelj. Le ti so potem kot kurirji prihajali v Slovenijo. Imeli so tudi radijsko oddajno in sprejemno postajo, s katero naj bi vzdrževali zvezo z Milošem Staretom pri Narodnem odboru v Rimu.
Naslednji Bitenčev greh je bil v tem, da je v Rimu skupaj s Križmanom in Šmajdom izdal brošuro »Slovenci v boju za svobodo v dobi okupacije«. Snov za to delo so sestavljavci delno povzeli po medvojnih knjigah »V znamenju Osvobodilne fronte« in »Črne bukve«. Konec leta 1947 je Bitenc v Gorici natisnil letak »Slovencem za novo leto«. Leta 1946 in 1947 je več svojih poročil poslal v ZDA duhovniku dr. Gabrovšku, »da bi s tem podkrepil gonjo proti FLRJ«.
Bitenc je bil obtožen tudi zaradi medvojnega delovanja v Slovenski legiji in pri četnikih. 13. septembra 1944 so četniki Gorenjskega in Notranjskega odreda prišli na partizansko ozemlje v Žiri. Pohod je neposredno vodil kapetan Kuhar, toda prisoten je bil tudi Bitenc, zato naj bi bili kriv za smrt zdravnika dr. Demšarja in štirih Žirovcev, ki so jih četniki tedaj ustrelili. 4. oktobra zvečer so četniki Gorenjskega in Dolenjskega odreda prišli v bližino Lahovč na Gorenjskem. Z njimi je bil tudi Bitenc. Partizani, ki za prihod četnikov niso vedeli, so tisto noč napadli domobransko postojanko v Lahovčah. Napad bi verjetno uspel, če ne bi v odločilnem trenutku vmes posegel Gorenjski odred pod vodstvom Bitenca in Borštnarja. Lahovška postojanka je bila tako rešena. Bitenc naj bi bil kriv, ker je s tem preprečil partizansko zmago in škodoval osvobodilnemu gibanju. Naslednji težak prestopek, ki so ga očitali Bitencu, naj bi bila izročitev petnajstih angleških in ameriških letalcev Nemcem. To izročitev so četniki Dolenjskega odreda opravili 22. januarja 1945 na Selu blizu Javorja pri Ljubljani. Bitenc je trdil, da je Dolenjski odred to res nerazumljivo dejanje naredil brez njegove vednosti in proti njegovi volji.
Dr. Doklerja so med drugim obtoževali, da je zadrževal in razširjal prepovedano literaturo. Baje so pri njem našli brošuro »Slovenci v boju za svobodo v dobi okupacije«, letak »Slovencem za novo leto« in pismo Sv. stolice o volitvah, kjer najdemo tudi tale stavek: »Katoličani morajo glasovati samo za tiste kandidate, o katerih je ugotovljeno, da bodo spoštovali pravice v zasebnem in javnem življenju. Če pa nobena kandidatna lista tega ne zagotavlja, imajo dolžnost glasovati v skrinjico brez liste.«« Ko je pomočnik tožilca vprašal Doklerja, če pozna vsebino te okrožnice o volitvah, je Dokler odgovoril: »Seveda jo poznam. To so splošna moralna navodila, ki so jih vedno dajali. Edino zadnji stavek je prikrojen za naše razmere.« Priznal je, da je preko Križničeve poslal v inozemstvo Stepinčev zagovor.
Vinka Zora je pomočnik tožilca vprašal, če kaj ve o brošuri »Živalska farma«. Zor je povedal, da je slišal, da ta brošura grobo govori o razmerah v Sovjetski zvezi. Pomočnik tožilstva je nadaljeval: »Ali ni to klevetanje zavezniške države, ki nam je pomagala v vojni in sedaj v delu graditve in obnove?«
Alojzija Kreka so med drugim vprašali, kakšna je bila »vloga duhovnikov, ki so bili poslani na Gorenjsko«. V pozni jeseni 1944 so namreč odšli na Gorenjsko štirje duhovniki: Jože Cvelbar, Janez Dolšina, Boris Kerc in frančiškan Fortunat Zorman. Že leta 1941 so Nemci pregnali skoraj vse gorenjske duhovnike, sedaj pa so te duhovnike tolerirali, ker so uradno nastopali kot domobranski kurati. Ljudska pravica je poročala 15. aprila 1948, da je Krek na vprašanje o vlogi teh duhovnikov takole odgovoril: »Oni so, izrabljajoč versko naziranje Gorenjcev, dokazovali, da je po katoliškem nauku sodelovanje s komunistično partijo nemogoče. Torej so že s tem svojim oznanjevanjem ljudi nujno odvračali od osvobodilnega gibanja.«
Na razpravi je bil zaslišan tudi škofijski tajnik dr. Stanko Lenič, ki je bil že prej zaprt in obsojen. Z njim naj bi bili zlasti povezani dr. Dokler, ing. Dimnik in Marija Kernc, ki je delala na škofiji pri listu Oznanilo. Časopisi so poročali, da je dr. Lenič s svojim pričevanjem »razkrinkal lažne zagovore Doklerja, Dimnika in Kernčeve«. V resnici ni bilo tako. Ing. Dimnik na primer sploh ni vedel za delovanje Bitenca in njegove skupine. Dimnikova sinova dr. Božo in Marko sta leta 1990 pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper njunega očeta. V zahtevi sta navedla, da je pri ing. Dimniku šlo za skonstruirano obtožbo in sodbo. Pri tem sta se opirala tudi na pričevanje dr. Leniča. Vrhovno sodišče je njuno vlogo sprejelo in ji ugodilo.
V zaključnem govoru je javni tožilec Vlado Krivic povzel glavne poudarke procesa: »Že proces proti Rupniku, Rožmanu, Kreku in drugim je razkril pred slovenskim narodom in pred vso svetovno javnostjo njihovo zločinsko in izdajalsko vlogo. Pokazalo se je, da je pobegli Krek vodja vsega narodnega izdajstva in glavni organizator vseh vojaških in propagandnih akcij proti slovenskemu narodu. Vloga belogardizma, četništva in katoliške Cerkve je že doslej popolnoma razkrinkana s procesi proti Rupniku, Mihajloviču, Stepincu, Nagodetu in drugim. Sedanji proces pa ponovno in še bolj nazorno dokazuje zločinsko vlogo obsojenega vojnega zločinca Mihe Kreka v času okupacije, njegovo odgovornost za zločine belogardističnih in četniških organizacij na vsem slovenskem ozemlju in njegovo sodelovanje z gestapom, kakor tudi vlogo Cerkve.
Sodba je bila izrečena v petek, 16. aprila 1948 popoldne. Bitenc in Soklič sta bila obsojena na smrt z ustrelitvijo in na trajno izgubo vseh državljanskih pravic. Rehar, Zekar in Krek so bili obsojeni na kazen dosmrtnega odvzema prostosti in na trajno izgubo državljanskih pravic, drugi pa na večletne zaporne kazni in na izgubo državljanskih pravic. Časopisi so o sodbi poročali takoj naslednji dan. Obenem so že napovedali začetek dachauskega procesa proti Diehlu in soobtožencem: »Med vojno v Dachauu gestapovski agenti in brezčutni fašistični morilci, po vojni pa v službi zapadnih imperialistov kot špijoni, diverzanti in rušilci petletnega plana.«
V Ljudski pravici je 19. aprila 1948 izšel članek pisatelja Miška Kranjca z naslovom: Pustite male k meni – Povest naših dni. Svojo povest Kranjec začne z opisom srečanja dveh žensk v neki cerkvi. Ko se prepoznata po podobici, na kateri je Jezus z otroki in kjer piše: Pustite male k meni, si izmenjata neke zavitke in odideta vsaka na svojo stran. V drugi cerkvi se srečata ženska in moški – Radivoj Rehar. Ponovi se obred iz prve cerkve. Nato pisatelj nadaljuje: »Tako bi se lahko začela ena od povesti naših dni. Ni napisana in najbrž ne bo nikoli. Material zanjo so zbrali organi ljudske oblasti in zdaj ga je sodišče razgalilo pred slovenskim ljudstvom in pred svetom. Pred sodno mizo, pred obličjem slovenskega ljudstva, stoji dvanajsterica s svojim vodjem Mirkom Bitencem na čelu. Bivši profesor, strah in trepet dijakov od Murske Sobote mimo Celja do Ljubljane, bivši poslanec žalostne diktature v stari Jugoslaviji, diktator v svoji družini […] bi najbrž kot tak končal svoje življenje in presedal vsem, s katerimi bi se bil srečal. Toda vojna je v njem prebudila dotlej neizkoriščene sile […]
Vsak obtoženec na tem procesu ima svojo zgodbo, vsi pa so si podobni v tem, da so bili vohuni in izdajalci. Idej niso imeli, niso jih potrebovali. Rabotali so samo za denar. Ideje so prepustili Mihi Kreku, Vatikanu, Angležem in Amerikancem. – Kam, vi mali? Kdo vas ne pusti? In k komu bi radi? – Pri tej razpravi se je pokazalo, da jih ljudska oblast ne pusti na javko k Mihi Kreku ter prek njega v Vatikan, k Angležem in Amerikancem.
Cerkev se je vedno kaj rada postavljala v ganljivo držo in klicala svetu, naj pusti male k njej. Ta ‘pustite’ ima lahko tudi značaj pretnje. Tu ne gre za otroke, ampak za odrasle ljudi, neredko tudi duhovnike, ki jih zaradi izdajstva prej ali slej zanese pred sodišče. In takrat kaj rada pride pretnja: Pustite male k meni!
Narodi, ki so se osvobodili, niso več mali. Postali so veliki in nepremagljivi. Tudi pri nas je tako. ‘Mali’ so samo še posamezniki, ki tavajo po naši zemlji brez vsakega odmeva, zbirajo podatke, jih ponarejajo in spravljajo čez mejo. – No, ljudstvo bo tudi v bodoče pazilo na te male, da jim prepreči vrnitev k njim.«
Tako pisatelj Miško Kranjec. Ali bo preveč, če vprašamo, kakšno idejo je imel on, ko je pisal ta pamflet? Ali ni morda pisal po naročilu ali pa za denar?
Še en ugleden slovenski kulturnik se je oglasil tiste dni. Dopoldne 26. aprila 1948 je v Ljubljani vojaško sodišče izreklo sodbo petnajstim obtožencem dachauskega procesa. Samo nekaj ur kasneje se je v veliki unionski dvorani začel II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije. Začetni govor je imel predsednik izvršnega odbora OF, književnik in kritik Josip Vidmar, ki je med drugim rekel: »Danes se vedno ostreje ločujeta dva tabora, eden izmed njiju človečanski, progresivni, rešilni tabor, drugi pa tabor zverstva, stagnacije, mračnosti in pogina. Središče človekovega naprednega tabora je Sovjetska zveza, ki jo vodi in miselno hrani komunistična partija … Spričo tega je za nas ogromnega pomena dejstvo, da predstavlja Osvobodilna fronta delovno ljudstvo, strnjeno okrog komunistične partije. Osvobodilna fronta je in mora biti edinstvena in edina politična formacija v slovenskem življenju. Ljudje, ki niso za Osvobodilno fronto, se nujno odtrgajo od celote slovenskega naroda in padajo vse globlje, vse do odpadništva in zločinstva, kar nam v zelo ostri luči kažejo procesi zadnjih dni pred našimi sodišči. Izven ali poleg Osvobodilne fronte ni mogoče stati, mogoče je biti samo v Osvobodilni fronti ali proti njej.«
Ni dvoma, da sta bila prispevka Miška Kranjca in Josipa Vidmarja že vnaprej predvidena v scenariju celotne predstave. Lahko rečemo, da Bitenčev proces ni bil toliko proces proti Bitencu in soobtožencem kot proti celotnemu slovenskemu protikomunističnemu gibanju. Peščico nosilcev tega gibanja, ki so še ostali živi, je bilo treba na vsak način oblatiti in diskreditirati. Vsaka misel na demokracijo je bila že vnaprej obsojena kot mračnjaštvo in izdajstvo.

Tretji proces

Skoraj eno leto po aretaciji profesorja Bitenca in dogodkih v Šentjoštu so 4. januarja 1949 zaprli štiri člane Malovrhove družine iz Šentjošta: očeta Pavla, mater Marijo, sina Adolfa in hčerko Jožefo. Nekaj dni kasneje so aretirali vrhovskega župnika Franca Ramšaka, podlipskega župnika Alojzija Tometa in rovtarskega župnika, profesorja Stanka Jegliča ter njegovo gospodinjo. Naknadno so skupini pridružili še Marijo Hladnik in Antona Mrljaka iz Rovt ter Leopoldo Fortuna iz Logatca. Obtožili so jih, da so sodelovali z Bitencem in njegovo skupino, brali in širili ilegalno literaturo ter prenašali ilegalno pošto. Malovrhove so še posebej obtožili, da so že leta 1945 dajali zavetišče skrivačem, med katerimi je bil tudi Malovrhov sin Albert. Župnika Ramšaka in Tometa so obtoževali tudi »sodelovanja s četniki v boju proti NOV med vojno in zbiranja poročil o NOV, ki so jih četniki izročali tuji imperialistični službi«.
Dne 19. maja 1949 je bila v Ljubljani pred Okrožnim sodiščem razprava, ki jo je zopet vodil sodnik Ludvik Jezeršek. Obtoženci so bili obsojeni na zaporne kazni in na izgubo državljanskih pravic, le Jožefa Malovrh je bila zaradi mladosti obsojena na poboljševalno delo. Pavel Malovrh in Anton Mrljak sta bila obsojena še na zaplembo celotnega premoženja. Pavel Malovrh je kmalu zbolel. Konec oktobra 1949 so ga premestili na zaporniški oddelek ljubljanske bolnice, kjer je 11. novembra 1949 umrl. Hčerka je bila tedaj že na prostosti in bi s sorodniki uredila vse potrebno za pogreb v domačem kraju, pa ni dobila dovoljenja. Kot izobčenca so ga tiho pokopali na zapuščenem delu ljubljanskih Žal. Žena Marija in sin Adolf sta v zaporu zvedela za očetovo smrt, toda na pogreb ju niso pustili.
Poglejmo še odlomek iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča: »Proces proti Bitenčevi špijonski organizaciji je razkril, kako je emigracija v službi in po navodilih imperialistične obveščevalne službe delala na tem, da se z nasiljem odpravijo pridobitve NOB, to je federativna ureditev države, enakopravnost, bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in ljudska oblast, ter vzpostavi vladavina politične in gospodarske odvisnosti od inozemstva. Razkril je, da se je Bitenc v svojem delovanju za tujo imperialistično službo oslanjal na del protiljudske duhovščine, ostanke BEGA in na kulaške elemente, da je za to izrabljal tudi verske momente. – Proces proti Ramšaku in sokrivcem pa je prikazal nadaljnjo galerijo ljudi iste miselnosti, zvestih nasprotnikov nove stvarnosti, pripravljenih ob vsaki priliki biti na uslugo sodelavcem njihovih imperialističnih gospodarjev tako v dobi okupacije kakor po osvoboditvi.«
Za popolnejše razumevanje sodnih razprav proti Bitencu in tistim, ki so z njim res sodelovali ali pa so bili samo obdolženi sodelovanja, bi bilo treba še marsikaj povedati. Naj tu omenimo, da so že konec leta 1947 v Dornberku pri Gorici zaprli cerkovnika Jožeta Berceta in nekaj drugih. Obdolžili so jih delovanja za tujo obveščevalno službo. Tudi po procesu proti župniku Ramšaku in Malovrhovim so se še vrstile preiskave, zaslišanja in aretacije. OZNA je povsod videla zveze z Bitenčevo skupino. Njeni agenti so bili stalno na preži, vsaka senca jim je bila nevarna, vsaka beseda sumljiva.

Opis slike: Velika množica poslušalcev se je vse te dni dopoldne in popoldne zbirala pred sodiščem v Ljubljani, v petek zvečer, ko je bila izrečena sodba, pa se je pred sodno palačo zbrala večtisočglava množica, ki je z zadoščenjem in odobravanjem sprejela pravično sodbo, izrečeno v imenu svobodoljubnega in suverenega ljudstva. (Ljudska pravica 18. apr. 1948)

Glasovi in odmevi

O Bitencu in njegovi organizaciji se je leta 1948 in kasneje precej govorilo. Poleg uradnih poročil o procesih so se pojavile tudi različne govorice o skrivačih in njiho
vih zvezah. Večkrat je take govorice širila OZNA sama, da bi spodbudila med ljudmi pogovore o temah, katerih so se sicer izogibali. Ljudje so zaradi tega bili prestrašeni in zbegani. Nemalokrat so celo resnične dogodke imeli za izmišljene in lažne. Marsikdo je začel misliti, da so tisti, ki se na ta ali oni način upirajo totalitarni oblasti, krivi za nasilje oblasti nad ljudmi. Tako so celo v emigraciji nekateri začeli obsojati Bitenca in njegove sodelavce. Zdelo se jim je namreč, da je vsak poskus odpora proti totalitarni oblasti nesmiseln in brezupen.
Jakob Žakelj, ki se je 30. januarja rešil iz obroča, je v začetku aprila 1948 prišel nazaj v Italijo. V naslednjih tednih je precej podrobno opisal dogodke, ki jih je bil sam doživel ali pa o njih zvedel od drugih. Bil je prepričan, da je bil Bitenc izdan v Ljubljani. To potrjuje tudi Mitja Ribičič, ki se je o Bitencu razpisal leta 1984 v Naših razgledih. S člankom De mortuis nil nisi bene (O mrtvih samo dobro) je odgovoril na očitke Matevža Krivica, med drugim tudi zaradi dachauskega procesa. Povedal je, da pri pripravi dachauskega procesa ni sodeloval, ker je ravno tedaj zbiral gradivo za proces proti Bitencu. Piše, da so »tega belogardističnega polkovnika najprej lovili po hribih v okolici Ljubljane,« nazadnje pa so ga januarja 1948 aretirali v Ljubljani.
Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je leta 1988 izšla knjiga Neminljiva Slovenija. V tej knjigi je Ciril Žebot popisal svoje spomine in spoznanja o novejši slovenski zgodovini od prve svetovne vojne do leta 1987. Na več mestih govori tudi o Bitencu. Junija 1945 se je z njim srečal v Vetrinju. Pričakoval je, da bo od njega zvedel kaj več o tragični izročitvi domobrancev, toda Bitenc je baje bil zelo redkobeseden. Morda je Žebot prav iz tega srečanja potegnil domnevo o vzrokih Bitenčevih nevarnih obiskov v Ljubljani. Na strani 343 svoje knjige takole piše: »Ne poznam ozadja Bitenčevega odhoda v Slovenijo. Ker pa je tedaj bilo bore malo verjetno, da ga v Sloveniji ne bi odkrili, ulovili in usmrtili, se mi Bitenčev obisk v Ljubljani zdi kot podzavestna samoizročitev. Mogoče se je čutil krivega za vetrinjsko tragedijo, čeprav je ni povzročil – to so opravili partizani z angleško pomočjo. Mogoče mu je vest očitala, da je s člani begunskega vodstva ni znal preprečiti ali vsaj zmanjšati. – Bitenčeva in mnogih drugih utvara o Slovenski narodni vojski na Vetrinjskem polju prav nič ne zmanjšuje brezobzirnosti in nemoralnosti Britancev. Ta vojnopolitična utvara vodilnih slovenskih demokratičnih aktivistov je posebno močno pokazala, kako brezmejno so zaupali v tiste vzvišene cilje zahodnih zaveznikov, ki sta jih z Atlantsko listino 12. avgusta 1941 oznanila svetu Roosevelt in Churchill.«
Najboljši poznavalec Bitenca in njegovega dela je nedvomno profesor Janez Grum, ki je z njim sodeloval med vojno pri Slovenski legiji, bil priča dogodkov v Vetrinju leta 1945 in se nato z njim srečeval v Italiji do zadnje poti v Slovenijo. Profesor Grum je raziskal in pripravil za objavo številne sezname in zapiske, ki so bili najdeni v Bitenčevi zapuščini v Gorici. Ti zapiski bodo dragocena pomoč zgodovinarjem, ki bodo obravnavali zgodovino slovenske protirevolucije v letih 1944 in 1945. Značilno je, da je Bitenc te zapiske vztrajno nosil s seboj. S tem lahko pojasnimo točko obtožnice proti župniku Ramšaku, da »je jeseni 1946 prejel od Bitenca seznam domobranskih oficirjev, ki so bili leta 1945 vrnjeni iz Koroške našim oblastem, z nalogo, da preveri, kje so ti oficirji, zaradi povezave s špijonsko-diverzantsko organizacijo.« Bitenc je prav gotovo vedel, da domobranski oficirji niso več živi, toda ker je seznam imel pri sebi, ga je dal župniku, ki se je za to zanimal.
Profesor Grum pripoveduje, da ga je bil Bitenc povabil, naj bi se mu konec novembra 1947 pridružil na poti v Slovenijo. Ker se mu je Bitenčev načrt zdel premalo premišljen in utemeljen, je povabilo zavrnil. Namesto Gruma se je nato skupini pridružil stotnik Božo Berlot. Baje je Bitenc včasih bil preveč ambiciozen. Zdi se, da se je zaradi ambicioznosti tu in tam spustil v preveliko tveganje, zanemaril pa pri tem konspirativnost. Glede pohodov v Slovenijo je bil res povezan z Angleži in Amerikanci, ki so želeli čimveč zvedeti o položaju v Sloveniji. Tudi nekateri vodilni slovenski emigranti so mislili, da je Angležem in Amerikancem treba nekaj pokazati. Jakob Žakelj in drugi Šentjoščani so že poznali pot od Gorice do Šentjošta. Življenje v taborišču jim ni bilo všeč. Pogrešali so svoje domače, domača polja in gozdove. Kljub nevarnosti so zato sprejeli nalogo, ki jim jo je predlagal Bitenc. Bili so prepričani, da s tem pomembno pomagajo pri delu za boljšo, demokratično Slovenijo. Vedeli so, da so Angleži izdali njihove brate in sovaščane, toda to ni moglo preprečiti njihove vere, da še ni vse izgubljeno, da je treba delati naprej.
Ni dvoma, da so Bitenc in sodelavci opravili dobro delo, ko so pomagali na varno ljudem, ki bi brez te pomoči izgubili življenje ali pa leta in leta trpeli v ječi. Treba pa je priznati, da so izredno veliko tvegali in pri tem ogrožali tudi svoje družine ter vse, ki so kakorkoli bili v zvezi z njimi. Lahko bi rekli, da so bile pozitivne strani Bitenčevih povojnih poti v Slovenijo majhne, minusi pa veliki tudi zaradi tragedije, ki je na koncu doletela njega in njegove sodelavce.
Ali bo kdaj narejena poštena ocena o tem, kakšne so bile dolžnosti in pravice narodnega poslanca, ki je bil izvoljen na volitvah leta 1938 in je doživel v Sloveniji okupacijo in revolucijo? Kakšne so bile dolžnosti častnika, ki je bil prepričan, da je njegova funkcija v aprila 1945 oklicani Slovenski narodni vojski zakonita in obvezujoča? Na procesu proti Bitencu kot tudi na drugih procesih je bilo neštetokrat ponovljeno, da so obtoženci med vojno bili sodelavci okupatorja, po vojni sodelavci zahodnih imperialistov, vedno pa sovražniki in uničevalci lastnega naroda. Toda tožilci in sodniki, ki so te obtožbe ponavljali in izrekali sodbe v imenu ljudstva, so prišli do svoje oblasti po poti revolucije. Še po koncu vojne je kri tekla v potokih. Tisoči nedolžnih so izginili v kraških jamah in v rovih opuščenih rudnikov. Na to se Miško Kranjec v svoji Povesti ni spomnil. Nihče zaradi tega še ni stopil pred sodišče, da bi vsaj povedal svojo zgodbo. Da bi povedal, kaj jih je tedaj podžigalo k tako strašni moriji! Ko se bo to zgodilo – če se bo zgodilo – bodo tudi Bitenčevi procesi dobili neko ravnotežje.