Avtor: Janez Gorenc

Ko pišem ta članek, poteka ravno 48 let od tistih majskih dni. Čeprav je minilo že skoraj pol stoletja, pa je vendar spomin v meni na te dogodke še izredno živ. Bili so to dnevi, ki so velikemu delu slovenskega naroda prinesli dobesedno neizmerno trpljenje, tisočerim celo smrt.
Da se vse to ne bi pozabilo, bom skušal na kratko opisati beg slovenskih ljudi na Koroško in življenje v taborišču v Vetrinju, kakor sem ga doživljal jaz.
Naj bo to hkrati tudi spodbuda preživelim, da napišejo spomine na tiste tragične dni. Zelo malo je namreč zapisanega o teh dogodkih. Zato je treba popisati vse, česar se spominjamo. Čas beži in vsi smo že v letih.
Majski dogodki leta 1945 so se zvrstili s filmsko naglico. Vojna se je končevala. Hitler si je v Berlinu sodil sam. V Trstu so že bili partizani in Angleži. V Ljubljani je bila 3. maja zvečer na Taboru proglašena slovenska vlada. Oblast sta prevzela Narodni odbor s predsednikom dr. Jožetom Basajem in parlament, ki mu je predsedoval France Kremžar. To novico sem prebral že naslednji dan v časopisu Slovenec.
V nekaj dneh se je naš položaj na Gorenjskem povsem spremenil. Partizanske brigade so s Primorskega prodirale na Notranjsko. Domobranci in z njimi številni civilisti so se pred njimi umikali v Ljubljano in kasneje naprej na Gorenjsko. V torek, 8. maja, je bil sklenjen mir med zavezniki in Nemčijo. Vojne je bilo uradno konec opolnoči na 9. maj. Ker nam je bila pot na zahod zaprta, nam je ostala edina prosta pot čez Ljubelj na Koroško.

Avtor slike: J. Gorenc

Opis slike: Ljudje in vozovi v Podljubelju 10. maja 1945 J. Gorenc

Tudi sam sem se znašel 9. maja med civilnimi begunci. Od doma sem odšel skupaj z bratom in sestro. Pridružili smo se znancem, ki so potovali na vozeh. Na kolesih in z vozmi smo se pomikali počasi proti Tržiču. Strnjeni koloni se je namreč pridruževalo vedno več novih beguncev in smo tako šele pozno zvečer dospeli do Tržiča. Tu pa se je naše napredovanje ustavilo. Po ozkih tržiških ulicah ni šlo več nikamor naprej. Na stari ozki ljubeljski cesti so se začeli strmi klanci, na katerih niso trpeli samo ljudje, temveč tudi vprežna živina. Vse je bilo utrujeno. Mnogi, zlasti begunci z Dolenjskega, so bili že več dni na poti. Neprespana prva noč potovanja se je tako vlekla v nedogled. Naj spregovori moj tedanji dnevnik.
10. 5. (četrtek, vnebohod)
Ves dan smo utrujeni pešačili po cesti proti sv. Ani, vendar predora nismo dosegli. Prevelik je bil naval na ta nedograjeni prehod, vsi so hoteli priti čimprej na koroško stran. Ustavili smo se tudi mi in se utaborili na travnikih pod Jurjevo domačijo pri sv. Ani. To drugo noč smo prebdeli kar na zavrženih avtomobilskih sedežih. Vso noč se je množica beguncev pomikala naprej proti predoru. Zmeda je bila vedno večja. Ker je bil predor še nedograjen, je voda s stropa in sten zalivala tla, da so bila polna blata in brozge. Bilo ni seveda nikakršne osvetlitve. Dogajale so se tragične stvari. Domobranci so morali z orožjem od Nemcev izsiliti prehod, da so lahko skozi predor šli tudi kmečki vozovi.
11. 5. (petek)
Tudi tega dne nismo mogli priti do tunela. Naša skupina se je zato pozno zvečer odločila, da gremo raje peš po strmi cesti čez vrh. Pogled nazaj v globel je bil grozoten. Vpitje, streli, jok, vse se je mešalo. Partizani so namreč že pritiskali na zaledje kolone. Pri Tržiču so zajeli veliko voz komore in civilnih beguncev na vozeh. Okrog enajste ponoči smo dosegli vrh Ljubelja. Pod tunelom je divjal silen ogenj in osvetljeval stene Karavank. Gorele so barake, v katerih so še nedavno bivali interniranci, ki so morali graditi ljubeljski predor.
12. 5. (sobota)
Po kratkem počitku na vrhu prevala smo se okrog štirih zjutraj s kolesi spustili na koroško stran. Navzdol je šlo sedaj hitreje.
Šele pred Borovljami smo se okrog osmih zjutraj ustavili. Dolge kolone vojakov in civilistov so morale čakati, da so prišle na vrsto za prehod prek Drave.
Tudi tu so si morali domobranci, že pred našim prihodom, izsiliti pot čez stari dravski most pod humperškim gradom, ki so ga držali partizani. Na drugi strani mosta pa so bili že Angleži. Zelo smo jih bili veseli, misleč, da je konec naših težav. Toda takoj je prišlo hudo razočaranje. Na njihovo zahtevo so morali fantje odložiti orožje. Na cestnem ovinku pod gradom se je dvigal ogromen kup. Z žalostjo so se fantje poslavljali od orožja, ki jim je doslej zagotavljalo varnost. Celovec je bil pred nami, a ga nismo dosegli. Proti večeru so nas usmerili na obsežne travnike v bližini nekdanje vetrinjske opatije.

Avtor slike: M. Kocmur

Opis slike: Ljubljana – Pot na kolodvor M. Kocmur

Avtor slike: M. Kocmur

Opis slike: Na enem vozu: Družina in premoženje M. Kocmur

Avtor slike: M. Kocmur

Opis slike: Prvo begunsko kosilo M. Kocmur

Avtor slike: M. Kocmur

Opis slike: Vetrinj – na začetku dolge potiUredništvo vam bo hvaležno za vsako informacijo glede slik na tej in prejšnji strani, zlasti kdo je kdo M. Kocmur

13. 5. (nedelja)
Sinoči smo se utaborili na prostem. Pod vozovi spimo kot cigani. Le redki so imeli s seboj šotore, drugi so jih morali napraviti iz kolov in lubja. Ves dan so še prihajali novi begunci, čeprav nas je bilo že doslej na desettisoče. Vedno bolj nam primanjkuje hrane. Kruha ni.
14. in 15. maj (ponedeljek, torek)
Počasi si urejamo taborišče. Postavili smo si zasilne kuhinje, mize in stole. Ljudje si pomagajo, kakor vedo in znajo. Preselili smo se tudi bolj proti gozdu, bližje proti samostanu. Spočetka smo bili kar ob njivi, od koder se je močno prašilo. Vsi ti dnevi so namreč nenavadno topli za ta čas. Tu pod gozdom pa je ugodneje. Blizu je tudi šolska stavba, v kateri so nastanjeni Angleži. Vedno več jih je, polne so jih poti okrog taborišča, v zraku pa vidimo njihova letala. Privajamo se taboriščnemu življenju. Čeprav smo begunci, nas vseeno tolaži zavest, da bivamo še na tleh slovenskega dela Koroške. Obiskujejo nas tudi domačini, Slovenci in Nemci. Z njimi se srečujemo tudi v vetrinjski cerkvi. Čudijo se našemu lepemu petju pri šmarničnih pobožnostih.
16. 5. (sreda)
V vojaškem delu taborišča so spet začeli formirati čete, bataljone in polke.
17. 5. (četrtek)
Polagoma se je taborišče pričelo prazniti. Odšli so že Nemci, sedaj so na vrsti vlasovci, nam pa Angleži obljubljajo odhod v Italijo. Pri Vidmu naj bi bilo zbirališče vseh kraljevih sil.
18. 5. (petek)
Položaj beguncev je vedno težji. Primanjkuje hrane. Mnogi, zlasti Dolenjci, že stradajo. Kako prav bi jim sedaj prišel živež, ki so ga jim zaplenili partizani pri Tržiču.
19. 5. (sobota)
Danes je domobransko poveljstvo izvedlo dokončno formiranje vojaštva. Posameznim enotam so določili poveljnike.
20. in 21. 5. (binkošti)
Med zavezniki je prišlo do nesoglasij glede Trsta in Koroške. Oboje bodo morali partizani zapustiti. S Koroške se morajo na angleški ukaz umakniti do ponedeljka. 21. maja, zvečer.

Opis slike: Vetrinj – nedelja 27. maja 1945. Dan prvega vračanja. Na kamionu mašuje kurat Zorman

22. in 23. 5. (torek, sreda)
Življenje v taborišču poteka vedno bolj po ustaljenem redu. Tu imamo poroke, rojstva in nove maše. Začela se je tudi šola. Med begunci je namreč okrog 400 šoloobveznih otrok, ki jih sedaj poučujejo učiteljice – begunke. Danes sem nameraval s kolesom v Celovec, toda angleški vojaki niso pustili nikogar iz taborišča. Zjutraj je namreč od nekod prišlo kakih 10.000 njihovih vojakov, ki so s tanki drveli po obmestnih cestah proti vzhodu.
24. 5. (četrtek)
Življenje v vetrinjskem taborišču nam poteka enolično, brez pravega občutka za čas. Spimo pod vozovi in v kočah iz lubja, kuhamo v sodih, kar še imamo. Pravijo, da nam bodo Angleži čez 2 dni začeli deliti kruh. Danes že ves dan dežuje, kar zelo slabo vpliva na nas, ki čepimo pod kmečkimi vozovi. Tudi sanitarne razmere so vedno slabše. Pojavljati se je začela še ena nadloga: uši.
25. 5. (petek)
Vreme se je izboljšalo, ne pa razpoloženje, ker še vedno nič ne kaže, da bi se premaknili odtod v obljubljeno Italijo.
26. 5. (sobota)
Spet ves dan dežuje. Težak in duhamoren dan.
27. 5. (nedelja)
V vetrinjski cerkvi smo danes begunci bili pri slovesni novi maši. Pel jo je novomašnik Vinko Žakelj iz Št. Jošta nad Vrhniko, pridigal pa mu je njegov rojak Roman Malavašič. O tem njegovi domači in njegovi farani gotovo nič ne vedo in zato tudi farni zvonovi tam molčijo.
28. 5. (ponedeljek)
Danes zjutraj smo odrajžali. Veseli smo bili, da zapuščamo vetrinjsko taborišče, ki je postalo že zdravju nevarno. Upali smo, da gremo na boljše, kot so nam ves čas obljubljali. Že sinoči so nam sporočili, da gremo danes na pot. Vso noč smo se zato pripravljali. Angleži so nam za popotnico dali tudi nekaj prepečenca. Naša skupina, v kateri so bili večinoma gorenjski domobranci in njihovi svojci, je šla na pot tako prav med prvimi transporti. V jutranjih urah so nas Angleži naložili na odprte vojaške tovornjake. Zapeljali so nas v dolgi koloni spet čez Dravo pod humperškim gradom in potem na desno skozi vasi v Zgornjem Rožu. Oddahnili smo se, videč, da se ne peljemo nazaj proti Ljubelju. Slovenske zastave so vihrale v vetru, v prešernem razpoloženju smo celo zapeli. Pripeljali so nas do železniške postaje v Podgorjah (Maria Elend), ki je poslednja postaja na progi pred Podrožco. Tu so nas Angleži odložili. Na postaji je že stala dolga kompozicija tovornih vagonov. Obhajati nas je začela negotovost; dvom in nemir se nas je polaščal, zlasti še potem, ko so nas angleški vojaki začeli pregledovati in nekateri celo pobirati vrednejše stvari (zlatnino, fotografske aparate). Ko so nas natlačili v vagone in jih zaprli od zunaj, so nekateri skozi zamrežene line že opazili partizane. Lokomotiva je potegnila proti Podrožci. Namesto na zahod proti Beljaku je vlak zavozil v predor v dvojno temo proti Jesenicam.