Avtor: Anton Komotar

Moje ime je dr. Anton Komotar. V naslednjem bom podal nekaj vtisov in spominov iz vojne in revolucije.
Rojen sem leta 1912 na Vrhniki, kjer je bil moj oče petinštirideset let notar. Moja družina je bila po tradiciji liberalno usmerjena. V Ljubljani sem končal humanistično gimnazijo v bivši Tomanovi ulici za Narodnim domom, nato pravno fakulteto na ljubljanski univerzi, takoj nato pa odslužil vojaški rok v Sarajevu in po enem letu postal rezervni oficir jugoslovanske vojske.
Po končani vojni leta 1945 sem bil tri leta po raznih begunskih taboriščih v Avstriji, še več v Italiji, nato pa sem po prihodu v Južno Ameriko živel 4 leta v Buenos Airesu in nato 18 let v glavnem mestu Urugvaja Montevideu. Leta 1970 me je podjetje, kjer sem bil zaposlen v knjigovodskem oddelku, prestavilo v Evropo, najprej v Zürich, nato pa v Nemčijo, kjer sem sedaj upokojen.
Najprej bom poskušal opisati vtise in dogodke iz dobe neposredno po okupaciji, v letu 1941 in v začetku leta 1942. Že poleti 1941 so se začeli kazati prvi znaki OF. Iz pogovorov med znanci in prijatelji sem videl, da je tukaj na pohodu velika, močna organizacija, ki se je kazala v raznih oblikah. Jeseni leta 1941 je bila OF na Vrhniki in najbrž po vsej Sloveniji ali vsaj tedanji Ljubljanski pokrajini že močno razvita. Njen list Slovenski poročevalec je tako rekoč redno prihajal v roke ljudem. Organizirano je bilo tako, da je bil ta list zvečer v Ljubljani tiskan, kurirji in zaupniki so ga raznesli v podeželske kraje, kjer so imeli v podzemnih bunkerjih šapirografijo, tam so list takoj razmnožili in ga naslednji dan prek svojih zaupnikov začeli razširjati med ljudi. Njihova organizacija je bila nekaj do tedaj neznanega. Za hrbtom okupatorja se je razvila organizacija, ki je človeka kar naprej presenečala. Ne samo da je propaganda šla med ljudmi, gradili so se tudi podzemni bunkerji za skrivališča voditeljev, javke, mreža zaupnikov in mreža terencev; v prvi jeseni leta 1941 so se v okolici Vrhnike že pojavili posamezni, takrat še maloštevilni partizanski oddelki. Takoj za tem se je začelo rekrutiranje v partizane in ustanavljanje posameznih oboroženih oddelkov po oddaljenih gozdnih ali hribovskih krajih. V jeseni leta 1941 nisem opazil na Vrhniki nikakršnega drugega delovanja razen delovanja OF. Dvakrat ali trikrat sem šel v Ljubljano in obiskal znance ali prijatelje, da bi izvedel, kakšno je razpoloženje in ali obstaja še kaka druga organizacija razen te, ki sem jo opazil na Vrhniki. Naletel nisem na nobeno sled takega organiziranja, čeprav je bila že nekaj tednov po okupaciji ustanovljena najprej Slovenska legija in nekoliko pozneje še Sokolska in Narodna legija. Na vsak način so morali biti ti krožki zelo omejeni, čeprav so bili v njih idealni ljudje, kajti jaz dolge mesece sploh nisem naletel nanje. Če primerjamo tedanje stanje s šahovsko igro, potem so bili komunisti za več potez pred nami. Ta odločilni naskok ali prednost OF pred njenimi nasprotniki je pravzaprav ostala do konca vojne.
Če primerjamo oba dotedanja ideološka tabora v Sloveniji, liberalnega in katoliškega, potem je v teh prvih mesecih liberalni tabor skoraj popolnoma odpovedal. V liberalnih vrstah je nastopil razkroj. Ne bi rekel, da so bili dotedanji liberalci vsi takoj za OF, posebej ne starejši, vendar ni bilo med njimi nobenega delovanja, če niso že direktno pristopili v vrste aktivistov OF. Katoliški tabor se je odrezal veliko bolje. Tukaj je vsekakor ostala ohranjena mreža strankinih zaupnikov SLS, bili so podeželski župani in krožki, ki so jim bili blizu, krožki bivše prosvete in fantovskih odsekov, čeprav so tudi v njihovih vrstah nastajale vrzeli in so nekateri celo prestopali v OF. Toda v glavnem se je jedro katoliškega tabora v Sloveniji obdržalo, o čemer pri liberalcih ni bilo govora.
Škoda, da se protikomunistično gibanje ni začelo prej. Mnogo sem o tem premišljeval. Gotovo je za to cela vrsta vzrokov, kajti prvi poskusi, da bi komunizem prodrl v slovensko družbo, niso bili narejeni šele po okupaciji, ampak najmanj eno desetletje pred vojno. Bili so to poskusi najrazličnejših oblik, v glavnem prek društev, katoliških in liberalnih. Ne mislim tukaj samo na Kocbeka in druge ljudi, ki so bili pred vojno že močno na levici. Komunistično infiltriranje je potekalo celo desetletje v oblikah, ki niso bile vidne, pokazalo pa se je v vsem obsegu po okupaciji.
Pred vojno sem dobil v roke knjigo z naslovom Moskau ohne Maske. Knjigo je napisal v francoščini neki belgijski konzul. Izšla je leta 1925 in bila takoj prevedena v nemščino. V njej pisec govori o izkušnjah, ki jih je imel kot diplomat v nekdanji carski Rusiji in pozneje v povojni komunistični Rusiji. V njej je nazorno naslikal vsa sredstva, ki jih je uporabljala Kominterna, da bi zrušila svetovni demokratični red in da bi zavladal komunizem. Zelo dobra knjiga je bila to. Meni je odprla oči in mi mnogo pomagala, da sem v tistih prvih mesecih okupacije gledal na položaj drugače, kakor bi morda, če te knjige ne bi bil prebral.
Spominjam se nekega značilnega dogodka, ki govori o infiltraciji komunizma v katoliških vrstah v zadnjih letih pred vojno. Okrog leta 1938 sem odslužil vojaški rok in dobil službo kot pripravnik na vrhniškem sodišču. Delal sem po najrazličnejših oddelkih, da bi si pridobil osnovno sodno prakso. Nekaj časa sem bil tudi zapisnikar pri razpravah. Nekega dne je bila na vrhniškem sodišču tudi razprava, v kateri je neko stranko zastopal dr. Ivan Stanovnik iz Ljubljane. To je bil brat Aleša Stanovnika in oče tistega brkatega Stanovnika, pred leti v Sloveniji tako znanega. Na razpravi sem bil zapisnikar. Po njej se je Stanovnik spustil v kratek pogovor s sodnikom. Poslušal sem ju. Na moje veliko začudenje je advokat hvalil vse, kar je Sovjetska zveza napravila v tistem času. V mojih očeh je do tedaj veljal za uglednega moža katoliškega tabora in sem bil zelo presenečen, ko sem iz njegovih ust leta 1938, tri leta pred vojno, slišal izjave, ki so bile v popolnem nasprotju s tem, kar sem izvedel iz knjige Moskau ohne Maske. Med drugim se dobro spominjam, da je rekel tole: »Pri nas bi morali ustanoviti kmetijske zadruge, kakor so kolhozi v SZ, ki so se izkazali za zelo uspešne.« Tako je govoril veljaven in ugleden katoliški mož. Do tedaj nisem vedel, da sta levičarstvo in komunizem že tako prodrla v katoliške kroge. Nisem poznal politike. Šele pozneje, med vojno in revolucijo, ko je Stanovnikova skupina krepko sodelovala v OF, sem spoznal, v kakšni meri so bili ti ljudje načeti že leta pred vojno.
Položaj je bil v pozni jeseni leta 1941 v Ljubljanski pokrajini tak, da so v mestih in večjih krajih absolutno prevladovali ofarji. V bolj oddaljene vasi niso mogli prodreti, ker je tam še ostala struktura SLS in se je pozneje, sredi leta 1942, rodil odpor. Posebej bi poudaril, da so bili prvi uspehi OF posledica psihičnega stanja ljudi in prodornosti komunističnih voditeljev. Ti so imeli natanko zastavljene cilje in so vedeli, da je bil takrat edini čas, ko jih lahko uresničijo. Na drugi strani pa protikomunistični tabor tega v tistih prvih mesecih ni imel. Iskal je šele poti iz položaja po zrušenju države. Zelo je pazil, da ne bi brez potrebe izzival okupatorja in povzročal krvavih žrtev. Komunisti so bili iz druge snovi. To je vsaj eden od vzrokov za začetni uspeh OF. Na drugi strani pa se je protikomunistični upor začel šele potem, ko so se zgodili prvi umori, ko so tekle kri in solze. Takrat je bil končno tu psihični nagib, da se je v ljudeh pojavil odpor in so protikomunisti zgrabili za orožje. To je ena razlaga za začetni uspeh OF in za upor protikomunističnega tabora proti partizanskemu nasilju in prelivanju krvi.
Že v jeseni leta 1941 so se začeli v Ljubljanski pokrajini prvi umori. Sprva posamični, bi rekel, toda število umorjenih je postopoma, toda nezadržno naraščalo in zavzelo spomladi leta 1942 zelo velik obseg.
V začetku leta 1942 sem na Vrhniki prišel v stik z dr. Stanetom Zupanom, ki je bil odvetniški koncipient pri Marjanu Maroltu. Bil je iz katoliških vrst. Prej je bil na Gorenjskem, v službi pri dr. Šmajdu, poleg tega pa je bil tudi vodja fantovskih odsekov. Drugi, s katerim sem poiskal stik, je bil Štefan Kraljič, takratni vrhniški kaplan, doma z Iga. Skupaj smo prijateljsko in objektivno analizirali stanje. Šele nato sta Zupan in Kraljič poskrbela za stik z organizacijami v Ljubljani. Ne vem, na kakšen način smo dobili zvezo z ing. Martinjakom, vidnim članom Slovenske legije, ki je bil v zvezi s Karlom Novakom, Mihajlovičevim komandantom za Slovenijo. Ta nam je nekega dne, mislim da marca 1942, prinesel na Vrhniko vest, da smo za Mihajlovičevo protikomunistično trojko na Vrhniki z nalogo za nadaljnje organiziranje imenovani: Štefan Kraljič, dr. Stane Zupan in jaz. Ko smo se nato začeli sestajati in razgovarjati, smo kmalu videli, da se na tedanji Vrhniki da pravzaprav zelo malo storiti. Jaz sem poskušal navezati stike z bivšimi Sokoli, člani liberalnega tabora, vendar uspeha ni bilo nobenega. Ali so se že bili odločili za OF ali pa so bili popolnoma pasivni in se sploh niso zmenili za to, da bi kakorkoli sodelovali z organizacijo, ki je bila proti OF.
Več uspeha sta imela Kraljič in Zupan. Imela sta ostanke fantovskih odsekov na Vrhniki; posebno Kraljič je imel okrog sebe določeno število vrhniških fantov, ki so bili pripravljeni sodelovati. Kljub italijanski posadki je bila to zelo nevarna stvar. Samo središče, neposredno središče Vrhnike, v krogu nekaj sto metrov, je bilo ponoči varno. Obrobje mesta, periferija Vrhnike, je bilo že izpostavljeno nočnim posegom partizanov, in tu je bilo ogroženo življenje vsakogar, ki so ga ti zaznamovali. Tako se je tudi zgodilo, da je bil nedolgo potem organiziran atentat na Kraljiča. Maševal naj bi nekega jutra v Sinji Gorici, v vasi, ki je nekaj kilometrov oddaljena od Vrhnike. Tam so čakali, da bi ga umorili, in le slučajno je ušel. Na Vrhniki ni mogel več ostati. Škof ga je poklical v Ljubljano in ga za nekaj mesecev poslal v Rim.

Opis slike: Tiho prihajanje dneva

Ostala sva tako samo dva, Zupan in jaz. Poskušala sva napraviti, kar se je dalo, a to je bilo zelo malo. Drugače je bilo po okoliških vaseh, kjer je partizanski teror pognal kmečke ljudi proti komunizmu. Predvsem je bil to Šentjošt, kjer se je sredi leta 1942 organizirala prva vaška straža. Kmalu po njeni ustanovitvi se je pojavil v naših krajih človek, ki smo ga imenovali kapitan Vidmar. Njegovo pravo ime je bilo Pavle Vošnar. Doma je bil s Štajerskega in so pravili, da je bil pred vojno v jugoslovanski vojski podoficir. Bil je energičen in odločen človek, ki je znal vsaj deloma obvladati tedanji položaj. Dosegel je, da so mu Italijani dopustili vodstvo protikomunističnega bataljona. Poveljeval je vaškim stražam v Šentjoštu, na Zaplani, v Hotedršici in Rovtah. Iz njih je napravil dokaj udarno vojaško silo in z njo kasneje porazil Dolomitski odred.
Bil sem nekajkrat z njim skupaj in name je napravil vtis odločnega človeka. Njegov največji uspeh je bil, kot sem že omenil, v tem, da je spomladi leta 1943 zgrabil in razbil Dolomitski odred. Središče tega odreda je bilo na Ključu, hribu med Polhovim Gradcem in Horjulom. Že prej je bilo proti Ključu nekaj ofenziv. V eni od njih sem sodeloval decembra 1942 tudi jaz kot član novoustanovljene vaške straže na Vrhniki, vendar te akcije niso imele pravega uspeha, dokler ni nastopil Vidmar. Partizani so se namreč večinoma umaknili glavnemu sunku tako, da so bodisi po skritih prehodih prešli bližnjo nemško mejo nad Polhovim Gradcem ali pa so se poskrili po podzemeljskih jamah, deloma pa so se umaknili in razbežali, potem pa se zopet zbrali.
Vidmar pa je, mislim, da je bilo to marca ali začetka aprila 1943, zbral vse štiri postojanke, poslal Italijane, da so zaprli mejo nad Polhovim Gradcem, sam pa zajel veliko število partizanov, drugi so se morali umakniti. Od tedaj na tem področju odreda ni bilo več, vsaj ne v tako grozeči obliki. Ostale so posamezne skupinice, ki pa niso bile nevarne.
Tedanji Dolomitski odred s sedežem na Ključu je imel zelo dober strateški položaj. Na eni strani je imel neposredno zvezo z Vičem in ljubljanskimi ofarji in komunističnimi voditelji, ki so bili tedaj še v Ljubljani, na drugi pa je segal od Polhovega Gradca in Horjula daleč proti zahodu, tako da je obvladoval področje severno od železniške proge Borovnica-Postojna. To področje je bilo tiste mesece, preden je Vidmar razbil Dolomitski odred, zelo nevarno. Številne skupine odreda so neprestano križarile po teh krajih. Brez močnega spremstva se tod sploh ni bilo mogoče premikati. Potem ko je Vidmar opravil svoje delo, pa je bil na tem področju mir vse do konca vojne.
Vidmar je sredi novembra 1942 osnoval tudi vaško stražo na Vrhniki, ki pa ni bila kaj posebnega. Ljudje so bili večji del nezanesljivi in so se izognili novačenju v vaško stražo, če pa so tam že bili, so bili slabi borci. Kljub temu smo, kot sem že omenil, s to vaško stražo sodelovali v akciji proti Ključu decembra 1942. Zraven sem bil tudi jaz. Takrat sem bil prvič v ognju in so prvič žvižgale partizanske krogle okrog moje glave.
Ko smo se vračali z Vidmarjeve akcije na Ključu, smo videli ob cesti v Horjulu skupine partizanskih ujetnikov, ki so jih Vidmarjeve enote zajele. Pretežno so bili to mobiliziranci iz nemške cone. Partizani so jih čez nemško-italijansko mejo nad Polhovim Gradcem spravili v Dolomitski odred. Dobro se spominjam, da je, ko sem šel mimo večje skupine teh ujetnikov, ravno zvonilo poldne. Fantje so se odkrili in molili zdravomarijo. Nikakor to niso bili komunisti, ampak prisilni mobiliziranci. O vsakem od njih bi lahko napisal posebno
zgodbo, zakaj in kako je prišel v partizanske vrste. Bile bi to žalostne in pretresljive zgodbe.
Vidmar je ujetnike spravil v Rovte in jih zasliševal. Večino jih je izpustil, ker res niso imeli nad seboj nobene krivde. Manjše število je predal Italijanom, ki so jih poslali v internacijo. Zgodilo pa se je, da je neko partizanko ustrelil. Bilo je takole:
Na zaslišanje je prišla v partizanski kapi z rdečo zvezdo in ko je zahteval, naj jo sname, je ni hotela. Ko je to ponovno zahteval, je baje rekla: »Kadar bo šla glava, bo šla še kapa!« Nato je začela histerično kričati in zmerjati njega in ves protikomunistični upor z najbolj grdimi besedami in žaljivkami. Vidmar je izgubil živce in jo ustrelil. Seveda je bilo to nepremišljeno dejanje. Vendar moram tu reči, da Vidmar nikakor ni bil krvolok. To dejanje se mu je nekako ponesrečilo. Ko sem pozneje še nekajkrat govoril z njim, sem opazil na njem neko zamišljenost. Na njem je ležala senca, bilo mu je notranje žal tega dejanja.
Vidmar je na eni strani poveljeval vaškim stražam, na drugi pa je bil povezan s Karlom Novakom, Mihajlovičevim poveljnikom za Slovenijo. Ko je junija 1943 četniški odred odšel z Notranjskega na Dolenjsko v Grčarice, je bil zraven tudi on kot oficir tega odreda. Po partizanski zmagi na Grčaricah je bil na Kočevskem procesu obsojen na smrt in še tisti večer ustreljen v Mozlju ali Jelendolu. Tam torej leži grob tega odločnega protikomunista in odločnega moža, ki se ga vedno s spoštovanjem spominjam.
Spomladi leta 1943 se je nahajal nad Vrhniko, nekako med Zaplano in Rovtami, slovenski četniški odred. Junija 1943 se je premaknil z Notranjskega na Dolenjsko. Njegova zadnja postaja so bile Grčarice.
Tedaj sem bil poveljnik vaške straže na Drenovem Griču in poveljeval postojankam v Bevkah, na Drenovem Griču in v Ligojni. S temi tremi postojankami smo nekako zapirali vhod ali prihod proti Vrhniki. Ko sem izvedel, da bo šel četniški odred skozi področje mojih vaških straž, sem jim šel s patruljo nasproti in jih srečal nekje nad Ligojno. Nato sem jih spremljal mimo svojih vaških straž proti Barju, ki so ga potem prečkali in prešli na dolenjsko stran. Ko smo se srečali nad Ligojno, so me prijatelji predstavili komandantu tega odreda. Bil je žandarmerijski major Koprivica, po rodu Srb. Govorila sva morda kakih pet minut. Ob slovesu mi je stisnili roko in mi rekel: »Nije važno, gdje danas koji stoji. Važno je, da se poštuje kralj i otadžbina.« To so bile pač besede srbskega oficirja in srbske mentalitete, ki je v tedanji jugoslovanski vojski prevladovala. V Grčaricah je bil v borbi s partizani težko ranjen in je umrl nekaj ur potem, ko so partizani Grčarice zavzeli in odred uničili. Kakor sem dejal, sem takrat spremljal odred nekako do Loga, kjer so zavili vstran proti Notranjim Goricam in naprej na Dolenjsko. Poslovili smo se, ko je bil že mrak. Spominjam se, da sem dolgo gledal za njimi, kako postave četnikov izginjajo v naraščajočo noč. Videl jih nisem nikoli več.
Odred je imel nalogo, da pride v Grčaricah v stik s četniki iz Like. Zamisel Karla Novaka, Mihajlovičevega komandanta za Slovenijo, je bila namreč ta, da bi dobili pomoč v ljudeh od srbskih četnikov iz Like, skupaj pa bi tam blizu skrajnega roba slovenskega ozemlja ustanovil in organiziral močno četniško bazo. V Grčaricah je odred v hiši, kjer so se utrdili, imel spravljeno veliko zalogo orožja, pušk, puškomitraljezov in municije, da bi slabo oboroženim četnikom iz Like takoj nudil opremo, da bi se lahko priključili.
To snidenje je preprečila italijanska kapitulacija 8. septembra 1943. Manjkala sta samo dan ali dva, pa bi se slovenski četniki združili s srbskimi iz Like. Italijani so z vsem težkim orožjem prestopili na partizansko stran in s svojim posegom preprečili, da bi se obe četniški sili združili. Slovenski četniki, ki so šli nasproti liškim, so se vrnili v Grčarice, liški pa niso mogli naprej proti Sloveniji in so se vrnili v Liko. Zamisel o skupni četniški slovensko-srbski bazi je bila Novakova. Na slovenski strani zanjo niso bili ravno navdušeni, enako tudi ne četniki iz Like, ki jih je vodil Srb Belajac. Oni bi radi ostali v Liki, blizu svojih domov. Danes, ko prihajajo iz Bosne poročila o četniških grozodejstvih in krutostih, se seveda vprašujemo, kako bi bilo, če bi četniki iz Like res prišli na slovenska tla. Ne vemo, kakšni ljudje so to bili, kako bi se vedli, ko bi jih imeli med seboj. Seveda je to vprašanje aktualno šele danes, ko poznamo pobliže srbski značaj in divjanje srbskih četnikov v Bosni. Leta 1943 se o tem ni nihče vpraševal. Vsi smo samo čakali, kaj se bo zgodilo, in se veselili, da bo nastala močna četniška baza na skrajnem robu slovenskega ozemlja.
Dan po tem, ko sem spremljal četniški odred do Barja, je to že izvedelo italijansko poveljstvo na Vrhniki. Po vsem videzu so imeli Italijani bodisi na Drenovem Griču bodisi v Ligojni tajnega zaupnika, ki jih je obveščal o vsem, predvsem o delovanju vaških straž. Mi zanj nismo vedeli. Ko sem prišel na Vrhniko, me je začel zasliševati tedanji italijanski poveljnik na Vrhniki, neki podpolkovnik. Povedal mi je, da je bil to težak prestopek. Zahteval je, naj mu izročim pištolo, naj takoj zapustim vaško postojanko na Drenovem Griču in se vrnem na svoj dom na Vrhniki. To sem tudi storil. Poveljstvo sem predal mlademu Martinjaku, ki je bil bratranec ing. Martinjaka, s katerim sem imel prej zveze.

Opis slike: Ritem in drevesa

Doma me je kmalu nato obiskal poveljnik karabinjerske postaje. Ogledal si me je od nog do glave in naročil, naj pridem na postajo. Opazil sem, da sta ostala po njegovem odhodu pred hišo dva karabinjerja. Vedel sem, da me bodo prijeli in me odpeljali bogvekam v internacijo. Namesto, da bi šel na postajo, sem šel skozi zadnja vrata in čez sosedov plot. Niso me opazili. Izposodil sem si kolo in se odpeljal proti Podlipi, od tam pa na Sv. Tri kralje, vas visoko nad Podlipo in Rovtami. Tam v bližini je ostal manjši četniški odred kakih 10 do 15 ljudi. Ta naj bi imel na eni strani zvezo s Primorsko, na drugi pa prek italijansko-nemške razmejitvene črte z Gorenjsko. Pri njih sem ostal do italijanske kapitulacije. Večkrat sem vodil patrulje. Hodili smo čez bivšo italijansko mejo na ozemlje, ki je pred vojno pripadalo Italiji. Prek nekega župnika iz Spodnje Idrije smo imeli zvezo s primorskim politikom dr. Jankom Kraljem v Gorici. Ti pohodi so bili zelo nevarni. Na eni strani so bili tam partizani, na drugi pa Italijani. Eni kot drugi so nas poskušali uničiti, kakor hitro so zavohali, da smo kje blizu. Nekoč, ko sem padel s svojo patruljo v zasedo v bližini Spodnje Idrije, ko smo hoteli prečkati Idrijco, je šlo za las.
Na tem področju sem prišel v stik z generalnim majorjem Karlom Novakom, ki je bil Mihajlovičev komandant za Slovenijo. Poskušal bom v nekaj besedah opisati tega moža. Z njim sem izmenjal komaj nekaj besed, osebnega stika med nama ni bilo. Živel je v popolnoma drugih sferah. Opazoval sem njegovo početje in ravnanje in prišel do zaključka, da je bil nepravi človek na nepravem mestu. Ko je po okupaciji hotel Mihajlovič imenovati svojega poveljnika v Sloveniji, se je najprej odločil za Jaka Avšiča, ki je potem prebegnil h komunistom. Mislim, da je bil za tem še en neuspel poskus, da bi izbral drugega oficirja, čigar imena pa se ne spominjam. Nato je imenoval Mihajlovič za svojega poveljnika za Slovenijo Karla Novaka. Komandant Slovenije v tistem času bi moral biti na vsak način človek, ki bi bil nekoliko oficirja, nekoliko politika, nekoliko avanturista, zelo odprte glave in gibek. Tak pa Novak ni bil. Bil je tipičen oficir, navajen brez ugovora sprejemati ukaze od zgoraj in jih dajati podrejenim, ne da bi pričakoval ugovor ali pripombo. Poleg tega je bil človek, ki ni imel nobenega smisla za politiko, a bi ga zaradi takratnih razmer moral imeti. Spočetka je bil v dokaj tesni zvezi s Slovensko legijo in vodstvom SLS, ki sta bila v tistem času edina sposobna, da mu pomagata; druge politične sile v tistem času ni bilo. Nekaj časa je z njima sodeloval, potem pa se je začel od njiju oddaljevati. Leta 1943 je bil prekinjen skoraj vsak stik med njim in SLS, kar se je čez nekaj mesecev ob italijanski kapitulaciji pokazalo za zelo negativno.
Značilen za njegovo mentaliteto je bil dogodek, ki sem ga doživel spomladi leta 1943, ko še nisem bil pri četnikih. Ing. Martinjak je prinesel na Vrhniko njegov ukaz, naj mu preskrbimo seznam vseh vojnih obveznikov vrhniškega okrožja. Martinjaku sem rekel: »Poslušaj, Dore, tole vendar nima nobenega smisla, to je neumnost. Kaj bo počel s tako listo. Na njej je vsaj polovica ljudi, ki so že v partizanih ali so ofarskega mišljenja in popolnoma nezanesljivi. Le na majhen del bi se Novak lahko oprl, če bi hotel mobilizirati.« Martinjak mi je odgovoril: »Vem to, a ukaz je ukaz. Tako mi je naročil in njegovo zahtevo moram sporočiti dalje.« Prek neke uradnice na občini sem res dobil seznam
vojnih obveznikov iz leta 1941 in sem ga izročil Martinjaku, ta pa Novaku. Iz tega seveda ni bilo nič. Bilo pa je značilno za tega človeka in njegovo mentaliteto. Ni upošteval, da smo sredi revolucije. Novak je imel v Ljubljani neko žensko, ki je bila ali vdova ali ločenka. Rekli so mi, da ima zelo velik vpliv nanj in na njegovo ravnanje. V Ljubljani je preživel veliko časa. Ko naj bi prišli liški četniki do Grčaric, ga ni bilo tam. Katastrofo Grčaric in četniškega odreda so mu kasneje po pravici pripisovali. Pozneje ga je Mihajlovič zamenjal z generalom Prezljem. Nasploh četništvo v Sloveniji niti za časa Novaka niti pozneje ni imelo posebnega uspeha.
To pomeni, da je bila v prvi dobi okupacije edina možna oblika protikomunizma ta, da smo šli v vaške straže in se tako z orožjem uprli. S tem smo preprečili pohod OF. Za vsakogar od nas je bila ta odločitev, sprejeti od okupatorja orožje ali ne, zelo težka. Zavedali smo se, da imamo pred seboj samo dve možnosti: da ne napravimo nič, da pustimo razvoju svojo pot, skrijemo glave in se rešujemo vsak zase; ali pa, da se z okupatorjevim orožjem postavimo po robu in posežemo v razvoj dogodkov in usodo domovine. Ponavljam, drugih možnosti takrat ni bilo!
V gozdovih so tedaj absolutno prevladovali partizanski oddelki, oprti na dobro razvito mrežo terencev in obveščevalcev. Na drugi strani so večje kraje obvladovali Italijani, ki bi preprečili vsako drugo ilegalo. Zato druge možnosti za nas ni bilo. Odločiti se je bilo torej treba: ali izrabiti okupatorja in z njegovim orožjem preprečevati partizanske zločine ali pa ne narediti nič in tako grešiti proti drugim ljudem, ki so potrebovali pomoč proti partizanskemu terorju. Od takrat, ko je v Šentjoštu počila prva puška proti partizanom, pa do konca vetrinjske tragedije je nujno sledilo prvemu dejanju drugo in temu tretje in tako naprej. Ko smo se odločili za oborožen odpor, vsega tega ni bilo mogoče več preprečiti.
V naslednjem bi podal nekaj misli o vaških stražah. Imele so pozitivne in negativne strani. Pozitivna je bila vsekakor ta, da smo z njimi iztrgali velike kose slovenskega ozemlja iz absolutne oblasti partizanov in njihovih odredov in tako preprečili prelivanje krvi. Slabe strani pa so bile tudi velike. Postali smo odvisni od Italijanov. Njihove koristi pa niso bile naše koristi. Oborožili so nas zelo pomanjkljivo. Nekje iz Italije so privlekli zastarele puške. Pri vlaganju nabojev in uporabljanju so bile puške zelo pomanjkljive. Vsaka posadka vaških straž je dobila samo en lahek mitraljez, čeprav bi potrebovali dva, tri in več. Ti mitraljezi so se zelo radi kvarili. Z njimi je bilo treba ravnati skrajno previdno, sicer je vse skupaj obtičalo. Opreme nam niso dali nikakršne. Bili smo v civilnih oblekah. Od daleč smo morali delati z dolgimi puškami in pisanimi oblekami zelo čuden vtis, najhujše je bilo, da so Italijani omejevali število municije, s katero smo razpolagali. Ta bi zadoščala, če bi se morali spustiti v nepričakovano borbo, za dobro uro, nič več. Vsaka vaška straža je imela svojega zveznega oficirja, ki je prihajal k nam čez dan iz bližnje italijanske komande in gledal, kaj delamo. Pazil je, da nismo imeli kakega drugega orožja, predvsem, da smo imeli zelo malo municije. Poleg tega pa je bil v vsaki vasi med našimi slovenskimi ljudmi kdo, ki so ga podkupili, da je vse ravnanje vaške straže takoj sporočil Italijanom. Pazili so tudi, da vaške straže niso imele med seboj posebnega stika. Vidmarjev bataljon je bil izjema. Verjetno so tu popustili Italijani, ker jih je motil takratni močni Dolomitski odred. Kakor hitro je bila naloga opravljena, so bile vaške straže, ki so bile pod Vidmarjem skupaj, spet ločene. Celotna politika Italijanov je bila taka, da smo bili oslabljeni in odvisni od bližnjih italijanskih posadk in sami nismo mogli storiti nič.
Pri vsem tem pa smo morali biti pripravljeni na to, da bo italijanska vojska morda čisto nepričakovano odšla. Ostali bomo sami, oslabljeni, razkropljeni in med seboj nepovezani. To bi lahko postalo usodno, če smo upoštevali moč partizanskih oddelkov po gozdovih. Nismo se mogli slepiti, da jim bomo kos. O tem sva se veliko pogovarjala z Zupanom, ki je bil poveljnik vaške straže na Vrhniki. Odločila sva se, da na to opozoriva njegovega bivšega šefa dr. Šmajda. V začetku junija 1943 sva se odpeljala v Ljubljano, govorila s Šmajdom in mu podrobno razložila položaj. Videti je bilo, da je tudi že od drugih vedel za ta problem in slabe strani našega položaja. Rekel sem mu: »Sedaj imate priložnost, da to, kar pri vaških stražah manjka, popravite. Ogromna večina vaških stražarjev je članov vaše stranke in če Novak, katerega dolžnost bi to bila, tega noče ali ne more storiti, prosim, da to storite vi! Ni važno, kdo bo to napravil, važno je, da bo storjeno.« Šmajd mi je dal prav. Obljubil je, da bodo to proučili in storili. Čez nekaj časa sem slišal, da je SLS imenovala za hrbtom Italijanov polkovnika Peterlina za poveljnika vaških straž. Rekel pa bi, da to ravnanje SLS ni bilo dosledno. Morda so res nekaj storili, vsega, kakor bi moralo biti storjeno, zanesljivo niso napravili.
To se je pokazalo že čez nekaj mesecev, ko je Italija kapitulirala. Tistega preobrata seveda niso mogli predvideti. Dalo pa se je predvideti, da bodo italijanske čete nekega dne odšle in bodo vaške straže v zelo težkem položaju. Pokazalo se je, da tiste potrebne organizacije ni bilo. Za zgled bi omenil Turjak. Ljudje so begali in bili različnega mnenja, eni za to, da se utrdijo na gradu, drugi, da gredo ven. Tega niso napravili, čeprav je bilo že vsakemu povprečnemu rezervnemu oficirju, ki je bil v vaških stražah, jasno, da se turjaški grad, izpostavljen italijanski artileriji, ne bo mogel dolgo držati.
Če primerjamo nato početje vaških straž na Velikih Blokah ali Begunjah pri Cerknici, vidimo, da je vladal usoden nered. V Begunjah je bil poveljnik vaške straže neki Vojska, brat dr. Karla Vojske, mojega sošolca. Vojska, ki je tam poveljeval, je kot rezervni oficir takoj uvidel, da se mora umakniti. Hotel se je umakniti proti Rakeku. Do tega pa ni prišlo, ker so drugi ugovarjali in niso hoteli ubogati. Tako so Begunje zavzeli partizani, veliko ljudi ali likvidirali ali pa odpeljali na Dolenjsko. Seveda SLS ni mogla z gotovostjo predvideti italijanske kapitulacije, zlasti pa ne, da se bodo italijanski vojaki pridružili partizanom. Vendar bi morala računati tudi na tako možnost. Povedal bom to, kar mislim: SLS je opustila nekaj, kar bi morala storiti in za kar je imela dovolj časa. Tako pa smo plačali to pomanjkljivo organizacijo z žrtvami in krvjo. Zupan je namreč dr. Šmajdu predlagal jasen načrt: Dve, tri ali štiri blizu stoječe vaške straže bi tajno za hrbtom Italijanov povezali tako, da bi tem skupinam imenovali skupnega poveljnika, ki bi v določenem trenutku prevzel poveljstvo nad temi postojankami. V zvezi bi bil s Peterlinom, ki je bil poveljnik vseh vaških straž. Tako bi v določenem trenutku že imeli organizacijo, ki bi delovala prek Peterlina in krajevnih poveljnikov.
Povedal bom nekaj podrobnosti, kako so partizani zavzeli Begunje. Ko so vdrli v vas in začeli iskati po hišah borce in odbirati ujetnike, se je poveljnik Vojska skril, da bi ob prvi priložnosti ušel iz obroča. Ko je partizanski poveljnik Popivoda videl, da ga ne more najti, je postavil v vrsto 10 Cerkničanov. Potegnil je pištolo in rekel: »Če čez četrt ure ne bom našel Vojske, bom začel streljati. Vsakih 5 minut bom ustrelil enega od teh, ki stojijo pred menoj.« Prvi je stal v vrsti moj prijatelj Ferko iz Cerknice, ki mi je vse to povedal. Ko je Vojska zvedel, da bodo padale žrtve, če se ne javi, se je takoj pokazal. Zvezali so ga in poslali na Dolenjsko, kjer so ga ubili. Tako je umrl ta junaški mož, ki ni hotel, da bi namesto njega padali drugi.
Na splošno bi rekel, da je bila disciplina in bojna pripravljenost pri vaških stražah precej manjša kot kasneje pri domobranskih enotah. Kajti ni bilo prave discipline niti prave bojne izkušnje. Nekatere postojanke vaških straž so bile dobre, bojevite, to so bili fantje iz Vidmarjevega bataljona, nekatere pa vojakom niso bile podobne. Vse to je bilo seveda pri domobrancih drugače, takrat so postali fantje udarni in so se znali upreti ter pognati nasprotnika v beg.
Ko sem se leta 1970 vrnil iz Južne Amerike v Evropo, sem v Nemčiji spoznal Miloša Vauhnika. Bil je brat polkovnika Vladimirja Vauhnika, ki je napisal knjigo Nevidna fronta. Miloš Vauhnik je bil pred vojno odvetnik v Mariboru. Pred Nemci se je umaknil v Ljubljano, pozneje emigriral v Italijo, kjer si je v raznih službah služil svoj vsakdanji kruh. Postal in ostal je emigrant do konca svojega življenja in pred nekaj leti umrl v Nemčiji. Pripovedoval mi je tole zgodbo o Kidriču iz prvih tednov okupacije:
»Julija meseca 1941 smo bili v Ljubljani razni begunci iz Maribora. Med njimi je bil tudi moj stanovski tovariš odvetnik Šnuderl. Nekega dne mi je rekel, naj pridem popoldne k njemu v stanovanje v Ljubljani, kjer želi govoriti z menoj pomembna oseba iz OF, ki se je tedaj snovala. Šel sem torej popoldne v Šnuderlovo stanovanje, kjer me je čakal Kidrič. Bil je zelo prijazen. Pozdravil me je in me začel na vse pretege hvaliti in mi čestital k mojemu narodnemu delu v Mariboru. Mene je vse to ujezilo. Prvič me tu hvali človek, ki je bil iz druge generacije in veliko mlajši od mene, drugič pa me hvali človek, za katerega sem vedel, da je komunist, ki se je pred vojno potikal po raznih evropskih državah in se vadil v komunizmu. Na koncu govora mi je dejal, da mi ponuja važno mesto v OF, ki bo ustrezalo meni in mojim zaslugam pri narodnem delu v Mariboru.
Odgovoril sem mu zelo ostro. Rekel sem, da njegov predlog zavračam, da dobro poznam njegove namere in namere OF, ki se snuje. Rekel sem mu, da to vodi v komunizem in v diktaturo stranke, katere cilj je zavladati nad Slovenijo. Vse to sem mu povedal v zelo ostri obliki. Niti besede ni rekel, sedel je za mizo in srepo zrl predse. Jaz sem se ostentativno dvignil, pozdravil prijatelja Šnuderla, Kidriča pa ne in odšel proti vratom. Ko sem šel mimo mize, kjer je sedel, sem videl od strani njegov srepi bledi obraz, ki je brez besede strmel predse. V tistem trenutku sem z gotovostjo zaslutil v njem bodočega množičnega morilca slovenskih ljudi. Vem, da bi me Kidrič dal takoj likvidirati, če bi kdaj naletel name na tako imenovanem osvobojenem ozemlju.«
To je bil torej dogodek, o katerem mi je pravil pokojni Miloš Vauhnik. Drug dogodek, ki je tudi značilen in o katerem mi je pripovedoval, se je nanašal na dobo, ko je bil general Maister v Mariboru takoj po prvi svetovni vojni in je bil med njegovimi vojaki poskus komunističnega upora. Pravil mi je naslednje:
»Bilo je nekega popoldneva. Ravno sem se vrnil iz kasarne v svoje stanovanje in si začel pripravljati skromno kosilo. Naenkrat slišim na cesti krike in posamezne strele. Pomislil sem, da so morda Nemci vdrli v mesto in so se začeli poulični boji. Zgrabil sem pištolo in stekel brez čepice na cesto. Tam sem videl čuden prizor: skupina slovenskih vojakov, Maistrovih borcev, je deloma vinjena korakala po cesti; sem in tja je kdo od njih ustrelil v zrak. Namenjeni so bili proti mostu čez Dravo, da bi prišli v drugo kasarno, ki je bila na njenem levem bregu. Tam pa so že bili obveščeni o tem, kaj se dogaja. Čakala jih je straža Maistrovih vojakov, ki je vse aretirala in razorožila. Pokazalo se je, da je bil to nekak primitiven poskus komunističnega upora proti Maistru. V opoldanskem odmoru, ko v kasarni ni bilo oficirjev, so prišli namreč vanjo trije komunistični agenti, preoblečeni v oficirske uniforme. Vojakom so dali piti, jim začeli prigovarjati, naj se Maistru uprejo, in začeli vzklikati Leninu in partiji. Na ta način so dvignili na noge večjo skupino, ki je na pol vinjena hotela priti v kasarno na levem bregu. Ko je Maister to izvedel, je dal vse tri agente, ki so prišli v kasarno, postaviti pred sodišče. Bili so obsojeni na smrt. Enega je kasneje pomilostil, dva pa sta bila ustreljena.«
To sta dve zanimivi zgodbi o komunističnem delovanju in taktiki. Stari Vauhnik mi ju je povedal pred svojo smrtjo. Glede upora v Mariboru je treba vedeti, da ni bil osamljen. Po prvi svetovni vojni so bili številni poskusi, da bi se vojaki uprli in vzpostavili komunistični režim. Tega je bilo veliko v Nemčiji, posebno pa na Madžarskem za časa Bela Kuna. Če danes pomislim na krvavo leto 1942, se z grozo spominjam mnogih krvavih dejanj partizanskih oddelkov. Nekatera pa so se v mojem spominu zabrisala. Sedaj po 50 letih!
Živo pa se spominjam dveh. Prvo je bil pomor Lichtenbergove družine, drugo pa uboj Hrenovih fantov. Lichtenbergi so bili obubožani grofje in so imeli na koncu samo pravico do ribolova na Ljubljanici. Ribolov so proti plačilu oddajali posameznim ribičem. Imeli so revno hišo tik ob
Ljubljanici, pod Bevkami. Tam so bili napoti partizanom, ki so z italijansko vednostjo dobivali pomoč. Nekoč je vrhniški vlak pripeljal na Drenov Grič vagon z živili in potrebščinami za partizane. Tam so vagon odklopili. Ponoči so prišli partizani, mobilizirali bližnje kmete in ves tovor z vozovi in konji odpeljali čez Barje proti Krimu. Pri tem sta jim bili napoti dve družini: postajenačelnikova na Drenovem Griču in družina Lichtenberg. Obe so na krvav način odstranili. Pri Lichtenbergu ob Ljubljanici niso pobili samo očeta in matere, ampak tudi mladoletne otroke.
Druga je zgodba o Hrenovih fantih iz avgusta 1942. Bilo je skrajno soparno vreme in fantje so spali v pritličju pri odprtem oknu. Skozenj so se priplazili partizani in vse tri odpeljali. Pobili so jih nekje v Žažarskih Rupah, tam nekje za Zaplano. Ti fantje so bili v cvetu mladosti, stari od 23 do 28 let. Tako je slovenska mati v eni sami noči izgubila tri sinove. Kaj takega niso delali niti Nemci niti Italijani. Rešil se je samo četrti brat, ki je imel pokvarjeno nogo in ni mogel hoditi, Mirko Hren, sedaj župnik v Strugah na Dolenjskem.
Ko sem naslednje jutro zvedel, kaj se je zgodilo, sem bil zelo razburjen. Napeto sem premišljeval, kako bi jih rešil. Po glavi so mi rojile vse mogoče možnosti. Na koncu sem uvidel, da ne bi pomagalo nič. Tudi če bi mi uspelo na kakšen način priti do partizanov in bi jih prosil jaz ali pa bi jih prosila Hrenova mati ali pa kak drug človek, ne bi pomagalo. Hiša, od koder so jih odpeljali, ni bila v samem središču Vrhnike, vendar ne daleč od njega. Vidimo, da človek, ki je živel v kraju, kjer je bila italijanska posadka, nikakor ni bil varen. V tistem času proti koncu leta 1942 smo torej živeli pod dvojnim okupatorjem: prva okupacija je bila zunanja, od zunanjih sovražnikov; druga je bila notranja okupacija, to so bili sovražniki partizani, ki so pod krinko OF izvajali teror in uvajali svoj komunistični režim. Če se danes spomnim tistih časov, se jih spomnim s strahom in grozo. V tistih nekaj letih sem spoznal na stotine fantov, vaških stražarjev in domobrancev. Niti eden, ponavljam, niti eden od teh ni bil za okupatorja, vsi so jih imeli za svojega sovražnika. Bili smo uporniki proti notranjemu sovražniku, proti notranjemu okupatorju in se borili za slovensko svobodo.
Srečno, Slovenija! Zbogom!