Avtor: Neoznačeni avtor

Pred približno sedemsto leti je italijansko mesto Padova stalo pred podobno nalogo, kot stojijo danes postkomunistične družbe, posebej gotovo slovenska, kjer je nastop totalitarnega komunizma spremljala državljanska vojna. Kaj napraviti potem, ko se je v družbi spočelo toliko zla in ko je to zlo dobilo toliko vdanih pomočnikov? V naslednjem besedilu, ki ga povzemamo po časopisu Frankfurter Allgemeine, bo bralec lahko spoznal, da smo pri nas še daleč od tega, kar se je zgodilo v Padovi že dve leti po padcu tirana. Pri nas se še ni pojavil kronist, ki bi, čeprav sam udeležen pri nekdanji oblasti, natanko popisal vlado nasilja, žrtve in storilce, zlasti pa se pri nas še ni zgodilo, da bi to besedilo javno brali in ga potem slovesno izročili mestnemu arhivu kot najdragocenejši dokument. Mislimo, da bo ta davna zgodba poučno branje, predvsem pa, da bomo v njej prepoznali svoje vloge.

Sprava pred sedemsto leti.Uvodno besedilo

Dante ga je v svojem Peklu postavil med največje tirane zgodovine k Aleksandru Velikemu in Dionizu iz Sirakuz. Sodobniki so pisali, da je bil tako podoben hudiču kot sveti Frančišek Kristusu. Še v našem stoletju je bila slika grozovitosti, ki so jo povezovali z njegovim imenom, tako živa, da ga je nemški zgodovinar Gerhard Ritter dajal ob koncu Tretjega rajha za zgled demonije moči. To je bil Ezzelino da Romano, pristaš stranke Friderika II., skoraj dve desetletji najmogočnejši človek severne Italije, gospodar Verone, Vicenze in Padove.
Kako je mogoče preživeti takega tirana?
Ezzelino je bil rojen leta 1194 kot potomec nemške plemiške družine iz Trevisa. V plemenitaškem in meščanskem svetu zgornje Italije, ki ga je razjedalo sovraštvo razcepljenih skupin in vodilo maščevanje, se je vztrajno vzpenjal. Pri tem pa se je posluževal takih okrutnosti, da so bile nenavadne celo v tedanjem svetu, in si pomagal z zvitostjo in grozovitostmi, ki jih doslej niso poznali. Leta 1232 je podjarmil Verono in postal s tem gospodar nad dostopom v alpsko dolino Adiže, ki je bila za cesarja strateškega pomena.
Postal je močan kot prijatelj močnejšega. Friderik Hohenstauf ga je priznal, Ezzelino pa je do daljnega cesarja ohranil zvestobo, ki je ni gojil do nobenega svojih številnih zaveznikov. Leta 1236 je padla v njegove roke Vicenza, že naslednje leto pa bogata, po znanosti sloveča Padova. Svojo strahovlado je obdržal v tem mestu dve desetletji. Po Friderikovi smrti ni imel nad seboj nikogar več, kateremu bi se moral pokoravati. Zavrnil je vabljive ponudbe kurije, čeprav mu je grozila s križarskim pohodom. Odpravljal se je na vsakoletne bojne pohode proti lastnim bratom, proti Benečanom in njihovim zaveznikom, pa tudi proti nespravljivemu, sovražnemu rodu Estov. Šele leta 1258 je uspelo koaliciji Estov, Milančanov in Benečanov, da je tiranu na silo iztrgala Brescio. Leta 1259 je podlegel ranam. Svojih zločinov pred smrtjo ni obžaloval. Pokopali so ga v neblagoslovljeni zemlji, njegovo kraljestvo, ki so ga povezovali le nasilje, strah in sovraštvo, pa je razpadlo.
Ernst Kantorowicz v svojem življenjepisu Friderika II. poudarja, da je Ezzelino prevzel od cesarja samo eno lastnost, jo popačil in razvil do skrajnosti: brezobzirno uveljavljanje samega sebe in brutalno voljo do moči. Ta neomejena volja je postala sama sebi namen in s tem nekaj zlega. Avtor ugotavlja, da se je z Ezzelinom pojavil nov tip vladarja, »nelegitimni gospodar in knez, ki se je povzpel na prestol samo z lastno močjo, z nasiljem in zvijačo, svojo strahovlado pa obdržal s tiransko trdoto, strahovanjem, grozovitostjo in strogostjo, vse pa je slonelo izključno na njem samem, na njegovi osebnosti.«

Javni krvni davek

Kakorkoli se bo že iztekla pravda o značajski podobi samodržca, ki so si ga skozi stoletja predstavljali kot pravega demona, ostane dejstvo, da je Ezzelinov pojav izzval pri sodobnikih pisanje zgodovine, ki vsebuje prvo veliko analizo tiranije v poantični kulturi in ga lahko zato prištevamo k značilnim mejnikom psihološkega prikazovanja človeka. Italijanski strokovnjak za zgodovino srednjega veka Girolamo Arnaldi je v svojem znanem mladostnem delu o zgodovinopiscih marke Trevigiane pokazal, kako je neizmerljiva podoba tega tirana dokončno preusmerila takratno mestno kronistiko od posameznih letopisnih zapiskov k razširjeni in celoviti pripovedi po antičnih vzorih. Ravno literarni moči teh pripovedovalcev, predvsem notarja Rolandina iz Padove, ki je začel pisati svojo kroniko le nekaj mesecev po Ezzelinovem padcu in jo dve leti kasneje tudi končal, se moramo zahvaliti, da smo dobili to demonsko mračno podobo tirana in njegovih metod, ki so se tako neizbrisno vtisnile v evropski spomin. Ta preudarni notar našteva, da so Ezzelinovo vladavino od vsega začetka spremljala ovajanja, aretacije, zapori, zasliševanja, mučenja in javne usmrtitve. Povod je bil lahko neznaten. Nekoga so odvedli v zapor samo zato, ker so pri njem našli Ezopovo kritiko tiranov. Vladarjevo bolestno nezaupljivost so umirjale samo pogoste javne usmrtitve. Temnice in zapori so bili prenatrpani. Beremo o nepopisnih razmerah, o vročini, zatohlem zraku, fekalijah, lakoti, žeji, vpitju, joku in škripanju z zobmi. Rolandinova poročila so tako strašna in podobna prizorom iz Dantejevega pekla, ki jih tam samo pripovedujejo, odigravali pa so se na zemlji. Opisi mučenj so bili v razboleli domišljiji tistega časa morda tu in tam pretirani, verodostojni pa so dolgi seznami žrtev in njihovih morilcev, ki jih je na stotine in jih kronist dodaja v posebnih poglavjih.
V zadnjih letih se je tiranova moč stopnjevala do skrajnosti. Ko so njegovi sovražniki zasedli Padovo, je dal v Veroni zapreti stotine padovanskih meščanov in jih ukazal usmrtiti s strašnim mučenjem. Mrtvim so javno sekali glave, ženam rezali prsi in jim jemali novorojenčke. Po Rolandinovih podatkih naj bi to zadnje dejanje zahtevalo kar 11.000 žrtev. Sodimo, da je to število pretirano, dovolj strašna bi bila samo desetina tega.

Pravni akt, spominski akt

Na splošno o kronistovih podatkih ne smemo dvomiti. Za to prepričanje imamo vzroke, ki so le malo manj pomembni kot strašna zgodovina, ki jo pripoveduje. Rolandino je bil zraven. Ves čas Ezzelinovega tiranstva se je kot notar gibal okrog političnih centrov svojega mesta. Zato je osebno poznal tako žrtve kot sluge režima. V začetku Ezzelinovega vladanja je bil nekaj tednov celo varuh pečata padovanske komune in v tej funkciji prisiljen sodelovati. Zraven pa mu je oče, ki je bil tudi notar, izročil sveženj zgodovinskih zapiskov in mu poveril nalogo, da napiše zgodovino rodnega mesta.
Rolandino je tako postal verodostojna in dobro obveščena priča terorja, pri tem pa je bil življenjsko ogrožen tudi sam. Kako so mu ti doživljaji ležali na duši, je razvidno iz naglice, s katero se je spravil na delo. Takoj po Ezzelinovem koncu se je lotil svojega velikega in tudi literarno ambicioznega dela. Dodatno so ga spodbujali uboštvu zaobljubljeni minoriti, ki se jih je tiran vedno bal in jih preganjal. V dveh letih, leta 1262, je bila kronika končana. V zaključku avtor roti prepisovalce, naj ničesar ne spreminjajo. Kako resna je bila njegova skrb, da bi se zgodovinska resnica nepotvorjena izročila potomcem, priča dogodek, o katerem poročajo zadnje vrstice kronike in ki je edinstven v zgodovini zgodovinopisja.
Rolandinovo kroniko so namreč javno brali pred cerkvijo sv. Urbana v Padovi. Navzoči so bili vodilni mestni učenjaki in politiki. Tako so kroniko proučili, potrdili in tudi overili kot pravni dokument. Za tiste čase je bil to nenavaden postopek, ki prav nič ne izgubi impresivnosti in moči, tudi če ga primerjamo s slovesnimi akademskimi razglasitvami knjig in pesnikov na italijanskih univerzah takrat. Družba, ki se je komaj izkopala iz terorja, je poskušala dognati, kakšna je zgodovinska resnica prestanega trpljenja. V prisotnosti ljudi, ki so tiste čase preživeli, so dolge dneve in ure prebirali imena žrtev in njihovih rabljev, opise trpljenja in zločinov. Nazadnje so ugotovili, da je delo zgodovinsko verodostojno, in uradni primerek kronike spravili v mestni arhiv k drugim pravnim listinam.
Ta spominski dogodek je bil neke vrste pravni akt, zraven pa je bil svarilo in nauk, ki naj bi krepil odločenost meščanov, da bi za naprej varovali svobodo, vendar naj bi ne bil pri tem nihče obtožen ali zasramovan. Tako je bilo naročeno v uradnem predgovoru k Rolandinovemu tekstu. Sovraštvo naj bi se končalo, ničesar pa ne bi smeli pozabiti. Padovanci so odklonili tribunal in se odločili za forum.
Kakšna je bila korist? Ne vemo. Mučenim, žalujočim, osamljenim, sirotam in vdovam javni obračun s preteklostjo ni mogel pomagati. Odškodnin niso poznali, zadovoljni so bili samo najmočnejši. Rane, ki jih je zadal tiran, so se zacelile šele po dolgem času ali nikoli. Tolažbo je morda nudila vera v pravičnost v večnosti, misel na muke, ki so čakale mučitelja v peklu. Pri posameznikih pa se je morda vendar povečala razsodnost in zmanjšalo sovraštvo. Iz zgodbe o Ezzelinu ne moremo izvleči nauka, ki bi imel trajnejši učinek. Na koncu velja trezni povzetek Jakoba Burkhardta:
»Tu je bil prvi poskus, utrditi prestol z množičnimi umori in brezmejno ostudnostjo, z uporabo vseh sredstev z enim samim namenom. Ezzelinovi zločini so bili tako groteskni, da ga ni dosegel nihče od naslednikov, tudi Cezare Borgia ne. Dejanja so bila razkrita in opisana. Ezzelinov padec žal ni bil pobuda narodom, da bi vzpostavili pravičnost, in tudi ne svarilo bodočim hudodelcem.«