Revija NSZ

Civilizacijski dolg

Sep 1, 2013 - 11 minute read -

Avtor: Brane Senegačnik

stran: 007




Civilizacija je velika beseda; ena takšnih, ki v angažiranem družbenem diskurzu zadnjih desetletij niso bile priljubljene. Odsvetovale so jih tako boleče izkušnje z velikimi ideologijami moderne dobe kot tudi pragmatični duh postmoderne globalizacije. Morda s svojo »velikostjo« preveč opozarja na tista velika, negotova obzorja življenja, ki so jih krvavo osenčili totalitarizmi, te sekularne religije 20. stoletja, po drugi strani pa je premalo uporabna za kvantificirajočo pamet sodobnega, postrazsvetljenskega liberalizma. Poleg tega ima veliko različnih pomenov in nekateri od teh so zgolj neustaljene, tako ali drugače vprašljive »tehnične formulacije« raznih družboslovnih teorij. Čeprav ena najodmevnejših sodobnih družboslovnih razprav nosi naslov The Clash of Civilisations?, se ameriški politolog Samuel Huntington v njej ni posebej posvetil notranjemu stanju naše, zahodne civilizacije, ki je nedvomno pomembno, če ne ključno vprašanje pri raziskovanju vseh medcivilizacijskih razmerij. (Podobno se tega niso dotaknili premnogi njegovi kritiki.) In zgovoren izraz tega notranjega stanja je ravno izogibanje premisleku nečesa tako temeljnega, kot je lastna civilizacija. V zadnjih desetletjih smo navsezadnje priče velikanskim, zgodovinskim spremembam, političnim, tehničnim in kulturnim (in predvsem spremembam v mentaliteti, v dojemanju življenja), ko se tak premislek tako rekoč sam vsiljuje in je zato njegovo umanjkanje še posebej očitno. Vendar to ni samo navadno pomanjkanje zanimanja ali intelektualne in etične motivacije: negativen in že kar destruktiven odnos do lastnih civilizacijskih izročil je postal nekakšna nenapisana ortodoksija sodobne kulture. Krčevitost, s katero se napada evropska (krščanska) tradicija, daje slutiti v ozadju potlačeno in sprevrženo religozno vnemo. Zavračanje tistega, kar te je omogočilo in te še vedno omogoča, pa je pomenljivo znamenje: znamenje nerazčiščenega odnosa s samim seboj in z resničnostjo. Natančneje rečeno: sodobna zahodna kultura je v nemajhni meri izgubila stik s slednjo. Seveda je res, da kultura (človeško) resničnost sooblikuje in je sama njen del. Vendar je manj od nje; če obstaja v ljudeh močna zavest o tem, je pristna in živa; ko pa začne prevladovati miselnost, da je kultura monopolna proizvajalka sveta, postane nerelevantna, ne glede na to kako kompleksna, sofisticirana in družbeno utrjena je. Lahko se sicer ukvarja s še tako realnimi temami, a je neverodostojna, ker »pravo« resničnost, ki jo presega, nadomešča s svojimi modeli. Bogatejši ko je ta nadomestni svet, dlje je od živete resničnosti. Iz življenj, ki jih živimo, pa ni mogoče izstopiti: zato se pojavlja občutek jalovosti kulture in nemoči civilizacije. Obenem se zaradi utvar o samozadostnosti in zaradi strahu pred resnico krepijo težnje po vsakovrstnem nasilju, tako po poenostavljanju kot po zapletanju, po ustvarjanju zmede in uveljavljanju strogega reda. … Sčasoma lahko pričakuješ pravzprav karkoli …
Na žalost zgornje besede niso teoretično poigravanje. V t. i. zahodnem svetu (če ta pojem sploh še ima uporabno vsebino) se počasi kažejo poteze takšnega stanja, morda še ne naznanjajo, da se bo neizbežno uveljavilo, a so razločne. V Sloveniji je, kot najbrž čutimo, že tu; v vseh mogočih oblikah in odtenkih, ki pogosto presenetijo tudi najbolj pesimističnega opazovalca. Prizadete so več ali manj vse razsežnosti življenja: družbeni in osebni spomin, pričakovanja, gospodarstvo, kultura, šolstvo … Kaj bi sploh naštevali: infekcija z nesmislom je tako rekoč pandemična! Njegovo težo prenašamo po svojih službah, ulicah, domovih; v javnosti in ob najbližjih. In vendar je nekaj teatralnega v tem, ko se začne kdo izmed vidnih akterjev v tej resnični drami absurda sklicevati na vrednote, ki predpostavljajo jasna merila, upoštevanje velike slike zgodovinske resničnosti in zanesljivo argumentacijo: na spodobnost, svobodo, suverenost, resnico ali kratko malo – na civilizacijski dolg. Med takšnimi igralci najdemo primere vseh vrst ali, če smem tako reči, umetnike vseh gledaliških žanrov. Naj za vzorec navedem takšne nastope s treh odrov: s tragiškega, tragikomiškega in farsičnega.

Tragedija


Laik, ki ne more presojati teže pravnih argumentov mag. Matevža Krivica, dobi ob njegovih javnih nastopih vtis nepopustljive zavzetosti »za stvar« in strastne želje prebiti se čim bliže resnici. Nekoč pa sem prebral intervju, ki ga je dal za Mladino, v katerem je izjavil tudi tole:
Spomnim se, da sem leta 1984 izstopil iz Zveze komunistov med drugim tudi zaradi prikrivanja odgovornosti za povojne poboje domobrancev. Tako da še vedno menim, da je naš

stran: 008

civilizacijski dolg, da pride resnica na dan. Drugo pa so očitni poskusi iskanja političnih koristi v današnjih političnih sporih na račun teh dogodkov. Pri tem vprašanju me vedno preseneča, kako močna je potreba po kaznovanju storilcev. Ne po razkritju resnice, prav po kaznovanju storilcev!
Gotovo je izraz velike etične občutljivosti, da je mag. Krivic leta 1984 drugim razlogom za izstop iz Zveze komunistov prištel še prikrivanje odgovornosti za povojne poboje in se pogumno odpovedal članstvu. Manj gotovo pa je, kaj naj bi pomenil civilizacijski dolg, ki ga omenja. Katerim civilizacijskim zahtevam se pravzprav čuti zazvezanega v tem primeru? Razkrijtu resnice, pravi. Torej civilizaciji, katere velika vrednota je resnica (zlasti o družbenih zadevah in zgodovini). Prav; toda razkritje resnice v tem primeru ne more biti samo razkritje imen za poboje odgovornih posameznikov, ampak edinole razkrijte »vse te stvari«, vse zgodbe, ki je do pobojev privedla, ideološke platforme, ki je to zgodbo zasnovala in jo moralno opravičila – skratka, razkritje, ob katerem bi se bržkone prevrnili maliki in zamajali temelji moderne slovenske mitologije. Ali ni tragično v najčistejšem pomenu besede, da tako nepopustljiv iskalec resnice ne gre po svoji poti, samo tu, samo enkrat ne gre, sicer pa vedno, a ravno ta pot bi mu razkrila, na tleh kakšne preteklosti živi – in mi vsi z njim?
Potem sledi še drugi nepričakovani element tragedije: Kdo neki pa je kdaj pri nas imel politično korist od odpiranja travmatične, zamolčane slovenske preteklosti? Komu je to prineslo glasove na volitvah? Koga je zaradi tega obsijala naklonjenost medijev? Kakšna hamártema, kakšna – seveda nehotena – zabloda!
In takoj za tem še ena: potreba po kaznovanju storilcev, ne po resnici … Seveda je mogoče, da je usoda mag. Krivicu pripeljala na pot ljudi, žejne maščevanja. A očitno ni nikoli pripeljala njega na kako od spravnih slovesnosti, kjer se pri maši vedno prosi Boga za žrtve in za pobijalce in za spravo v slovenskem narodu. In očitno mu ni naklonila branja besed Justina Stanovnika, da premišljevanje tistih dogodkov zbuja v človeku usmiljenje za oboje, na poseben način za žrtve in na poseben za ubijalce? Usmiljenje, ki ne izbrisuje zgodovine, temveč upa na Ljubezen, ki je večja od zgodovine in je ustvarila prav vsakega človeka posebej za večno življenje. On bi jih slišal … Da, tragedija, da so šle take besede mimo njega …

Tragikomedija


V razglabljanjih Spomenke Hribar o povojnih pobojih in spravi so se sčasoma začeli mešati tragični in komični elementi. Odkritje usode domobrancev je neizbežno tudi odkritje vrednostnega sveta njihovih ubijalcev in njihove logike, ki je bila hočeš nočeš tudi motor in krmilo partizanstva, ne glede na vso zapletenost zgodovinske situacije in osebnih zgodb. A bolj kot je to jasno, bolj je v njeni interpretaciji zamegljeno.Ta interpretacija je veličastno nemogoč poskus, da bi zaradi odkritij resničnih sadov NOB vse ostalo še bolj tako, kot je bilo. Kot kaže, je glavni vzvod za dosego tega teza o »znotrajistovetnostni razliki med narodnoosvobodilnim značajem odpora in revolucijo«. Kaj pa to pomeni? Da je, preprosto povedano, neko gibanje imelo svojo svetlo in temno plat. To ni nič posebnega, to velja skoraj za vse stvari in za vsakega človeka. Človek, ki je npr. za ceno velikega tveganja in poškodb pregnal roparja iz hiše, potem pa ubil solastnika in si prilastil njegov del hiše, je hraber branilec imovine, obenem pa morilec in ropar. Oboje v enem. Toda znotrajistovetnostna razlika ga v sodobni pravni državi ne bi rešila zapora. Kdor meni, da si zasluži ostati lastnik in obtožuje revanšizma svojce umorjenega solastnika, ker se glasno pogovarjajo o njegovi usodi, razmišlja nenavadno, tako da v ljudeh, ki niso izgubili razsodnosti, zbuja nelagodje in hkrati smeh.
Naj se dotaknem še ene trditve, ki se večkrat pojavlja v tem kontekstu, namreč da so resnico o povojnih pobojih v javnosti razkrivali le nekdanji partizani ali sodelavci OF. Ta trditev je nevzdržna; gotovo je bil Kocbekov intervju za revijo Zaliv leta 1975 pogumno in družbeno pomembno dejanje, vendar je seveda jasno, da so tisoči svojcev že zdavnaj vedeli za usodo tisočev svojih pobitih sorodnikov; niso je poznali v nadrobnostih, saj je niti danes ne, a kako naj bi si razlagali njihovo odsotnost – po vsem, kar se je dogajalo, po vsem, kar so izkusili, kar so vedeli o komunističnih partizanih? Poleg tega pa je ta misel tudi (morda nehote) perverzna: če je bil prepovedan že spomin na izginule (pobite), kaj šele njihovo javno omenjanje, je bila javnost tako deformirana, da v pravem pomenu sploh ni obstajala, tako nepresegljivo različna je bila vednost ljudi o tem, kaj je bilo in česa ni bilo med njimi (žal je tudi ta stavek v neki meri veljaven še danes). Če ne bi bilo v vsem tem toliko žalosti, bi bilo takšno rezoniranje pravzprav komično.

stran: 009

Avtor: Tamino Petelinšek. Strma je potTamino Petelinšek

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Strma je potTamino Petelinšek



stran: 010


Farsa


Niti brutalna napadalnost do Janeza Janše (in vsega, kar hočeš nočeš simbolizira) niti inflatoren jezik nista posebnost Delovega komentatorja Janeza Markeša. Splet okoliščin, ki ga je potisnil na dobro viden družbeni položaj, je kriv, da imajo njegovi neverjetni stavki zaznaven družbeni pomen. Nasprotno pa je njihov slovnični pomen pogosto komajda zaznaven; tako difuzen je, da iz njega ni mogoče sestavljati argumentov, obenem pa ravno ta skrajna površinska razpršenost pri nekritičnih medijskih bralcih ustvarja vtis kompleksnosti in miselne večplastnosti. Namesto argumentov potem na ključnih mestih eksplodirajo apriorne trditve in moralične (ob)sodbe. Intelektualno nabuhel slog in komplicirano zgrajeni izrazi, katerih vsebina je izrazito preprosta, nehote učinkujejo tako kot gledališki žanr, ki ga omenja gornji podnaslov. Farsičnosti tega pisanja, zmesi intelektualne pretencioznosti, moralistične agresivnosti in spindoktorskih vložkov, pravzaprav ni mogoče ponazoriti z odlomki, a nekaj malega vendarle lahko razkrije tudi bolj ali manj naključno izbran kratek primer.
V nekem Markeševem članku o brezplačnikih, ki so izhajali kratek čas v mandatu prve Janševe vlade, stojita tudi tale dva stavka.
Tednika sta delovala kakor koncentrat vseh spornih metod, ki smo jih v Sloveniji v nekem drugem ideološkem okolju kritizirali in obsojali desetletja. Ustavni projekt demokratizacije Slovenije in koncept odprte družbe je tako postal ogrožen najmanj enako kakor v medijskih praksah, ki so bile značilne za preddemokratično in politično nadzorovano Slovenijo.
Ne glede na to, kaj si mislim o teh (in drugih slovenskih) brezplačnikih, je uvodna primerjava povsem deplasirana, tako zaradi razlike med družbenim kontekstom v demokratični Sloveniji in »v nekem drugem ideološkem okolju«, kot zaradi dolžine izhajanja in obsega teh časopisov, zaradi neprimerljivosti celotne medijske situacije v eni in drugi državi; podobno »nečedne« prakse v politično drugače usmerjenih medijih, resnih in rumenih, tiskanih in elektronskih, plačljivih in brezplačnih, ob tem avtor sploh ne omenja. Ne, ugotavlja le to, da sta hujša od vsega, kar so počeli mediji v socialistični Jugoslaviji, in še več: ogrozila sta ustavni projekt demokratizacije Slovenije in koncept odprte družbe bolj (=najmanj enako) kot vsa desetletja komunistične medijske propagande! A kot da to ni dovolj: v zgornjem stavku je povedano, da je bil ta ogrožen že v bivši državi, SFRJ, manj sicer kot v par tednih izhajanja dveh brezplačnikov, a vendarle.
Kaj neki pa je takšno besedovanje? Najprej ni čisto jasno, kaj ta izraz - »ustavni projekt demokratizacije Slovenije«– sploh pomeni (s sprejetjem ustave država že je ustanovljena kot demokratična, demokratizacija je nadaljni družbeni proces, ki sicer temelji na ustavi, a ni samo političen; izraz »ustavni projekt« pa je kvečjemu podoba, toda taka, ki zamegljuje, ne pa razkriva, kar je sicer smoter retoričnih figur, še zlasti pa, kadar se uporabljajo v publicistiki: najbrž je namen Markeševe figure povečati vtis o zločinu brezplačnikov, ki da sta spodkopavala slovenski ustavni red); povsem nesmiselna pa je trditev, da je bil ta ustavni projekt, v kateremkoli mogočem pomenu, ogrožen v SFRJ: ogroženo je lahko zgolj nekaj, kar že je, ustavnega projekta demokratizacije Slovenije pa v SFRJ sploh ni moglo biti: slovenska ustava je v polnem pomenu nastala, ko je stopila v veljavo, to pa je pomenilo konec SFRJ na slovenskem ozemlju. Če pa izraz označuje kar celotno prizadevanje za ustanovitev samostojne demokratične slovenske države, je s to slabo podobo dosežen zares farsičen efekt: dva danes že pozabljena rumena časopisa naj bi bolj ogrozila slovensko samostojnost kot jo je vsa mogočna komunistična medijska mašinerija … Pravzaprav je velika umetnost povedati toliko nerazumljivega v tako malo besedah. Pa je to le kratek odlomek besednih predstav, ki se pojavljajo kar naprej, v tisočih in tisočih izvodov … Občinstvo pa – nekateri odhajajo iz takšnega teatra, drugi se kislo nasmihajo, a mnogi sedijo in gledajo in verjamejo, da ne sedijo na burkaški predstavi, temveč v secirnici, kjer Mojster zarezuje v bolno družbeno telo, da bo iz njega izvlekel resnico. Tema za Hieronyma Boscha …

Epilog


Takšne so, žal, naše stvari. Zdi se, da smo vedno bolj nemočni. Če pa kljub temu obstaja kaj takega, kar označuje visoka beseda civilizacijski dolg, potem je to pred vsakogar postavljena naloga, da se trudi po svojih močeh spoznavati resničnost in govoriti v skladu s svojimi spoznanji. Nihče ne more sam rešiti civilizacije, vsakdo pa lahko zanjo nekaj stori, če se trudi za tisto, kar stoji v naslovu ene Havlovih knjig: Živeti v resnici: moč brezmočnih.

stran: 011