Avtor: Lenart Rihar

Plemenita naravnanost, ki jo predstavniki Nove Slovenske zaveze (NSZ) izkazujejo do cerkvene hierarhije, je vredna občudovanja. Le tuintam je pozoren bralec Zaveze lahko razbral namig, kako mukotrpno je (bilo) spoprijemanje z nepoznavanjem in nerazumevanjem pa tudi s predsodki ali celo z odporom –, kar se je vse dalo srečati med posvečenimi sogovorniki. Ta spoštljiv odnos do pastirjev je bil sicer značilen za dobo, ki se je končala z množičnim mučeništvom. Od takrat se je ohranjal le še v tradiciji čvrstih krščanskih družin, ki so zdržale pritisk nasilne totalitarne družbe.
Razlog za tako zadržanje NSZ seveda ni samo stvar nekega davnega, finega bontona, ni samo v loku, ki se pne do mučeniških kolegov. Gre predvsem za modrost, ki se nujno izkazuje v upoštevanju realnosti. Realnost pa je to, prvič, da Cerkev niso samo njeni predstavniki, in drugič, da so najodličnejši del slovenske Cerkve prav nešteti mučenci, zaradi katerih NSZ sploh obstaja. To razloži gentlemanski odnos NSZ do cerkvene hierarhije, po drugi strani pa odpira osrednje vprašanje za naš razmislek; namreč kakšen odnos današnja slovenska Cerkev svojim mučencev vrača.

Kordon

Včasih se zgodi, da nam spomin natančno ohrani okoliščine, ki so nas seznanile s kakim izrazom. Tako si zlahka predočim situacijo sredi osemdesetih let, ko birmanci v farovški veži sedimo okrog škofa. Povsem razločno slišim njegov glas; pripovedoval nam je o tisočih fantih, ki so morali iti skozi kordon pretepanja, preden so na koncu teh gnevnih vrst omahnili v brezno in v smrt. Prav tako mi je v spominu ostala druga njegova pripoved. Povedal je, da vedno, ko opazi, da so pripeljali skupino ljudi k »spomeniku«, ki s prstom kaže v škofijske prostore, stopi ven in navzočim razloži, kako iz prve roke ve za krivičnost tega obeležja in kakšen mož je bil v resnici škof Gregorij Rožman. Ne vem, kako sta pripovedi učinkovali na birmance, a škof Stanislav Lenič je takrat zagotovo izpolnil svojo pastirsko in domovinsko dolžnost do nas.
Na podlagi takih ljudi, kot je bil omenjeni birmovalec, zaradi vrste pokončnih duhovnikov in zaradi pasivnega upora, ki ga je predstavljalo osnovno prakticiranje krščanskega življenja, lahko zaključimo, da je slovenska Cerkev kot celota v totalitarnem času dobro opravila svojo nalogo. Zdesetkana, mučena in prestrašena je kot ustanova do konca predstavljala (edino) opozicijo boljševikom, čeprav je njihov represivni aparat proti njej usmerjal največ uničevalne energije. Seveda danes že nekoliko vemo, da pritiska niso zdržali vsi, vemo, da nekateri na pritisk niti počakali niso. To je ostalo precej prikrito do današnjih dni in slovenska Cerkev kot celota je v tranzicijski čas prinesla svojo podobo dokaj dostojanstveno in neomadeževano.
Danes je drugače. Težko se je izogniti misli, da so prav lapsi tisti, ki aktivno ali pasivno, vede ali nevede botrujejo poglavitnim vzrokom za klavrno stanje tranzicijske Cerkve. Če danes, ko bi res ne bilo več treba, zažigajo kadilo pred karikaturami cesarja, potem seveda ni čudo, da je Kristusova nevesta v Sloveniji »obglavljena«, da je njena čreda zmedena, da je na lestvicah priljubljenosti (ne glede na barometrske mahinacije) na dnu in da tudi sicer z vlogo moralnega soigralca v neki srednjeevropski državi izkazuje hudo nemoč. Vpliv izgublja tudi pri povprečnem Slovencu, ki jo vse pogosteje ignorira celo pri poslednjih rečeh, kot je blagoslovljeno slovo od sveta. A kot znajo povedati teologi, je prav kriza priložnost za začetke na trdnih temeljih in s pravo smerjo. Odkar škandal(i) znotraj slovenske Cerkve niso več kuloarska tema, pač pa dejstvo, je opaziti tudi več notranjega diskurza, zaradi česar odprtje dodatnega vprašanja o odnosu do mučencev ne bi smelo biti pohujšljivo. Zlasti zato, ker je namen teh stavkov diametralen kakršnikoli destruktivnosti. Še bolj pa zato, ker navsezadnje, gledano v celoti, kljub vsemu govorimo o sebi.

stran: 002

Degeneracija kakovosti

Nerešeno torej ostaja vprašanje, kaj se je s Cerkvijo zgodilo po obratu, da »Leničeve« možatosti v splošnem med pastirji ni več najti. Naj bo ponazorjeno z enim primerom, čeprav jih žal mrgoli. Ko si je pokončnost v bran resnice privoščil beograjski nadškof dr. Perko; v Rogu, javno, in s tem izzval medijski viharček, se je slovenska škofovska konferenca nemudoma ogradila, češ da on ni njen član. Tudi na televiziji ga je kolega škof »zagovarjal«, da ga je treba razumeti, ker je /revež/ pač te stvari sam doživljal in je prizadet. Kakšen zgled, kakšni signali so to za božje ljudstvo, si lahko mislimo. Pa ne samo za božje ljudstvo, ampak tudi za potuhnjene totalitarne sile, ki so nemudoma okupirale vsak odstopljen prostor. Ta se je večal z vsakim dejanjem take narave, z vsako medlostjo, z vsako resignacijo, z vsako maloumno ali prisiljeno »sredinsko« izjavo. V dobrih dvajsetih letih se je vsega tega nabralo nebroj. Sporadično so bile tudi izjeme, a te morda tudi v tem primeru služijo edinole za potrjevanje pravila. Namreč tudi kadar je bila kaka izjava naših pastirjev v tem smislu pogumna, žal ni bila skozi ves škofovski mandat podprta z doslednostjo in vztrajnostjo ter z adekvatnim delovanjem na vseh področjih; pri odnosu do države, pri vzgoji duhovnikov in katoliških šolarjev in seveda pri odnosu do slovenskih mučencev skupaj z njihovimi svojci doma in po svetu. To bi bil neobhoden rezultat razumetja in konsistentne drže.
Škofje in duhovniki upravičeno veljajo za ekstremno obremenjene ljudi, ki svoje življenjske sile zvečine porabijo za plemenite stvari. Zato gornja negativna opažanja držijo le, če velja neka lestvica prioritet. Za kaj gre? Ko gresta duhovnik in levit mimo človeka, ki po napadu razbojnikov nemočen leži za cesto, ga resda prepuščata umiranju (prim. Lk 10,30-37), a morda gresta ravno na predavanje kakega modrega rabina ali pogledat, kako napreduje prekrivanje tempeljske strehe … Permanentno izobraževanje in ohranjanje kulturne dediščine sta vsekakor pomembni stvari. Pa vendar Kristus ni bil videti navdušen nad njima. Mislim, da bi nad mimobežništvom ne bil znatno bolj navdušen niti, če bi bil revež za krajem ceste že mrtev in posut s smetmi … Njegova pričakovanja je pač izpolnil šele tretji prišlek, ki je pustil vse in reveža oskrbel. Kakor se sliši neprijetno, a vse to nekako napelje na misel, da ne moreš biti dolgoročno uspešen v svojih pastirskih naporih, v oznanjevanju evangelija, če istočasno maksimalno antievangeljsko hodiš po nepokopanih, ki so bili ubiti zaradi življenja za isto božjo stvar, če te ne gane njihov pasijon, če te ne boli brezmejna krivica, ki se jim je zgodila, in se vleče v današnje dni. Prav tako se ne zdi preveč evangeljsko, če ignoriraš ali kako drugače ponižuješ redke kolege teh mučencev, ki so sicer preživeli, a za ceno velikih preizkušenj. In ki velike napore vlagajo v to, da bi bila slovenska prihodnost bolj gotova in lepša.

Med izročilom in mitologijo

Obstoj omenjenih (sprevrnjenih) prioritet na krut način dokazujejo tudi mariborske peripetije. V času vzpona je tamkajšnji visoki in silno vplivni predstavnik v nekem intervjuju razlagal, da se jih poboj narodne vojske ne tiče, da je to »ljubljanski« problem. Za tistega, ki mu ni tuja kontemplacija osrednjega slovenskega problema, ne bo težko izpeljati enačbe, kako prav zaradi takih stališč in takega življenja (!) danes vseslovenska Cerkev ne more zanikati, da Maribor pa je (postal) problem celote. Če ne toliko finančno, moralno zagotovo, in sicer tako na strani tranzicijskih vzrokov kot na strani obteženosti s posledicami. Posledice čutimo večinoma vsi, vzroki pa bodo morali biti še predmet raziskovanja, čeprav že danes ni dvoma, da bi se falimentu izognili, če bi agenda vsebovala manj ekonomije in več vprašanj neraziskanega genocida, ranjenega spomina in drugih posledic slovenske tragedije.
Medel ali celo nikakršen odziv tranzicijskega časa na komunistični teror seveda ni slovenska posebnost. A tako ekstremno strinjanje, da preidemo v demokracijo brez resne cezure, nas, kot je na Dragi nedavno ugotavljal dr. Aleš Maver, za razliko od srednjeevropske soseščine in Baltika uvršča v neposredno bližino sovjetskega modela. Danes, ko nas od vsepovsod po naših mestih in vaseh strašijo s totalitarnimi simboli, mi te misli menda ni treba posebej dokazovati. Kardinal Franc Rode naj bi nedavno pozval k prepovedi partizanskih proslav.http://www.rtvslo.si/lokalne-novice/proti-razdvajanju-enotnosti-slovenskega-naroda/316043 Tačas tak upravičen poziv zveni kot slaba šala, v začetku devetdesetih pa bi dosledna drža v tem smislu z razmeroma malo napora ves totalitarni ekshibicionizem zadržala v luknjah, kamor se je bil takrat zalezel, in v skladu z zakoni časa povzročila njegov odrešujoč razkroj. Vendar ne. Ni bilo jasnih besed, kakršnih so


stran: 003

Avtor slike: Robert Dolinar

Opis slike: Vsi slovenski mučenci – prosite za nasRobert Dolinar

stran: 004

bili od svojih pastirjev vajeni naši predniki pred in med vojno. »Če omenjamo Katoliško cerkev in njeno vlogo v družbeni areni, mora vsaj za njeno hierarhijo, pa tudi za številne katoličane v slovenskem prostoru veljati, da niso spremenjenih razmer izkoristili nič bolje kot družba v celoti. Iskrene želje, da bi se soočili z miti in pravljicami, h katerih genezi so v preteklosti marsikaj prispevali, ni bilo nič več, naslanjanje na tiste sile, ki so spričo povojnega monopola obdržale realno moč, pa je večino časa potekalo nemoteno ne glede na deklarativne izjave,« http://www.casnik.si/index.php/2013/09/04/slovenija-pred-ponavljanjem-razreda-zadnji-del/ pravi dr. Maver na istem mestu.

»Ne bom prosil in ne bom skušal Gospoda … « (Iz 7,12)

Ob tem, kaj je moral prestajati slovenski kristjan med vojno in po njej in koliko mučencev je med njimi, preprosto ostanemo brez besed. Še posebej potem, ko vidimo, v kakšnem obsegu je znotraj krščanskega občestva mogoče vse to ignorirati. Pri tem ne gre samo za negativno plat, da pač ni nekega sorazmernega in normalnega odnosa do pobitih pastirjev in črede oziroma sploh do nacionalne kataklizme, pač pa je še bolj neverjetno, da se, če smo v območju vere, zanemarja tak neizmeren ocean milosti, za katerega si ne moremo predstavljati, da po prestanem mučeništvu ne bi vabil: »Prosite in se vam bo dalo« (Mt 7,7). Seveda pa je to v tesni solidarnosti s stvarmi, ki so bile obravnavane zgoraj in ob nevednosti ali odporu seveda tudi priprošnja noče z jezika … Na žalost tudi v našem primeru velja, da je stagnacija že resignacija. Ta pa vidimo, kam nas vodi. Vsak umik, vsak krivičen kompromis, vsak korak stran od resnice, vsak (tudi nezaveden) »ne bom prosil!«, namenjen mučencem; skratka, vsak odstopljen prostor je bil nemudoma zaseden s falango, ki se brez prisile ne umakne in tako danes naduto razkazuje svoje pordelo mišičje.
Za sklep je treba znova poudariti, da, čeprav gre za nekaj splošnih kontur o vlogi Cerkve v posttotalitarni dobi, vendarle ne gre posploševati problematičnega vsevprek oziroma na vsakogar. Saj praktično vse, kar se dogaja pozitivnega v zvezi z razjasnjevanjem naše zavozlane zgodovine, izhaja prav tako od ljudi, ki so člani Cerkve. In res bi bilo greh greniti jih v njihovem samotnem boju z mlini na veter. Poleg tega so bili v tem kratkem zapisu izpuščeni mnogi drugi akterji, ki nosijo veliko odgovornost za stanje, a tudi to ne spremeni vse bolj opaznega deficita, ki bi ga težko nadomestil kdo drug in gre na rovaš Cerkve. Ti deficiti so za našo prihodnost usodnejši od bančnih ali proračunskih.
Zorko Simčič je za časovno umestitev drame Zgodaj dopolnjena mladost zapisal: »Leta 1942 – sredi druge svetovne vojne ter prve ter poslednje revolucije v Sloveniji.« Z. Simčič, Odhojene stopinje, MD, Celje 1993, 307. Ob neki priložnosti je potem razložil, da je »poslednja« revolucija zapisal zato, ker druge naš narod zagotovo ne bi preživel. Ko so ob rušenju druge vlade Janeza Janše rjovele ulice, si ni bilo nemogoče predstavljati eskalacije … in Simčičeve prognoze. Če bi dvajset svobodnih let porabili za to, da bi se utrjevali v resnici in skladno z njo delovali, nas mediji ne bi mogli tako banalno vleči za nos in poulični vandalizem bi kot splošno nesprejemljiv eksces, če bi se sploh pojavil, relativno hitro izdihnil. Tranzicijska pot, ki ji sledimo, nas lahko pripelje pred obupno izbiro: ali nesposobna, mafijska vlada ali pa vstajniški teror. Za nameček si bomo morali priznati, da smo tej slepi ulici sami pomagali tlakovati pot. V upanju, da nikoli ni prepozno, je še vedno čas za možato in pošteno soočenje s preteklostjo, vključno s časom tranzicije, in tudi z vlogo slovenske Cerkve v njej.



stran: 005