Avtor: Damjana Kern

stran: 090

JURČEK – Deček, ki je pobegnil pred komunisti, Salve, 2012

»Svojemu slovenskemu narodu, tistim, ki so jih pobili, tistim, ki so zbežali, in tistim, ki so ostali … «



posveča Jure Langus knjigo, naslovljeno kar s pomanjševalnico imena, ki sta mu ga izbrala njegova starša. Avtor se je rodil leta 1939 v Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa z družino pribežal v Argentino, kjer se je izšolal za učitelja, vstopil v salezijanski red in leta 1966 pel novo mašo. Duhovniški poklic je opravljal v številnih mestih province Buenos Aires in La Pampa. Znan je po predanem pastoralnem delu in avtorstvu člankov, veroučnih knjig ter katehetskih priročnikov.
Jurček je zgodba o »dečku, ki je pobegnil pred komunisti« oziroma avtorjevo osebno pričevanje o obdobju med majem 1945 in majem 1948, ko je zaradi komunističnega preganjanja s svojo družino bežal iz domovine, na poti menjal številna begunska taborišča in se slednjič ustalil v Argentini. Knjiga je uresničitev avtorjeve dolgoletne odločenosti, da bo svoja doživetja ob begu zapisal, preden gredo v pozabo. Pisanju »spominov iz otroštva« je posvetil počitnice 1959, nato pa že porumenele liste ponovno vzel v roke spet leta 2004, jih začel prepisovati in nadgrajevati. Sleherno doživetje je želel napisati in podoživeti z očmi osemletnega Jurčka, obenem pa povedati tudi tako, kot čuti danes kot odrasel Jure. Drobna odkrivanja otroškega sveta tako dobivajo dopolnitve in osmislitve v svetu odraslih, dva različna časa in dve pripovedni perspektivi pa se spojita v ganljivo življenjsko pričevanje o dogajanju, ki v splošnem ostaja slabo poznana lisa slovenske zgodovine.
Malega Jurčka začnemo spremljati že v predzgodbi. Mnogo močneje in usodneje kot nenehne bombne eksplozije nedaleč od Langusove družinske hiše odjekne nekega dne očetov telefonski klic in svarilo, da »so komunisti zmagali«, »da bo treba iti proč«. S seboj sicer vzamejo le tisto, kar imajo na sebi, toda izraz na maminem obrazu vzbuja zlo slutnjo, da pot, na katero se odpravljajo, vendarle ne bo samo navaden »sprehod«. Glavna zgodba je zgodba otroka na begu. Od takrat, ko so takoj po koncu vojne 1945 odšli iz Ljubljane, do takrat, ko so tri leta kasneje

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

prispeli na obrobje Buenos Airesa, je Jurček skupaj z mamo, bratoma in sestrico dvakrat prečkal Alpe, zamenjal osem avstrijskih in italijanskih begunskih taborišč, z vlakom potoval po ruševinah povojne Evrope od Genove do pristanišča v Bremnu in se od tam z ladjo odpeljal »do dežele, kjer j ih je čakala svoboda«.


Otrokovo pripovedno gledišče je bolj ali manj njemu dostopna konkretnost vsakdanjega sveta. Tako so zanimivi odlomki z opisi razmer v begunskih taboriščih, pripovedi o srečanjih z vrstniki in navezovanju prijateljstev, opisi voženj s kamioni, tovornimi vagoni in vlaki, prizori otroških iger, prigode v šoli, priprave na odhod v Argentino … Skozi pripovedovanje, ki je v otroški spontanosti in neposrednosti dostikrat skrajno ganljivo, lepo oriše raznovrstna odkritja, zaupa otroške želje, veselje in dvome, skozi sanjske privide pa pogosto razkrije tudi velike strahove in trpljenje. Ne zmanjka mu vprašanj, ki se najpogosteje dotikajo drame

stran: 091

in nesmislov tedanjega časa: »Kdo začne vojno? Zakaj komunisti še kar pobijajo? Kako so komunisti ubili mojega očeta?«. Toda zdi se, da »veliki ne razumejo«, da »ne odgovorijo, ko jim postaviš vprašanje«, da pogosto celo »ne govorijo resnice«. Dostikrat je edini odgovor, ki ga prejme, mamin objem. Ravno zato kar sam išče odgovore, ugiba in spaja drobce svojega znanja, da bi se dokopal do resnice. To mestoma deluje naivno humorno, pa vendarle prav s tem tabuje slovenske polpretekle zgodovine praviloma postavlja v novo luč, pod katero se ti prikažejo v vsej svoji krutosti in grozljivosti. Rezultat otroškega tolmačenja sveta tako postane pretresljiva resničnost tega, kar otrok vidi in čuti, četudi ne razume popolnoma.

Kontrapunkt neurejenim, povečini nelogično nanizanim otroškim spominom in doživetjem pa so preskoki na pripovedovanje odraslega. Zgodba šestletnega dečka se namreč prepleta z odlomki dokumentarnih zapisov Ključna vira sta knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma Alberta Svetine, nekdanjega komunista na visokem položaju, ki je moral pobegniti tako kot Jurček, ter knjiga Cerkev na zatožni klopi Tamare Griesser- Pečar, zgodovinarke, ki je zbrala dokumente ljudskih sodb z umori in kaznimi. , fotografijami, pričevanji znancev in sorodnikov, ki jih je avtor obiskoval v domovini od 1981 naprej. Navedene so tudi molitve in razmišljanja odraslega Jureta – duhovnika, ki odgovore išče retrospektivno, glede na dogajanje v zgodovini slovenskega naroda: »Kakšne dokaze je pri svojem početju uporabljala komunistična partija?«, kot tudi perspektivno: »Kako naprej, Slovenija? … Kdaj bodo imenovali prve slovenske mučence, tiste, ki so jih komunisti umorili, ki v rokah niso imeli orožja, ki niso ničesar storili?« Na ta način sta v pričujoči knjigi otroška in odrasla perspektiva ves čas spojeni, deloma odvisni druga od druge, se dopolnjujeta in mestoma celo izenačita. Mnoga naivno postavljena otroška vprašanja se, denimo, pri odraslem pripovedovalcu še vedno izkažejo za nerešena: »Bo prišel dan, ko nihče ne bo nikogar izključeval? Ko nihče ne bo nikogar izganjal? Ko drug drugega ne bomo pobijali?«

Ključna vira sta knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma Alberta Svetine, nekdanjega komunista na visokem položaju, ki je moral pobegniti tako kot Jurček, ter knjiga Cerkev na zatožni klopi Tamare Griesser- Pečar, zgodovinarke, ki je zbrala dokumente ljudskih sodb z umori in kaznimi.



Ko bralec fragmente Jurčkove pripovedi in Juretove nadgradnje skrpa v celoto, pred njim zraste knjiga z izjemno pričevalsko vrednostjo, ki med drugim pomeni tudi bogat doprinos k osvetlitvi zločinov komunističnega totalitarizma pri nas, vpogled v življenje Slovencev v povojnih begunskih taboriščih in prihod povojne emigracije v Argentino. Jurčkova zgodba je čudovit slavospev njegovi mami oziroma kar vsem slovenskim ženam, ki so s tihim privoljenjem in globoko vero prevzele nase vso grozo in bolečino, ko so trepetale za usodo svojih mož in sinov ter se z majhnimi otroki podale na pot begunstva. Obenem pa je to pričevanje tudi poklon spominu na umorjenega očeta, ki je kot številni drugi dal svoje življenje, »da bi se rodila druga Slovenija , brez sovraštva, v resnici, solidarnosti in spoštovanju«. Odrasli Jure je namreč prepričan, da so bili možje in fantje, ki so na tako krut način dali svoje življenje, slovenski mučenci, »ki se niso pustili ukloniti«, saj je bilo za njih »pričevanje za resnico pomembnejše od življenja!«. Avtor priznava, da ravno iz tega prepričanja tudi sam črpa moč. Zaradi očeta in vseh drugih mučencev pa se je čutil dolžnega, da pove, kaj se mu je zgodilo. »Ne morejo me utišati!«




Jurček je v izvirniku napisan v španskem jeziku, zato je na tem mestu potrebno izpostaviti tudi prevajalkino veliko mojstrstvo in izreden občutek za prebijanje skozi poligon besednih in pomenskih akrobacij otroške, odrasle in dokumentarno obarvane pripovedne perspektive. Knjiga namreč bralcu ponuja izredno doživeto in izzivalno branje. Je hitro berljiva, a vseeno počasna knjiga, saj od bralca pogosto zahteva, da se vrne nazaj in jo ponovno podoživi. Toplo jo priporočam v branje tudi zato, ker na nevsiljiv način podaja številne iztočnice za poglabljanje v kruti čas slovenske zgodovine, ki ga moramo poznati tudi zato, da bi razumeli današnji čas.


stran: 092