Avtor: Urška Makovec

stran: 084

Pogosto je zelo koristno, če si postavimo ogledalo in z drugega zornega kota pogledamo na svoje ravnanje. Tako nam mnogokrat pride prav mnenje naših rojakov na drugi strani meje ali z drugih koncev sveta. Pogled od zunaj je pač drugačen – bolj neobremenjen, treznejši, stvarnejši. Nedavno pa sem v roke dobila nekaj člankov iz nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), ki so se neposredno ali posredno navezovali na Slovenijo. V nekaterih je bilo očitno izraženo, kako Nemci vidijo Slovenijo, v drugih pa, kako se Nemci spopadajo s podobnimi problemi kot mi. Vsekakor zanimivo zunanje videnje slovenskih težav.
Nemčija je pod pritiskom mednarodne javnosti dodobra počistila z nacionalsocializmom, njegovimi zločini in zločinci. Kruta lekcija jih je naučila ničelne strpnosti do desnega ekstremizma in med Nemci je čutiti, da jih nacistični zločini še vedno bremenijo. V delu Nemčije se je kasneje razpasel levi ekstremizem, ki so ga po padcu berlinskega zidu prav tako obsodili kot nedopustnega, še danes pa veljajo nekateri lustracijski ukrepi. A nestrpnost do socializma – zanimivo – nikoli ni prišla do take stopnje kot pri nacizmu. Stranki »Die Linke«, ki je pravna in ideološka naslednica socialistične stranke (SED), poseben zvezni urad za varstvo ustavnosti pa še letos preiskuje kar petindvajset sedanjih poslancev te stranke, se na prihajajočih parlamentarnih volitvah v Nemčiji vseeno obeta kar deset odstotkov glasov. Tudi tako občudovana nemška občutljivost na vse vrste protipravnosti torej ni zelo načelna.
Zlasti v zadnjih letih se je kljub tej občutljivosti ponovno razpasel desni ekstremizem. Nacistični podmladek ima vse več privržencev. Maja letos se je v Münchnu začel odmeven t.i. NSU-proces, v katerem so obtožene osebe, povezane s terorističnim združenjem Nazionalsozialistischer Untergrund (NSU). Obtoženci naj bi med drugim zagrešili deset umorov (t.i. NSU-umorov), kaznivo pa je tudi članstvo v takšni teroristični organizaciji.
Zanimiva je predvsem vsebina polemik, ki se ob sodnem postopku odvijajo v nemških občilih. Pisci opozarjajo na to, da bi morala država takšen teror predvideti, če birokracija, površnost in nekompetentnost ne bi zameglile pogleda na realno stanje v družbi. Nemčija naj bi se preveč »zanašala na moč pozitivnih simbolov, tabujev in moralnega aktivizma«, a to ni zadostovalo, manjkal naj bi stik z resničnostjo. Mnogi tudi opominjajo, da so pričakovanja glede sodnega postopka prevelika – da namreč ne more popraviti vseh teh napak, ki so do ekstremizma pripeljale. »Boj proti terorizmu in ekstremizmu ne sme biti prepuščen sodišču. Njegov začetek in konec je v politiki.« (Jasper von Altenbockum, FAZ, 6. 5. 2013) Če zadnjo trditev prenesemo na slovenske razmere, se verjetno zatakne obakrat – pri sodiščih in pri politiki. Medtem ko s slovenskimi sodišči sploh ne moremo računati, ker so v rokah popolnoma režimskih pravnikov, nam tudi politika ne nudi zatočišča, saj ni bila sposobna sprejeti niti evropske resolucije o obsodbi totalitarizmov, kaj šele, da bi se proti njim borila preventivno in kurativno.
Po eni strani je iz občil čutiti vsesplošen pogrom proti obtoženim v NSU-procesu, po drugi strani pa komentatorji opozarjajo na to, da sodišče ne sme slediti ne javnemu linču, ne nemški vladi, ne komurkoli drugemu. »Udeleženci imajo zelo različne želje glede razpleta postopka, vsakomur ne bo ugodeno. A vsi morajo vedeti: Postopek sam je že eden od ciljev.« (Reinhard Müller, FAZ, 7. 5. 2013) Tudi v Sloveniji bi že začetek postopka proti najhujšim zločincem pomenil velik korak naprej. A zaenkrat ne kaže, da se bo kaj premaknilo.
Za nas posebej sporočilen je članek dr. Kaija Ambosa, uglednega nemškega strokovnjaka za kazensko pravo, z naslovom »Ponovno vzpostaviti pravo«1 (Das Recht Wiederherstellen, FAZ, 3. 3. 2013), v katerem avtor zatrjuje, da preiskave proti nekdanjim zločincem nepravnih režimov pomenijo zvestobo družbe pravu. Po njegovem mnenju namreč kazen nima le preventivne funkcije (ki je v teh primerih zanemarljiva), ampak predvsem povračilno, torej »poravnava« krivdo (»Punitur, quia peccatum est«). Prispeva pa tudi k »vzpostavitvi družbenega miru ter k izogibanju in reševanju medosebnih sporov. A ne glede na to je povračilo ravno pri najhujših množičnih zločinih omejeno, saj se taki zločini s kaznijo nikoli ne morejo popolnoma poravnati.«
Pa vendarle se dr. Ambos ne odpove čisto niti preventivni funkciji kazni v takih sodnih primerih, saj trdi, da se prelomljene norme

stran: 085

Avtor slike: Janez Rihar

Opis slike: Za zidovi sveta ni konec Janez Rihar

lahko spet vzpostavijo samo s kaznovanjem. »Tako gledano kazen služi‚ ponovni vzpostavitvi prava‘ (Hegel). Kazen je tako krepitev zaupanja v normo in pravnost celotne družbe.«
V Sloveniji se velikokrat sliši, da je nesmiselno kaznovati onemogle starčke. A poudariti je treba, da ne gre za starčke, ampak za našo družbo. Njihova kazen ne bi pomenila maščevanja ali zadoščenja za storjene zločine, ampak bi ponovno vzpostavila slovenski pravni red in zaupanje v inštitucije.
Bralec FAZ-a je o Sloveniji v minulih mesecih lahko prebral še članek o nepremičninski krizi, v katerem je jasno povedano, da nam Nemčija ne zaupa več in le še pričakuje dan, ko bomo zaprosili za evropsko finančno pomoč. Seveda pa časnik ni mogel niti mimo mariborske tragedije in odstopov nadškofov. Obveščenost nemških novinarjev preseneča. Ali si pa – v nasprotju s slovenskimi kolegi – morebiti le upajo povedati, kar vedo, ker niso podvrženi (samo)cenzuri.

stran: 086