Avtor: Ivanka Kozlevčar

stran: 053

Znanka mi je pripovedovala, kako zelo jo je v Kočevskem rogu pretresel sledeči prizor. Ob breznu je stal starejši, že sivolas, od dela in življenja utrujen moški. Strmel je v jamo, sklepal roke in polglasno govoril: »Oče, ali ležiš morda tukaj, daj mi kakšno znamenje, da bom vedel, da sem te našel in ne bom še naprej iskal tvojega groba, oh moj oče!« Po licih so mu tekle solze in ni nehal vzdihovati. Tiho je postala ob njem, presunjena od njegove bolečine in skrušenosti, potem pa še bolj tiho odšla, da ne bi zmotila klicev njegovega srca in veličine trenutka. Otrok ne more pozabiti svojih staršev ne v dobrem ne v hudem in pogreša njihovo varstvo, zlasti če so mu bili odvzeti nasilno, se želi pogovoriti z njimi vsaj na grobu.
To klicanje očeta mi je obudilo v spominu zgodbo Janeza Škufca iz Zavrtač št. 3.
Janezov dom je bil na Velikih Vrheh, ki ležijo na skrajnem vzhodnem delu Polževske planote ali Polževega. Ta se začne s stehanskim klancem na zahodu in spusti na jugovzhodu v dolino med Muljavo in Krko. Zdaj je na planoti okoli Kriške vasi dosti novih hiš, ker je bilo področje določeno za počitniške hišice, zdaj pa so te v precejšnji meri že stalna bivališča. V času Janezovega otroštva je bila planota še redko poseljena. V območju Višnje Gore so spadala naselja Peščenik ali Peščenjek, Pristava, Kriška vas, Nova vas in Zavrtače, v območju Muljave pa Male Vrhe in Velike Vrhe. Mnogo slabša je bila nekoč tudi cestna povezava tako z višenjske strani kot z Muljave in Ivančne Gorice.
Med vojno je bila Polževska planota zaradi položaja na poti proti Suhi krajini in kočevskim gozdovom za partizane strateško pomembna, zato so si jo prizadevali obdržati v svojih rokah. V takih primerih so najprej teren pripravili, to je »očistili«, kot so rekli. Pobili so, navadno na grozovit način, nekaj ljudi, domačinov ali pa so jih pripeljali od drugod, in si s takim ustrahovanjem podredili prebivalce. Na tem področju sta bili dve taki zastrašujoči sintagmi: odpeljali so ga k Sv. Duhu, to je v gozd okrog cerkvice s tem imenom na Polževem, ali pa vrgli so ga v Poljančevo jamo. O Poljančevi jami je kratek zapis v Črnih bukvah, 1944, str. 121. Tam je rečeno: »Dne 3. novembra 1942 so domačini potegnili iz Poljančeve jame, 2 km od Potoka pri Muljavi, dve trupli, od katerih je bilo eno truplo neznanega dekleta, drugi pa 39-letni tesar Janez Drobnič iz Potoka pri Krki, oče osmih otrok. … V jami trohni še mnogo trupel – sodijo, da okoli 30.« Tam sta navedeni tudi imeni morilcev Janeza Drobniča. O umorih na tem področju in tudi Poljančevi jami je pisal Janko Maček v 86. številki Zaveze pod naslovom Med dvema pomnikoma pobitih Slovencev, kjer je navedel tudi vire, zato tega ne bi ponavljala. Tako na tem področju ni bilo izdaje bunkerjev ali česa podobnega, tudi če so ljudje za kaj vedeli, preveč so bili ustrahovani. Izdaja česarkoli okupatorju pa se jim je zdela tudi nečastno dejanje. Ljudje so okupatorja enotno odklanjali, tudi če so bili nasprotniki komunističnih partizanov.
Vsaka vas je imela svoje terence, ki so ljudi skrbno nadzirali in o njih poročali partizanom. Nič jim ni ušlo. Ljudje se niso več upali niti pogovarjati, zaščite pa niso pričakovali od nikogar. Partizanski zločini so vendarle pri mnogih vzbudili poleg strahu tudi odpor. Moški so morali hoditi s partizani v zaščito. V zaščiti na Škrjančem so jim ob italijanskem vdoru ukazali umik. Invalidni fant se je skril, ker se ni mogel umakniti, in V. V. ga je ustrelil. Tako so začeli misliti na samoobrambo. Neki gospodar iz Znojil mi je pripovedoval, da so imeli pripravljene sekire ob vratih v veži, da bi se branili, če bi prišli ponje. Seveda to ni bila rešitev pred oboroženimi partizani, ki so za take zločine uporabljali tudi sprevržene ljudi, kot se je o njih ohranil ljudski glas. Začele so se tudi italijanske represalije. Ob partizanskem incidentu so na Polževski planoti 17. junija požgali Pristavo in čez teden dni še koči na Polževem in dva kozolca v Zavrtačah (prim. Ivanka Kozlevčar, O medvojnih požigih in uničenjih v višenjski fari, Zaveza, št. 46). V Zavrtačah so odpeljali moške in višenjski župnik Franc Vidmar je šel prosit zanje, tako kot že prej za odpeljane moške s Spodnjega Brezovega. Posredovanje je bilo uspešno. Naj ob tej priložnosti povem še svojo misel. Ali ni nenavadno, da so se naši duhovniki upali pri italijanskih oblastnikih zavzemati za naše ljudi, pri komunističnih pa ne. To nam veliko pove. Najbrž to sploh ni bilo mogoče, ker so si komunistični partizani lastili absolutno oblast, delali so na skrivaj in zelo hitro, duhovnik jim je že sam po sebi pomenil sovražnika, in če bi se zavzemal za žrtev, bi ga ubili. Ne vem za primere posredovanja. Tudi redki duhovniki pri partizanih ali Kocbek se niso izpostavljali kot zagovorniki žrtev, sprejemali so tako imenovano revolucionarno pravo in pobijanje razmeroma mirno prepuščali komunistom. Na popolno nerazumevanje ljudi kaže Kocbekov zapis o Hinjčanih v njegovem dnevniku.

stran: 054

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Cerkev sv. Duha na Polževem pred požigom gostilne 1942

Pravkar so jim na grozovit način ubili duhovnika in učiteljico, ljudje so bili zgroženi. Njega pa ni bilo sram, da je v takih okoliščinah imel pred tako prizadetimi ljudmi propagandni nastop. Seveda je lahko že po obrazih opazil, da ga zavračajo. Popolna gluhota.
Tako je bilo vzdušje pred italijansko ofenzivo julija 1942. leta, to je v času, ko so Janezu Škufci ubili očeta.
Kadar Janez Škufca (roj. leta 1936) pripoveduje o očetu, ne more premagati ganotja, tako močno v njem še živi bolečina otroka, ki je z mamo in bratom šel za zvezanim očetom proti gozdu, kamor so ga odpeljali. Ob koncu košenine so obstali, ker niso vedeli, kam bi šli. Še danes ve, da so ga klicali – mama z njegovim poamerikanjenim imenom Džo (Joe) - in da se je nekajkrat oglasil, potem pa nič več. To je njegova groza. To njegovo klicanje že dolgo živi v meni in nekaj me je sililo, da moram o njem spregovoriti. Koliko otrok je klicalo očeta ali mater, ko so jim jih odpeljali v smrt, pa tudi koliko fantov in deklet, ki so jih vodili v smrt, je klicalo očeta ali mater. Zmeraj znova me je groza ob misli na njihovo strašno samoto in zapuščenost na tej poti in na bridkost umiranja. Ljudje pa, kot da to ni nič, se znova pripravljajo, da bi kot podivjani izničili človeško podobo svoje žrtve. Ne najdem izraza za to naskakovanje žrtve, če pojav primerjam z živalskim svetom. Ljudje pa, kot da niso prisebni, ne razumejo in ne spregledajo te satanske igre, kljub tragediji, ki še odmeva v naš čas. Nobene katarze!
Jože Škufca (24. 10. 1901– junij 1942) je bil gospodar Strojinove domačije na Velikih Vrheh. Z ženo Jožefo Mehle, po domače Lavrihovo iz Velike Loke, sta imela štiri otroke: tri fante (Jože 1934, Janez 1936, Tone) in hčerko Jožico. Bila sta zelo delavna in vzgojena v verskem duhu. Na tem vrtačastem svetu ni kruha brez trdega dela. Jože je bil nekaj let v Ameriki in tako pridobil razgledanost, znal pa je tudi obdelovati les in je s tem še kaj zaslužil. Tako je gospodarju Reštu naredil kozolec, ko mu je pogorel, vendar ga ta kasneje kot terenec ni rešil pred smrtno obsodbo. Morda tudi ni imel dovolj moči.
Kosil je na košenini, ko so prišli partizani. Nekdanja sovaščanka pravi, da je bilo to na god njegovega sina Tonija, torej 13. junija 1942, čeprav je v nadškofijski mrliški knjigi naveden 15. junij 1943, pokopan pa naj bi bil po podatku v tej knjigi, 17. junija. Torej drugi dan po smrti, kot je običaj, v tem primeru pa je malo verjetno. V Črnih bukvah je navedeno samo leto smrti 1942, ta letnica je navedena tudi v knjigi Zamolčane žrtve … in v prvi knjigi

stran: 055

Farne spominske plošče. Zapisi v mrliški knjigi v tem času niso zmeraj točni, ker naj bi bili narejeni naknadno. Iz izkušenj vemo, da so datumi smrti za vojne in povojne žrtve na uradno izdanih dokumentih bolj ali manj fiktivni. Malo verjetno je, da bi ga v tistih okoliščinah takoj našli, ga izkopali in ponovno pokopali. Sovaščanka mi je pripovedovala, da je videla njegovo aretacijo, ko je šla z njive. Tedaj je bila stara 13 let. Poskušal je pobegniti, pa ni uspel. Videla je, kako so ga zvezanega peljali domov. Tam je moral zvezan, ležeč na tleh gledati, kako ropajo njegov dom in nakladajo imetje na vozove. Vse so pobrali, celo plenice, le pod pečjo v hiši (pod podmuznikom) je ostala vreča soli. Z zvezanimi rokami je otroke pokrižal, najmlajšega je imela mati v naročju, nato so ga odpeljali. Vse to je gledalo več ljudi. Žena in starejša otroka so šli za njim v smeri, kot so ga odpeljali, proti Prestrani, vendar samo do gozda, kjer so ga klicali, kot je bilo rečeno. Bali so se, da so očeta vrgli v kako brezno, vendar so njegov grob domačini kmalu našli. Nanj je bila posajena smrečica, verjetno za zakritje. Ljudje so gledali izkop, vendar otrok niso pustili zraven, ker je bil brez obleke. Telo še ni razpadalo in so bile vidne črne rane na hrbtu, najbrž od pretepanja. Teh se sin dobro spominja. Pokopali so ga na farnem pokopališču na Krki.
Razmišljali so, zakaj so morali ravno njega ubiti. Res ni bil za komunizem in so versko živeli. Terenci so ga morali očrniti kot nevarnega. Nevaren je bil že zato, ker je bil dober gospodar in ker z dejanji komunističnih partizanov ni mogel soglašati, zanj so bili to zločini. Že to je bilo dovolj, da je bil uvrščen v skupino ljudi, ki jih je treba likvidirati. V knjigi Zamolčane žrtve druge svetovne vojne 1941–1945 v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec piše, da je bil vaški stražar. Če velja letnica 1942, junija še ni mogel biti vaški stražar v smislu, kot so bili kasneje pripadniki Vaških straž, je pa res, da so se spomladi 1942 moški že začeli skrivati, navadno niso več spali v hišah, zaradi ovaduhov pa niso bili varni nikjer.
Na izropani domačiji so ostali samo žena in štirje majhni otroci. Najstarejši je imel osem let. Brez dobrih sosedov in pomoči sorodnikov bi težko preživeli. Mamini starši so jim dali kravo, da so imeli vsaj mleko. K njim je prišla na pomoč tudi gospodinjina sestra Angela, ki je bila izjemno delavna in je opravljala tudi najtežja kmečka dela. Pomagala jim je prebroditi nekaj težkih let, dokler se ni poročila na Vrh oziroma Kalce. Zanimivo je, da je v njen novi dom prišla moževa sestra usmiljenka, ki jo je nova oblast pregnala skupaj z drugimi sestrami iz samostana, in je Angeli požrtvovalno

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Škufca

pomagala, dokler se ni vrnila v samostan. Bil je čas največjega kmečkega dela in tudi otroci so se morali spoprijeti z njim. Osemletni Jože je moral prijeti za koso, bilo je konec otroštva. Vsi so bili zelo delavni in bistri. Fantje so se kasneje izučili in odšli: Jože se je izučil za mizarja, Tone je bil avtoprevoznik, Janez se je priženil v Zavrtače, sestra pa je prevzela domačijo. Vsi so si uredili lepe domove in starejši niso pozabili očeta. Hči je povedala, da mati otrokom ni veliko pripovedovala o očetu. Tudi drugi odrasli o medvojnih zadevah niso govorili pred otroki. Spominja se, da se je celo s Požarjevo mamo, ki so ji tudi ubili moža, pogovarjala le na samem in po tihem. Mama se je zaprla vase, zato otroci malo vedo in o vsem raje molčijo, zlasti ne želijo nikogar prizadeti.
Na farnih spominskih ploščah župnije Krka je pri vasi Velike Vrhe zapisanih sedem imen.
Letnica smrti 1942 je napisana v prvi knjigi Farne spominske plošče še pri Erjavec Rudiju, po domače Požarjevem očetu, ki v Črnih bukvah ni naveden. Njega so po izročilu ubili kmalu za Škufcem. Skrival se je doma, pa ga je nekdo ovadil in so ga prišli aretirat. Preiskali so hišo in ga našli v dimniku. Odpeljali so ga k Sv. Duhu in ubili. Ker so ga slabo zakopali, so ga začele raznašati lisice. Zanj v škofijski mrliški knjigi piše, da je bil pokopan 10. oktobra

stran: 056

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tomažinovi otroci pred domačo hišo pred odhodom najmlajših dveh k staršem v Ameriko

1943. Tudi ta datum je vprašljiv, saj je bilo to po italijanski kapitulaciji osvobojeno ozemlje in je malo verjetno, da so v evforiji opravili kaj takega. Morda je zopet napaka v letnici. Vsaj moški, ki so se čutili ogrožene, so se v tistem času poskrili, se umaknili v Ljubljano, nekatere pa so mobilizirali.
Kot član Vaških straž je bil iz te vasi na Turjaku leta 1943 zajet in v Jelendolu ubit Janez Škufca, bratranec Jožeta Škufca, pri katerem je v 1. knjigi Farne spominske plošče pomotoma navedena letnica 1945.
Drugi so bili pobiti leta 1945. Kot vrnjeni domobranci so bili verjetno v Kočevskem rogu ubiti Erjavec Rudi, sin leta 1942 ubitega Požarjevega očeta Rudija Erjavca star., Florijan Hočevar (Koželjev) in Trunkelj Franc (Anzetov). Florijan Hočevar (1926) je bil gimnazijec za Bežigradom in se je sam preživljal z inštrukcijami, pomagala mu je tudi profesorica Pelhanova. Najprej je šel k partizanom, nato pa je pobegnil k domobrancem. Leta 1945 je bil ubit tudi Florijanov brat Hočevar Anton. Bil je poročen in v službi na železnici. Mobilizirali so ga v delovno enoto TOT in se je po osvoboditvi nekaj časa skrival, potem pa javil na Grosupljem. Od tam so ga poslali v Škofove zavode in je za njim izginila vsaka sled.
O tem, kako so bili partizanske žrtve partizan Jože Šušteršič, po domače Markotov, in prav tako mobilizirani partizani z Velikih in Malih Vrhov, ki so po razbitju Levstikove brigade na Mokrecu odvrgli orožje in bili na Škriljah izdani in pobiti, podrobneje piše Janko Maček v že omenjenem članku. Iz Velikih Vrhov so to bili Jože Šuštaršič, po domače Mahnetov, oče šestih otrok, in France Šuštaršič, po domače Jabčev; z Malih Vrhov pa Milan Podržaj, po domače Kozmjanov, in Alojz Hočevar, po domače Ribčev. Posebno usodo so imeli Tomažinovi, po domače Cesarjevi. Ob neki hajki so pri njih v listju našli skrita partizana in jima vrgli bombo in ju ubili. Iz strahu pred partizanskim maščevanjem sta starša z najstarejšim otrokom pobegnila na Grosuplje, doma pa teti pustila štiri majhne otroke. Ob koncu vojne so vsi trije bežali na Koroško in od tam v Ameriko. Sin je postal duhovnik in misijonar Lovro Tomažin, doma ostali otroci so kasneje dobili dovoljenje, da so lahko odšli k staršem, le hči je ostala doma.
Vas je imela glede na število gospodinjstev (16) veliko žrtev. Dosti otrok je ostalo brez očetov. Vsi tukaj niso omenjeni. Skupaj z mamami, sorodniki in sosedi so se morali v težkih časih boriti za preživetje. Nihče jih ni vprašal, kako jim je in kaj jih boli, morali so se sprijazniti s trdim življenjem in revščino. Utrjeni so bili za življenjske preizkušnje, nekateri pa so tudi omagali. Kolikokrat so v svojih srcih klicali očeta in na tihem jokali, pa ve samo Bog.

stran: 057