Avtor: Alenka Puhar

stran: 078

Drama Svet brez sovraštva je tretje pomembno delo pisateljice Mire Puc/Mihelič, ki je pred tem objavila dva romana, Obraz v zrcalu in Tiha voda. Napisana je bila poleti 1945 in takoj sprejeta v program SNG Drama. Za to je poskrbel Bojan Stupica (med prijatelji imenovan Buča), ravnatelj Drame v prvem povojnem letu. Premiera igre v režiji Slavka Jana je bila v božičnem času in pomemben dogodek: Slovenska noviteta, prva drama na tem odru, ki jo je napisala (slovenska) pisateljica, neobičajna tema … Skupina žensk sedi v okupatorjevem zaporu, prestrašene od negotovosti prenašajo muke zasliševanj, trepetajo v strahu za usodo svojih bližnjih, trpinčijo se (in trpinčijo jih) s strašnimi moralnimi dilemami in si predstavljajo jutrišnji, povojni svet … Kakšen neki bo? Kakšen bi moral biti?

Dva sklopa sta dominantni temi drame: Najprej zahtevne moralne dileme ob opredeljevanju za bližnje in proti njim, ko gre za življenje ali smrt, in do izbire med egoizmom in altruizmom (do otrok, moža, matere …) in nato opredeljevanje do nasilja nasploh, predvsem do obračunov v novem, boljšem svetu. S to dramo se je prvič zgodilo, da je slovenska pisateljica ustvarila dramo na temo odvzete svobode in z njo povezanih muk, predvsem muk materinstva in odgovornosti za otroke; to je tudi ostala edina takšna drama v slovenski literaturi.
Dramsko delo je nastalo na podlagi osebnih izkušenj, zasnovano je bilo pod bremenom dveh kratkotrajnih, a mučnih in nevarnih zaporniških epizod, obeh v času nemške okupacije. Prvič so Miro Puc zaprli jeseni 1943, predvsem zaradi sumljivih odporniških aktivnosti njenega moža, in jo hitro izpustili. Drugič je bila aretirana februarja 1945 v tako imenovani ljubljanski provali, ko je bilo izdanih in zajetih dvesto ali celo več aktivistk OF. Za umevanje drame je važno, da je bila avtorica ob prvi aretaciji noseča in je imela dva otroka (stara je bila 31 let). Noseča pa je bila tudi, ko je dramo pisala in ko je doživela premiero.
Da je šla drama Svet brez sovraštva, ki sicer v literarnozgodovinskih ocenah velja za propagandno literaturo, z nekaj bistvenimi sestavinami proti toku, je mogoče zaslediti po raznih odmevih. Tu je, denimo, privatno mnenje Edvarda Kocbeka, ki se je z dramo seznanil v knjigi: »Bil sem presenečen nad človeško samostojnostjo obdelave osvobodilnih problemov v današnjem času, posebno glede na vsiljeno monopolno etično gledanje.«
In zdaj notranji odmev pisateljice: Na koncu življenja je v spominih želela rešiti pred pozabo

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mira Mihelič

predvsem to, da sta bili ti dve vodilni temi za marsikoga ideološko sporni, se pravi, ideološko sporni so bili nekateri ponujeni odgovori. V zvezi z dilemo mlade ženske, ki se mora odločiti med otrokom in možem, je pisateljica z bridkostjo omenila očitek kritika, da je nesprejemljivo reševati otroka na račun moža (ki je »naš aktivist«). Ob pacifističnem zavzemanju pa je potožila, da so ji nekaj vrst črtali. To je samo po sebi razlog za razgled po posegu, za družbo pa ima še dejstvo, da ne gre za nekaj obrobnega, temveč za pomensko špico drame, ki je v najtesnejši zvezi z njenim naslovom in sporočilom. Vendar se bom osredotočila samo na klic po svetu brez sovraštva in nasilja, temo materinstva v hudih časih pa prestavila na kakšno drugo priložnost.
V Urah mojih dni je Mira Mihelič zapustila tole pričevanje: »In ko je v gledališču zadonel stavek: ‹Ljudi je treba prepričati, ne pobiti!› se je s parterja temu odzval gromovit glas (baje je bil to Ivan Mrak, kakor so mi pozneje povedali): ‹Tako je!› in temu je sledilo ploskanje. Nato sva med premorom z Bučo hodila po hodniku za direktorsko ložo gor in dol in rekel mi je zaskrbljeno: ‹Mira, ta stavek bo treba črtati.› Le zakaj? Takrat še nisem vedela za tisto nesrečno zadevo z likvidiranimi domobranci v Rogu. Vdala sem

stran: 079

se – kaj pa sem hotela? Nekaj dni pozneje mi je rekel v eni depresij, ki takrat niso bile pri njem pogoste: ‹Mi smo žrtvovana generacija.› Ne, jaz to nisem hotela biti … «
Kot kaže, je šele čez četrt stoletja nekoga to dovolj zanimalo, da je šel preverjat besede in dogajanje. Malina Schmidt Snoj je našla potrdilo, da so res črtali nekaj besedila, najprej en stavek, nato dva, potem pa so celo napisali nadomestilo in ga ob treh klicajih in PAZI!!! poslali pred občinstvo. Toda najprej si oglejmo prvotno dramsko besedilo. Špelca, nosilka ideje o novem, boljšem svetu, ki mora biti svet brez nasilja, v originalu pravi (v 1. prizoru 3. dejanja):
»Vem … vse, kar počno danes, je tako mračno, bedasto, tako nepojmljivo in peklensko zlobno in zato se moramo še boriti. A jaz sanjam o tistem dnevu, ko bomo vsi orožje odložili in rekli: Zdaj se ne bomo več! Kljub vsemu moramo verovati v človeka. Našli bomo pot iz vsega tega, a ne s sovraštvom. Bolje je ljudi prepričati kakor pobiti! Moralna revolucija je nemara važnejša od fizične. In včasih si mislim, da smo morali doživeti vso grozo tega časa, da bodo naposled vsi spoznali, kako zelo nam je treba nečesa drugega: dvigniti človeško dostojanstvo, da boš lahko spet imel človeka rad! … Saj je nekaj svetlega pred nami. Naš končni cilj. Svet, v katerem ljudje ne bodo poznali sebičnosti in samoljubja tako kot danes. Svet brez sovraštva!«
Tekst prinaša klasično poslanico sprave in vere v pomen pacifizma. Kako je to v novi Jugoslaviji postalo sumljivo in celo neprimerno, kaže iz tipkopisa razvidno dejstvo, da so najprej črtali stavek Bolje je ljudi prepričati kakor pobiti! Nato pa še tistega o moralni revoluciji. Namesto tega se je v režijsko-suflerski knjigi znašel z Janovo pisavo vrinjen stavek, ki je dopolnil Ljudi je treba prepričati: »Če pa le ostanejo zakrknjeni, jih je treba odstraniti – trezno, hladno, brez strasti maščevanja.«


K sporočilom, ki jih je javnost (s tem so mišljeni tako ansambel kot občinstvo in širša kulturna javnost) dobila s tem posegom.
– Najprej najvažnejše: O ubijanju se ne govori! Tudi če se kaj takega dogaja, se bomo delali, da tega ni, da se ni nič zgodilo, da o tem nič ne vemo.
– Drugo, splošnejše: Če si kdo predstavlja, da svoboda pomeni tudi svobodo govora in ustvarjanja, se moti. Vse bo pod kontrolo in po potrebi popravljeno.
In zdaj v nekaj spiralah razmislek o zamenjavi in prepovedi.
Poseg je sprožila asociacija na strašno morijo, ki je po »osvoboditvi« v veliki tajnosti stekla na slovenskem (in jugoslovanskem) ozemlju. Koliko ljudi je (poleg izvajalcev) vedelo zanjo, je nemogoče reči, a tisti Tako je!, izrečen v zavetju temne dvorane, pospremljen z aplavzom, je bilo mogoče imeti za dokaz, da jih nekaj je. Treba jih je bilo zastrašiti, hkrati pa poslati v svet pravo resnico o domnevnem dogajanju. Ta je: Nič se ne dogaja! Če pa se slučajno mogoče le, niti zdaleč na zasluži izraza »ubijanje«! Ne, to je vendar navadno odstranjevanje! Za nameček gre za odstranjevanje zakrknjencev! In to vse se pravzaprav mirno vklaplja v svet brez sovraštva, saj ne gre za ukrepe, ki bi jih vodilo maščevanje, želja po povračilu ali sovraštvo. Ne, sploh ne gre za čustveno ozadje ali strast! Ukrepi so trezni, hladni, premišljeni …

Po svoje se je popravljeni, dopisani tekst tudi skladal z občasnimi pojasnili na štiri oči, denimo Kocbeku, kam so izginili vsi tisti tisoči ljudi, ki so manjkali. Baje so bili pač poslani na prevzgojo, baje so odpravljali njihovo zakrknjenost …
Temu, kar se je decembra 1945 s popravkom zgodilo drami Svet brez sovraštva, je težko reči drugače kot grda, perverzna salta. Dramska oseba, ki je oznanjala vero v svet brez nasilja, je nenadoma začela propagirati trezno in hladno pobijanje. Mlada pisateljica, ki je na podlagi osebne zaporniške izkušnje in vere v novi, boljši svet, napisala igro o pomenu ljubezni med ljudmi, o obnovi dostojanstva, skrbi za otroke, moralni obnovi, ki je nujna sestavina povojne dobe –, je nenadoma obstala prestrašena in osramočena pred zahtevami časa oziroma ljudi, ki so jih poosebljali.
Toda vsaj varuhi slovenščine in njenih lepot so bili lahko zadovoljni.
Ves vojni čas so se naročniki mučenj in moritev radi izogibali izrazu ubijanje, ki ima silen emocionalni naboj. Namesto tega se je uporabljala beseda likvidacija, kot kaže tudi besedilo Mire Mihelič v Urah mojih dni, »nesrečna zadeva z likvidiranimi domobranci v Rogu«. Likvidacija, trdi wikipedia, je »ciljano ubojstvo osoba«, ki se ga izvrši iz ideoloških, političnih ali vojaških razlogov; pojem likvidiranja se uporablja tudi kot evfemizem za od oblasti izvedeno ubijanje političnih nasprotnikov, disidentov ali sovražnikov. Masovne likvidacije so se dogodile med in po raznih revolucijah … (Hrvaško wikipedio navajam zato, ker ima slovenska wikipedia likvidacijo predvsem kot »prenehanje pravne osebe«, to je izraz iz gospodarskega prava). Konec leta 1945 pa je bil očitno tudi izraz likvidacija preveč ekspresiven, za nameček še nesprejemljiv kot tujka, pa so ga v Drami v imenu lepe slovenščine nadomestili s kleno domačo besedo.
Pozornosti je vreden tudi drug, kazensko-pravni vidik: V pravnih predpisih, ki opredeljujejo zločine in kazni, velja uboj iz strasti, iz slepega

stran: 080

maščevanja, iz prizadetih čustev torej, za dosti milejšo kršitev norm kot pa premišljen, hladen, trezen uboj. To se je večkrat izkazalo tudi v razpravah o povojnih pobojih v zadnjih dveh, treh desetletjih; ljudje, ki so izrekali razumevanje za strašno povojno krvavo rihto, so se pogosto sklicevali na prestano gorje v vojni in s tem povezano čustveno prizadetost ter željo po maščevanju. Kakorkoli, Špelca, ki je prvotno oznanjala svet brez nasilja, se je po posegu znašla v vlogi osebe, ki hujska k treznim in hladnim naklepnim pobojem, in s tem si je sama odvzela pomembno olajševalno okoliščino.
Seveda se je s tem osrednji lik drame zelo spremenil. Njene sogovornice, ki so zagovarjale obračune in talionsko načelo zob za zob, glavo za glavo, so ostale brez prepričljive soigralke, saj je bila nenadoma tudi vizionarska Špelca v bistvenem na njihovi strani. Zgodilo pa se je še nekaj za oblast prevzemajoči režim pomembnega: Za svoje ravnanje je novi režim vnaprej, recimo pol leta pred koncem vojne in povojno krvavo rihto, dobil odobritev, tako rekoč dokaz za morilsko voljo ljudstva, brez glasu proti.
Omeniti moram še zanimiv paradoks: Ženske, ki se v vojnem času – v zaporu, v trdem, krutem sistemu, ki ga vzdržujejo nacisti z »domačimi pomagači« – lahko pogovarjajo o vsem, prav vsem, pa zdaj, v svobodi, nenadoma ne morejo in ne smejo več svobodno govoriti o tem, kar mislijo in čutijo … Čudna svoboda!
In končno ne morem brez še ene pozornosti vredne dimenzije. Dramo je napisala ženska in v njej nastopajo samo ženske; moški so le kruti akterji za kulisami. Ker je iz vse zgodovine razvidno, da so za nasilje moški precej bolj odgovorni kot ženske, deluje skrajno nenavadno in neprepričljivo, če se kdo trudi iz ženske igre narediti enoglasno moško, k neusmiljenemu obračunu usmerjeno dramo.
Kakorkoli torej obrnemo, naveza Stupica/Jan – ob pomoči koga še bolj kompetentnega ali ne, kdo bi vedel – je poskrbela za grd umor nesrečne Špelce. Vendar sta na srečo ob tem naredila toliko neumnih napak, da dejanje ni bilo popoln umor. Misel trpinčene mlade ženske, da je pobijanju treba narediti konec in zaživeti s spoznanjem, da le »kadar sovraštvo ugasne, pride mir«, je vendarle uhajala v svet. Predvsem po zaslugi knjige, ki je bila neokrnjena natisnjena v Trstu, na drugi strani meje, in je našla pot do mnogih bralcev, še preden so v ljubljanski Drami ugotovili, da je z njo nekaj narobe. V nekaj letih je postala izredno priljubljena, izvajali so jo pretežno (domnevam) s politično nekorektnimi pozivi vred. V marsikaterem gledališču so v njej prepoznali univerzalno sporočilo, pa se je zanjo odločil tudi kdo, ki je podobne najhujše muke doživel po vojni, po zdavnaj premaganih in pobitih »Simonih in njegovih hlapcih«; tako je, denimo, storila Milena Godina leta 1975.
Za to dramsko delo je pisateljica Mira Puc dobila nekaj ostrih kritik, vsaj sotto voce pa tudi veliko priznanj. Po tistem skrivnostnem vzkliku Tako je! in aplavzu še Kocbekovo pohvalo in veliko pisem. Med njimi je posebno zanimivo pismo Leona Kavčnika, ki ji je čestital in sporočil, da tudi on težko prenaša ta prevladujoči kult mržnje in da je spisal knjigo o tem, kako ga premagati. V mislih je imel verjetno Evolucijo k socialni pravičnosti (iz leta 1940), kjer je intoniral:


»Dandanes je zelo razširjeno mišljenje, da se da socialna pravičnost doseči le z nasilnim prevratom in pokoljem resničnih ali namišljenih nasprotnikov. Namen tega spisa je pokazati, da mi krizo lahko prebrodimo tudi brez revolucije in s samo evolucijo dosežemo novo ravnotežje, ki ga zahteva razvoj sveta. Pokazati hočemo, da sta revolucija in protirevolucija nepotrebno zlo. Pokazati hočemo pot po sredi, ki vodi naravnost do cilja socialne pravičnosti. Pokazati hočemo, kako je mogoče poedince in njih interese tako razpostaviti, da bodo morali delati v korist skupnosti, ako bodo hoteli delati za svojo korist, pri tem pa ohraniti najdragocenejše vrednote: osebno svobodo in človeške pravice sploh.«
(Avtor je bil spomladi 1947 aretiran in obsojen na dolga leta ječe. Njegova knjiga je bila zaplenjena, spravljena v D-fond in na svobodo izpuščena šele leta 1976.)
No, da moja razprava ne bo morbidno črna, jo bom začinila s humorjem. Ali mogoče veste, da bi bilo treba Franceta Prešerna postaviti pred sodišče? Res? Zakaj neki? Zaradi verza Slovenec že mori Slovenca brata. To je neodgovorna in politično nesprejemljiva izjava, saj je splošno znano, da je edino pravilna trditev Ljudstvo pravično kaznuje protiljudske elemente …


Da je po vojni resnično zavladal kult sovraštva in da je bil poziv Špelce/Mire Pucove osupljiva in komaj tolerirana redkost, ni težko dokazati. Verjetno pa bi za visoko stopnjo prepričljivosti potrebovala veliko časa in prostora. Z nekaj potezami pa moram le poskusiti.
Ker v sodobnih razpravah o povojnih pobojih prevladujejo teze, da je šlo za maščevanje nad izdajalci, ki so se spajdašili z okupatorji in so torej bolj ali manj dobili, kar so zaslužili, bom predvsem navedla nekaj nasprotnih dejstev. Za začetek prej citirano Kavčnikovo sodbo iz leta 1940: »Dandanes je zelo razširjeno mišljenje, da se da socialna pravičnost doseči le z nasilnim prevratom in pokoljem resničnih ali namišljenih nasprotnikov«, misel, ki so jo razglašali predvsem komunisti. Njihova ideologija je oznanjala trdno vero, da bo socialna

stran: 081

pravičnost izvedljiva šele potem, ko se bo ljudstvo znebilo izkoriščevalcev; kapitalistične in aristokratske sloje, kler, buržujske politike, protiljudske elemente ipd. je treba najprej brez usmiljenja uničiti, potem pa bo zavladal mir, blagostanje …
Za ilustracijo ponujam v razmislek primer Mateja Bora. V partizanih je postal daleč najslavnejši slovenski pesnik in po vojni poosebitev novega človeka in umetnika. Uredništvo Mladinske revije ga je kot takega povabilo, da mladim predstavi, kako se je izoblikoval. To je storil leta 1947 v obsežnem izpovednem spisu, kjer je predstavil svojo mladostno zmedenost ob mnogih protislovjih, iskanja, se označil za »anarhistično žverco« in »bojevitega fanta, ki gre na pretep z vsem svetom«. Pravo razodetje pa je doživel, ko je iz Štor prišel študirat v Ljubljano, vstopil v študentsko društvo Triglav in začel brati marksistično literaturo: »Na barikade pojdemo, ker vemo, da moramo zrušiti kapitalizem, ki je škodljiv, ne glede na to, kako bo zategadelj pri srcu direktorju Hruški, njegovi ženi in otrokom ali pa gospodu Korošcu, Kramarju in njegovim prijateljem. Verjetno bo hudo, tem huje, ker bodo v svojem srcu, pa naj si ga bodo še tako izpraševali, sodili, da se jim je zgodila huda krivica. Nemara so med njimi celo ljudje, ki so v bistvu pošteni in dobri, toda tudi te mora revolucija pomesti, če se ji bodo ustavljali, ker so škodljivi, ker so coklja življenju, čeprav tega ne vedo ali pa ne marajo priznati … Samo v revoluciji se more človek moralno preroditi, prekaliti in osvoboditi.«
Marksizem je torej ponudil preprosto, shematično podobo sveta, skupaj s tem pa kritje in blagoslov vsem bojevitim fantom; pokazal jim je cilje, na katere je treba streljati z barikad, jim pojasnil, kako odveč in smešni so vsi tradicionalni moralni oziri ter jim vnaprej ponudil odvezo. Rdeči teror je nekaj čisto samosvojega, razredno sovraštvo je zunaj doslej veljavnih standardov, saj visoki, celo znanstveno dokazani cilj opravičuje čisto vse. Mladi ljudje, zlasti fantje, prepolni testosterona, so radostno podlegali čarom takšnih militantnih gibanj. Med bojevitimi fanti je bilo tudi nekaj žensk, recimo Mica Šlander, ki je komaj čakala vojno: »Bila je celo nekako olajšanje, začetek tistega cilja, ki je bil že prej pred nami.« Se pravi, vojna je poskrbela za začetek težko pričakovane revolucije in velikega preporoda ter prekaljenja.
Med zapiski, ki si jih je delal Kocbek, ko je bral in zbiral teme za lastno literaturo, so pogosti drobci kot: »16 letni fant misli, da se bo afirmiral in šele takrat vstopil med odrasle, če bo prelil tujo kri ali celo koga ubil … Pri nas je bilo to v partizanstvu, likvidacija je pomenila junaštvo in drznost, znak pravega moštva.« Ali v osnutku za dramo: »Povsod sovraštvo, povsod demonija, vsepovsod sledovi strasti, povsod razpoloženje zla, razgibano hudobno ozračje.«
Ves javni prostor je bil preplavljen s pozivi k trdemu, neusmiljenu boju proti razrednim sovražnikom, iz tuje literature so prevajali vse mogoče o novem človeku, novi morali. Mlad pesnik Lojze Krakar je klical v svet: »Tovariši, naučiti se moramo sovražiti!«
Nekateri so bili čez nekaj desetletij v zadregi zaradi takšnih besed, nazorov, verzov, proznih stavkov, drugi pa so, nasprotno, na stara leta na novo odkrili čar bojevitosti. Tako je dramatik Peter Božič mislil, da so nujni slavospevi Titu in zatrjevanja, da je bil totalitarizem značilen za vso povojno Evropo. Kar je daleč od resnice in je mogoče slikovito pokazati prav na primeru literature in dramatike. Christopher Fry, na primer, je bil daleč najbolj vpliven in upoštevan angleški povojni dramatik; izrazit in brezkompromisen pacifist, globoko veren človek – kar vse se njegovim dramam zelo pozna. In če je Velika Britanija nekoliko izjemen primer, saj ni bila nikoli zasedena, si kaže ogledati Francijo. Več francoskih pisateljev se je takoj leta 1944 uveljavilo z nastopi proti slepemu maščevalnemu pohodu, proti kulturi sovraštva. Peticija pisateljev, ki jo je januarja 1945 v korist pomilostitve Brasillacha, enega vodilnih francoskih pronacističnih avtorjev, osebno odnesel generalu de Gaulleu Mauriac, je imela 59 podpisov, med njimi so bili tudi najvidnejši francoski avtorji kot Valery in Claudel. Francoski pisatelji so imeli že pozimi ¹⁹⁴⁴⁄₄₅ toliko osebne svobode, tudi svobode objavljanja in polemike, da so v osnutkih lahko razgrnili vse hude dileme povojnega časa in obnove; vključno s pozivi k odpuščanju in popolnemu pacifizmu.
Drama Svet brez sovraštva je bila dvojno sanjaška: Zaprte ženske sanjajo o lepem, nekonfliktnem času po vojni. Avtorica pa je bila sanjaška v svoji domnevi, da se bo o tem smelo govoriti. Oboje je v realnem svetu nove Jugoslavije izpadlo kot sveta preproščina. Realni svet je bil poln groženj in ubijanja, vsi pravoverni angažirani ljudje so oznanjali svojo trdoto kot največjo vrlino in se bahali z neusmiljenostjo.
Med mnogimi pokloni, ki jih je Mira Mihelič dobila po smrti, se mi zdi danes pomembno navesti tega: Eden od teh fantov, ki so nekoč tako zelo verjeli v marksizem, Ciril Zlobec, je na stara leta zapisal: »Malo je stvari na svetu, ki bi se v tem povojnem obdobju tako diskreditirale kot načrtovanje prihodnosti na upworabi sovraštva kot dejavne energije družbenega razvoja. S tega vidika je ponovno branje romanov Mire Mihelič že skoraj poučno in zabavno.« (Sodobnost, november 1985)

stran: 082