Avtor: Helena Jaklitsch

stran: 075

Sedemdeset let je minilo od obiska škofa Gregorija Rožmana v Šentjoštu. Samo slutim lahko, s kakšnim ponosom, s kakšnim veseljem in spoštovanjem so takrat domačini pričakovali škofa, ki je vodil Cerkev v Sloveniji v njenem najhujšem obdobju. 70 let nazaj je škof dr. Gregorij Rožman podelil zakrament svete birme prav v kraju, kjer je v obrambi pred partizanskim nasiljem nastala prva vaška straža. Škof je vaščanom prinesel tolažbo in jim okrepil vero v Kristusa, vendar tudi sam ni odšel praznih rok. Prepričana sem namreč, da se je tu, med ponosnimi in vernimi katoličani škof takrat spočil in naužil ne samo lepot tega kraja, temveč predvsem pristnega in gorečega slovenstva, pokončnosti in upanja, da bo slovenski človek spoznal in doumel globino sovraštva, ki ga je prinašal komunizem. Tu je gotovo začutil odločnost, ki je jasno sporočala »naše domovine in vere ne damo«. Zagotovo mu je tudi to srečanje dalo moči, da je zdržal vso jezo in bes medvojne komunistične oblasti, ker se ni vdal ustrahovanju brezbožnega komunizma in njegovih podložnikov. Prav zaradi tega so mu ti podložniki, ki so postali oblastniki, sodili za tiste zločine, ki jih je povojna oblast pravzaprav prepoznavala znotraj same sebe – zločine proti narodu, proti slovenstvu in tisočletni slovenski krščanski zgodovini. Ko so na sojenju vpili »izdajalec«, so v resnici vpili proti samim sebi. Rožmana takrat, ko so mu sodili, ni bilo v Sloveniji, zato ga v svojem besu niso mogli ubiti. Vsaj ne fizično. So pa dolga desetletja ubijali njegovo dobro ime, blatili njegovo delo, zaničevali njegovo skrb za Slovence. Veliki petek za škofa Rožmana ni trajal samo en dan, temveč desetletja, ki jih je moral preživeti v izgnanstvu. Ne samo živ, temveč tudi mrtev dolgo časa ni našel miru v slovenski zemlji. Vse do letošnjega aprila, ko smo ga mnogi v ljubljanski stolnici pospremili na njegovi zadnji poti. Bilo je to slovo od velikega slovenskega domoljuba in pastirja, ki je bil zvest svoji domovini do konca. Naj si tu izposodim besede še enega velikega Slovenca, ki si je moral zaradi bratomornega komunizma svoj dom ustvariti daleč od domovine, ki jo je imel tako rad, sedaj že pokojnega Božidarja Finka: »Gregorji Rožman je bil neomajno zvest slovenski domoljub, ki je vzgled in opomin tistim, katerih usta so polna samohvale z bojem za narodno svobodo, njihova dejanja pa so bila nekdaj in so še danes usmerjena v partikularne interese za oblast in bogastvo.«
Da, škof Rožman je bil takrat pravi pastir ovcam, ki so mu bile zaupane - ne samo tistim v demokratičnem taboru, temveč tudi onim, ki so se združevali pod rdečo zvezdo. Bodril jih je, jih spodbujal k zvestobi domovini ter jih učil temeljnih resnic in moralnih načel. Vendar ni bil učitelj in vodnik samo tistim, ki jih je spremljal v času svojega življenja. Njegovo delo in življenje samo nam govorita in nas na različne načine spodbujata tudi danes.
Škof Rožman nam je tako svetal vzgled zvestobe narodu in domovini. Kljub nacističnemu preganjanju, ki ga je bil kot Slovenec deležen na Koroškem, ni izdal svojih korenin, svojega naroda. Zavedal se je, kakšna dragocenost pomeni biti Slovenec. Več kot tisoč let živimo Slovenci na tem ozemlju. Naši predniki so s pesmimi, s kulturo, z običaji, pa tudi s pisano besedo ohranjali slovenščino in slovensko tradicijo. Ne pozabimo, da smo bili med prvimi na svetu, ki smo dobili prevod Svetega pisma v svojem jeziku. To veliko dediščino smo prejeli od svojih očetov, to moramo in smo dolžni prenesti na naše potomce. To je velika odgovornost, ki pa se je premalo zavedamo. To ne-zavedanje je v veliki meri rezultat uspešnega »preoblikovanja slovenskega narodnega značaja«, kar je bila ena temeljnih točk protiimperialistične fronte, ki pa v sebi ni nosila ljubezni do naroda in njegovega čutenja, temveč je stremela »k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda« in k revoluciji ne glede na žrtve. Prav zaradi tega spodbujanje narodne zavesti oblast, ki se ideološko napaja v preteklem sistemu, označuje za nacionalizem, v šolah je slovenska zgodovina potisnjena na rob ter povrhu še dodobra popačena, slovenske klasične avtorje zamenjujejo sodobni »kvazi literati in poeti«, ki namesto pristnih slovenskih besed svojo prepoznavnost in navidezno »mikavnost« gradijo na kletvicah, srbohrvatizmih in vulgarnih izrazih. Takšno literaturo ponujajo, pravzaprav vsiljujejo otrokom v okviru bralne značke ali maturitetnih branj. Kjer le morejo, kot papige ponavljajo, da smo bili pred »osvoboditvijo« narod hlapcev, rdeča zvezda pa nam je prinesla novo svobodo in ustvarila novega človeka. Kako je potem ta narod hlapcev lahko dal tako velike ljudi, kot so bili Trubar, Valvasor, Vega, Zois, Slomšek, Prešeren, Gregorčič, Balantič? Vsak poskus krepitve narodne identitete tisti, ki izhajajo iz dediščine povojne oblasti, zatirajo z diskreditacijo in poniževanjem.

stran: 076

Jasno jim je, da se naroda, ki ve, kdo je, ne da tako lahko voditi in z njim manipulirati. Komunisti so zato pred 70 leti naredili vse, da bi slovenskemu narodu odvzeli hrbtenico. Zato je moralo dati življenje toliko slovenskih fantov in mož. Šentjoščani se tega dobro spominjate - v imenu revolucije in njihove »svobode« so pobili skoraj vse može in fante v vasi in okolici. Škof Rožman nas zato danes, tako kot naše prednike pred 70 leti, spodbuja, da krepimo narodno zavest, da ostanemo zvesti svojim slovenskim koreninam. S tem nam je lahko največja spodbuda in opora v naših prizadevanjih, da nas ni strah cene, ki bi jo za to morali plačati. Tudi nam danes, tako kot davnega leta 1942, govori: »Četudi narodu kaj trenutno koristi, v resnici pa škoduje – in če zaradi tega po svoji vesti odklanja sodelovanje in obsoja kako grešno dejanje in če zaradi tega pade pod morilčevo rokov, čeprav obsojen od kogarkoli, je resničen in pravi mučenec tisti, ki je dal življenje za Kristusov nauk, saj je umrl, ker je ostal zvest zapovedim božjim, ki vse ljudi vseh časov vežejo v vesti.« NŠAL, Škof dr. Gregorji Rožman, mapa 16, Pridige. S tem nakazuje še eno pomembno vodilo za slovenskega človeka: vero.

NŠAL, Škof dr. Gregorji Rožman, mapa 16, Pridige.
Naša narodna identiteta je neizbrisno in neločljivo povezana z zvestobo katoliški veri. Če pade ena, pade druga. Letos mineva 1150 let odkar sta v naše kraje prišla sv. brata Ciril in Metod ter »vsejala vero, ki je pognala globoke korenine med našimi predniki«, že sto let pred njima pa je sv. Modest »deloval po naši deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike«. Globoka vera je pomagala slovenskemu človeku preživeti vse preizkušnje skozi stoletja. Škof Rožman se je tega zavedal in želel, da se vera naših prednikov še okrepi. Na njegovo pobudo sta bila pred drugo svetovno vojno organizirana dva velika kongresa, Evharistični kongres za Jugoslavijo leta 1935 in mednarodni kongres Kristusa Kralja leta 1939. Z njima je želel poživiti zavest pripadnosti Cerkvi in oba sta pripravljala razpoloženje za odpor proti komunistični revoluciji, ki se je približevala. Ob sklicu kongresa Kristusa Kralja, ki se ga je skupaj udeležilo skoraj 200.000 ljudi, je Rožman zapisal: »Kristus v Presvetem Rešnjem Telesu je naše življenje. Iz njega zajemamo pogum v težavah, veselje v preizkušnjah, upanje v brezupu, veliko vsepresegajočo ljubezen do Boga in bližnjega. Iz takšne ljubezni vzklije mir v narodu in med narodi. Iz takšne se bo našla prava pomoč v tolikeri bedi in prava rešitev zamotanih vprašanj.« Str. 73. Da, v tej ljubezni do Boga in do bližnjega je globoko veren slovenski človek moral dati svoje življenje, ker se je zoperstavil brezbožnemu in s krvjo prežetemu komunizmu. Še danes nas morajo pretresti številni rožni venci, ki jih odkrivajo skupaj s kostmi pobitih v grobiščih, razsejanih po vsej naši domovini. V veri so zmogli takrat slovenski fantje, slovenske matere in družine prenesti najhujša poniževanja in v veri so ohranjali svoje dostojanstvo. Mati, domovina, Bog. Za to troje so dali svoje življenje. Komunizem ni prenesel vernega človeka, prav tako ga kontinuiteta ne prenese danes. Razumljivo, saj okrepljeni v veri ljubimo svoj narod in v tej ljubezni zmoremo videti zlo, ki je v njihovih dejanjih. Prav zaradi tega smo katoličani v današnjem času še posebej izpostavljeni. Kristjanofobija se širi iz dneva v dan. Tudi zato, ker oblast dopušča, da se kdo norčuje iz nas, ne obsodi požiganja križev, ne poišče avtorjev hujskaših napisov, ki spodbujajo h klanju katoličanov. Še huje. Celo umetniško delo, ki nosi naslov »Oče naš« ni dobrodošlo v slovenskem parlamentu, čeprav prav Oče naš najdemo med najstarejšimi in prvimi zapisi v slovenskem jeziku. Kakšno sovraštvo in kakšen strah pred slovenskim narodom in njegovo krščansko zgodovino se skriva v tistih, ki ob dnevu državnosti ne dovolijo, da bi zbor zapel pesem s takim naslovom. Žal je tudi Cerkev pri nas večkrat mlačna v svojih odzivih ob takih ravnanjih, moč, tudi moralno, pa ji jemljeta še gospodarski in finančni polom v eni od njenih škofij. In to ravno v času, ko bi njeno oporo najbolj potrebovali. Toda k sreči imamo velikega Slovenca, ki od aprila letos počiva v ljubljanski stolnici in nas spodbuja v zvestobi katoliški veri in nam daje zgled vztrajnosti in poguma.

Str. 73.
Še eno spodbudo nam daje škof Rožman za današnji čas. Kot duhovnik in škof se je trudil za vzgojo laikov ter jih vzpodbujal k družbenemu angažiranju po načelih katoliškega družbenega nauka. V ta namen je podpiral ustanavljanje katoliške akcije ter aktivno sodeloval pri oblikovanju pravil za njeno delovanje. Želel je, da vsak katoličan po svojih močeh, sposobnostih in talentih prispeva k družbenemu blagostanju. Ne vem, kakšno pridigo je imel tu v Šentjoštu ob birmi, vendar sem prepričana, da je tudi takrat spodbujal vaše domače, naj se krepijo ne samo v verskem, temveč tudi v narodnem duhu in da naj vsak, v okviru svojih darov prispeva k skupnemu dobremu. Tudi danes smo katoličani poklicani, da se aktivno vključimo v družbo ter jo s svojimi vrednotami in načeli sooblikujemo. Gospodarska kriza, v kateri smo že nekaj let, nam daje odlično

stran: 077

Avtor slike: Janez Rihar

Opis slike: Neomajno zvest slovenski domoljub Janez Rihar

priložnost, da pokažemo svojo iznajdljivost in svojo ustvarjalnost. Naša odgovornost je, da se z vsemi močmi in znanjem vključimo v iskanje rešitev za naš čas in prostor. Kdo lahko poišče najboljše možnosti za uresničitev skupnega dobrega, če ne ravno slovenski katoličan, saj ga pri iskanju vodita ljubezen in spoštovanje do drugega? Kdo lahko poišče najboljše rešitve za našo državo, če ne ravno tisti, ki čuti in ljubi slovenstvo? Veliko pri tem lahko naredi politika, ki se je tako radi izogibamo, oz. o njej mislimo najslabše. Res je, da je v slovenskem prostoru veliko politikov, ki si tega imena ne zaslužijo, saj jim je v prvi vrsti mar le za lastno korist in bogatenje. Toda tudi mi vsi smo poklicani, da se vključimo v dogajanje okoli nas in ga oblikujemo v vrednotah, ki jih izpostavlja katoliški družbeni nauk. Spodbude škofa Rožmana odmevajo tudi v besedah sedanjega papeža Frančiška, ki pravi: »Vključiti se v politiko je dolžnost kristjana. Mi kristjani ne moremo biti kot Pilat in si umiti rok. Politika je ena od največjih oblik ljubezni, ker išče skupno dobro. Rekli boste, da to ni lahko. V življenju ni lahkih stvari. Politika je umazana, boste rekli. Naša dolžnost je delati za skupno dobro. Pogosto je pot do tega prav politika.«
Sedemdeset let mineva, odkar je tedanji ljubljanski škof Gregorji Rožman podelil birmo v Šentjoštu. Sedemdeset let, odkar je tu nagovoril zbrane domačine, zavedne Slovence. Takrat jih je spodbujal, naj ohranijo vero in dom ter jih hrabril v trenutkih največje narodove tragedije. Sedaj je vrsta na nas, da mu povrnemo njegovo zvestobo v veri in slovenstvu. Ne samo tako, da mu v naši zgodovini končno damo mesto, ki mu pripada ter povemo, da je »prav presojal takratne razmere« in pravilno opozarjal na zlo komunizma, pritlehno (pri)skritega pod narodnoosvobodilnim bojem. Njegov zgled naj nam bo predvsem spodbuda, da ne omahnemo v skrbi za dobro naše države in naših rojakov.

stran: 078