Avtor: Anton Drobnič

stran: 070

V prvem delu mojega poročila (ZAVEZA 89) sem na kratko opisal, kako brezupno in neuspešno je bilo prizadevanje za sodno obnovo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu, boj pravnika z boljševiško formiranimi in komunistični revoluciji predanimi sodniki ljubljanskega okrožnega in višjega sodišča. Že po prvem sodnem krogu sem spoznal, da normalne obnove ne bo, saj se je hitro pokazalo, da bo sodišče uporabilo vsa dovoljena in tudi nedovoljena sredstva in postopke, da bo obnovo zavrnilo ali vsaj odložilo v nedosegljivo prihodnost. Treba je bilo misliti na drugo rešitev!
Druga možnost ali drugo izredno pravno sredstvo je bila zahteva za varstvo zakonitosti. Slabost te poti je, da ne vodi k iskanju resnice, k spremembi ugotovljenega dejanskega stanja, ampak lahko popravi samo napačno uporabo predpisov ob nespremenjenih dejanskih ugotovitvah. Prednost te poti pa je, da je odločanje enostopenjsko, kar onemogoča neskončno ponavljanje in zavlačevanje. Udeleženih je manj oseb, postopek je enostavnejši in odločiti je treba o manjšem številu vprašanj. Sojenje je pridržano vrhovnemu sodišču, pri katerem je vsaj načeloma manj možnosti za politično ali ideološko sprenevedanje ali drugačno pristranskost.
Zahtevo za varstvo zakonitosti sem začel pripravljati - drugače kot zahtevo za obnovo – sam, brez vednosti drugih tožilcev. Večino dela, posebno pisanje, sem opravil doma. Med študijem in pravno analizo kazenskega postopka in sodbe proti Rožmanu pa sem spoznal, da je krivična in nezakonita tudi obsodba drugih slovenskih obsojencev. Ko je bila spomladi 1998 zahteva glede obsodbe škofa Rožmana že napisana, sem jo zato razširil še na obsodbo drugih štirih slovenskih obsojencev: div. generala Leona Rupnika, upravnika policije dr. Lovra Hacina, ministra dr. Miha Kreka in domobranskega polkovnika Milka Vizjaka. Priprava zahteve se je zato zavlekla do jeseni 1998 in se približala koncu mojega tožilskega mandata.
Zahtevo za varstvo zakonitosti sem preko Okrožnega sodišča v Ljubljani vložil 6. novembra 1998. Do 3. decembra, ko se je končal moj mandat, se ni zgodilo nič. Od 3. decembra naprej je vrhovno tožilstvo vodil moj dotedanji namestnik Jože Friedl, ker se politiki niso mogli dogovoriti in imenovati novega generalnega državnega tožilca. Po zakonu bi sicer moral sam ostati na položaju do nastopa novega generalnega tožilca, vendar tega nisem hotel, ker me je tedanji minister za pravosodje Tomaž Marušič v sodelovanju s predsednikom vrhovnega sodišča dr. Mitjo Deisingerjem in predsednikom državnozborske komisije za volitve in imenovanja poslancem Maksom Lavrincem »razrešil« že 14. novembra, Zveza borcev in poslanec Zmago Jelinčič pa so že prej kričali, naj mi državni zbor odvzame mandat vsaj en dan pred potekom.
Po mojem odhodu so o moji vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti razpravljali na sestanku vrhovnih tožilcev. Pri tej razpravi se je izkazal dr. Zvonko Fišer, sedanji generalni državni tožilec, ki naj bi po pripovedi prisotnih rekel, da pri tej zahtevi ne gre za pravno ampak za politično zadevo, o kateri naj odloča politika in ne tožilstvo, mojo vložitev zahteve za sodno varstvo pa zato označil za »pobalinstvo«.
Nova generalna državna tožilka je bila imenovana 12. marca 1999 in takoj po prisegi za javno televizijo izjavila, da bo vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti proti obsodbi škofa Rožmana umaknila, češ da »zahteva ni v narodnem interesu«. Že čez štiri dni je to tudi v resnici storila in 16. marca sodišču sporočila, da umika zahtevo, »ki jo je vložil Anton Drobnič kot generalni državni tožilec«. Okrožno sodišče je s sklepom sodnice Milene Jazbec Lamut umiku brez pomisleka ugodilo in zahtevo zavrglo, tako da ta do vrhovnega sodišča sploh ni prišla.
Katere sodne vloge je dovoljeno umakniti in kdaj jih upravičenec lahko umakne, natančno določajo predpisi o kazenskem postopku. Tedanji zakon umika moje zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeval. Zahtevo je smel vložiti samo vrhovni državni tožilec, o njej je lahko odločalo samo vrhovno sodišče. Bilo bi sramotno za pravosodje, če bi vrhovno tožilstvo svoje odločitve kar spreminjalo, in žaljivo za vrhovno sodišče, če bi mu tožilstvo poslalo nepremišljeno zahtevo in jo nato umaknilo. Umik zahteve in sodni sklep o zavrženju zahteve sta zato nezakonita in za pravno državo sramotna.
Drugo vprašanje je, kako in od kod je nova vrhovna tožilka poznala zahtevo, da jo je takoj razglasila za nasprotno narodnemu interesu, preden je pravno in dejansko prevzela

stran: 071

posle generalne državne tožilke in dobila pravico in dejansko možnost za pregled spisov. In po katerih merilih je ocenila narodni interes, zlasti pa, po katerem zakonu je bila za takšno oceno pristojna?
Zdenka Cerar s svojo neučakano javno izjavo in nepremišljenim umikom moje zahteve ni zagrešila samo sramotne strokovne napake, kot se je izkazalo v nadaljnjem postopku, ko je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, storila je tudi zlorabo uradnih pravic, ko je v kazenskem postopku zavestno odločala po interesih in ne po zakonu, kot bi morala, pri tem pa je bila še tako nespametna, da je ta zločin kar sama javno opisala in razglasila. Tudi kasneje je pred kamerami rada nastopala in »strokovno« povedala mnogo neumnosti!
Ni potrebno ugibati, od kod Zdenki Cerar navodilo za tako sramotno dejanje, ki ga sama nikakor ne bi bila zmožna. Na vrhovni položaj v tožilstvu je bila postavljena po volji zadnjega vodje totalitarne partije Milana Kučana. Z njim je še iz časov študija tesno sodelovala, on je tudi iznajditelj in glavni nosilec »nacionalnega interesa«. Neznano je, ali je tožilka partijskemu navodilu o narodnem interesu podlegla zaradi slepe zvestobe partiji, ali zaradi nesposobnosti pravnega razmisleka ali - kot vse kaže - zaradi obojega skupaj. Znano pa je, da je s tem interesnim dejanjem sama zanikala in za vedno pokopala svojo tako hvaljeno »strokovnost«. Boljševikom so besede vedno bile samo sredstvo za prevaro ali ustrahovanje.
Zdenka Cerar pa se ni zadovoljila samo z nezakonitim in do mene kot vložnika skrajno nespodobnim umikom zahteve. Svoje nečastno dejanje je nadaljevala tudi z neposredno lažjo. Na pismo treh civilnih združenj, Združenih ob lipi sprave, Civilne družbe za demokracijo in pravno državo in Društva za ureditev zamolčanih grobov, v katerem so vprašali o rehabilitaciji škofa Rožmana, je generalna državna tožilka 13. 9. 1999 odgovorila z uradnim pismom št. Tu-³⁰⁵⁄₉₉-2, v katerem je zapisala, da je zahtevo za varstvo zakonitosti umaknila, »ker je njen predhodnik predlagal razveljavitev sodbe zoper vse obsojence v isti sodbi, ki so predstavljali vrhove slovenske kolaboracije, med drugim tudi nemškega komandanta Ervina Rösenerja«. Združenja je še prosila, naj o zapisanem seznanijo svoje člane! Tudi tukaj se ni pokazala samo njena moralna rahlost, ampak tudi njena nepremišljenost, saj bi morala vedeti, da je zahteva javno dostopna uradna listina in bo njena boljševiška laž hitro odkrita.
Zaradi te laži sem na Okrožnem sodišču v Ljubljani proti Cerarjevi pred devetimi leti vložil odškodninsko tožbo na podlagi določbe 2. odst. 26. člena Ustave RS, ki predpisuje pravico oškodovanca, da terja odškodnino neposredno od tistega državnega funkcionarja, ki mu je škodo povzročil. Predolgo in utrujajoče bi bilo navajati vse sprenevedanje in »strokovnosti«, ki jih je toženka navajala v odgovor. Sodnica Katarina Parazajda je s sodbo št. P ²⁸⁵⁹⁄₂₀₀₄-III novembra 2007 zahtevek zavrnila, češ da toženka kot privatna oseba za laž državnega organa ni odgovorna in da njen zapis tudi ni žaljiv. Mojo pritožbo zoper to sodbo je senat Višjega sodišča v Ljubljani v sestavi Irene Veter kot predsednice, Zvoneta Strajnarja kot poročevalca in Antona Panjana kot poročevalca zavrnil, prav tako je senat vrhovnega sodišča, ki so ga sestavljali Anton Frantar kot predsednik in člani Aljoša Rupel, mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternelj in Janez Vlaj s sodbo II Ips III/2009 z dne 10. 9. 2012 zavrnil revizijo zoper sodbi na nižjih sodiščih s pozornosti vrednim stališčem, da ustavna določba 26. člena ne daje nobene pravice oškodovancu, ampak le zakonodajalcu, da lahko neposredno odgovornost povzročitelja določi z zakonom, česar pa ta doslej ni storil! Ali je ustavna določba o neposredni odškodninski odgovornosti državnih funkcionarjev res prazna slama, ali za povzročeno škodo res niso odgovorni in so drugačna zagotovila politikov samo bajke za naivne, bo moralo povedati ustavno sodišče, ko bo odločilo o moji ustavni pritožbi, vloženi 31. 12. 2012.
Po zavrnitvi zahteve za obnovo postopka in umiku zahteve za varstvo zakonitosti ni bilo več nobenega pravnega sredstva in nikogar, ki bi lahko zahteval rehabilitacijo škofa Rožmana. Zato sem novemu ministru za pravosodje dr. Lovru Šturmu predlagal takšno spremembo zakona o kazenskem postopku, da bi izredna pravna sredstva v korist umrlih duhovnikov in redovnikov smeli vložiti tudi predstojniki njihovih verskih skupnosti. To se je zgodilo jeseni 2005 z novelo ZKP-G.
Takoj sem prosil za sprejem pri nadškofu Alojzu Uranu, ki pa nad mojo prošnjo, naj za škofa Rožmana da pooblastilo za novo zahtevo za varstvo zakonitosti, ni bil ravno navdušen, češ da vprašanje škofa Rožmana še ni razčiščeno. Po mojem nekoliko preživahnem pojasnilu, pri katerem se je celo polomil dragocen stol v škofovi sprejemnici, pa je molče vstal in odšel v sosednjo pisarno, se vrnil s podpisanim pooblastilom in mi ga prav tako molče izročil. Zahvalil sem se in mu rekel le, da bo na ta podpis kmalu lahko ponosen.

stran: 072

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Pravnost slovenskega sodstva Tamino Petelinšek

S hčerko Lidijo Grbec, ki je odvetnica, na katero se je glasilo pooblastilo, sva pripravila novo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je le nekoliko izboljšano besedilo prve zahteve, dopolnjeno s predlogom, da se izločijo vrhovni sodniki, ki so bili ali so še člani katere od komunističnih partij ali njihovih naslednic. Vložena je bila konec decembra 2005.
Na to zahtevo je Alenka Mežnar, spec. vrhovna tožilka, vložila odgovor, v katerem je predlagala, naj vrhovno sodišče sodbo tako spremeni, da bo Rožman oproščen vseh vojnih zločinstev, obsojen pa za vsa dejanja kolaboracije, ki jih je v očitnem nasprotju z mednarodnim vojnim pravom opisala v pravem boljševiškem traktatu še bolj baročno kot prvotna sodba. Pri tem pa tako kot vseh šest dolgih sodnih odločb v postopku za obnovo tudi ona ni niti z besedo omenila partizanskega nasilja in terorja boljševiške revolucije. Za pravosodje, ki je najdalj v boljševizmu zaostali del slovenske družbe, komunistične revolucije pač ni. Bi jo sodniki videli, če bi veliki spomenik revoluciji prestavili pred sodišče, morda pa bi pomagalo, če bi sodišče premestili k Hudi jami? Ne, ker nočejo videti! Seveda je obramba na tožilkino izjavo temeljito odgovorila.
Tedanji predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen je predlog, naj se sodniki - komunisti sami izločijo, spremenil v formalno zahtevo za izločitev in jo nato zavrnil, češ da so sodniki že ob izvolitvi v trajni mandat bili spoznani za »osebnostno primerne«, zato »je mogoče povsem zanesljivo sklepati«, da dvom o njihovi nepristranskosti ni upravičen. Zakaj potem v zakonu predpisi o izločitvi, ni smel povedati, saj bi se drugače morali izločiti skoraj vsi vrhovni sodniki.
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 1. 10. 2007 s sodbo št. I Ips ⁵¹⁄₂₀₀₆ v senatu vrhovnih sodnikov svetnika Marka Šorlija kot predsednika in članov Petra Hauptmana, svetnika Branka Masleše, Pavla Dolenca ter Maje Tratnik ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo glede obsojenih dr. Gregorija Rožmana in dr. Mihe Kreka razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Sodbo je pospremilo s posebnim sporočilom za javnost z dne 11. 10. 2007, v katerem opozarja na ne dovolj raziskano preteklost in na javni interes za raziskavo povojnih kazenskih procesov, s čimer je neposredno zavrnilo izjavo Zdenke Cerar, da zahteva ni v narodnem interesu.

stran: 073

#stran ima sivo ozadje#
NOVA SLOVENSKA ZAVEZA Ljubljana, Beethovnova ulica 5

Ljubljana, 20. januarja 2009
Velecenjeni gospodmsgr. ALOJZ URANljubljanski nadškof in metropolit,predsednik Slov. škof. konference



Spoštovani gospod nadškof in predsednik konference!
Letos jeseni, natančno 16. novembra 2009, bo minilo 50 let od smrti ljubljanskega škofa in velikega kanclerja Teološke fakultete v Ljubljani dr. Gregorija Rožmana. Obenem bo jeseni najkasneje 1. 10. 2009 v skladu z novim kazenskim zakonom dokončno ustavljen montirani kazenski postopek, ki ga je proti škofu vodila nekdanja komunistična totalitarna oblast. Ustavitev 63-letnega preganjanja in pol stoletja po smrti preganjanega škofa, enega od vaših velikih prednikov, je nedvomno skrajni čas za temeljni premislek o njegovem življenju in delu v dobi najtežjih preizkušenj in trpljenja slovenskega naroda, o njegovem pomenu za ljubljansko škofijo in njene vernike. Prepričani smo, da boste letos tako v ljubljanski nadškofiji in v novomeški škofiji kot v vsej slovenski Cerkvi, ki jo usmerja Slovenska škofovska konferenca, temu premisleku dali tako potreben teološki in zgodovinski poudarek kot nujen organizacijski okvir, zlasti pa ustrezno duhovno pripravo in zagon.
Posebej pa bi radi opozorili na dejstvo, da je škof dr. Gregorij Rožman tudi po 50 letih še vedno pokopan v tuji zemlji, tam daleč v ameriškem Lemontu, kjer njegov grob obišče le malo Slovencev. S stališča osnovne človeške spodobnosti, pradavne kulture in verske zvestobe je zadnji čas, da že drugi rod vernikov po smrti škofa Rožmana in že peti njegov škofovski naslednik njegove posmrtne ostanke preneseta domov v svobodno in samostojno Slovenijo in jih pokopljeta med njegovimi verniki in njegovimi duhovniki na ljubljanskem pokopališču pri Sv. Križu, kjer bo njegov grob lahko našel in obiskal vsak Slovenec.
Zelo nekrščansko in nekulturno bi bilo, za voditelje pa nečastno, če bi se jeseni 50. obletnice Rožmanove smrti morali v Ljubljani spominjati samo ob njegovi sliki, saj v škofijskem mestu nima še nobenega javnega spomenika ali javne spominske plošče. Nečastno zlasti zato, ker za prenos škofovih posmrtnih ostankov v domovino ni nobenih niti pravnih niti dejanskih ovir ali zadržkov razen nepotrebnega in tako za pokojnega škofa in sedanjo Cerkev kot za vernike in narod žaljivega obzira do škofovih obrekovalcev in zločinskih preganjalcev, nerazumljivega obzira do brezobzirnih nasprotnikov škofa, vernikov in Cerkve.
Ob spominu na škofa Rožmana ne smemo prezreti niti napovedi Slovenske škofovske konference, da bo prihodnje leto v Ljubljani vsenarodni evharistični kongres, na katerega je povabljen in pričakovan tudi papež Benedikt XVI. Zadnji slovenski evharistični kongres je bil tik pred drugo svetovno vojno, pripravil in vodil ga je prav škof dr. Gregorij Rožman. Kaj bodo o tem vernikom, narodu in svetu pa tudi samemu papežu povedali prireditelji in voditelji prihodnjega kongresa, kako se bodo izgovorili, če bo Rožmanov grob še vedno pozabljen v tujini? Molčati o škofu Rožmanu ne bo več mogoče!
Zaradi vsega povedanega je Nova slovenska zaveza, ki je nosilka avtentičnega spomina na slovenski odpor proti komunistični revoluciji, prepričana, da se je potrebno takoj odločiti in pravočasno pripraviti vse, kar je nujno tako na duhovnem, verskem in informacijskem kot na pravnem, družbenem in organizacijskem področju, da bomo škofove zemeljske ostanke lahko še pred 16. novembrom 2009 prenesli v domovino in jih pokopali, kot se spodobi in je pravično.
Spoštovani gospod nadškof in predsednik slovenske konference! Prosimo vas, da z našo prošnjo in pričakovanjem seznanite tudi druge vaše sodelavce in člane Slovenske škofovske konference. Novomeškemu škofu gospodu Andreju Glavanu, ki je tudi Rožmanov naslednik na delu nekdanje ljubljanske škofije, pa sami pošiljamo izvod te pobude, enako tudi frančiškanom v Lemontu.
Prosimo, da bi Bog blagoslovil to naše in – prepričani smo – tudi vaše delo in prizadevanje in vse vodil po pravi poti proti dobremu cilju!
Z iskrenimi pozdravi in spoštovanjem!
NOVA SLOVENSKA ZAVEZApredsednik Anton Drobnič


stran: 074

Vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo tudi zato, ker sta bila Rožman in Krek sojena v odsotnosti in se nista mogla zagovarjati. Zaradi njune smrti te bistvene procesne napake ni bilo več mogoče odpraviti, zato je obramba oktobra 2007 predlagala, naj sodišče kazenski postopek ustavi. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani pa je po okrožni tožilki Katjuši Čeferin šele februarja 2009 sodišču sporočilo, da umika obtožbo proti škofu Rožmanu za vojne zločine. Okrožno sodišče v Ljubljani je nato 10.4.2009 po sodnici Mateji Lužovec s sklepom št. II K ³²²⁄₂₀₀₇ ustavilo kazenski postopek proti dr. Gregoriju Rožmanu in dr. Mihi Kreku, ker za nadaljevanje ni procesnih predpostavk in ker je tožilka del obtožbe za vojne zločine umaknila.
Tako je po dolgih letih mojega »pobalinstva« in prizadevanj proti »interesu naroda« le prišlo do nedvomne sodne rehabilitacije škofa Rožmana in ministra Kreka, čeprav bi tožilstvo in sodišče lahko postopek še zavleklo do 1. oktobra 2009, ko bi po noveli zakona o kazenskem postopku novo sojenje zastaralo in bi prišlo le do formalne ustavitve. Nekaj o tem, kakšne razredne učenosti in nesmisle so ob ustavitvi postopka proti škofu Rožmanu napisali zaslužni socialistični profesorji in časnikarji centralnih medijev, sem že zapisal. Vsega je preveč in se bo moral v to greznico spustiti še kdo mlajši.
Nova Slovenska zaveza je 20.1.2009 predsedniku Slovenske škofovske konference Alojzu Uranu poslala pismo, v katerem škofa obvešča o spremembi zakona in o ustavitvi postopka proti škofu Rožmanu najkasneje 1. oktobra, opozarja na 50. obletnico škofove smrti 16. novembra in poziva k prekopu njegovih posmrtnih ostankov. Kopijo te poslanice je dostavila še novomeškemu škofu in frančiškanom v Lemontu. Doslej na to poslanico ni dobila nobenega odgovora od nobenega naslovnika.
Pač pa je ljubljanski nadškof Alojz Uran v nedeljo 15. 11. 2009 v ljubljanski stolnici daroval mašo ob 50. obletnici Rožmanove smrti. Javnost je o tem obvestila Nova Slovenska zaveza in s tem napolnila stolnico. Po slovesni maši se je nadškof s spremstvom podal proti glavnemu vhodu v cerkev in se kmalu zopet vrnil h glavnemu oltarju. Nihče ni ničesar pojasnil in šele naslednje dni smo lahko videli, da je blagoslovil nov nagrobni kamen nad sedanjo grobnico z napisom, da je škof Rožman »pokopan v Lemontu«.
Po tej maši sem nadškofu Uranu rekel, da je treba misliti še na prekop. Nasmehnil se je in mi kratko odgovoril: »Da, sedaj je vse pripravljeno in urejeno.« Kako je pripravljeno in urejeno, nisem izvedel, nadškof Uran pa je 29.11.2009, torej dva tedna po maši za Rožmana odstopil. Upanje je zato hitro minilo, zlasti ker tudi dosleden molk vseh namesto odgovora na našo poslanico ni mogel biti slučajen. Precej megleno se je povrnilo šele po treh letih, ko smo pozimi 2013 prebrali sporočilo nadškofa dr. Antona Stresa. Megleno zato, ker se je nadškof skliceval na Milana Kučana kot pobudnika prekopa in navajal njegovo »dovoljenje« za prekop tudi brez rehabilitacije, kar bi bilo seveda ugodno za nadaljnje manipulacije z Rožmanom, pri tem pa se je navedba končala pred Kučanovim navodilom, da mora prekop biti »brez triumfalizma«. Po pogrebu smo iz zapisa v Družini izvedeli še za navodilo, ki ga je že ob Rožmanovi smrti leta 1959 UDBA poslala škofu Vovku, ki je v Rožmanovi odsotnosti upravljal ljubljansko škofijo, da ob smrti škofa Rožmana ne smejo zvoniti in da smrti ne smejo oznaniti po cerkvah.
Vse ukazano se je tudi zgodilo: ob pogrebu nobenega govora, oznanila po cerkvah ni bilo, zvonovi, ki so se ob maršalovi smrti pregreli, so bili ob škofovem pogrebu nemi, objavo pogreba v Družini je večina bralcev prejela šele dan po pogrebu, tudi pri Novi Slovenski zavezi smo za Rožmanov pogreb izvedeli iz Lemonta. Tako so ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana 13. 4. 2013 v njegovi stolnici pokopali po obredu svete matere Cerkve, dopolnjenem po protokolu UDBE in po navodilu komunističnega vodje Milana Kučana.

stran: 075