Avtor: Janko Maček

stran: 015

Ob letošnji uradni proslavi Dneva državnosti so se spet razvnele debate, ali rdeča zvezda sploh spada na tako proslavo. Večina medijev na to vprašanje orkestrirano odgovarja, da je bila rdeča zvezda v času druge svetovne vojne simbol našega osvobodilnega boja, brez katerega nikoli ne bi bilo samostojne slovenske države, in da to popolnoma upravičuje njeno prisotnost. Seveda govori proti taki razlagi dejstvo, da je rdečo zvezdo na svoji zastavi nosila tudi Jugoslovanska armada, ki je hotela preprečiti našo samostojnost, še bolj pa dejstvo, da je že jeseni 1941 v znamenju rdeče zvezde VOS, imenovana tudi udarna pest komunistične partije, morila zavedne Slovence, ki so tudi načrtovali odpor proti okupatorju; z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda so si tedaj komunisti uzurpirali monopol nad osvobodilnim bojem, ki pa v resnici ni bil njihov glavni cilj, ampak le sredstvo za izvedbo revolucije in vzpon na oblast. Po koncu vojne in okupacije so ta cilj v celoti uresničili in nad Slovenijo je zavladal komunistični totalitarizem in ostal na oblasti skoraj pol stoletja. Skozi vso njegovo dobo je slovensko zastavo obremenjevala rdeča zvezda in v njenem znamenju so se zgodili Kočevski rog, Hrastniški hrib, Huda jama in šeststo drugih morišč po vsej Sloveniji. Genocid v Srebrenici se po velikosti in načinu izvedbe skrije pred grozoto Hude jame in drugih omenjenih grobišč, o katerih pa naj ne bi govorili, saj v času velike gospodarske krize »ni primerno odpirati ideoloških tem in ovirati že itak težko pot ekonomskega okrevanja«. Ko od časa do časa vendarle začutimo, da vzroki naše krize niso samo ekonomski, temveč tudi moralni, bi lahko razumeli, da v to poglavje spada tudi razčiščenje in dogovor o polpretekli zgodovini in pokopu mrtvih, vendar ni tako.
Mar ni že več kot 70 let od tistih septembrskih dni, ko se je peščica Slovencev oklicala za narod in vzela v svoje roke pravico odločati o življenju in smrti resničnih ali samo domnevnih političnih nasprotnikov, ki so jih že zaradi svojega nazora imeli za (razredne) sovražnike. Mar ne bi bil že čas, da bi se nasprotniki iz državljanske vojne usedli skupaj in ob poštenem upoštevanju vseh dejstev sklenili mirovno pogodbo? Žal, smo od take pogodbe še zelo, zelo daleč, dokler bo na splošno veljalo, da je bil na partizanski strani med vojno samo osvobodilni boj, ki pač ni mogel biti brez napak – kdo le bi v tako težkem času mogel delati brez napak, na drugi strani pa kolaboracija, ki po vojni ni mogla ostati nekaznovana. Če je na strani, ki je leta 1941 objavila Odlok o zaščiti slovenskega naroda in leta 1943 Dolomitsko izjavo, res bil samo osvobodilni boj, zakaj tako sovraštvo do druge strani? Ali more kdo reči, da se je druga stran začela organizirati iz čistega veselja, da bi pomagala okupatorju? Zakaj so partizani septembra 1943 napadali samo četnike in vaške stražarje, Italijanom pa celo pomagali, da so se varno umaknili v Italijo? Zakaj so že tedaj nastala množična grobišča, kot Mozelj, Jelendol, Travna gora, Mačkovec itn. Kakšen cilj je imela Centralna komisija VOS (Zdenka Kidrič in Vito Kraigher), ko je v pričakovanju padca Turjaka prišla v Kočevje? Zakaj so bili partizanski poveljniki tedaj gluhi za skupen nastop partizanov in vaških stražarjev proti Nemcem? Ali ni uničevanje domačih političnih nasprotnikov v času tuje okupacije tudi izdaja in zločin?
Dr. Nežmah je pred nedavnim zapisal v Mladini, da so povojni množični poboji kot matrica našega sodstva. »Prostega pobijanja tožilstva in sodišča niso preiskovala ne leta 1945 ne nikoli kasneje. Današnji status je splošna vednost o teh pobojih in hkrati nekaznovanost organizatorjev in njihovih eksekutorjev.« Ob tej ugotovitvi se nujno spomnimo množičnih pobojev po padcu Grčaric, Turjaka in drugih protirevolucijskih postojank. Ali niso bili ti poboji kot nekakšna generalka za povojne poboje? Tako po padcu Turjaka kot po vojni so pobijali ujetnike in ni bilo milosti niti za ranjence. Sicer pa več o tem, še posebej o ranjencih, v naslednjih poglavjih.

Po padcu Turjaka

V 89. številki Zaveze smo pod naslovom Ob 70. obletnici turjaške tragedije skušali prikazati sliko dogodkov, ki so se v tednu med 12. in 19. septembrom odvijali na Turjaku.

stran: 016

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Plošča na Turjaku – blizu kraja zločina nad ranjenci

V nedeljo, 19. septembra, so napadalci s težkimi topovi, ki so jih upravljali italijanski topničarji, začeli razbijati grajski stolp, obrnjen proti marofu; ta zid ni bil tako debel, saj je bil stolp zidan kasneje in v notranjosti je bilo tudi veliko lesenega. Vse granate so letele na eno mesto. Bilo je očitno, da se tisti pri topovih spoznajo na svoje delo. Ko sta se streha in del zidu na tej strani zrušila, se je vse zavilo v prah in dim in branilci so se morali od tam umakniti. Okrog pol enajstih so topovi utihnili. Branilci so pričakovali, da bo sledil napad pehote, zato so hoteli ponovno zasesti ruševine, toda izkazalo se je, da so jih napadalci prehiteli. Francetu Kaduncu je v tej stiski prišlo na misel, da je prav pod razvalinami, kjer so se ugnezdili napadalci, skladišče municije, in da bi jih morda pregnal, če bi skladišče zažgal. S težavo se je splazil tja in zanetil ogenj, toda na povratku je bil težko ranjen. V skladišču so nastale eksplozije in ogenj se je kmalu razširil, vendar napadalcev to ni pregnalo iz gradu. Razmere za branilce so iz ure v uro postajale težje in končno so se odločili za predajo.
Iz gradu so se pokazale bele zastave. Bilo je 19. septembra, ko je ura kazala dvajset minut čez eno. Streljanje se ni poleglo, dokler niso prav pred grajska vrata zapeljali italijanski tanki. Velik tank tik pred vrati je top in strojnico obrnil proti vhodu. Ko so videli, da se bodo legionarji res predajali, so se približali tudi partizani; dva s strojnico sta stala poleg tanka in izza zidu so gledale brzostrelke. Iz tanka je od časa do časa pokukala italijanska čepica. »Hitro, hitro! Kdor pride z orožjem, bo ustreljen!« Legionarji so stopali po klancu navzdol. Ob poti je bila straža z naperjenimi strojnicami. Šele pod klancem, kjer se pot odcepi na Želimlje, so jih ustavili. Nekdo je prinesel kolobar zarjavele žice, drugi so prinesli težke vrvi in med zmerjanjem so jih začeli vezati. (Povzeto po brošuri Turjak, Ljubljana 1944.)
Iz gornjega povzetka bo bralec morda začutil stisko, ki so jo doživljali branilci, preden so se odločili za predajo. Seveda noben, še tako dober opis ne more prikazati resničnega vzdušja, ki je tedaj vladalo v gradu. In kakšni so šele bili občutki branilcev, sedaj partizanskih ujetnikov, ko so jih med posmehovanjem in zmerjanjem vezali z žico in pritrjevali na dolge vrvi. Ko so bili vsi, ki so se predali, tako povezani, so jih pod močno stražo odgnali v Velike Lašče in zaprli v skladiščno poslopje na železniški postaji, ki je bilo že ograjeno z bodečo žico, saj so bili v njem še pred kratkim nastanjeni italijanski vojaki.
Prešernova brigada je v svoj operativni dnevnik zapisala, da je bilo na Turjaku 695 ujetnikov. Za njo sta v svojih monografijah to številko povzela tudi Petelin in Strle. Odsek za propagando in statistiko glavnega štaba je v dnevnem poročilu 20. 9. 1943 kratko opisal zavzetje Turjaka in takole navedel število ujetnikov: »V naše roke je padlo cca 700 ujetnikov, med njimi 60 duhovnikov in vojaških voditeljev iz raznih belogardističnih postojank, ki so bile likvidirane v zadnjih dneh in ki so se zatekli v edino še preostalo belogardistično gnezdo – Turjak.« Brošura Turjak ter pisca Grum in Pleško števila ujetnikov ne navajajo. (T. Ferenc, Dies irae, str. 339.)
Čeprav je zgodba o Turjaku že sama dovolj obsežna in zahtevna, se nam zdi za razumevanje tistih usodnih dni primerno, da povemo tudi nekaj o padcu postojank vaških straž na Notranjskem (Nova vas, Begunje pri Cerknici in Pudob) in o tem, kaj se je zgodilo z vaškimi stražarji, ki so tam prišli v roke zmagovalcev. Gradnikova brigada je 11. septembra krenila iz Ribnice proti Blokam, skoraj hkrati s prešernovci, ki so odhajali na Turjak. Z razmeroma močno postojanko vaške straže v Novi vasi so se že pred prihodom

stran: 017

brigade neuspešno pogajali domači partizani. Gradnikovci so postojanko obkolili in zahtevali brezpogojno predajo. S pomočjo italijanskih tankov in topništva so dosegli, da se je posadka 13. septembra dopoldne predala. Župnik Hren se je skril, vendar so ga kmalu našli in obsodili na smrt. O tem v Spominih piše tudi Ivan Maček, ki se je prav tedaj s Kardeljem pripeljal na Bloke. Izmed članov posadke, ki se je vdala, so izločili 32 »vodilnih« in jih najprej zaprli v zadružno skladišče v Novi vasi, nato pa odpeljali v kočevske zapore.
Posadki vaške straže v Begunjah je poveljeval inženir Jože Vojska. Pod njegovo poveljstvo sta spadali tudi manjši postojanki v Bezuljaku in Dobcu. Bili so dobro oboroženi, saj so precej orožja in municije zaplenili Italijanom v Cerknici. Ker z Ljubljano ni bilo zveze, so pogrešali navodil, kakšno stališče naj zavzamejo do Nemcev na Rakeku in do partizanov, ki so zlasti v Cerknici postajali glasni. 14. septembra dopoldne je Gradnikova brigada, ki je prišla z Blok, obkolila Begunje in začela s topovskim obstreljevanjem, ki pa ni povzročilo večje škode. Po razmeroma mirni noči se je topovsko bombardiranje okrepilo in v napad sta se vključila tudi dva tanka. Granata iz tanka je zadela zvonik farne cerkve in veliki zvon se je razletel na kosce. Opoldne so bila nekatera poslopja v vasi že močno poškodovana. Zaradi obstreljevanja se je poslabšala zveza med posameznimi, med seboj precej oddaljenimi obrambnimi položaji, kar se je še posebej pokazalo, ko so napadalci ponudili pogajanja. Takoj ko so na nekaterih obrambnih položajih na spodnjem koncu vasi ustavili ogenj, so partizani vdrli v vas in obramba je bila zlomljena. 15. septembra popoldne so se Begunje brez posebnih pogajanj predale. Postojanki v Bezuljaku in Dobcu nista bili obkoljeni. Iz Dobca je patrulja odšla v Borovnico po pomoč in 16. septembra zjutraj je močna skupina Borovničanov skupaj s patruljo prišla na Kožljek; izvedeli so, da so Begunje padle že prejšnji dan popoldne in da so tudi posadko v Bezuljaku zajeli partizani.
Iz poročila Gradnikove brigade je razvidno, da je v Begunjah ujela 165 vaških stražarjev, nič pa ni povedano o njihovi nadaljnji usodi. Takoj po zavzetju Begunj so prijeli župnika Turka, učiteljico Drobničevo in še nekatere. Ker med vaškimi stražarji, ki so jih postrojili sredi vasi, niso našli niti poveljnika Vojske niti namestnika Matičiča, so zagrozili, da bodo vsako uro streljali talce, dokler se ne

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Križ na morišču nad velikolaško železniško postajo

javita. Ko sta se potem prikazala iz skrivališča, so ju pridružili ostalim aretirancem in naslednji dan vse odpeljali v Kočevje.
Med notranjskimi postojankami vaške straže je bil tudi Pudob s poveljnikom Jakobom Petrom. Ob kapitulaciji Italije so se v Pudob zatekli tudi vaški stražarji iz Dan in Grahovega, ki jih je vodil France Kremžar, in tako je bilo zbranih okrog 150 mož. Glavno postojanko so imeli v gasilskem domu ob križišču cest, ki peljeta iz Iga vasi in Kozarišč, manjšo pa v gostilni nasproti cerkve. Tudi v Pudobu je začel pogajanja okrožni odbor OF Cerknica; vaška straža je zahteve za predajo najprej zavrnila, potem pa se je zgodilo, da so se tisti v gostilni odločili za vdajo, ne da bi o tem obvestili soborce v gasilskem domu. Po vdaji posadke v gostilni so oni v gasilskem domu celo noč odbijali partizanske napade, proti jutru pa je Kremžar z okrog 30 borci izkoristil jutranjo meglo in se brez boja izvlekel iz obkolitve. Brigada je potem imela lahko delo z branilci, ki se niso pridružili izpadu. Nekaj ujetnikov so takoj postrelili in jih pustili ležati pred gasilskim domom. Sedem ujetnikov so odgnali k jami Kozlovka in jih tam pomorili.

stran: 018

Kardelj, ki se je 14. septembra ustavil tudi v Pudobu, je takole poročal centralnemu komiteju KPS: »Danes zjutraj so naši vzeli Pudob. Ker je težava s transportom zagrizenih belogardistov, sva z Matijo odredila, da brigadno sodišče takoj izvrši obsodbo in da se postrelja, kar je treba postreljati. Tudi Hren (v Novi vasi) je hotel pobegniti in z Matijo sva odredila, da se ga takoj ustreli.« (T. Ferenc, Dies irae, str. 390.)
Pa se še vrnimo k turjaškim ujetnikom, ki so noč od 19. na 20. september pretrpeli v Velikih Laščah. Zjutraj so jih začeli popisovati in popoldne je prišla komisija, ki jih je razdelila v skupine. V prvo skupino so uvrstili 12 znanih poveljnikov in jih še isti večer odgnali iz skladišča. Znanih je nekaj verzij, kje in kako so nameravali opraviti z njimi. Komaj so jih privedli iz žice, ki je obdajala silos, so trije pobegnili in zato so ostalih devet postrelili kar tam ob cesti pri Perhajevi gostilni. Naslednje dopoldne so odbrali še petdeset ujetnikov, med njimi sta bila zdravnik dr. Kožuh in sodnik Zalokar, in jih postrelili v gozdu nad železniško postajo. Sodeč po grobovih so jih postrelili v dveh skupinah: V manjši skupini – 8 moških – so bili civilisti, kot zdravnik dr. Kožuh, sodnik Zalokar, profesor Petelin, brata Beno in Ivan Rožanc ter drugi. V večji skupini – 41 moških in ena ženska – so bili predvsem pripadniki vaške straže iz Škocjana in Ambrusa. Ohranjena sta seznama z imeni žrtev. Ni ugotovljeno, kdo in po kakšnem ključu je tedaj odločil, kdo bo ustreljen in kdo odpeljan v Kočevje.

Poboj turjaških ranjencev

Med petdesetimi ujetniki, ki so jih v torek 21. septembra postrelili v gozdu nad velikolaško železniško postajo, je bil tudi zdravnik dr. Ludvik Kožuh. Ob vdaji Turjaka je bil v ambulanti med ranjenci. Ne vemo, kako so ga odtrgali od njih in potem pritrdili na dolgo vrv, ki je povezovala kolono ujetnikov na poti v Velike Lašče. Verjetno so hkrati z njim odšli iz bolniške sobe tudi nekateri bolničarji in lažji ranjenci, saj viri navajajo, da je bilo ob vdaji 36 ranjencev. Lahko sklepamo, da so partizanski bolničarji iz gradu, ki je gorel, ukazali prenesti ranjence v niže ležeče gospodarsko poslopje, kjer sedaj stoji Lovski dom. Tone Ferenc navaja v knjigi Dies irae pričevanje Vinka Kolbezna, pripadnika vaške straže v Semiču, ki je bil ob kapitulaciji Italije mobiliziran k partizanom: 20. septembra je bila njegova enota na Turjaku in Kolbezen je z drugimi prenašal ranjence iz ambulante v gorečem gradu v niže ležeče poslopje, kasneje pa bil tudi priča, ko so na ukaz prihajali iz poslopja in bili na pragu ustreljeni. V 10. številki Zaveze je objavljen članek Dan po vdaji, ki ga je po izpovedi Fanike Bavdek napisal Justin Stanovnik: Bavdkovi, po domače Škindrovi, z Gradeža so imeli na Turjaku očeta in tri sinove: Poldeta, Jožeta in Franceta. Vedeli so, da je grad obkoljen in da je stiska branilcev vsak dan večja. Skrbelo jih je za svoje, vendar tudi v nedeljo, 19. septembra, ko so nepretrgano grmeli topovi in je grad že gorel, niso mogli drugega kot moliti. Ko je tudi do njih prišel glas o vdaji, je Fanika z drugimi dekleti in ženami tekla dol proti gradu. Pri marofu so se skoraj zaletele v prvi del žalostne naveze, ki se je odpravljala v Velike Lašče. Begale so ob vrsti in iskale svoje. Fanika je kmalu našla najstarejšega brata Poldeta in zvedela, da je France ranjen, za očeta in Jožeta pa ni vedel, kaj je z njima. Ker so jih partizani odganjali, pa tudi groza jih je bilo gledati svoje, privezane na vrvi in zasramovane, so se čez nekaj časa vrnile v komaj en kilometer oddaljeni Gradež. Pozno ponoči sta k Škindrovim prišla dva partizana – domačina povedat, da je France težko ranjen in da prosi, če bi ga Fanika prišla obiskat. Takoj je odšla z njima. Ranjenci so že bili v poslopju spodaj in brez težave je našla Franceta. Bil je težko ranjen v trebuh; zadelo ga je s strehe, ko se je umikal iz sobe, ki se je podirala. Potožil je, da je hudo žejen, pa tudi drugi ranjenci so trpeli zaradi žeje. Fanika se je zato vrnila domov po čaj. Medtem ko je mati pripravljala čaj, je skočila še v Škocjan po sestro bogoslovca Lojzeta Breznika, ki je tudi bil med ranjenci. Kati in Lojze Breznik sta bila doma iz Rafolč pri Lukovici in sta leta 1943 preživljala počitnice pri škocjanskem župniku, saj zaradi Nemcev nista mogla domov. Ko so po 8. septembru mnogi odhajali v grad, je šel z njimi tudi Lojze in tam ga je zadelo med reševanjem ranjencev. Fanika in Kati sta si torej naložili posode s čajem in hiteli v grad. S seboj sta vzeli še nečaka Rudija, ki mu je France komaj tri mesece prej vezal birmo. V prostoru je bilo sedaj več ljudi iz okolice, ki so prišli pomagat ranjencem. Straža je bila samo zunaj pred vrati. Medtem ko sta bili Kati in Fanika vsaka pri svojem bratu, je ranjenec Marjan Bajželj iz Grosuplja, ki ni mogel sam hoditi, prosil, da bi mu pomagali na stranišče. S težavo sta ga postavili na noge in pospremili do stranišča, Rudi pa je ostal pri svojem stricu in botru. In tedaj se je zgodilo. Ko se je Fanika vrnila in

stran: 019

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Videm – Dobrepolje; grobovi na Turjaku pobitih ranjencev – v svobodi so jih morali svojci zravnati z zemljo. V ozadju ruševine videmskega župnišča.

hotela nazaj k bratu, je v prostoru že bilo več partizanov in ni smela k bratovemu ležišču, pač pa je do nje ves vznemirjen prišel nečak Rudi, jo zgrabil za roko in hlipal: »Teta, saj bodo vse pobili; sam sem slišal, ko je ukazal, naj jih spravi ven in začne streljati.«
Ob 60-letnici turjaške tragedije je Kati Breznik, kot ena redkih prič takratnega pokola ranjencev, ponovno obiskala Turjak v spremstvu gospe Ivanke Kozlevčar in obudila spomin na 20. september 1943; iz tega je nastal članek Ranjenci, ki ga je objavila Zaveza v jubilejni 50. številki. Medtem ko je čakala na Bajžlja, da bi mu pomagala nazaj na ležišče, je zaslišala klice: »Civili takoj ven! Ranjenci ven, kakor kdo more!« Videla je mladega fanta, kako je po vseh štirih kobacal k izhodu. Eden od stražarjev jo je nadrl, kaj še dela tam. Soba se je že precej izpraznila. Tam sta prej ležala tudi dva ranjena partizana, ki so ju vaški stražarji ujeli. Sedaj ju je doletela usoda drugih ranjencev. Srečala je odhajajočega brata bogoslovca. Ko mu je prej v razgovoru svetovala, naj pove, da je begunec in da mu pomagajo Tomšičevi, ji je odvrnil: »Ne verjamem, da bodo lepo ravnali z nami, ker je to revolucija«, sedaj pa se je samo poslovil z besedami: »Zbogom in na svidenje v nebesih!« K izhodu iz poslopja jo je pospremil partizan. Zunaj pod stopnico je ležal ubit konj ali mula in pravkar ustreljeni ranjenec je padel nanj. Drugi, prej ubiti, so bili položeni v vrsto tako, da so gledali proti gradu. Za njimi so stali partizani. Ubijalec je stal ob mrtvi živali. Bil je manjše postave, a čokat in v roki je držal velik samokres, vendar je njo pustil, da je šla s stražarjem mimo … Še več let po tem je imela občutek, da bo dobila strel v tilnik.
Pomorjene ranjence so z lojtrskim vozom prepeljali na turjaško pokopališče. Ljudje so si zapomnili, da je od voza tekla kri. Pokopali so jih še isti dan v dve jami zadaj za kapelo, kjer je zdaj potka z živo mejo proti turjaški grobnici. Za praznik vseh svetnikov leta 1943 so svojci na grobove skrivaj prinesli cvetja. Februarja 1944 so Škocjančane in bogoslovca Breznika prekopali na škocjansko pokopališče. Tam počivata tudi ranjena in nato umorjena bogoslovca: Matevž Krmelj iz Škofje Loke in Jože Logar iz Vodic. Tako Breznik kot Krmelj in Logar so se v takratno Ljubljansko pokrajino umaknili pred nemškim okupatorjem, potem pa tu umrli od domače roke.
Med ranjenci, ki so jih postrelili na Turjaku, je bil tudi France Kadunc. Spomnimo se, kako ga je ob petnajstletnici Turjaka v Clevelandu v svojem govoru omenil pisatelj Karel Mauser. France Kadunc je bil ranjen, ko je skušal pregnati napadalce, ki so se ugnezdili v razvalinah grajskega stolpa. Poleg Kadunca je bilo med ranjenci še več Dobrepoljcev. 16-letni Jože Grm iz Zagorice sploh

stran: 020

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Izkopavanje žrtev v Jelendolu

ni bil pri vaški straži, ampak ga je potegnila s seboj množica fantov, ki so mimo njegovega doma odhajali na Turjak. Njegova sestra Tončka je za knjigo Dobrepoljska Hirošima napisala poseben prispevek z naslovom Turjaški ranjenci. Navajamo odlomek: »Pridrvel je komandant na konju in zavpil: ,Vsi ven! Začni streljati!’ Smrtne sence obsojencev so se prikazale na pragu. Rabelj je oholo razkoračen stal pred njimi in vsakega ustrelil v glavo, da je padel pod prag. Težji ranjenci so se priplazili, kakor so vedeli in znali, nekateri so dobili strel tudi v ležečem stanju. Kako je prišel moj brat po eni nogi do tja, si ne znam predstavljati. - Kup 28 mladih trupel, skoraj samih najstnikov, so potem naložili na lojtrni voz. Kri je tekla po poti, ko so jih peljali na pokopališče … Spomladi so prišli svojci z vozmi in krstami in jih odkopali. Bili so taki kot zemlja in glav skoraj niso imeli. Naš Jože je držal roko na hlačah; mama jo je odmaknila in spodaj se je poznalo čisto blago. Tako ga je prepoznala. Pri pogrebu na Vidmu so se vsuli streli z bližnjega hriba, da se je vse razbežalo, potem pa se je umirilo in smo jih pokopali. Naredili smo vsem enake grobe z okvirji in križi; vsak je imel belo ploščo s podatki in sliko. V svobodi 1945 je prišel ukaz, da moramo vse to razdreti in grobe zravnati z zemljo.« (Dobrepoljska Hirošima, str. 137.) – Iz Zagorice je bil tudi Ludvik Hren, ki je 4. junija 1942 ponoči spremljal kaplana Ivana Lavriha, ko je bežal pred partizani. 19. septembra 1943, ob vdaji, sta bila oba na Turjaku. Preden je odšel skozi glavna vrata, da se preda partizanom, se je kaplan poslovil od Hrena, ki je ranjen ležal v ambulanti. Ker je bil obut samo v sandale, mu je ranjenec ponudil svoje čevlje, češ da jih sam itak ne bo rabil, ker ga bodo ustrelili. Seveda jih kaplan ni vzel. Hren se je potem, verjetno ponoči, odtihotapil iz prostora, kjer so ležali ranjenci, in se zavalil v dolino. Kasneje je bil pri domobrancih, preživel tudi Teharje in leta 2008 umrl v Argentini. (I. Lavrih, V primežu, str. 55–56.)
Verjetno bo kdo vprašal, zakaj navajamo o turjaških ranjencih samo »zgodbice« njihovih svojcev, zakaj se nismo potrudili in poiskali kak dokument. Odgovorili bomo z vprašanjem: zakaj o poboju domobranskih ranjencev po vojni ni nobenih dokumentov?

stran: 021

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Na poti v blagoslovljeno zemljo

Verjamemo, da bi T. Ferenc, ki v knjigi Dies irae zelo na kratko piše o zločinu nad turjaškimi ranjenci, uporabil kak dokument, če bi ga imel na razpolago, pa je ostal pri pričevanjih, ki jih je večinoma povzel po reviji Zaveza. Tudi Kardelj in Maček o tem dogodku molčita. Kdo je ta pokol ukazal in kdo je bil izvajalec? Ali ni čudno, da so ranjence na Turjaku postrelili, še preden so ujetnike v Velikih Laščah razvrstili v skupine? Med partizani v Laščah je bil tedaj pravnik dr. Jože Brilej, ki mu je gotovo bila znana konvencija o ranjencih, pa ni vzel v bran niti dr. Kožuha, ampak je pustil, da so ga po zaslišanju razporedili v skupino za ustrelitev v Jamnikovem gozdu? Ali ni bil tedaj v Laščah tudi komandant Stane Rozman, po katerem so pred kratkim ponovno poimenovali vojašnico Slovenske vojske? T. Ferenc v svoji knjigi navaja dnevno povelje, ki ga je Glavni štab NOV in PO Slovenije izdal 19. septembra 1943, takoj po padcu Turjaka: »Danes so edinice VII. udarne brigade Franceta Prešerna po osemdnevni žilavi borbi uničile največjo utrjeno belo in plavogardistično postojanko na teritoriju Slovenije, postojanko na Turjaku … Za junaštvo, žilavost in spretnost, ki so jo v tej borbi pokazali, izreka glavni štab borcem, komandirjem, komandantom in politkomisarjem zahvalo in priznanje.« Ali je mogoče, da ta isti glavni štab, ki je izdal to pohvalo, ni vedel za načrtovanje in izvršitev pokola turjaških ranjencev, saj je sicer potrdil in pohvalil tudi pokol? Dejstvo je, da tudi tu vemo za zločin, njegovih povzročiteljev pa ne poznamo in izgleda, kot da jih ni bilo.
Naši predniki so od nekdaj spoštovali mrtve in jim od pokristjanjenja sem na grobovih oziroma na kraju smrti postavljali znamenje križa. Na kraju smrti turjaških ranjencev do danes ni nobenega obeležja in ga po vsej verjetnosti tudi ob 70. obletnici njihove tragične smrti še ne bo. Pristojni organ je namreč zavrnil prošnjo Nove Slovenske zaveze za postavitev križa z utemeljitvijo, da bi bilo to v nasprotju s statusom kulturnozgodovinskega spomenika, ki ga ima grad z okolico. Kako naj torej razumemo, da pa je plošča ob vhodu v grad, v neposredni bližini kraja, kjer je bilo 20. septembra 1943 postreljenih 28 ranjencev, ki opozarja, da je Prešernova brigada tu 19. septembra 1943 »zavzela belogardistično postojanko in zajela 695 sovražnikov«, v skladu s statusom, ki naj bi ga imel grad? Ali ni že v samem napisu nekaj zelo motečega? Proti komu se je na Turjaku borila slovenska

stran: 022

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogreb jelendolskih žrtev v Hrovači

brigada, ki je nosila ime velikega pesnika, avtorja verza: »Slovenec že mori Slovenca, brata; kako strašna slepota je človeka?« Kdo so bili sovražniki, ki so jih zajeli, in kako so ravnali z njimi? Kdo je upravljal s topovi, ki so omogočili zavzetje gradu, in kdo je pomagal vezati ujetnike?

Zadnje postaje križevega pota turjaških ujetnikov

V knjigi Odločitev (str. 364) piše Tone Fajfar o seji izvršnega odbora OF v Velikih Laščah 15. 9. 1943, na kateri je Zdenka Kidrič poročala o zaslišanjih četniških oficirjev, zaprtih v Kočevju, ki da »se delajo kar se da nedolžne – tudi tisti, ki so prej počenjali velike svinjarije nad našimi ljudmi. Večino bomo izročili vojnemu sodišču.« Centralna komisija VOS je v tistih dneh izdala več navodil o ravnanju z ujetniki oziroma s tistimi, ki se ne bi predali. »Vse tiste, ki se še danes drže v posameznih posadkah ali se skrivajo v gozdovih in se ne prijavijo našim oblastem, je treba brezpogojno uničiti.« V Kočevje so najprej prignali ujetnike iz Grčaric, nato pa tudi z Notranjske in Turjaka. Zaprti so bili v Auerspergovem gradu in v Dijaškem domu, nekaj tudi v barakah, kjer so pred kapitulacijo bili Italijani. Število ujetnikov se je zlasti povečalo, ko so jih pripeljali s Turjaka oziroma iz Velikih Lašč. 23. septembra 1943 je kočevska gospodarska komisija pisno opozorila partizansko poveljstvo, da je v mestu že okoli 1000 ujetnikov in ker se povečuje tudi število vojaštva, prihaja do težav s prehrano.
Preselitev velikega dela zapornikov v Ribnico je bila izvedena 2. oktobra 1943. Večinoma so bili to ujetniki s Turjaka in Notranjske. Slavko Zupančič, ki je kasneje pobegnil z morišča v Jelendolu, pripoveduje v svojem pričevanju, kako so celih pet ur zvezani, lačni in žejni pešačili od Kočevja do Ribnice. V Ribnici je namreč bila vojašnica, zgrajena malo pred drugo svetovno vojno, v katero se je spomladi 1941 vselila italijanska vojska, po odhodu Italijanov pa je VOS v njej uredila zapore. S tem je Ribnica postala največje taborišče na takratnem »osvobojenem ozemlju«. 2. oktobra je tu začelo poslovati tudi področno vojaško sodišče, ki se je takole predstavilo sodnemu oddelku glavnega štaba Slovenije: »Sodišče ima svoje prostore na bivšem okrajnem sodišču, kjer so tudi štiri celice, v katerih je prostora za največ 15 jetnikov, trenutno pa je v njih zaprtih 29 osumljencev, 13 osumljenk in 2 otroka. Ostali osumljenci so razmeščeni v zgornjih prostorih vojašnice bivše jugoslovanske vojske. Stanje priprtih dne 8. 10. 43 je sledeče: Zapori na sodišču 44, zapori v vojašnici 396, skupaj 440 ter tvorijo večino tisti, ki so bili ujeti na Turjaku in ostalih postojankah.« (Dies irae, str. 532.)
Razmere v ribniškem zaporu je dokaj dobro opisal nekdanji cerkniški kaplan Boris Femc. Partizani so ga dobili v roke ob padcu Begunj. Zaprt je bil v Kočevju in Ribnici, nato pa interniran v Stični, od koder se je v času nemške ofenzive rešil v Ljubljano. Svoja doživetja od 8. septembra do novembra 1943 od Cerknice in Ribnice do Stične je leta 1944 v 12 prispevkih objavil v Slovenskem domu pod naslovom Spomini slovenskega duhovnika po lanskem 8. septembru. Navajamo kratek povzetek: »Soba je bila kakšnih 16 m dolga in dobrih 5 m široka. V tistem nadstropju so bile še tri take sobe. Vse so bile polne in strogo zastražene. V veži sta stala dva velika zaboja, na vsakem pa strojnica … Postelje menda ni bilo nobene. Razporedili smo se kar po tleh, pa je komaj bilo prostora za vse. Zeblo nas ni, saj nas je menda bilo v sobi 160. Na stranišče smo hodili po vrsti, najprej

stran: 023

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mozelj, 7. novembra 1993 – Nagovor dr. Ljuba Sirca

ena soba, potem druga … Da ne bi bilo treba tolikokrat odpirati vrat, so nam prinesli v sobo ‘kiblo’ – dva pločevinasta zaboja od italijanskega streliva … Opoldne in zvečer so prinesli v sobo ‘kazan’. V njem je bila menaža: voda, korenje in neolupljen krompir ali samo olupki. Kruha v Ribnici nismo dobivali.« (Dies irae, str. 526.)
V poglavju Zaslišanja in obsodbe v Ribnici je T. Ferenc v svoji knjigi povedal marsikaj o »sodnem obravnavanju« tamkajšnjih zapornikov in ga dopolnil še s poglavjem o usmrtitvah v Jelendolu. Zaradi omejenosti našega prostora bomo tu skušali prikazati samo najvažnejše. Partizansko vodstvo, zlasti Centralna komisija VOS, je večkrat opozarjalo, naj se z ujetniki ravna po naglem postopku. Eden od razlogov za to je verjetno bilo pričakovanje nemške ofenzive. V večini slučajev je bil postopek zaključen z izvršitvijo smrtne obsodbe. Konkreten primer tega je poročilo varnostnega referenta okrožne komisije VOS, ki ga navaja T. Ferenc v omenjeni knjigi na str. 542: »V noči od 15. na 16. oktober je bila izvršena likvidacija 24 na smrt obsojenih belogardistov: Jereb Alojz /in poimensko navede še ostalih 23. / Likvidacija je bila skrbno pripravljena in je potekla v popolnem redu in največji tajnosti. Kot pomoč pri likvidaciji je bila 1. četa bataljona VOS.«
Verjetno je nemška ofenziva omenjenemu referentu preprečila poročanje o veliki likvidaciji v noči na 23. oktober v Jelendolu, imamo pa o tem pričevanje Slavka Zupančiča, ki je sam bil med obsojenimi, pa mu je uspelo pobegniti iz jame, in kaplana Femca, ki je bil tisto noč priča dogajanju v ribniškem zaporu. Poglejmo najprej Zupančičevo izjavo: »22. oktobra dopoldne so nas začeli klicati, iz vsake sobe nekaj. Nabrali so nas 95 (Ferenc ga tu dopolni. To so bili: 89 obsojenih tisti dan, 5 obsojenih v Rabski brigadi in Ivica Jan.) ter nas zaprli v posebno sobo, z izgovorom, da nas bodo zaradi čiščenja prostorov prepeljali drugam. Za večerjo smo dobili nekaj umazane vode in ukaz, naj bomo pripravljeni za odhod. Okrog devete ure je pripeljal pred kasarno tovornjak, nato je stopil v našo sobo komunist s polo papirja in nas začel klicati. Izmed desetih odbranih sem bil jaz sedmi.

stran: 024

Ko pridem v pritličje, vidim, kaj delajo z mojimi prijatelji, kako jim roke vežejo na hrbtu in privezujejo na vrv. Nato so nas naložili na tovornjak in odpeljali proti Dolenji vasi oziroma Jelendolu. Klečali smo na tovornjaku in polglasno molili rožni venec. Okoli nas so stali partizani, dvajset po številu. Pobegniti ni bilo mogoče …« (Dies irae, str. 543.) Boris Femc pa se je po enem letu takole spominjal tiste noči: »Zvečer nam je stražar zaupno povedal: ,Lahko ste srečni, da ste v tej sobi, ker za tiste tam zraven nocoj ne bo dobro.’ Tisti večer so jih 95 odpeljali na morišče v Jelendol. Tudi za nas je bila tista noč nekaj strašnega. Vsake pol ure smo slišali klicanje imen, odpiranje in zapiranje vrat, tek po stopnicah in spet ropot motorjev.« (Dies irae, str. 543, Slovenski dom 25.11.1944)
Končno so Zupančiča prignali k jami. Kljub temu, da je bil strelec od njega oddaljen le poldrugi meter, ga z dvema streloma iz brzostrelke ni zadel, vendar je ob drugem strelu padel v jamo. Ko so zaradi preleta nemškega letala pogasili ogenj, je izkoristil povečano temo, se izvlekel iz jame in zbežal v gozd. Po šestih urah hoje je ob štirih zjutraj prišel v Dolenjo vas … Drugi, ki mu je tisto noč uspelo pobegniti, je bil Matija Mavec z Roba. Zbežal je v trenutku, ko je kamion, ki jih je pripeljal iz Ribnice, ustavil. Po skoraj 23 urah tavanja po gozdovih je le prišel v bližino domače vasi. (Dies irae, str. 544.)
V petek, 2. oktobra 1944, so ribniški domobranci v jelendolskem gozdu izkopali tri grobove, v katerih je počivalo 119 žrtev, ki so jih kruti izvrševalci obsodb 15. oktobra zvečer oziroma v noči na 23. oktober 1943 pripeljali iz ribniških zaporov in postrelili. Pri izkopu sta sodelovala tudi Slavko Zupančič in Matija Mavec, ki sta eno leto prej od tu pobegnila in si rešila življenje. Izkopavanje so spremljali: zdravnika dr. Oražem in dr. Juvan, predstojnik ribniškega sodišča dr. Arko, kanonik dr. Kraljič in še nekateri, ki so podpisali zapisnik o izkopu, poleg njih pa tudi številni svojci žrtev in novinarji. V grobu, iz katerega se je rešil Zupančič, je bilo 38 trupel. Matija Mavec je med njimi prepoznal svojega brata Jožeta. Mnogih niso prepoznali, ampak samo zabeležili podatke in shranili pri njih najdene predmete za morebitno kasnejšo identifikacijo. V drugem grobu, oddaljenem kakih 100 m od prvega, je bilo 57 žrtev. Brez težave so prepoznali ižanskega župana Mirka Mrzela, Urško Železnikar in še nekatere, precej pa je ostalo neidentificiranih. Tretji grob je bil v dolinici pod gozdnim kolovozom. V njem je bilo 24 žrtev in med njimi Anica Drobnič, šolska upraviteljica v Begunjah pri Cerknici. Prepoznala jo je gdč. Mimi Petelinova, ki je bila z njo skupaj v ribniškem zaporu, dokler je v noči na 16. oktober niso odpeljali.
119 izkopanih trupel so položili v krste, jih naložili na 14 voz in v spremstvu domobrancev odpeljali v Ribnico. Pogreb večine jelendolskih žrtev je bil v nedeljo, 4. oktobra. na pokopališču v Hrovači, le nekaj so jih odpeljali v Grosuplje in na Ig.
Zdenka Kidrič je 15. septembra 1943 na seji izvršnega odbora OF v Velikih Laščah omenjala, da bodo četniški oficirji, ki so jih ujeli v Grčaricah in potem zaprli v kočevskem gradu, postavljeni pred vojno sodišče. Znano je, da je bilo med četniki v Grčaricah veliko število aktivnih jugoslovanskih častnikov in da je le enemu uspelo pobegniti. Koliko pa je bilo ujetih? V knjigi Razdvojeni narod piše dr. Griesser - Pečarjeva, da je bilo 171 zajetih, 17 ali 18 ranjenih in 11 mrtvih. Med 21 obtoženci na kočevskem procesu od 9. do 11. oktobra je bilo 16 četnikov in 12 je bilo obsojenih na smrt. Takoj po razglasitvi sodbe so vsi na smrt obsojeni napisali prošnje za pomilostitev in Okrožna komisija VOS jih je poslala v bazo 20 v Rog; kurirju je bilo naročeno, naj počaka na odgovor, »da delo ne bi zastajalo«. Izvršni odbor je prošnje 12. 10. 43 soglasno zavrnil in še isti večer so obsojence odpeljali v Mozelj in postrelili.
Zakaj se jim je v Kočevju tako mudilo za odgovor? So bili v skrbeh zaradi nemške ofenzive? Že 11. oktobra je tudi področno vojaško sodišče v Kočevju obsodilo na smrt 12 ujetnikov iz Grčaric. Naslednji dan se je pred tem sodiščem zvrstilo kar pet skupin četnikov; v največji skupini je bilo 38 obtožencev. Predsednik sodišča Franc Pirkovič - Čort je 13. oktobra takole poročal sodnemu oddelku glavnega štaba: »V dneh 11. in 12. oktobra smo sodili 101 osumljencu, zajetemu v Grčaricah«, sodnik Marjan Vivoda pa je zraven pripisal, da je bila zoper navedene sodba izvršena v noči na 13. 10. 43. Isto sodišče je 14. 10. obravnavalo še 8 obtožencev in tako se je število »procesuiranih« četnikov povzpelo na 123: na smrt je bilo obsojenih 85, na prisilno delo 36, za 2 pa je bil postopek odložen. 15. oktobra je Vivoda pisal Poliču, kako naporne so bile tiste noči, ko so morali hiteti z obravnavo obtožencev, ker je vosovska enota čakala, da jih dobi v roke in izvrši obsodbo. Zamislimo se, kaj to pomeni, kakšno sojenje je bilo to?

stran: 025

In kaj se je zgodilo z ranjenci iz Grčaric? Dr. Tamara Griesser - Pečar navaja v knjigi Razdvojeni narod (str. 435) odlomek iz pisma partizanskega zdravnika dr. Obračunča, ki ga je 29. 9. 43 iz Kočevja poslal glavnemu štabu: »Kaj naj storimo z ujetimi plavogardisti? Po večini so nepokretni in teže ranjeni. Vseh skupaj je 14 in porabijo ogromno materiala. Ali naj se jih rešimo, ali kaj? Prosim za hitre direktive!« T. Ferenc v Dies irae ugotavlja, da so bili med ujetniki, ki so jih 22. 10. 1943 tik pred vdorom Nemcev v Kočevje s kamioni odpeljali v Grčarice, poslednji ranjeni četniki: Mirko Kamperle, Aleksander Prešeren in Rado Dubrović. V Črnih bukvah so vsi trije navedeni z oznako, da so bili kot ranjenci ustreljeni v Grčaricah oktobra 1943.
Za grobišče pri Mozlju, kjer so večinoma pokopani četniki iz Grčaric, pa tudi nekateri drugi, se je zvedelo samo približno, zato njihovi grobovi kljub prizadevanju do danes niso bili najdeni. VOS je pač temeljito opravila svoje delo in zarota molka je tudi tukaj ostala trdna.
Med zaporniki, ki so jih 22. oktobra – nekatere s kamioni, druge peš – umaknili v Grčarice, so bili župnik Viktor Turk, stiški pater Placid Grebenc in kaplan Ivan Lavrih. Zakaj so jih do konca držali v Kočevju? T. Ferenc navaja pripoved kaplana Lavriha, da je šlo 47 zapornikov v Grčarice peš preko Kočevske Reke, njega pa so s še 17 sotrpini zvezali in odpeljali s kamionom. Usmiljenka, ki je bila tam zaradi omenjenih treh ranjencev, si je zapomnila, da sta bila tovornjaka dva: na enem poleg ranjencev še kakih 20 jetnikov, na drugem pa okrog 50. V Grčaricah so jih strpali v napol podrto župnišče. Ko se je pokazalo, da bodo Nemci kmalu tudi v Grčaricah, so 24. oktobra odbrali 23 jetnikov, med njimi župnika Turka in patra Grebenca, jih odgnali v četrt ure hoda oddaljeni gozd Bavdle in postrelili. Preostale jetnike so otovorili s hrano in municijo in se z njimi premaknili v gozd, daleč proti Glažuti. 1. novembra se je Lavrihu in menda še desetim posrečilo pobegniti, 39 pa so jih kasneje ustrelili na Travni gori.

Zaključek

Sedemdeset let je preteklo od turjaške tragedije, sedemdeset let od takrat, ko je Rekarjev France iz Zdenske vasi 11. septembra zanosno govoril o slovenskem Alkazarju, dober teden kasneje pa sam ranjen in obnemogel dobil strel v tilnik kot poljski oficirji v Katynu. Zgodovinarji se danes strinjajo, da je bila leta 1943 pri nas državljanska vojna. Čeprav je komunistično nasilje v času od septembra 1941 do septembra 1943 skopalo med dvema nasprotnima taboroma globok jarek, so nekateri še upali, da ga je mogoče premostiti, poleg tega pa so nerealno računali na zavezniško invazijo, ki naj bi v deželo prinesla red in pomirila sprte strani, računali, da bodo partizani sprejeli boj proti Nemcem kot glavno svojo nalogo in bili pripravljeni lojalno sodelovati z ostalimi skupinami ne glede na idejne in politične razlike. Seveda pa to ni bilo mogoče, ker se je revolucionarna stran dosledno držala svoje vnaprej začrtane smeri, ker njen glavni sovražnik po odhodu Italijanov niso bili Nemci, ampak domači idejni in politični nasprotniki. Zgodovinar Stane Okoliš je zapisal, da »Turjak ni bil samo enotedenski boj enih, ki so divje napadali, in drugih, ki so se branili in upali na rešitev in pomoč. Turjak je še vse tisto, kar je obleganju in zavzetju gradu sledilo. Sledil je poboj najprej ranjenih branilcev, nato šestdesetorice izmed zajetih in potem kočevski ter ribniški zapori, zasliševanja, obsodbe in množični poboji. To je bila brutalna in izdelana akcija revolucije, ki v svojih dejanjih ni imela ne nravnih ne drugih pomislekov. Za zmago revolucija ni izbirala sredstev.« (Zaveza št. 25 – Žrtve po padcu Turjaka v Velikih Laščah in obsojeni na kočevskem procesu v jeseni 1943.)

stran: 026