Avtor: Kai Ambos

stran: 086

Tudi še danes moramo izvajati preiskave proti zelo priletnim nekdanjim zločincem nepravnih režimov. Kajti gre za zvestobo družbe pravu.

Spet se začenjajo – in to ne samo v Nemčiji – razprave o kazenskem pregonu nekdanjih nacističnih zločincev. Pri nas gre za obnovitev debate o dokončni obsodbi Johna Demjanjuka pred münchenskim deželnim sodiščem leta 2011. V inozemstvu se npr. dogaja nekaj podobnega na posebnih oddelkih kambodžanskih sodišč glede dokončne obsodbe zločinov Rdečih Kmerov. Vsem tem postopkom je skupno, da so storilci večinoma že v visoki starosti in da pogosto ne doživijo konca procesov, kot se je izkazalo ob smrti Demjanjuka ali člana Rdečih Kmerov Ieng Saryja še pred pravnomočnostjo njune obsodbe. Tem postopkom je skupno tudi, da zahtevajo težavne in dolgotrajne preiskave, ker so zločini največkrat časovno že zelo oddaljeni in primanjkuje zanesljivih dokazov. Če pa gre poleg tega, kot v primeru taboriščnih paznikov, še za »izvajalske storilce«, torej za bolj majhna kolesca v uničevalnem stroju državnega kriminala, ugotavljanje krivde s sredstvi klasičnega individualnega kazenskega prava sploh ni lahko delo.
Kako lahko take postopke utemeljimo s kazenskoteoretičnega vidika? Specialno preventivni, torej na storilce nanašajoči se argumenti so pri preganjanju sistemskih storilcev komaj razvidni, tem bolj, ko se ti nahajajo že na koncu življenja. Saj se sistemski storilci obnašajo v okviru svojega krivičnega sistema vseskozi v skladu z njim. Delajo namreč natančno tisto, kar ta krivični sistem od njih pričakuje, ko npr. zagotavljajo organizacijske postopke v uničevalnem taborišču. Pri spremembi sistema se, kot kažejo izkušnje, njihovo ravnanje prilagodi novim razmeram. S tem novim sistemom pridejo v konflikt samo glede svojih prejšnjih dejanj v premaganem sistemu. Stari sistemski storilci so pogosto dobri, prilagojeni sosedje, ni jih treba resocializirati niti ni treba večinske družbe pred njimi zaščititi.
Na storilca in na dejanje se nanaša, seveda nazaj obrnjeno, tudi klasična ideja o povračilu: Kaznovano bo, ker se je grešilo (»Punitur, quia peccatum est«), ne ali ne samo (odvračalno, preventivno), da se ne bi več grešilo (»Punitur, ne peccetur«). Po Kantovih besedah se storilec kaznuje, »ker je kaj zagrešil«, torej samo zaradi svojega dejanja, četudi se bo kazen izvršila na sicer neobljudenem otoku. V tem pride, moderno rečeno, do izraza ideja o kar najbolj natančni izravnavi krivde, ki ne učinkuje samo kot utemeljevanje kazni, ampak tudi kot omejevanje kazni.
To stališče je neposredno prepričljivo in zato prav do danes uživa veliko priljubljenost, in to prav pri normalni, pravno še ne deformirani populaciji. Na ta način se da seveda upravičiti kaznovanje ne le najhujših sistemskih zločinov, ampak slehernega dejanja, če je bilo le to ob času storitve kaznivo; in to ne glede na družbeno koristnost kazni. Oportunostni vidiki, ki jih npr. obilno najdemo v nemški kazenskoprocesni ureditvi, imajo ob takem stališču prav tako malo prostora kot institut zastaranja (ki pa je bil za umore glede na nacistične storilce pri nas že tako odpravljen). Družbena koristnost kazni pa je v sekularni in pluralistični družbi legitimen dodaten vidik za njeno utemeljitev. Saj kazensko pravo ne obstaja samo zaradi sebe, ampak služi za vzpostavitev družbenega miru in za izogibanje medosebnim konfliktom ter za njihovo reševanje. Ne glede na to pa ravno pri najbolj množičnih kriminalnih zločinih povračilo trči ob meje, kajti taki zločini se s kaznijo nikoli ne morejo izravnati.
Idejo o povračilu moramo izpopolniti. Splošno družbeno nesmiselne kazni se v postmoderni družbi, v kateri je kazensko pravo samo eden od mnogih instrumentov za razreševanje konfliktov, ne da opravičevati. Treba je upoštevati splošno preventivne, torej na skupnost se nanašajoče teorije o namenu kazni. Treba se je torej vprašati, kako splošno družbeno vpliva kaznovanje bivših sistemskih zločincev. O zastraševanju drugih potencialnih storilcev se na splošno dvomi, še manj verjetno pa je to pri politično motiviranih storilcih iz prepričanja, kot so Hitler, Milošević ali Pinochet. Dejansko ne moremo zanesljivo vedeti, ampak lahko samo upamo, da se da zločince krivičnega sistema odvrniti s kaznijo. Morali bomo tudi razločevati med različnimi nivoji odgovornosti znotraj takega sistema. Medtem ko je kak taboriščni paznik pač bolj dostopen za vplivanje svoje neposredne »peer group«Skupina ljudi enake starosti, sposobnosti, socialnega položaja itd. (Op. prev.) kot pa oddaljenega kazenskega preganjanja, je to pri bolje informiranih storilcih na vodstveni ali organizacijski ravni lahko že drugače. Tako se da pregon



stran: 087

nekdanjih sistemskih storilcev, posebno če se zgodi dolgo po zamenjavi sistema, prepričljivo utemeljiti – pozitivno splošnopreventivno – samo s pogledom na norme neke družbe. Prelomljene norme se lahko potrdijo v svoji učinkovitosti – tako rekoč kontrafaktično – in s tem spet vzpostavijo samo s kaznovanjem. Tako gledano služi kazen »zopetni vzpostavitvi prava« (Hegel), ki je bilo s kaznivim dejanjem poškodovano (negacija), tako da mora biti s kaznijo spet vzpostavljeno (negacija negacije). Kazen je tako krepitev zaupanja v normo in pravnost celotne družbe, skratka »utrjevanje priznavanja norm« (Jacobs). To ni samo simbolična, ampak vseskozi realna in komunikativna funkcija kazni, kajti brez zaupanja v svoje norme in – naravno – v institucije, ki jih uporabljajo, ne more nobena država trajno zahtevati legitimnosti nasproti »svoji« družbi. Pregon nekdanjih sistemskih storilcev lahko torej utemeljujemo dvojno: s povračilom v smislu izravnave krivde in pozitivno splošnopreventivno v smislu potrjevanja norm.
Glede nekdanjih taboriščnih paznikov – kot golih izvajalskih storilcev brez individualno dokazljivega prispevka k dejanju – je precizno določanje prelomljene norme, ki naj bi se ponovno vzpostavila s kaznijo, vsekakor lahko težavno. In to nas vrne k že nakazani problemtiki odgovornosti. Ali lahko obsodba Demjanjuka zaradi (16-kratne) pomoči pri množičnem umoru samo zaradi njegove splošne službe v uničevalnem taborišču Sobibor brez konkretnega posameznega dokaza dejansko služi kot precedenčen primer za današnje preiskave? Deželno sodišče v Münchnu se je zavestno odvrnilo od sodne prakse, ki je veljala od frankfurtskega auschwitzskega procesa iz 1960-ih let in je zahtevala »konkreten dokaz o posameznem dejanju«, in je imelo za zadostno, da je Demjanjuk opravljal stražno službo med »odpremo« 16 transportov. Kajti Sobibor je služil »zgolj namenu množičnih pomorov judovskega prebivalstva«, tako da »je bila … vsaka dejavnost v taborišču podpiranje glavnega namena uničevalnega taborišča«. Deželno sodišče se je pri tem lahko sklicevalo na prav tako v šestdesetih letih razširjeno sodno prakso, ki je pri »čistih« uničevalnih taboriščih, kot je bil Sobibor, glavno kaznivo dejanje videlo v množičnem uničevanju, za sostorilstvo potreben prispevek pa v vsakršni dejavnosti v takih taboriščih ob zavedanju namena taborišča. Nazadnje se s tem potrjuje kazniva udeležba pri kriminalnem početju v smislu mednarodnokazenskopravnega »joint criminal enterprise«.Pravna doktrina, po kateri vsak član organizirane skupine individualno odgovarja za zločine, ki jih je skupina zagrešila v okviru skupnega načrta ali cilja.

Odločilna bi bila lahko pri tem kriminalna kakovost početja kakor tudi vrsta splošne dejavnosti udeleženca. Če gre za čisto kriminalno podjetje (»čisto« uničevalno taborišče), je vsako dejavnost, ki služi temu namenu, treba ocenjevati kot pomoč pri kaznivem dejanju. To velja vselej pri dejavnostih, ki se nanašajo na uničevanje (npr. služba pri razkladanju jetnikov), pa tudi pri zgolj upravnih službah (npr. v knjigovodstvu), kajti tudi brez njih uničevalno taborišče ne bi moglo izpolnjevati svojega namena. Vse te dejavnosti služijo izključno namenu uresničevanja zločinske dejavnosti. Pri zunanjih podpornih dejavnostih, ki se ne nanašajo neposredno na uničevanje (kot se npr. dobava ciankalija) gre za to, ali je dobavitelj, npr. živil, poznal uničevalni namen taborišča in s tem podporni značaj svojega delovanja. Če sledimo tem splošnim načelom, ostaja utemeljevanje individualne odgovornosti težavno v primerih, pri katerih gre za udeležbo pri »mešanih« akcijah. Uvajanje tožilskih poizvedovanj pa je v luči tega pravnega položaja in začetnega suma, ki iz njega sledi, vsekakor potrebno.
Prevedel Marko Kranjec

stran: 088