Avtor: Urška Makovec

stran: 088

Revolucionarno nasilje na Primorskem: Goriška in Vipavska 1941-1945. Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2011

Primorsko dojemanje polpretekle zgodovine – tako lastne kot širše, slovenske – deloma še vedno ostaja nerazumljivo. V tančico nejasnosti je ostala zavita takratna (ne)reakcija na dogodke med in po drugi svetovni vojni, preseneča pa tudi nezmožnost današnjega treznega ovrednotenja dogodkov in ravnanj. Teh vprašanj se je ne s filozofskim ali sociološkim, ampak z eksaktnim zgodovinskim pristopom lotil Renato Podbersič, tudi sam doma z Goriškega. Njegova leta 2011 izdana knjiga Revolucionarno nasilje na Primorskem, ki se osredotoča na Goriško in Vipavsko med leti 1941 in 45, postreže z vrsto zgodovinskih dejstev, ki jim niti najbolj zagrizeni revolucionarji niso mogli oziroma ne morejo oporekati. Knjiga namreč ni doživela nobenega nasprotovanja naših postkomunistov. Še več, ko se je Giuseppe Pierazzi (Jože Pirjevec) le oglasil – verjetno zato, ker se je pač moral odzvati na tako »krivoverski« izdelek – je bil edini odziv nanj ta, da je v naslednjih dneh prodaja Podbersičeve knjige bliskovito narasla.
Obravnavano delo je druga knjiga iz zbirke Revolucionarno nasilje, ki jo izdaja Študijski center za narodno spravo. Gradivo za obdelavo tega zelo kompleksnega področja je avtor črpal predvsem iz dokumentov VOS-a in Ozne, CK KPS in Komunistične partije Slovenije za Primorsko. Čeprav delo zaradi pomanjkljivih virov še ni končano, je knjiga pomemben doprinos k boljšemu poznavanju in razumevanju dogajanja na Primorskem. Za predstavitev okoliščin avtor najprej oriše položaj Primorske med vojnama, nato pa je po sklopih opisano dogajanje med vojno. Poglavja o pravu in revoluciji, odnosu primorske duhovščine do revolucije, odnosu revolucionarjev do Italijanov in odnosu do Tigrovcev so pomembno dopolnilo k razumevanju celote. V drugem delu avtor podaja konkretne primere: opiše »primorske Dražgoše« in dogajanje v vasi Vrtojba pri Gorici, predstavi nekaj krutih usod posameznikov in vključi močna, pomenljiva pričevanja.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Svoje delo zaključi s številnimi reprodukcijami arhivskih dokumentov in poimenskim seznamom žrtev revolucionarnega nasilja na Goriškem in Vipavskem. Ta seveda ni dokončen in se je od izdaje knjige do danes že precej podaljšal.
Jasno je, da si je NOB-jevska naveza želela, da bi tako pregleden izdelek zgodovinske stroke šel neopaženo mimo. A jasno je tudi, da jasnost in resnica slej ko prej začneta prodirati na površje. Tudi na Primorskem. To dokazujejo množično obiskane predstavitve Podbersičeve knjige. Kjerkoli je bila predstavljena, je bil prireditveni prostor poln, obiskovalci pa – glede na vprašanja in razprave – željni resnice. To je bilo tudi zame, Primorko, pozitivno presenečenje, saj bi prej pričakovala ignoranco in nezanimanje.
Avtor prek zgodovinskih dejstev precej dobro nakaže, kaj je tlakovalo pot primorskemu »romantičnemu« dojemanju osvobodilne

stran: 089

fronte in komunizma, iz tega pa lahko sklepamo, kaj ga ohranja še do danes. Ko pravim »romantičnost«, navajam filozofa dr. Milana Komarja, ki je v eseju Pot iz mrtvila zapisal: »Na Goriškem je bilo med zadnjo vojno moč opaziti, da se je narodno čuteče prebivalstvo ohranilo na ‚Gregorčičevem nivoju‘, kakor se je izrazil neki partizanski opazovalec, kar pa ni zaviralo le prodiranja marksizma, ampak v veliki meri tudi borbo proti njemu.« To zatrdi, ko govori o tem, da nekateri narodi niso zmogli prehoda iz romantičnega doživljanja sveta (torej ko čustva prevladajo nad razumom) v realizem, kar naj bi veljalo tudi za Slovence, in še posebej za naše obmejne pokrajine. Medtem ko so Kranjsko treznili veliki možje, kot na primer Mahnič, Lampe in drugi, se je Goriška poistovetila z Gregorčičem in pri njem tudi ostala, saj je velikih imen na Goriškem primanjkovalo oziroma so bili njihovi glasovi zatrti. Goriška in Kranjska sta šli torej vsaka svojo pot čustvenosti oziroma stvarnosti, in to že mnogo preden so se začela nerazumevanja zaradi dogodkov med vojno.
Mnoge duhovnike, ki so še v času med vojnama odločilno vodili tako kulturno kot politično delovanje, so v začetku druge vojne aretirali, politično enotnost v do tedaj močnem krščanskosocialnem gibanju pa je razbil notranji spor. Manjša skupina pod vodstvom Janka Kralja, ki je vstopila tudi v SLS in priznavala Slovensko zavezo, je ohranila jasno protikomunistično držo, Besednjakova večina, t. i. goriška sredina, pa je z OF »vseskozi ohranjala odprte stike« in nazadnje leta 1944 vanjo pristopila. Slednje dejstvo očitno pokaže, da tako različna svetovna nazora (kot sta krščanstvo, ki je prevladovalo na Primorskem, in komunizem) ne moreta sodelovati oziroma ne moreta sklepati kompromisov. Eden od njiju slej ko prej požre drugega. A »romantični« Primorec se ni hotel nikomur zameriti – čeprav je kot kristjan vedel ali, bolje rečeno, čutil, da komunizem ni v skladu z njegovim prepričanjem – in je raje ohranjal neke kompromisne odnose, katerih vpliv ga je potem dokončno zavedel.
Slovenska zavest se je med Primorci v času italijanskih pritiskov stopnjevala in vse, kar so si po tolikih letih okupacije želeli, je bilo, da bi lahko živeli kot Slovenci. Čeprav so kmalu spoznali, da z osvobodilno fronto prihaja komunizem, so ga sprejeli v smislu »komunizem bo prešel, narod pa ostane«. Zapisi Rudolfa Klinca pričajo o tem, kaj vse je ljudi motilo pri partizanih (umori, govorjenje o ločitvi Cerkve in države, obračuni z duhovniki, spodbujanje internacionalnosti), a večina je v njih videla požrtvovalne borce – organizacijo, v kateri se lahko povežejo v boju proti okupatorju. Primorsko ljudstvo je bilo, da bi se rešilo Italijanov, pripravljeno storiti vse.
Tu najdemo tudi osrednji vzrok za nerazumevanje dogajanja v Ljubljanski pokrajini. Dojemanje okupatorja kot legalno oblast, h kateri bi se zatekli po zatočišče pred še večjim terorjem, je bilo za Primorce popolnoma nepredstavljivo in nesprejemljivo, smrtni greh, ki mu ni para.
Od takrat do danes se pogled na lastno zgodovino in na sosednjo pokrajino ni kaj dosti spremenil. Duhovniki pa so bili edini, ki so poleg režima imeli vsaj nekoliko vpliva, a komunisti so tiste, ki se demagogiji niso odločno postavili po robu, spretno krmarili. Ljudstvo je torej poslušalo le zmagovalno različico »resnice«, ki je sčasoma postala tudi edina. Zmagovalni partizanski duh je vztrajal in še vedno vztraja. Vemo, kako polni simbolike so bili razni režimski shodi, proslave in povorke – to je le še dvigalo primorski ponos na »zaslužno« partizanstvo. Še danes v Komnu – primorskih Dražgošah – slovesno obhajajo svoj »praznik«, neka kraška osnovna šola pa (slovenski!) dan državnosti praznuje v polnih pionirskih opravah in celo s puškami.
Treznjenje in soočanje z resnico je za Primorca, ki z vso strastjo prepeva »Vstala, Primorska«, prenaporno in raje ostaja v svojem mitu. Toliko bolj dragoceni so zato posamezniki (kot sta na primer avtor Renato Podbersič in novinar Jože Možina), ki so Primorci iz partizanskega okolja, a so presegli romantičnost in pogledali resnici v oči. Uspeh Podbersičeve knjige jasno pokaže, da zasidranost v resnici, obogatena s primorsko strastjo do tistega, kar počne, daje človeku moč za velika dejanja. Ti ljudje so najverodostojnejši pričevalci. Prav zato je pričujoče delo pomemben prispevek ne le z vidika zgodovinske stroke, ampak tudi z vidika razumevanja polpretekle zgodovine med Primorci samimi ter med Ljubljano in Goriško.

stran: 090