Avtor: Helena Jaklitsch

stran: 092

Florian Thomas Rulitz
Vetrinjska in »bleiburška« tragedija
Nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem
Mohorjeva družba, Celovec 2013

Mohorjeva založba v Celovcu je v letošnjem letu svojo knjižno polico obogatila še z enim zanimivim in za osvetljevanje (tudi) slovenske zgodovine pomembnim delom – knjigo Vetrinjska in »bleiburška« tragedija s podnaslovom Nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem. Gre za prevod knjige, ki je sicer v nekoliko razširjeni obliki izšla pred leti v nemščini. Avtor monografije je mlad avstrijsko-koroški zgodovinar Florian Thomas Rulitz, ki je temo podrobno raziskal v okviru svoje doktorske disertacije.

Najprej morda nekaj besed o avtorju. Florian Thonas Rulitz se je rodil leta 1980 v Celovcu, kot sam pravi, »v južno koroško družino, ki je bila na Koroškem v jezikovnem konfliktu med nemškim jezikom, jezikom vindišev in slovenskim jezikom. Ob družinskih srečanjih so zato nasprotna stališča pogosto privedla do hudih prepirov«. Že takrat se je odločil, da bo temo, ki očitno tako razdvaja, nekoč podrobneje raziskal ter s tem »posvetil v temo«. Mail Rulitza avtorici članka, 27. 8. 2013. Srednjo šolo je obiskoval v Borovljah, maturo pa je leta 2003 opravil na Zvezi trgovski akademiji v Celovcu. Nato je študiral pravo, novinarstvo, politične vede in zgodovino, pri čemer se je v podiplomskem študiju osredotočil predvsem na prostor Alpe–Jadran. Leta 2011 je na Oddelku za zgodovino doktoriral s temo »Kroatiens Bleiburg«/»Sloweniens Viktring« – Partisanengewalt in Kärnten am Beispiel der antikommunistischen Flüchtlinge im Mai 1945 (Hrvaški Bleiburg/slovenski Viktring – Partizansko nasilje na Koroškem na primeru protikomunističnih beguncev v maju l945). Disertacijo je nato objavil v knjižni obliki, kot že omenjeno, pa je bila ta nato v nekoliko skrajšani obliki prevedena v slovenski jezik.

Mail Rulitza avtorici članka, 27. 8. 2013.
Knjiga je, po mnenju avtorja, »dragocen prispevek k iskanju resnice pri obdelavi zgodovine totalitarnih režimov«. Delo je mogoče označiti tudi kot »zelo pomemben prispevek k zavarovanju virov. V času, ko skoraj ni več oz. kmalu ne bo več živih prič, ki bi lahko iz lastnih izkušenj avtentično pripovedovale o grozotah druge svetovne vojne in povojnega časa,

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: slika

predstavlja knjiga, ki vsebuje tudi nekatere intervjuje s pričami, pomemben gradnik zgodovine področja od Alp do Jadrana.« Mail Rulitza avtorici članka, 27. 8. 2013. Knjiga je zagotovo zanimivo branje tako za strokovnjake, saj je bogato opremljena z znanstvenim aparatom, kot za tiste, ki jih zgodovina zanima sama po sebi. Za tiste, ki jih zanima povojna zgodovina, je neverjetno dolg seznam uporabljenih virov, dokumentov, arhivskega gradiva prava zakladnica in vodnik za morebitno nadaljnje raziskovanje tega časa in prostora. Kot je zapisala dr. Tamara Pečar Griesser, sodi »znanstvena monografija k temeljnim raziskavam dogajanja na Koroškem ob oz. takoj po koncu 2. svetovne vojne. Tja so se namreč zatekle različne protikomunistične vojaške enote iz jugoslovanskega prostora: slovenski domobranci oz. Slovenska narodna vojska, četniki, domobrani in ustaši pa tudi številni civilisti različnih jugoslovanskih narodnosti.«2 Na vprašanje, v čem vidi glavni doprinos knjige, avtor odgovarja: »Drugače kot dosedanje publikacije, ki so obravnavale partizansko nasilje na avstrijskem Koroškem, izbor virov in predstavljenih dogodkov ni omejen na selektivne tendence h kolektivni stigmatizaciji vseh partizanov kot ideološko

Mail Rulitza avtorici članka, 27. 8. 2013.

stran: 093

motiviranih morilcev.«Mail Rulitza avtorici članka, 27. 8. 2013. Resnično je seznam literature in virov, iz katerih črpa, izredno širok. Dokumente, na katere se naslanja pri svojem raziskovalnem delu, je tako našel v Britanskem državnem arhivu, Koroškem deželnem arhivu v Celovcu, Arhivu deželnega sodišča v Celovcu, Arhivu koroškega policijskega poveljstva, Arhivih okrajnega poveljstva Beljak in Velikovec, Arhivu krške škofije. Prvič so bili obdelani tudi dokumenti deželnih žandarmerij, številnih župnijskih arhivov, šolskih kronik, krajevnih in zasebnih arhivov ter Arhiva Črnega križa na Koroškem, ki skrbi za vojaška grobišča. V knjigo pa so vključeni tudi intervjuji s pričami tistega časa, ki jih je opravil avtor sam ali pa jih izbrskal iz morda že pozabljenih objav. Morda bi šla lahko drobna kritika le na slabši prevod, čeprav ga je opravil starosta slovenskih prevajalcev France Vrbinc, saj se v strukturi nekaterih stavkov zelo jasno vidi, da je prevajalec izhajal iz nemškega teksta, kar je na trenutke lahko tudi moteče.

Verjetno ni treba preveč ugibati, o čem govori knjiga, saj je že (pod)naslov sam po sebi dovolj zgovoren: »Nasilje partizanskih enot nad begunci v maju 1945 na avstrijskem Koroškem«. Glede na to, da gre za prevod knjige, je morebiti na mestu vprašanje, zakaj se slovenski prevajalec oz. založnik ni odločil dobesedno slediti naslovu v izvirnem jeziku. Tam namreč avtor pred samostalnik »begunci« doda še »antikomunistični«, česar slovenski prevod nima. V nemškem jeziku se tako originalni podnaslov glasi: »Partisanengewalt in Kärnten am Beispiel der antikommunistischen Flüchtlinge im Mai 1945«. Čeprav v slovenskih delih res ne uporabljamo termina »antikomunistični begunci«, pa se mi ta avtorjev poudarek zdi zanimiv in bi si ga želela tudi na platnicah slovenske izdaje. Avtorju se je očitno vendarle zdelo pomembno, da poudari bistveni razlog za odhod beguncev maja 1945 iz Jugoslavije na avstrijsko Koroško. To namreč niso bili »klasični« begunci, temveč ljudje, ki so iz matične domovine bežali zaradi strahu pred komunizmom. Rulitz ugotavlja, da so po koncu druge svetovne vojne oblast v Sloveniji prevzeli »komunisti, ki so osvobodilni boj zoper okupatorja med vojno uporabili za svoje namene«, in da zaradi tega »v Sloveniji ni bilo resnične »osvoboditve«, saj je osvoboditev iz ječe totalitarnega režima okupatorjev privedla le do novega suženjstva s strani nekega drugega totalitarizma – vladavine komunistov. Osvobojena in s tem svobodna je Slovenija šele od 25. junija 1991.«Mail Rulitza avtorici članka, 27. 8. 2013. Kot tudi ugotavlja Rulitz, so bili najvplivnejši predstavniki KPJ v partizanih politični komisarji, ki so bili četnim poveljnikom nadrejeni »ne le v politično ideoloških vprašanjih, temveč celo pri operativno vojaških odločitvah«; polit komisar je mogel samostojno dati ukaz za začetek ali konec kakšne akcije, kar je »pomenilo popolno strankino prevlado v vojski, tako da partizani de facto niso bili neodvisni od stranke, ampak so bili pravzaprav strankina vojska«. Str. 40 Ta ugotovitev je obenem tudi odgovor na izjavo zgodovinarja Ota Lutharja, s katero se je odzval na slovesnost v Rovtah, v kateri se je cinično spraševal, kako bi lahko imeli komunisti glavni vpliv na partizansko gibanje, ko pa je bilo v partizanih le 16 % komunistovDnevnoinformativna oddaja 24ur, Pop TV, 25. avgust 2013. .




Str. 40

Bistvo avtorjevega dela je torej usmerjeno v čas po uradnem koncu druge svetovne vojne na avstrijskem Koroškem. Da pa bi bralec razumel dogajanje maja 1945, v prvem poglavju najprej predstavi bistvene značilnosti vojne na Slovenskem, Hrvaškem in v Srbiji. Poudariti je potrebno, da knjiga ne govori samo o Slovencih, temveč o vseh treh takrat največjih jugoslovanskih narodih. Tako Srbi kot Hrvati in Slovenci so namreč na avstrijskem Koroškem doživljali podobno (isto) usodo, kljub temu da se je njihova zgodovina med vojno nekoliko razlikovala (razdeljenost Slovenije na tri okupatorske cone, ustanovitev Neodvisne države Hrvaške, četniki pod poveljstvom Draže Mihailovića). V ospredju sta sicer bolj Slovenija in Hrvaška, zato sem prepričana, da bo knjiga prej ali slej prevedena tudi v hrvaščino. Pri tem pa avtor vseskozi ugotavlja, da ne na eni ne na drugi strani Karavank »partizani jugoslovanske Titove vojske niso kazali nikakršnega usmiljenja do svojih političnih nasprotnikov«.Str. 67.

V nadaljevanju knjige predstavi vse tri poti, po katerih so Slovenci, Hrvati in Srbi bežali iz Jugoslavije. Predvsem Slovenci pa tudi Nemci, Srbi, Hrvati in Rusi so uporabili pot preko Ljubelja v Vetrinj pri Celovcu. Na podlagi koroških dokumentov in pričevanj je avtor potrdil, da so bili glavni boji pri Borovljah (na poti v Vetrinj, na drugi strani Karavank) 10. maja 1945, kar je vedno poudarjal tudi Tine Velikonja, ena izmed tistih prič, ki so takrat občutile spopad na svoji koži, in ne 11. maja 1945, kot to izhaja iz povojne partizanske literature in režimskega zgodovinopisja (Tamara Pečar Griesser je sicer ob predstavitvi knjige na Študijskem centru za narodno spravo opozorila, da to trditev ponovno problematizira koroški

stran: 094

zgodovinar Avguštin Malle). Ko smo že pri bojih, velja pohvaliti avtorja, da je knjigo bogato opremil s slikovnim materialom, fotografijami ter predvsem z zemljevidi oz. shematičnimi prikazi različnih spopadov (tudi pri Borovljah), na kar večina zgodovinskih del pozabi. Druga pot je pot preko Mežiške doline v Pliberk, po kateri je bežal glavni konvoj Hrvatov. Britanska kontrola zračnega prostora je tako poročala, da se na avstrijsko-jugoslovanskem mejnem območju nahaja 700.000 Hrvatov – 500.000 civilistov in 200.000 vojakov.Str. 86. Že na poti proti meji je prišlo do spopadov med partizani in ustaši. Ivan Dolničar, politični komisar 14. divizije, kasneje predsednik Zveze združenja borcev NOB Slovenije ter predlagatelj ustanovitve medalje generala Franca Rozmana Staneta (ustanovljena leta 2011!), je zapisal, »da je bilo na partizanski strani mrtvih okrog 80 ljudi in na drugi strani kdo ve koliko. Nekaj tisoč gotovo«. Str. 88. Še huje pa je bilo v bližini Pliberka (kot poroča Pavla Apovnik, ena izmed prič), kjer so Angleži skupaj s partizani ustašem zaprli pot, da ti niso mogli napredovati. Avtor nato na podlagi pričevanj in drugih virov predstavi pogajanja Hrvatov ob sodelovanju Britancev na pliberškem gradu z jugoslovansko armado, ki jo je zastopal jugoslovanski politični komisar in podpolkovnik Milan Basta, kateremu Rulitz, izhajajoč iz zapisa Srba Marka Lopušina, pripisuje veliko krivdo za odločitev o usodi od Britancev vrnjenih domobrancev ter drugih jugoslovanskih državljanov. Na angleški strani je v pogajanjih sodeloval brigadir 38. (irske) pehotne brigade Scott. Hrvatje so poskušali Scotta prepričati, da bi jih Angleži vzeli pod svoje okrilje, vendar se ta s tem ni strinjal. V svoj dnevnik je napisal, da so bili Hrvati najprej nepopustljivi in so zagotavljali, da tako vojska kot civilno prebivalstvo raje umre, kot da bi se predali »nekakšnim boljševistom«. Na koncu je Basta obljubil, da bo, »kdor bo vrnjen v Jugoslavijo, kot vojni ujetnik obravnavan človeško in pošteno in da se zato beguncem ni ničesar bati.« Izjema naj bi bili samo »politični zločinci«, z njimi pa se bodo ukvarjala zavezniška sodišča. Rulitz tu ne pozabi omeniti, kaj se je v resnici zgodilo s tistimi, ki so bili vrnjeni v Jugoslavijo.Str. 101.


Str. 88.

Na pliberškem polju se nato odvije eden izmed tragičnih dogodkov povojne zgodovine Hrvatov. Po neuspelih pogajanjih je namreč prišlo do pravega pokola beguncev in ustašev, pri čemer »za številne žrtve pliberške tragedije smrt ni bila nagla«. O mučenju so poročali tudi domačini iz okolice. Žal žrtve okrog Pliberka še danes niso preštete, nekateri viri omenjajo celo okoli 2.000 mrtvih. V tem delu knjige odkrivamo tisti del zgodovine, ki večini ni poznan oz. se o njem ni govorilo. Predstavljajte si, kot je ugotovil Rulitz, da so nekatere grobove, v katerih so bili pokopani padli begunci, zaradi propagandnih razlogov celo pripisali partizanski strani, prav tako so nekatere pobite pokopali celo skupaj z mrtvimi partizani, grob pa označili izključno kot grob padlih partizanov. Daljnosežna spoznanja glede narodnostne identitete žrtev sicer omogočajo zapisi v tedanjih žandarmerijskih, občinskih ali farnih kronikah, časopisni članki, poročila prič in zapisi protikomunističnega hrvaškega PBV in Nove slovenske zaveze.Str. 163.

Poleg tega, tako v svoji knjigi avtor, v tem času niso bili ubiti samo jugoslovanski begunci. Posebne enote Vojske države varnosti in Ozne so na avstrijskem Koroškem prijele tudi veliko civilistov domačinov (avstrijske državljane), vendar pa teh v večini primerov niso umorili na domačih tleh, temveč so jih nasilno odpeljali v Jugoslavijo, tam pa so, tako kot mnogi, končali na moriščih. Tako masovno grobišče je recimo na Bizeljskem v slovenskih Prevaljah.Str. 225. Kot pravi Rulitz, so »znanstvena pisanja do sedaj popolnoma ignorirala grobišča pomorjenih jugoslovanskih beguncev na avstrijsko koroških tleh«, da pa deloma teh grobišč niso omenjali tudi zaradi propagandnih razlogov.Mail Rulitza avtorici članka, 27. 8. 2013. V nadaljevanju knjige avtor na kratko predstavi tudi tretjo begunsko pot, ki je preko Kamniških Alp vodila v Velikovec.


V nadaljevanju knjige avtor osvetli vlogo angleške uprave oz. vojske v tem delu Avstrije. Britanci so močno zavirali prodiranje beguncev na avstrijsko Koroško. Tako niso spustili preko Drave nobenega begunca, dali so uničiti prehode čez reko, zaradi česar je bilo prečkanje koroških rek maja 1945 skoraj nemogoče in se je velikokrat izkazalo za smrtno past. So pa Angleži patruljirali vzdolž taborišč, v katerih so bili begunci, da bi preprečili vdor jugoslovanske vojske v taborišča. Str. 114, 128. Mimogrede – avtor pri tem ne pozabi še posebej izpostaviti urejenosti tistih delov taborišč, v katerih so bili nastanjeni Slovenci.

Str. 114, 128.
Osrednji in bistveni del knjige je zagotovo četrto poglavje, v katerem avtor spregovori o britanski repatriaciji. Angleži kot tudi slovenski povojni zgodovinarji ali profesorji vojnega prava so se pri vračilu beguncev v matične države sklicevali na dogovore v zvezi z neposrednimi

stran: 095

povojnimi vprašanji v Evropi, ki so bili sklenjeni na konferencah v Moskvi in na Jalti med SZ, Veliko Britanijo in ZDA. Jaltski dogovor o repatriaciji, sklenjen 11. februarja 1945, je določal, da morajo biti po koncu sovražnosti vsi državljani držav podpisnic (!) vrnjeni v svoje države. Vendar pa, na kar opozarja Rulitz, so bili begunci iz Jugoslavije izvzeti iz tega dogovora, saj se Jugoslavija pogajanj ni niti udeležila niti ni podpisala dogovora. Jugoslovanska vojaška vlada v Celovcu je celo sama razglasila, da Koroška ni del Avstrije in da zato Moskovska deklaracija nje ne zadeva. Avtor dodobra popiše in z viri predstavi britansko-jugoslovanska pogajanja v Celovcu, pri čemer izpostavi, da se je Harold Macmillan, rezidenčni minister v Sredozemlju, kot »eden najvplivnejših britanskih mož«, 14. maja 1945 pri večerji srečal s feldmaršalom sirom Haroldom Alexandrom, poveljnikom britanske vojske za 8. armado na Koroškem. Na tej večerji naj bi sklenila tajni dogovor o izročitvi »protikomunističnih beguncev«. V tem času sta Koroško sicer zasedli 3. in 4. jugoslovanska armada. Njuni voditelji so se večkrat sestali z britanskimi oficirji, pri tem pa so se dogovarjali, da se v zameno za umik jugoslovanske vojske iz Avstrije izvede repatriacija jugoslovanskih beguncev. Rulitz sicer domneva, da so Britanci zadrževali begunce tudi kot nadaljnji adut pri naslednjih pogajanjih o umiku jugoslovanske vojske. Kot navaja avtor, je brigadir petega korpusa Toby Low 17. maja vsemu korpusu sporočil, da bodo »vsi jugoslovanski državljani, ki se ta trenutek nahajajo na področju korpusa, […] kar najhitreje mogoče predani Titovim četam. Te oborožene sile bodo nemudoma razorožene, o destinaciji pa ne informirane. Ukrepe za predajo bo v povezavi z jugoslovanskimi enotami koordiniral vrhovni štab.«Str. 138 – 140.


Nigel Nicolson, britanski publicist in novinar, v tistem času pa kapetan in obveščevalni oficir pri 6. oklepni diviziji generala Murraya, ki je bila odgovorna za vetrinjsko taborišče, je v svojih spominih zapisal, da so bile repatriacije beguncev v zameno za umik jugoslovanske vojske iz Avstrije »kravja kupčija«, v katero so bili vpleteni najvišji organi. Eden od indicev za njegovo tezo je, da je bilo veliko število beguncev vrnjenih 19. maja, na dan, ko je v Celovcu 3. jugoslovanska armada dosegla soglasje na pogajanjih z Britanci. V sporazumu je bilo tako dogovorjeno, da bodo begunci vrnjeni v Jugoslavijo, jugoslovanske enote pa se morajo do 21. maja 1945 do 19. ure dokončno umakniti s Koroške. Za bralca je to še toliko bolj zanimivo, saj se je končno tudi na podlagi dokumentov potrdilo, da je bilo povojni komunistični oblasti prav malo mar za slovensko zemljo, temveč ji je šlo samo za to, da se maščuje in uniči vse, ki se z njeno revolucijo in prevzemom oblasti niso strinjali. Rulitz v knjigi tako objavi vpise v vojni dnevnik vrhovnega štaba 5. britanskega korpusa, iz katerih izhaja, da se je polkovnik Dragiša Ivanović, namestnik poveljnika 3. jugoslovanske armade, dogovoril, da bo štirinajsta jugoslovanska divizija do 21. maja umaknila vse enote na južno stran jugoslovansko-avstrijske meje in da bodo vsi jugoslovanski državljani, ki so se borili za Nemce in njihove zaveznike: ustaše, domobrance, četnike, bele garde, Nedićeve enote, s svojimi sorodniki vrnjeni ter prepeljani v taborišča v Jugoslaviji.Str. 142 – 143. Kot je iz na novo pregledanih dokumentov o britanskem vračanju beguncev razvidno, je britanska armada na Koroškem v svojih medijih o tem širila neresnice, češ da so bili protikomunistični begunci vrnjeni v Italijo, vendar pa, tako Nicolson, je bilo tako ravnanje z vidika Britancev razumljivo oz. po njegovem niso imeli druge izbire, kajti če bi jim povedali resnico, bi »prizadete osebe planile v beg iz vagonov in tovornjakov«.Str. 153, 242. V nadaljevanju knjige Rulitz na podlagi virov in pričevanj na kratko predstavi potek vračanja beguncev, ne pozabi pa omeniti, da je bila zaradi »nagle reakcije in enotnega nastopa slovenske civilne taboriščne uprave z Valentinom Meršolom in zaradi kanadske neodvisnosti majorja Barreja« preprečena izročitev več tisoč slovenskih beguncevStr. 155. ter da so se prisilne repatriacije iz begunskih taborišč v Avstriji in Italiji nadaljevale še vse v leto 1948. Str. 158.




Str. 158.
Za Slovence so ti dokumenti, kot sem že omenila, zelo pomembni, saj dokazujejo, da je povojna komunistična oblast Koroško zamenjala za begunce, zaradi česar smo Slovenci dokončno izgubili ta del. Prav zaradi tega mi je žal, da se založnik ni odločil, da bi tudi v slovenski izdaji objavil kopije teh dokumentov. V nemški izdaji so namreč ti dokumenti objavljeni. Pravzaprav, ko smo že pri objavah dokumentov, je to eden (večjih) spodrsljajev slovenske izdaje, saj je glede na nemško izdajo zelo omejila nabor tega gradiva. Prav zato bi želela vedeti, po kakšnem ključu je bil izbran slikovni material za našo izdajo.
V petem poglavju avtor predstavi kraje na avstrijskem Koroškem, kjer so bile izvedene usmrtitve ter kjer najdemo množična grobišča (Pliberk in okolica, Podjuna, območje občine Železna Kapla, Velikovec, morišča in grobišča vzhodno od Celovca, Kotmara vas, Borovlje, lazareta Kriva Vrba in Vetrinj). Na podlagi

stran: 096

pregledanih dokumentov ter drugih virov avtor ob koncu poglavja nedvoumno postavi trditev, da je bil uničevalen partizanski pohod na avstrijskem državnem ozemlju naperjen predvsem proti protikomunističnim slovanskim beguncem in ne proti poraženemu okupatorju, saj so partizani maja 1945 puščali umikajoče se nemške vojaške enote preko Drave, ne da bi jim kakorkoli škodovali. To pravilo pa ni veljalo pri umorih na jugoslovanskih tleh. Za bralca je zagotovo skoraj šokantno prebrati, da so ponekod partizani slekli umorjene slovenske ali hrvaške begunce in jih pokopali kot partizane, s čimer so hoteli v končnem obračunu razmeroma nizko število padlih partizanov nekoliko povečati in tako »obogatiti« mit o prebojih iz sovražih obročev.Str. 205. To poglavje je namenjeno tudi krajšemu popisu množičnih grobišč v Sloveniji in na Hrvaškem.

Sledita še dve poglavji. V prvem avtor na podlagi svojih spoznanj ob preučevanju dostopnih gradiv odgovarja na vprašanje, ali so bili pobiti žrtve maščevanja ali revolucionarnega nasilja, v zadnjem pa je sinteza vseh dognanj, do katerih je Rulitz prišel s svojo raziskavo, pri čemer ima vidno mesto tudi soodgovornost Britancev za usodo v Jugoslavijo vrnjenih beguncev.
Ko sem avtorja vprašala, v čem vidi vrednost oz. morebiten doprinos svoje knjige, mi je odgovoril: »Drugače kot dosedanje publikacije, ki so obravnavale nasilje partizanov na avstrijskem Koroškem, izbor virov in predstavljenih dogodkov ni omejen na selektivne tendence h kolektivni stigmatizaciji vseh partizanov kot ideološko motiviranih morilcev. Na poseben način skrbim za to, da bi bil pravičen do mnogoplastnosti partizanskega gibanja. Med drugim opozarjam, da ni bilo največ umorov antikomunističnih beguncev storjenih s strani rednih partizanskih enot, ampak s strani enot tajne policije (OZNE) po neposrednem nalogu komunističnih vrhov partizanskega gibanja. Čeprav je prišlo do posameznih umorov iz maščevanja, je bila v ospredju načrtovana izključitev opozicije. Prevlada komunistov znotraj partizanskega gibanja, njihovo revolucionarno nasilje je privedlo do množičnih pobojev političnih nasprotnikov. Pri tem pa sem našel odgovore tudi na nekatera sporna vprašanja. Tako sem nesporno dokazal, da se boji niso končali 15. maja, kot to dokazuje večina zgodovinarjev, temveč šele 23. maja z zadnjimi množičnimi poboji. Na osnovi koroških dokumentov in navedb prič sem potrdil tudi, da je potekal najpomembnejši boj v Borovljah 10. maja 1945 in ne dan kasneje, kot so to do sedaj opisovali zgodovinarji in partizani. Znanstvena pisanja so do sedaj popolnoma ignorirala grobišča pomorjenih jugoslovanskih beguncev na avstrijsko koroških tleh, delno pa iz propagandnih razlogov teh grobišč niso omenjali. Ko so Titove enote zasedle Koroško, so specialne enote vojske državne varnosti in OZNE aretirale in pomorile veliko civilistov, domačinov na področju Pliberka. 1000 beguncev so umorili v avstrijskem prostoru, večina Avstrijcev, ki so jih na silo odpeljali, pa je končala na moriščih Jugoslavije.« Mail Rulitza avtorici članka, 27. 8. 2013.

Mail Rulitza avtorici članka, 27. 8. 2013.
Da, knjiga je vsekakor vredna branja. Pravzaprav ne bi smela manjkati v nobeni domači knjižnici, saj je s svojo publikacijo, kot je v spremni besedi zapisal Valentin Inzko, »močno posvetila v temo in skušala odgovoriti na obilo vprašanj«. S številnimi dokumenti, ki jih do sedaj nismo poznali, odstira dogajanje na drugi strani meje, ki nam je v veliki meri neznano. Dogajanje na avstrijskem Koroškem po drugi svetovni vojni dokumenti, ki jih je v različnih arhivih našel Rulitz, dopolnjujejo in utrjujejo prepričanje, da komunistom ni šlo za osvoboditev in združitev vseh Slovencev (tudi tistih, ki so po prvi svetovni vojni ostali na ozemlju današnje Avstrije), temveč predvsem za prevzem oblasti in obračun z nasprotniki. S svojo raziskavo Rulitz daje vsem novo nalogo: ponovno pregledati in na podlagi dostopnih virov ugotoviti, kje na avstrijskem Koroškem so v resnici pokopani begunci in kje partizani ter tam, kjer postavljeni spomenik ne ustreza resničnosti, tega zgodovinsko ustrezno popraviti.
Morebiti je potreben pogled na knjigo še iz enega zornega kota. Če bi bil avtor slovenskega ali hrvaškega porekla, bi se takoj oglasili »pravoverni« zgodovinarji, ki bi to delo raztrgali, češ da popolnoma pristransko, neobjektivno in zlonamerno manipulira s pridobljenimi dokumenti ter drugimi viri. Pri nas tisti, ki odkriva zgodovino tudi »z druge« strani, namreč preprosto ne more napisati na resnici sloneče zgodovine, češ da je bila ta napisana že po vojni. Vse zapisano tako zagotovo služi zgolj rehabilitaciji domačih izdajalcev, ki jih predstavljajo domobranci. Pri avstrijskem avtorju pa tega argumenta ali te diskvalifikacije ni mogoče uporabiti, prav tako ni nobenega razloga, da bi ga označili za potvorjevalca zgodovine, ki se nanaša predvsem na slovenske in hrvaške begunce, jugoslovansko armado ter odgovornost Britancev za smrt desettisočih. Prav zaradi tega je njegovo delo toliko bolj verodostojno in dobrodošlo v slovenskem prostoru. Morda bo pa počasi res prišel čas, ko se bomo tudi s pomočjo tujih zgodovinarjev približali resnici o času med in po vojni v Sloveniji.

stran: 097