Avtor: Janko Maček

stran: 026

Med stotinami žrtev, ki jih je jeseni 1943 povzročila komunistična revolucija, je bil Viktor Turk, župnik v Begunjah pri Cerknici. »Pasti je moral, ker ni hotel biti previdna, oprezna luč pod mernikom, ker je kot pogumen pastir hodil pred svojo čredo in ni maral varno capljati za njo kamorkoli, tudi v prepad, kakor bi storil marsikdo drugi … Vse njegovo življenje od Cerkelj preko Cerknice, Šmihela in Begunj do kočevskih predsmrtnih ječ ni bilo nič drugega kakor služba narodu in s tem najvišja služba Bogu. Ne prisiljena služba, kakor marsikaj in marsikje drugod, temveč vesela, lahko bi rekli pesem. Pesem dela, pesem žrtve, pesem odpiranja spoznanj, zadnja leta še pesem moškega poguma v boju za dobro, v boju za obstanek vsega naroda.« Te vznesene besede, izrečene ob župnikovem prekopu v blagoslovljeno zemljo, naj nas vpeljejo v podoživljanje zgodbe, ki se je sicer zgodila pred sedemdesetimi leti, pa je še vedno živa pred nami in ima kaj povedati tudi za današnji čas.
Viktor Turk je bil rojen 3. oktobra 1891 v Dolenjskih Toplicah. Po končani gimnaziji je vstopil v ljubljansko bogoslovje in leta 1915 pel novo mašo. Bil je kaplan v Gorjah pri Bledu, v Cerkljah na Gorenjskem in kar devet let v Cerknici. Od leta 1932 do 1938 je bil župnik v Šmihelu pri Novem mestu, nato pa prišel za župnika v Begunje pri Cerknici, kjer je ostal do svoje mučeniške smrti. Bil je skrben dušni pastir, dober govornik, skratka obdarjen z mnogimi talenti, ki jih je koristno uporabljal pri svoji službi in radodarno delil vsem okrog sebe.
Begunje in Menišijo je gospod Turk nekoliko spoznal že v času svojega službovanja v Cerknici. Njegov predhodnik Matej Ježek je bil vzoren oskrbnik begunjskega »vinograda«. Poleg lepega verskega življenja je v fari s polnimi pljuči dihala tudi katoliška prosveta: leta 1930 so zaključili gradnjo prosvetnega doma, kjer so se potem na raznih prireditvah in predavanjih zbirali Meniševci in okoličani. V domu so imeli knjižnico z več kot 400 knjigami, kar za Begunje ni bilo malo. Pri delu prosvetnega društva je požrtvovalno pomagala učiteljica Anica Drobnič, ki je tudi vodila cerkveni pevski zbor oziroma opravljala službo organista. Lahko bi rekli, da so Begunje ob nastopu novega župnika že imele bogato kulturno izročilo, zasidrano na krščanskih temeljih. Katoliška akcija, ki jo je prinesel s seboj gospod Turk, pa je še dodatno pripomogla k poglobitvi verskega in kulturnega življenja.

Nenavadne preizkušnje

Aprila 1941 je tudi Menišija prišla pod Italijane, ki pa so že prej bili blizu. Ljudje jih na splošno niso marali in so verjeli, da njihova oblast ne bo dolgo trajala. Dekleta v Dobcu so na njihovo vabilo na ples odgovorila: »Me bomo plesale, ko boste vi odšli,« in s tem izrazila razpoloženje ljudi. Že poleti 1941 se je začelo šušljati o četnikih, ki da se zbirajo v gozdovih in bodo kmalu pregnali Italijane. Izkazalo se je, da ti glasovi v glavnem prihajajo s Kožljeka od delavcev, ki so gradili vodovod. Marsikdo si je po tem ustvaril mnenje za kakšne »četnike« gre, še preden so se res pojavili v Zali pod Osredkom. Ko so se begunjski fantje, med njimi tudi Hitijevi, navduševali za »četnike«, so jih starejši svarili, naj bodo previdni, naj se ne prenaglijo. Kmalu se je pokazalo, da so imeli prav. V noči od 19. na 20. oktober 1941 so »četniki«, ki so bili zdaj že partizani, ob sodelovanju nekaterih domačinov napadli Italijane v Bezuljaku. Pravzaprav je bil ta napad hkrati z napadom na Lož. Mikuž piše, da je bilo v Bezuljaku skladišče municije, ki ga je varovala manjša inženirska enota. Partizani so skladišče zažgali, Italijani pa so menda imeli tri mrtve in sedem ranjenih. Potem so zaprli okrog 30 moških, vendar so jih kmalu izpustili, ker so vztrajali, da nimajo z napadom nobene zveze. Ljudje so molčali in ščitili sovaščane, sodelavce napadalcev, čeprav se v marsičem z njimi niso strinjali.
K izpustitvi prijetih moških je gotovo pripomogel tudi župnik Turk, ki je v cerkvi javno obsodil podvige nerazsodnih ljudi in farane pozval k pameti. Ni dvoma, da ga je skrbelo za farane, k nastopu pa ga je verjetno vzpodbudilo škofovo pismo, ki ga je dobil tiste dni. 24. oktobra je namreč škof Rožman duhovnikom v škofiji poslal posebno pastirsko pismo, v katerem je analiziral razmere in naročil: »V teh razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo k strožjemu nastopanju, kar bi oteževalo življenje, ki je že itak dovolj težko … Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar dejansko narodu škoduje.« (Griesser Pečar - Dolinar, Rožmanov proces, str. 86 in 226.)
V omenjenem pismu je škof ponovno vabil k

stran: 027

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Župnik Viktor Turk z begunjskimi prvoobhajenci

črpanju nadnaravnih sredstev: »Molite, na čelu svojih vernikov molite, da se nas Bog usmili!« Kot eno nadnaravnih sredstev je priporočal pobožnost devetih prvih petkov. Župnik Turk je to pobožnost v Begunjah pospeševal in se je močno prijela, zato se nam zdi prav, da pogledamo, kaj o njej piše M. Mikuž v svojem Pregledu zgodovine NOB. Takole piše: »Ker je organiziranje prvih oboroženih kontrarevolucionarnih oddelkov naletelo na težave in ker je okupator razpustil vse klerikalne kulturne in politične organizacije, gospodarskim pa postavil komisarje, si je kontrarevolucija na začetku zelo uspešno pomagala s cerkvenimi organizacijami in družbami, ki so še ostale. Razen teh organizacij je škof Rožman že leta 1941 vpeljal posebno cerkveno pobožnost devetih prvih petkov. Pobožnost je zahtevala od vernikov določena pobožna opravila, slonela pa je na znani jezuitski prevari, da se bo tistemu, ki jo opravi, izpolnila neka posebna želja. Namen vpeljave v ljubljanski škofiji je bil torej prozoren: ves slovenski narod naj bi opravljal to pobožnost in si pri tem želel miru in konca vojne ter okupacije. Razen tega je škof uvedel to pobožnost tudi zato, da bi z njo dosegel organizirano in masovno obiskovanje cerkva, kjer so tedaj imeli tudi nagovore in pridige z vsebino, ki je ni težko uganiti. Tako je ta pobožnost postajala od meseca do meseca določnejša propaganda za belo gardo in kontrarevolucijo. Zanimivo je, kdaj se je škof odločil za te vrste propagando. Uvedel jo je sredi septembra 1941, torej natanko takrat, ko se je OF že razvila do tistih revolucionarnih oblik, ki so zahtevale prve odloke SNOO, na drugi strani pa se je slovenska buržoazija zavedala, da se je treba združiti in udariti po OF … Uvedbo pobožnosti prvih petkov je treba torej objektivno imeti, za prvi in čeprav ne direktni udarec po slovenskem narodu, organiziranem v OF.« (M. Mikuž, Pregled zgodovine NOB, ¹⁄₃₂₉.) Upamo, da bodo bralci razumeli, zakaj smo navedli ta odlomek. Kdor ima vsaj malo pojma, kaj so prvi petki, bo težko verjel, da teolog in duhovnik dr. Mikuž tako razmišlja in piše. V Begunjah je seveda bilo drugače. Župnik Turk je soglašal s svojim škofom, da je v težkih časih treba uporabljati tudi nadnaravna sredstva, zato je prve petke priporočil. Njegovi Meniševci so mu prisluhnili in begunjska cerkev sv. Jerneja je bila ob prvih petkih tako polna kot ob nedeljah. Mar je bilo v tem kaj slabega?

Vaška straža je v Begunjah nastala zaradi nasilja

Kdo je v Begunjah začel z nasiljem? Mar tisti, ki so ob prvih petkih hodili v cerkev? Že decembra 1941 je partizanski atentator v Begunjah pri belem dnevu ustrelil še ne 18-letnega Marjana Pregeljca – menda po pomoti. Spomladi 1942 se je najprej začelo v sosednji vidovski fari: 23. aprila zvečer so partizani, ki so prišli s Krvave Peči, ustrelili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franca Strleta

stran: 028

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Trgovec Alojzij Matičič – narisal župnik Turk v zaporu, kot tudi druge sotrpine

in odbornika Valentina Strleta. Kmalu potem so v Begunjah izpraznili Matičičevo trgovino, njega, Jožeta Kranjca iz Dobca in Mira Koširja iz Bezuljaka pa odpeljali s seboj; Matičič in Kranjc sta se po nekaj dneh vrnila, Koširja pa ni bilo več. 14. julija so ustrelili vidovskega župnika Karla Žužka. Tedaj je že »obratovala« Krimska jama in vanjo so pospravili tudi pet begunjskih deklet, češ da so se družila z Italijani in izdajala.
Nasilju nad nemočnimi prebivalci so se pridružili tudi Italijani. Ko so pri 16-letni Otavčanki Pavli Knap našli partizansko dovolilnico za prehod meje osvobojenega ozemlja, so jo prisilili, da je povedala, kje jo je dobila, in tako prišli še do nekih seznamov; potem so v Otavah pobrali 20 moških in jih 24. julija postrelili pri Stražišču. Še več moških so Italijani po kratkem spopadu s partizani postrelili na Vidovskem. Na pogrebu otavskih mož in fantov – pokopali so jih brez duhovnika – ni bilo nobenega partizana, zvečer po pogrebu pa so prišli, odgnali Pavlo in njeno mater, češ da sta krivi za smrt Otavčanov, in ju pahnili v Mihčevo brezno.V viharni noči 27. julija so partizani v Begunjah umorili 22-letnega Janeza Hitija, njegovega brata Franceta pa odpeljali v gozd in vrgli v Mihčevo brezno. Zvedelo se je, da so nameravali tisto noč postreliti še več Begunjčanov. Ko je naslednje jutro neko dekle prišlo na Kožljek povedat, kaj se je zgodilo v Begunjah, so bili možje in fantje takoj soglasni, da se raje sami prijavijo za internacijo, kot čakajo, kdaj jih bodo doma pobili Italijani ali partizani. Vas je bila že itak požgana in domovi uničeni. Odpravili so se v Begunje, kjer je že bilo zbranih veliko mož in fantov. Ko so prišli še Italijani, je padla odločitev: ostanite doma in se branite! Tako je tudi v Begunjah nastala vaška straža. Kaj je pri vsem tem mogel narediti župnik Turk? Kakšne občutke je imel, ko je v viharni noči, potem ko so morilci odšli, po razmočeni stezi za vasjo hitel s sveto popotnico k umirajočemu Janezu Hitiju, članu Katoliške akcije? Kakšna teža je pritiskala nanj, ko je pokopoval nedolžne žrtve nasilja, ki se je zgrnilo nad njegovo faro, in trepetal ob misli, kaj jo bo še doletelo? Ali ni oltarna slika Križanega, ki jo je prav v tistem času naslikal za begunjsko cerkev, odraz njegovega doživljanja takratnega trpljenja in stiske? V tem doživljanju je še posebej občutil večni boj med temo in svetlobo in ga je po svojih nemajhnih zmožnostih tudi upodobil na sliki.

Ob kapitulaciji Italije je begunjska vaška straža ostala na svojem mestu. Poveljnik Jože Vojska je pogrešal navodila, kakšno stališče naj zavzame do Nemcev in seveda tudi do partizanov, ki so v bližnji Cerknici postajali vedno bolj glasni. Notranjske vaške straže so bile prepuščene same sebi: posadka od sv. Vida se je takoj umaknila v Borovnico, v Begunjah pa so odlašali tako dolgo, da jih je obkolila Gradnikova brigada in začela obstreljevati s topovi. 15. septembra se je postojanka brez posebnih pogajanj vdala. Ne bomo podrobno opisovali, kako je do tega prišlo, omenimo pa vendarle, da je menda tudi župnik Turk bil za vdajo – seveda pod vplivom skupine, ki je verjela obljubam o amnestiji in mislila, da bo vdaja preprečila žrtve in rešila vas.
Toda takoj po vdaji so prijeli župnika Turka, učiteljico Drobničevo in še nekatere. Ker so med člani posadke zaman iskali poveljnika Vojsko in namestnika Matičiča, so zagrozili, da bodo streljali talce, če se ne javita. Ko sta prišla iz skrivališča, so ju takoj zvezali in kasneje z drugimi zaporniki odpeljali v Kočevje. V Kočevju so bili župnik Turk, inženir Vojska, učiteljica Drobničeva in več drugih Notranjcev zaprti v Dijaškem domu. Največ podatkov o tem najdemo v Spominih kaplana Borisa Femca. Kljub težkim razmeram v zaporu in pričakovanju najhujšega je gospod Turk ostal veder in pogumen, opogumljal tudi svoje sotrpine in jih na razne načine spravljal v dobro voljo. Rad je prepeval in vedno je našel priliko, da je kaj šaljivega povedal. Tudi svoj talent za risanje in slikanje – vemo, da je za glavni oltar begunjske cerkve sam naredil sliko Brezmadežne in Jezusa na križu, ki smo jo že omenili – je uporabil za uteho sojetnikov in jih narisal. Nekaj teh risb, lahko bi rekli predsmrtnih fotografij, se je ohranilo in so bile kasneje objavljene v Slovencu in Slovenskem domu v spomin na kočevske zapornike in na gospoda Turka, ki je z lajšanjem stiske svojih tovarišev premagoval lastno bolečino in naravno grozo pred smrtjo.

stran: 029

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ing. Jože Seljak iz Cerknice

Vemo, da so bili T. Ferencu važen vir podatkov za knjigo Dies irae zapisniki področnega vojaškega sodišča oziroma vosovskih komisij. Te zapisnike je proučeval tudi zgodovinar Stane Okoliš in v Zavezi št. 26 objavil razpravo: Ali se ne bi smeli upreti – Zakaj je nastala »bela garda«? O zaslišanju in izpovedi Viktorja Turka 28. septembra 1943 piše takole: »Značilno težke razmere podeželskega prebivalstva in ujetost duhovnika v realnosti trenutka razkriva izpoved župnika Viktorja Turka iz Begunj. Po zaslišanju v kočevskih zaporih so ga brez ohranjene sodbe, mimo glavnine obsojencev, usmrtili konec oktobra 1943 na področju Grčaric. Navajam njegovo izjavo: ‘Okupacija po Italijanih me je močno presunila, kakor tudi moje farane, ker sem poznal postopanje Italijanov na Primorskem in poznal tudi naše ljudi. Bil sem pa prepričan, da ta okupacija ne bo trajna in da bo končna zmaga prišla v roke Angležev. O snovanju bele garde oziroma organizacije za ohranitev statusa quo ante v politiki Slovenije mi ob okupaciji ni bilo nič znanega in nisem v tem pogledu imel nobenih zvez z ljubljanskimi krogi. Bil sem pa informiran po Meden Antonu, trgovcu in bivšem županu v Begunjah, da se snuje neki vseslovenski odbor v Ljubljani, ki naj bi vse politične stranke in skupine združil v osvobodilni borbi in da ing. Sernec želi imeti mene poleg. Kasneje sem tudi dobival Poročevalca, vse do ofenzive 1942. Do OF sem bil dobro razpoložen vse do lanskega leta, dokler niso padli moji stanovski tovariši in nekaj mož, ki sem jih osebno poznal: župan Brulc v Šmihelu, Hrovat in Mišjak, župnik Komljanec in Ehrlich. Videl sem, da naši najboljši padajo.
Do organizacije vaške straže v Begunjah je prišlo po sili razmer. Ker ni bilo v kraju italijanske garnizije, tudi nismo dobivali hrane, vsaj maja meseca ne. Italijani so požgali vas Kožljek in grozili, da bodo požgali Bezuljak, Dobec in Begunje, ker smo vsi partizani. Ko so bile težave prevelike, so se fantje in možje iz vseh vasi zmenili, da gredo prostovoljno v

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oficir Štritof

internacijo. 27. ali 28. julija sta bila usmrčena brata Hitija, tedaj smo bili pa vsi moški pripravljeni, da gremo proč. Še isti dan je prišel oddelek vojaštva v Begunje in Bezuljak in dobil sem poziv od polkovnika Seraglia, naj se naslednji dan oglasim na komandi v Cerknici. Že 15. julija je klical k sebi mene, kaplana Žavbija in učiteljico Erženovo in kričal nad nami, da smo Slovenci manj vreden narod, slični Afrikancem in Albancem, da so Italijani ravnali napačno, ker niso tako kot Nemci že v začetku nastopili z brutalno silo. Ko pa sem bil 28. julija pri njem, je bil zelo prijazen in obžaloval, da je bil takrat v zmoti, da smo vsi partijci, sedaj pa nam je pripravljen dati orožje, da se bomo branili. Bil sem sporazumen in takrat je v Begunjah nastala vaška straža. Ni bil namen organizirati belo gardo s kakšnimi jasnimi političnimi cilji, temveč samo vaško obrambo, ki naj brani imetje vasi in življenje vaščanov. Tudi jaz sem na sestankih, na katerih sem govoril, priporočal fantom poštenost, da bi jim nihče ne mogel očitati kakšnih napak. Govoril sem tudi proti komunizmu po navodilih predpostavljenih in obsojal uničevanje imovine in življenj, pa naj delajo to Italijani, Nemci ali partizani.‘« Tako Viktor Turk v svoji izjavi v Kočevju. (Zaveza št. 26, str. 82.)

Poslednji prvi petek

Proti koncu septembra so k Notranjcem v Dijaškem domu pripeljali še bloškega kaplana Tomazina in tako so bili v sobi kar trije duhovniki. Ko je skupaj s komandantom mesta prišel na obisk kočevski dekan Flajnik, so prosili za dovoljenje, da bi v sobi imeli mašo. Res so potem 23. septembra dobili prenosni oltar in

stran: 030

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poveljnik Jože Vojska

vse potrebno in naslednji dan, na god Marije Rešiteljice jetnikov, je župnik Turk že maševal. Potem so v sobi vsako jutro imeli mašo. Femc piše, da so pred prvim petkom v oktobru – leta 1943 je bil 1. oktobra – imeli težave, da so dobili dovolj hostij, toda s pomočjo delno naklonjenih stražarjev jim je uspelo. »Prišel je prvi petek. Med mašo, ki jo je imel gospod Turk, sva midva s Tomazinom spovedovala vsak v enem kotu prostorne sobe. Gospod Turk je imel kratek nagovor. Kot vnet častilec Jezusovega Srca ni mogel biti tiho. A bilo bi bolje, če bi bil molčal; njegova pridiga je namreč prišla rdeči komandi na uho in že popoldne nas je obiskal komandant mesta: ‘Danes je bila tu pridiga. Mi smo vam šli na roke in vam dali pravico za maševanje, vi pa ste to zlorabili. Ljudje, ki nam že prej niso dali miru, še tu v zaporu uganjajo politiko.’ Gospod Turk mu je odgovoril: ‘Res sem govoril, toda nič takega. To ni bilo nobeno politično hujskanje. Sicer pa ni bilo nikoli rečeno, da se ne sme pridigati. Ker ni bilo prepovedano, smo mislili, da je dovoljeno. Zato sem vernikom v tolažbo povedal nekaj besed. Ni bilo politike, ampak izključno verske reči. Priznam, da nisem prav naredil, ker nisem vas vprašal. To mi sedaj oprostite, za naprej pa ne bom več govoril.’ Komandant ga je kratko zavrnil: ‘Nisi imel dovoljenja, pa konec. Še vedno hujskaš ljudi. Stražarji, odnesite oltar! Vi si pa tole zapomnite: Bizanc ima povsod svoja ušesa, vse stene slišijo.‘« Femc dodaja, da so bili žalostni, ker so jim vzeli oltar, obenem pa zadovoljni, da so srečno obhajali prvi petek v oktobru. Bilo je ta dan razdeljenih 72 obhajil. Za večino je bila takrat zadnja spoved in obhajilo. Tisti večer so še zmolili rožni venec, nato pa utrujeni od lakote in trpljenja pospali. Komaj so 2. oktobra zjutraj vstali, je prišel ukaz: »Vzemite vse svoje stvari in se postavite v vrsto!« Ko so bili vsi v vrsti, je sledil nov ukaz: »Turk, Matičič, Vojska, Zalar in Omerza, stopite iz vrste!« Imenovani so stopili na stran, vse druge pa so odvedli na dvorišče, jih nagnali na kamione in odpeljali v Ribnico.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Predmrtni zapis – oporoko Jožeta Vojske in ing. Seljaka

Zakaj so župnika Turka in še pet vidnejših Notranjcev zadržali v Kočevju? Priprava na Kočevski proces tedaj še ni bila končana. Dr. Griesser - Pečarjeva ugotavlja, da je bil namen procesa poleg vodilnih iz »bele« in »plave garde« postaviti na sramotilni oder tudi Cerkev in da so zato nameravali vključiti tudi šest duhovnikov, med njimi župnika Turka. O njem so posebej zabeležili, da je v zaporu maševal in pridigal proti partizanom. Vemo, da je maševal z njihovim dovoljenjem, pridigal pa v zaporu zagotovo ni proti njim. Sicer pa, če dr. Mikuž v svojem Pregledu zgodovine NOB še leta 1960 piše, da so bili prvi petki »udarec po slovenskem narodu«, ni čudno, če so leta 1943 župnikove besede o zadoščevanju Jezusovemu Srcu smatrali kot napad na partizane.
Ker se je nemška ofenziva vedno bolj bližala, so 22. oktobra umaknili iz Kočevja še zadnje zapornike. Župnik Turk je bil v skupini, ki so jo peš odgnali v Grčarice, medtem ko je kaplan Lavrih prišel tja s kamionom. O zadnjem srečanju z župnikom Turkom piše Lavrih takole: »Nas so v grčarskem župnišču dali v majhno sobo poleg kuhinje, saj so bile druge sobe že polne jetnikov. 24. oktobra zjutraj so jih 21 postavili v vrsto ravno pred našim oknom. Ko sem med njimi opazil župnika Turka in patra Placida, sem župnika poklical. Ozrla sta se proti oknu in dal sem jima odvezo. Turk je še zaklical: ‘Pod štengami!’ Nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo, vendar sem pogledal pod stopnice, ki so peljale na podstrešje, in tam našel njegov brevir in štolo. V brevirju so bila zapisana imena onih, s katerimi je bil zaprt in so jih odpeljali v smrt. Župnika Turka in njegovo skupino so odpeljali v gozd nad Grčaricami, v dolinico Bavdle, in jih tam pobili. Po nemški ofenzivi smo jih izkopali in pri tem sem bil sam navzoč.« (V Primežu revolucije, str. 149.)

stran: 031

Mučenci, naša narodna rezerva

O izkopu pobitih v Bavdlah, ki so ga 12. avgusta 1944 opravili domobranci iz Ribnice, je 19. avgusta 1944, obširno poročal Slovenski dom. Večino izkopanih so v nedeljo, 13. avgusta, položili v blagoslovljeno zemljo na pokopališču v Hrovači, posmrtne ostanke župnika Turka pa prepeljali v Ljubljano. Pogreb na ljubljanskih Žalah, ki so se ga udeležili tudi begunjski farani, je bil 18. avgusta in vodil ga je škof dr. Rožman. Navajamo dva odlomka njegovega govora: »Še besedo zahvale gospodu župniku, čigar telo deset mesecev po mučeniški smrti polagamo v blagoslovljeno zemljo. Župnik Viktor Turk je v resnici ljubil svoje farane. Vse je hotel privesti k Jezusu; tudi tistim, ki sami ne morejo, je vsaj enkrat na leto hotel dati priložnost biti v cerkvi pri sveti maši in prejeti blagoslov Najsvetejšega. Tako je imel božjo službo za otroke od najmlajših dalje in za bolnike, ki so jih pripeljali z vozovi. Ljubezen do Jezusa v Rešnjem telesu ga je gnala in dober umetniški okus ga je vodil, da je vestno skrbel za lepoto hiše božje. Za to ljubezen do Jezusa je prejel od njega veliko milost, da je mogel še prvi petek v mesecu oktobru, zadnji prvi petek v svojem življenju, opraviti v kočevskih zaporih sveto daritev in je na ta prvi petek podelil sebi in svojim tovarišem v mučeništvu zadnjo popotnico … Dragi gospod župnik Viktor, v svoji mučeniški smrti si postal resnični Victor – Zmagovalec. Vztrajal si v zvestobi Kristusu in njegovi Cerkvi, dal si življenje za svoje ovce. Prosi zdaj pri Kristusu za svojo faro, za svoje sobrate in za ves svoj narod, da vztrajamo tudi mi v veri in da dosežemo uresničenje tega, kar od presvetega Srca Jezusovega trdno upamo.« V imenu Meniševcev se je od župnika poslovil domobranec Jože Kranjc iz Dobca, ki se je že septembra 1942 spustil v Krimsko jamo in se prepričal o njeni kruti resničnosti, sedaj pa je svoje slovo zaključil z besedami: »Gospod župnik, molite za nas, da bomo vztrajali v boju in končno prišli do večnega cilja nad zvezdami. Na svidenje!« Se je spomnil teh besed, ko je manj kot eno leto kasneje sedel na teharskem šodru in čakal, kdaj ga bodo poklicali za odhod čez prag večnosti? Je pomislil, da se bo kmalu srečal tudi z Jožetom Vojsko, tem slovenskim Kolbejem, učiteljico Drobničevo in drugimi?
Pred kratkim smo v Družini brali, kaj je neki francoski jezuit rekel o naših mučencih: »Bog daje milost mučeništva kot nagrado za dolgo zvestobo. Ali ste imeli kaj mučencev v zgodovini? Sedaj jih imate. Ne enega, ne dva, v stotnijah polnijo nebo kot krasni sadovi zvestobe ljubezni. Dobili ste narodne priprošnjike pri Bogu. Oh, kako jih boste potrebovali! Prišli bodo dnevi, ko vaš narod ne bo tako dober, ko ne bo tako zvest, ko ne bo v stanju roditi

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Križani, ki ga je naslikal župnik Turk že v času revolucije

svetnikov. Takrat jih boste imeli kot vašo veliko narodno rezervo, da bodo za vaš narod prosili in ga vlekli iz težav.« Zdi se, da se sami tega ne zavedamo, da nas morajo drugi opozarjati na stotnije svetlih zvezd, ki kljub oblakom razsvetljujejo naše nebo. Niso mučenci in svetniki samo tisti, ki so uradno proglašeni, ampak tudi drugi. V težkem času, ki ga doživljamo, so vsi ti naša »narodna rezerva«, naši priprošnjiki in pomočniki; seveda se pa ne smemo obnašati, kot da zanje ne vemo, kot da jih ne poznamo, kot da ni nikogar, ki bi nam lahko pomagal iz stiske, kot da ne vemo, da je po temi velikega petka v vsej svetlobi zažarelo velikonočno jutro, na kar nas opominja tudi župnik Turk s svojo sliko Križanega!

stran: 032