Avtor: Helena Jaklitsch

stran: 012

Letošnjega leta je konec. Ni bilo leto, za katerega bi lahko rekli, da je šlo neopazno mimo. Če se samo ozremo na pestro politično in družbeno dogajanje: le nekaj dni pred začetkom leta je Slovenija dobila novega predsednika države, po objavi poročila KPK smo bili priča razmahu (kvazi)vstajniškega gibanja, ki je vrhunec doseglo tik pred padcem Janševe vlade, nato pa (kot bi bilo prej naročeno) popolnoma zamrlo. Marca smo dobili novo vlado in z njo prvo predsednico vlade v samostojni Sloveniji. Sredi aprila so ljudje do zadnjega kotička napolnili ljubljansko stolnico, da bi k zadnjemu počitku pospremili škofa dr. Gregorija Rožmana, ki se je po dolgih desetletjih končno vrnil v domovino. Skoraj kot protiutež temu veličastnemu dogodku smo si lahko konec aprila na državni televiziji ogledali posnetek koncerta iz Stožic, na katerem je slovenski politični vrh prepeval pesmi, ki so slavile komunizem in internacionalo, navdušeno ploskal ob protievropskih parolah, na odru pa je plapolala zastava z rdečo zvezdo. Še pred poletjem smo dočakali sodbo v zadevi Patria, v kateri je sodnica prvaka stranke SDS obsodila, da je na neznanem kraju ob neznanem času prejel obljubo nagrade. Mesec junij pomeni tudi začetek delovanja Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki med drugim zahteva dosledno spoštovanje slovenske države, njenih simbolov, temeljnih pravic in svoboščin za vse državljane ter medijsko svobodo. Do sedaj se ji je pridružilo preko 40 organizacij. Poletje je prineslo spominjanje 70-letnice ustanovitve domobranstva ter obenem ponovno srdito nasprotovanje vsakemu rahljanju povojne mitologije, slovenski prostor pa je še dodobra šokiral odstop dveh slovenskih nadškofov. Ves čas se je stopnjevala tudi grožnja o prihodu »trojke«, k temu pa je potrebno dodati še pospešeno kampanjo levega političnega prostora proti Evropi in Evropski uniji. Da bi zadnji jesenski tedni ne bili preveč mirni, je poskrbela resolucija Evropske ljudske stranke (EPP), v kateri je izražena zaskrbljenost nad stanjem v Sloveniji, še posebej na področju pravosodja. Na resolucijo se je ogorčeno odzvala naša politična, družbena in medijska levica. Ker ni možna cenzura mednarodne javnosti, smo v slovenskem medijskem prostoru lahko spremljali poskus razvrednotenja in zmanjšanje pomena omenjene resolucije in opozoril, ki jih ta prinaša.
To leto je bilo res burno leto za našo državo. Vendar ne samo burno. Še nikoli v času naše samostojnosti se nismo tako zelo približali (vrnili?) k metodam in oblikam delovanja politike, medijskega prostora in civilne družbe, kot smo jih bili vajeni v preteklem režimu. Poveličevanje in uporaba totalitarnih simbolov, selektivno izbiranje informacij, ki pridejo v monopolni medijski prostor, pri čemer novinarji, tako kot v času komunizma, skrbno pazijo, da bi se ne zamerili stricem iz ozadja, izkrivljeno poročanje o dogajanju doma in v tujini, nekaznovano spodbujanje sovraštva do katoličanov, hujskanje in zloraba množic pri odstranjevanju »družbi škodljivih elementov«, pri čemer ni družba tista, ki odloča o tem, kdo je zanjo škodljiv (čeprav sama misli, da je v tem svobodna), temveč tisti, ki imajo oblast dejansko v rokah. Popolna medijska in družbena odsotnost kritičnosti do sedanje vladajoče elite ter njenega dela, preusmerjanje pozornosti od za našo družbo pomembnih zadev na obrobne in za te potrebe ustvarjene dogodke. Le spomnimo se glasne aretacije in priprtja predsednika uprave NLB Janka Medje prav na dan, ko je v državnem zboru potekala izredna seja o problematiki reševanja zasebnih bank Probanke in Factor banke z denarjem slovenskih državljanov. Mediji so takrat glasno in odmevno poročali o aretaciji, medtem ko so vsebini izredne seje namenili le nekaj besed. Kar sama se ponuja misel, da je bila aretacija namenjena predvsem temu, da bi se slovenski državljan ne spraševal, zakaj v resnici vlada rešuje zasebni (udbovski) banki. Da je šlo za dobro načrtovano akcijo preusmerjanja pozornosti, se je potrdilo samo mesec dni kasneje, ko se je popolnoma enak scenarij ponovil. Prav tisti dan, ko je potekala razprava o delu finančnega ministra v državnem zboru, o netransparentnem, predvsem pa negospodarnem zadolževanju države, je NPU organiziral veliko policijsko akcijo, o kateri so mediji obširno poročali. To, da minister za finance ni odgovoril niti na vprašanje, pri kom se je Slovenija zadolžila, ni zanimalo nikogar. Tudi obsodba Janeza Janše spominja na montirani sodni proces, še posebej pa to slutnjo krepi dejstvo, da so celo pravniki, ki pripadajo levemu miselnemu (in političnemu) krogu, v javnosti jasno povedali, da je sodba »pravno neutemeljena«. Še v prvi polovici leta, ko je Slovenijo vodila vlada Janeza Janše, je naši državi grozil bankrot, večina državljanov, predvsem otrok, je od lakote bolj ali manj umirala, dnevno so mediji poročali o grožnjah za Slovenijo, ki bi naj jih predstavljala ustanovitev slovenskega državnega holdinga in slabe banke. Sedaj, ko imamo »pravo« vlado, so ukrepi, ki jih ta sprejema, nujno potrebni (za medije več ni pomembno, da gre za iste ukrepe, ki jih je pripravila prejšnja vlada), pred nami naj bi bila ponovna gospodarska rast, trojka pa se vedno bolj zdi le še oddaljena grožnja.

stran: 013

Upor v imenu oblasti

Vse to bi moralo nas državljane skrbeti. V nas bi moralo predramiti upornost, ki so jo nosili v sebi naši predniki vse od prihoda na ta prostor. Sprožiti bi se moral refleks preživetja, predvsem pa notranji čut za pravico in resnico. Instinktivno bi se kot narod morali odzvati na tako manipuliranje, zavajanje in zlorabo. Vendar temu ni tako. Kot narod in kot posamezniki smo tiho ter bolj ali manj resignirano spremljamo in sprejemamo vračanje Slovenije v čas, za katerega smo leta 1990 mislili, da smo mu dokončno obrnili hrbet. Ta neodzivnost, otopelost je zaskrbljujoča, toda v luči naše polpreteklosti razumljiva. Če torej želimo razumeti, kaj se danes dogaja v našem narodu, v naši državi, moramo nujno poznati našo polpreteklo zgodovino ter tudi njen odnos do upora.
Upor ni le nekaj negativnega in ne prinaša s sabo vedno nasilja. Upor je tisti notranji vzgib, ki se v človeku sproži, kadar je ogrožena njegova eksistenca, njegov moralni in vrednostni sistem. Slovenci smo tu že več kot tisoč let. Priča smo bili številnim zgodovinskim spremembam, poskusom podjarmljenja, vendar vedno neuspešno. Ob pravem trenutku smo se znali na svoj način postaviti zase – ob kmečkih uporih, turških vpadih, ob poskusih germanizacije itd. Ko se je začela druga svetovna vojna in je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med tri okupatorske sile, je meščanski tabor sklenil, da se kot narod ne upremo s silo, dokler za to ne bo pogojev. Takrat je vsa Evropa ječala pod nemškim Rajhom, zato se je vsak upor zdel nesmiseln, saj bi povzročil številne represalije s strani okupatorja, učinka pa nobenega. Svojo odločitev so verjetno črpali tudi iz izkušenj prednikov, ki niso za vsako ceno organizirali uporov, ampak so znali počakati in izbrati pravi trenutek. Tudi z današnjega vidika se zdi ta njihova odločitev razumna in modra. Tega mnenja pa niso bili slovenski komunisti, ki so v vojni videli in prepoznali odlično priložnost za dosego svojega edinega cilja – izvesti komunistično revolucijo in priti na oblast. Njihov navidezni upor proti okupatorju je bil v resnici usmerjen zoper domače prebivalstvo, ki je v komunizmu prepoznavalo zlo. Vsakega, ki se je uprl komunistični partiji in nasilju, ki ga je ta izvajala po terenu, je partija že v naprej obsodila na smrt. Upor Slovencev zoper tako ravnanje je bil razumljiv, predvsem pa je bil iskren, čist in zato pristen. Izhajal je iz njih samih, iz želje po ohranitvi tistega, kar jim je bilo kot narodu dragoceno in kar jih je kot narod in posameznika oblikovalo – ljubezen do domovine, slovenstva in do vere. Ob koncu vojne so zato mnogi Slovenci svoj upor proti komunističnemu nasilju plačali z lastnim življenjem, z izgubo državljanskih pravic ali izgubo doma. Z njihovo smrtjo ali odhodom, tako se zdi, je bila v narodu načeta tudi zdrava narodova upornost, ki jo je stoletja nosil v sebi. Saj ne, da bi tisti del prebivalstva, ki se je pridružil narodnoosvobodilni vojni, tudi ne nosil v sebi upornosti. Seveda jo je, drugače ne bi vzeli orožja v roke, da bi se kot zavedni Slovenci postavili po robu okupatorju. Toda njihov upor je bil zlorabljen, kar so lahko spoznavali na vsakem koraku. Večina jih je hitro ugotovila, da komunistične partije ne zanima borba proti okupatorju, temveč boj za oblast, toda takrat so že bili ujetniki strahu, da se njim ne zgodi podobno kot tistim soborcem, ki so umrli, ustreljeni od zadaj, ker so se preveč glasno spraševali o upravičenosti revolucije v najbolj težkih časih slovenske zgodovine. Prav zaradi tega jim njihov upor ni prinašal notranje trdnosti in moči, temveč razklanost, ki so jo kot težko breme nosili s seboj. Njihovemu uporu, oropanemu upravičenosti in pristnosti, je ostala le še zlaganost.
Po vojni se je ta razklanost le nadaljevala. Komunistična oblast je na eni strani vse do razpada Jugoslavije in padca komunističnega sistema opevala odpor, ki ga je slovenski človek pokazal, ko se je pod vodstvom komunistične partije in Osvobodilne fronte uprl »okupatorjem in domačim izdajalcem«. Odpor je bil predstavljen kot najvišja vrednota, vendar ta v resnici ni imel mesta v totalitarnem partijskem režimu. Pod njegovo oblastjo noben odpor ni bil več dovoljen, že misel nanj je bila sankcionirana. Enopartijski sistem, kjer je KP prevzela vse vzvode oblasti in vpeljala popoln nadzor nad družbo in posameznikom, je v začetku vsak poskus upora (v najžlahtnejšem pomenu besede – upor s svobodo govora, svobodo združevanja, javnega

stran: 014

Samosvoj uporTamino Petelinšek

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Samosvoj uporTamino Petelinšek

nastopanja) kaznoval s smrtjo, izginotjem ali dolgo zaporno kaznijo, kasneje pa z izbrisom iz družbe ter s številnimi krivicami. Upor, čeprav najbolj opevana vrednota, je naenkrat smel obstajati le še v preteklosti. Ampak ne katerikoli preteklosti. Le še v herojstvu NOB-ja. Kakšen (nezaveden) notranji konflikt je moralo to povzročati v ljudeh!

stran: 015

Namesto upora sprememba narodovega značaja

Toda kljub temu komunistična oblast v Slovencih vendarle ni mogla popolnoma zatreti pristnega, zdravega upora, ki se je toliko stoletij napajal in našel moč v ljubezni do lastnega naroda, jezika, kulture in krščanske vere. To se je pokazalo konec osemdesetih, ko smo se plebiscitarno odločili za samostojno in demokratično Slovenijo. Čeprav je takratna komunistična garnitura naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da do tega ne bi prišlo, je še enkrat zmagal »puntarski duh« naših prednikov. Žal pa je ta puntarski duh (če gledamo današnjega državljana, zaradi dolgih desetletji življenja v družbi, kjer je oblast preko mreže ovaduhov, šolskega sistema, medijskega prostora, nadzora nad vsako družbeno dejavnostjo popolnoma obvladovala miselni sistem) očitno že tako deformiran, da ne zmore dokončnega obračuna s preteklostjo. Ali drugače – partiji je, čeprav imamo svojo državo, v resnici uspelo to, kar si je zadala v eni izmed točk svojega programa – spremeniti narodni značaj. Namesto pokončnosti – zahrbtnost, namesto poštenosti – laž in korupcija, namesto ljubezni do narodne zavesti – odpor do naše celotne tisočletne dediščine, namesto upornosti – hlapčevstvo, namesto ponosa – pritlehnost.
Ker je bilo dolga desetletja za vsakega posameznika bolj varno, da je država mislila in odločala v njegovem imenu, imamo danes vstajnike, ki pridejo na ulice, ko jim država (ki jo še vedno trdno v svojih rokah drži partijska nomenklatura) pove, da morajo priti na ulice. Zato imamo danes vstajnike, ki gredo z ulic, ko jim država pove, da je njihova naloga zaenkrat opravljena, pri tem pa se ne sprašujejo, ali je bil njihov protest upravičen ali ne. Zdi se, da je globoko v njih (nezavedno) zasidran strah, da bi, če bi si dovolili nepokorščino, izgubili življenje. Ne gre le za golo življenje, vsaj ne danes, temveč za druge ukrepe, ki lahko naredijo življenje težko (izguba službe, onemogočanje ali degradacija na delovnem mestu, šikaniranje, odtegnitev socialnih pravic, oviranje otrok v šolskem sistemu, ostajanje brez financiranja preko razpisov itd.). Pa ne samo to – prepričana sem, da je na koncu vsak vstajnik nekje globoko v sebi začutil, da je bil zlorabljen predvsem za to, da je kontinuiteta ponovno prišla na oblast. Upor je bil ponovno degradiran na sredstvo za doseglo oblasti. Zato tak upor ne more imeti učinka, ne more prinesti sprememb, predvsem pa ne notranjega zadovoljstva in miru tistim, ki so mislili, da se resnično upirajo nečemu slabemu.
Da, ubita (pristna) upornost v našem narodu ima danes za naš narod strašljive posledice, saj se ne zmoremo upreti uničevanju narodove biti s strani tistih, ki so nam upornost načrtno (z)lomili, da so prišli in se ohranili na oblasti. Globok, prvinski strah, ki izvira iz zavedanja, da umor nedolžnega ne pomeni nobene moralne ovire za te, ki so si na tak način prisvojili oblast pred 70 leti, hromi našo družbo. Če hočemo kot narod obstati, je torej zadnji čas, da se predramimo, da se upremo vcepljeni pohlevnosti, nekritičnosti, manipulaciji, s katero se preko medijev in v vseh porah družbe vsak dan srečujemo. Začeti moramo pri sebi. Nato je nujno potrebno poiskati somišljenike, se povezati z njimi ter s skupnimi močmi začeti pripravljati program prenove hendikepiranega naroda.

stran: 016