Avtor: Justin Stanovnik

stran: 057

Knjiga Angel pozabe slovenske koroške pesnice in pisateljice Maje Haderlap je brez dvoma zanimivo branje za slehernega pripadnika tiste zvrsti ljudi, ki jih na sploh označujemo za bralce. Najbrž ni veliko ljudi, ki bi jim bilo potem, ko jo odložijo, žal časa, ki so ga preživeli v njeni družbi. Kot vedno pa so med njimi tudi takšni, ki so take čudi ali pa jih je življenje tako oblikovalo, da jih je knjiga peljala skozi pokrajine, ki so del njihovega posebnega zanimanja, in bi se sedaj, ko so jo prebrali, čutili prizadete, če je ne bi poznali. Že med branjem me je včasih obšla začetna, še negotova misel, ki pa so jo še pred koncem zapustili vsi dvomi, da bodo med temi posamezniki zagotovo predvsem tisti, ki so nekoč – bog ve zakaj – vzeli v roke revijo Zaveza in ji potem ostali zvesti vse do danes. Vendar bomo specifično občutje teh ljudi skušali predstaviti šele proti koncu, ko bomo z bralci razdelili že vse posebne ozire, ki so v nas nastajali ob branju.
Prva stvar, ki nam jo knjiga o sebi pove, je ta, da je roman – brž ko jo vzamemo v roke, že na platnicah tako rekoč. Za večino tistih od nas, ki se z moderno literaturo posebej ne ukvarjamo, je prav, da so nas njeni izdelovalci s tem seznanili. Ne da bi v knjigi ne bilo nobenega gibanja in ljudi, ki to gibanje povzročajo ali pa se sami vanj spreminjajo, se vseeno vse tako dogaja, da pred nami ni pravih in celovitih akterjev, ki bi sami, s svojimi odločitvami, hote in zavestno, uresničevali svoj osebni ali skupinski program, ampak se pred nami vrstijo nove in nove slike, ki jih prikazujejo, nepovezano, v različnih načinih njihovega zlasti preteklega obstajanja. Zato dobivamo vedno bolj prepričljiv občutek, da knjiga prvenstveno ni pripoved o osebah, ki so pritegnile zanimanje avtorice in nam zato sedaj omogoča, da opazujemo, kako so uresničevale svoje življenje v skladu z logiko svoje osebne danosti in logiko časa, ki je ustvarjala prostor njihovega samouresničevanja. To je torej branje, ki zahteva več gledanja kot poslušanja. Lahko bi tudi rekli, da pogrešamo svojstveno epsko dinamiko. Pisateljica, kot da je tudi sama začutila to odsotnost, v zameno teši bralca s poglobljenimi in subtilnimi opažanji, ki pogosteje, kot smo tega v takih knjigah vajeni, kliče bralca v prostore meditativne misli in subtilne lirike. Tenkost, finost, izjemnost, minucioznost se sedaj brez konca uveljavljajo kot prevladujoči slogovni prijem tega pisanja. Vidi se, da je njen ustvarjalni genij pesništvo.
Najprej bomo na kratko predstavili poglavitne like pisateljičine zgodovinske slikanice, potem pa bomo z odsotnostjo epskega subjekta, ki ga bomo na njih našli, poenotili družbeni in individualni ambient te občutene zgodovinske razstave.
Na samotni, a nikakor ne osamljeni kmetiji v Lepeni prebivajo štiri poglavitne osebe te knjige. Najmlajša je deklica, bodoča pisateljica, potem sta tu še njena mati in njen oče, nazadnje pa babica, ki se nehote spet in spet izkaže kot najpomembnejši člen te družinske skupnosti. Lahko bi morda rekli, da je kmetija, ki jo imajo za svoj dom navedene štiri osebe, središčni prostor romana. Tu so edini od nastopajočih, ki jih nekoliko natančneje spoznamo, tako glede specifične čudi, ki je bila vanje položena in v kateri se izkazujejo, pa tudi glede doživetij, ki so jih imeli v stikih z ljudmi iz bližnje in daljne okolice in so naravno vplivala na njihovo razumetje sebe in sveta. Tako oblikovani potem tudi delujejo, a spet ne s kakšnim posebnim aktivizmom in naprej opredeljenimi cilji, ampak bolj v smislu značajske težnosti. Naj v dveh, treh črtah nakažemo vsakega od njih.
Najbolj posebna in drugačna od drugih je mati, tako po svojem bajtarskem izvoru kakor tudi po svojem gledanju na svet in življenje. Hčerka nekoč zgoščeno izrazi materino duhovnost: »Za svojo vedrino potrebuje le naravo, pesmi in katoliško cerkev. Med njo in možem, dekličinem očetom, vlada nepretrgana napetost. Kako velika, nam pove stanje, v katerem jo najde hčerka, ko se že proti koncu romana z očetom vrne z Dunaja. Iz matere tedaj skoraj izbruhne: da ne vzdrži več in da se je dokončno odločila, da odide. Toda ko mož na koncu hudo zboli, se izkaže, na kako trdnih temeljih je stala njena »vedrina«. Moževo posteljo prestavijo v hišo in ženina skrb je odslej posvečena njemu.
Oče ima navado kritično ocenjevati mater. Izvor njegovega nenavadnega vedenja vidijo ljudje v njegovih mladostnih travmatičnih izkušnjah pri partizanih. Zraven je tudi skrivna zamera, da revolucionarna udeležba ni prispevala k njegovi večji družbeni promociji. Tudi pogosto obiskovanje gostiln in udeležba pri družabnih veseljačenjih kaže na iskanje nadomestil za participacijo v javnem življenju. Še posebej pa njegove meditacije o smrti, ki so se zmeraj izšle v misel, da se šele na pogrebu ljudem pokaže, kdo je pokojni v resnici bil in kaj so z njim izgubili. Sam da je že poskrbel – ne vemo, kako – da bodo ob njegovi krsti ljudje veliko tarnali. Na osredotočenost nase kaže tudi njegovo nezadovoljstvo s hčerkino odločitvijo, da gre na gimnazijo. Včasih so se domači zanj resno bali, da si bo v enem od svojih ekstatičnih razmišljanj celo vzel življenje.

stran: 058

Za babico smo že rekli, da je na svoj nevsiljiv način na kmetiji – pa tudi v bližnji in daljni okolici – igrala poglavitno vlogo. Rada je obiskovala bližnje in daljne sosede, zlasti tiste, s katerimi so jo vezala skupna pretekla doživetja, v ilegali pri partizanih in v taborišču – bila je v Ravensbrűcku. Tu nas pisateljica seznani s prizori, za katere bi rekli, da se ne morejo zgoditi, ko ne bi bili Slovenci, ki smo doživljali tragedije svoje domovine v letih 1941–1945, pa tudi potem, pa tudi potem, pa tudi z zgodbami drugačne vrste, na primer s tisto, kako jo je sokrajanka Gregorička s samokolnico peljala iz taborišča. V spomin na konec nacizma je 8. maja vsako leto v zahvalo šla k maši.
V hčerki, ki je med temi ljudmi živela in jih poslušala, stvari, ki so tako vstopale vanjo, niso imele časa, da bi se uredile v veliko novoslovensko izkušnjo in sago, ampak so se v neredu nalagale v njej druga na drugo, kakor trupla taboriščnikov v taboriščih ali pobitih domobrancev v katerem od jarkov v Barbarinem rovu. Ni čudno, da je pisateljica nekje na koncu zapisala: »Nenehno krožim okoli zgodovinskega žrela, v katerem je, kaže, vse šlo v pogubo«.
V človeški skupnosti na kmetiji v Lepenskem grabnu sta se kljub njeni majhnosti oblikovala dva, ne sicer ostro izrisana, a vseeno opazno različna duhovna pola. Na eni strani je bila mati, ki ni mogla, da tudi v hiši, kamor se je primožila in ki je zaradi moževe odtujenosti ni mogla imeti za pravi dom, ne bi uveljavljala kulture, ki jo je nosila v sebi, – da ne bi bila takšna, kakršna je po naravi bila in kakršna se je odločila, da bo. Proti drugemu žarišču te človeške elipse pa sta se pomikala in včasih vanj celo stopila druga dva odrasla člana te skupnosti, babica in oče. Med tem ko je imela mati do tega malega sveta in sveta sploh kulturen, se pravi zavestno oblikovan in duhovno usmerjen odnos, pa sta se oče in babica odzivala na vsakokratno okolje prvinsko, se pravi, da sta mu dovoljevala, da prebiva po svoje. Nazadnje tudi njuno partizanstvo ni v nasprotju s tem opažanjem. Takšno je bilo tudi njuno krščanstvo oziroma katolištvo. Sprejemala sta ga v obliki, v kateri se je uveljavilo med njunimi ljudmi v dolini. O kaki gorečnosti ali izključevanju pa tudi v tem pogledu ne moremo govoriti. Babica tako hodi na Brezje in v Ravensbrűck, očeta pa – v neki drugi perspektivi – tudi slovenska osamosvojitvena vojna »pušča hladnega«.
Na kmetiji sta torej obstajala dva svetova, tako da hčerka kljub vsemu ni rasla povsem sama, ampak se je nahajala v polju, v katerem so delovale sile privlačnosti in odbojnosti, pa tudi takšne, ki so šle mimo in jo puščale nedotaknjeno. Če smo prav prebrali tistih nekaj stavkov, ki jih je napisala o sebi, potem bi smeli reči, da tudi nje nikoli ni prevzela želja po eni ali drugi perfekciji, da pa je specifična teža njene snovi vseeno storila, da je končno pristala bliže babici in očetu kot materi. Ko se je neka očetova nesreča iztekla v srečno naključje, si je – morda značilno – rekla, da bo morala znova premisliti zgodbo o angelih, »morda pa le niso tako brez haska, kot sem mislila«. Mogoče bomo na koncu tega zapisa zagledali, da okoliščina, ki smo jo tu navedli, ni ostala brez vpliva na strukturo njene cele knjige.
Bralci so mogoče opazili, da počasi prihajamo na področje kolektivnih subjektov, ki jih pisateljica Haderlapova, vsaj v našem primeru, pojmuje na svojstven način. Ne omogoči jim, da bi nastopali v individualnosti subjektov. Ljudi pripelje v prostor pred nami in jim ukaže, da nam tam, po scenarijih, ki jih je zanje napisala, odigrajo nekaj skečev, pa tudi kak množični nastop, ki ga nosi moralna energija širšega in višjega ranga, ne da bi nam ob vsem tem dala vedeti, kdo ti ljudje so in kaj hočejo.
Kar nekaj strani moramo obrniti, da doženemo na primer, da so ljudje, o katerih govori, Slovenci. Prepušča nas samim sebi, da po imenih nekaterih krajev, ki jih nosimo od bogve kdaj v spominu, ali pa po kakem drugem branju (Koliko let pa je ob tem dogajanju že imela Mohorjeva družba?) sklepamo, da so pred nami Slovenci – ki niso kako neozaveščeno amorfno ljudstvo, ampak historičen narod s svojimi identitetnimi dokumenti, narod, ki ve sam zase in ki tudi drugi vedo zanj. Ko bi pisateljica gledala pred seboj Slovence kot narod, bi jih morala opremiti z vedenjem, da v stanju dolžne prisebnosti v zgodovini nekatere kretnje sme tvegati in drugih ne in si dovoliti samo tista družbena stanja in dejanja, ki mu bodo omogočila nadaljevati pot skozi čas v duhovni in politični samosvojosti.
S tem da pisateljica na svojem operativnem področju ljudi, ki tam živijo, ne predstavi kot narod, tem ljudem stori nemajhno krivico. Če bi jim bilo dano biti narod, bi imeli na primer možnost, da bi svoj ilegalni angažma utemeljili kot korekturo za svoj plebiscitni fiasko po prvi svetovni vojni. A ga sploh ne omeni. Zakaj ne?

stran: 059

Pisateljica nam nekje razloži, da so njeni ljudje zmogli ilegalni partizanski boj samo zato, ker so bili prepričani, da se bojujejo proti nacističnim uničevalcem. Toda kot kdo? Zgolj kot ljudje? A z moralističnimi utemeljevanji na mestu, kjer bi pričakovali tudi politična, je vzbudila pomislek, da so ti ljudje razumeli svoj partizanski upor v okviru ponovljene plebiscitne nepripravljenosti, da se pridružijo narodu, ki mu pripadajo. Ali spet zgolj zaradi svoje nepripravljenosti za sobivanje z balkanskimi Srbi?
Ko sem kako leto po osamosvojitvi v domu Sodalitas bil pozvan, da povem nekaj stvari o življenju na naši strani – o državljanski vojni in o potrebi po osamosvojitvi – sem s strani dveh prisotnih koroških partizanov doživel napad, kot ga, vajen marsičesa, v boljševiški Sloveniji nisem bil deležen. K sreči je bil tedaj poleg mene sedaj že pokojni dr. Janez Zdešar,– ki je bil zaradi svojega dolgega evropskega staža bolje informiran od mene in je ogorčena borca lahko podučil, da so Slovenci s svojim partizanskim angažmajem nehote omogočili avstrijskim politikom, da so že med vojno, sklicujoč se na partizanski odpor Avstrijcev, dosegli pri zaveznikih obljubo za povojno obnovo Avstrije v predvojni velikosti. Dr. Zdešar nam je vsem povedal, da so koroški Slovenci s svojimi partizanskimi napori pomagali Avstriji, da je našim ljudem dokončno zaprla vrata v Slovenijo.
Takšne usluge so, po Zdešarjevih informacijah, nehote delali slovenski partizani svojim avstrijskim gospodarjem, ki niso bili ravno sovražno razpoloženi do nemških nacistov. To lahko sklepamo po dvomilijonski množici, ki je leta 1938 na Dunaju frenetično ploskala Hitlerju. Ampak množica je množica, vedno in povsod. Tudi množica na Kongresnem trgu v Ljubljani je 26. maja 1945 je norela od navdušenja, ko je Josip Broz, imenovan Tito, z balkona univerze napovedal slovenski genocid. Bolj vznemirljiv je podatek zgodovinarja Tonyja Judta (Postwar, str. 808) o Avstriji, katere prebivalstvo je znašalo eno desetino predvojne Nemčije, pa je vseeno nemškim koncentracijskim taboriščem priskrbelo polovico stražarjev.
Kakor so bili naklonjeni nemškim nacistom, tako so sovražili Slovence. Morda svojih, tam živečih ne tako zelo, kot so svojo mržnjo kazali do slovenskih katoličanov, ki so maja 1945 pribežali na Koroško reševat svoja življenja. Na vsakem koraku so morali slišati: Verfluchte Ausländer! In stojničarji pri Sveti Krvi slovenskim romarjem iz Spittala niso hoteli prodajati razglednic. A ti so bili v nekem oziru res tujci. V nekem oziru.
Téma, ki je praktično prisotna skozi vso knjigo, je partizanstvo in nacistična grozodejstva. Domala vsako ime, ki ga kdo slučajno omeni, sproži vrsto partizanskih spominov in asociacij: kak dogodek, kake besede, kaka pot, kako srečanje, utemeljitev kake vpletenosti, kako novo negotovost, pa tudi kak dokončen dvom. Tega je toliko, da bi za to knjigo lahko rekli, da je zbirka partizanskih asociacij. Spričo te partizanske vseprisotnosti, pa tudi zaradi njene lokalne izločenosti in samosvojosti se človeku kdaj pa kdaj zazdi, da je vse tako, kakor da bi pisateljica opravljala neko naročilo. A res le kdaj pa kdaj, potem pa se človek spet povrne k bolj zanesljivi tezi o značilni koroški domačijskosti – koroškemu provincializmu, bi človek že skoraj rekel, ko mu ust ne bi zaprl strah pred senco žaljivosti, ki je v tej besedi.
A vendar in vseeno ne moremo, da ne bi obžalovali pisateljičine odločitve, da se bo tako dosledno izogibala holističnemu zajetju boljševiške agresije na slovenski narod. Postopek, ki so ga boljševiki izdelali za Koroško, je različen od tistega, ki so ga uporabili na Primorskem, oba pa sta drugačna od strategije, ki so jo izumili in implementirali v osrednji Sloveniji.
To je resnična škoda! Odsotnost pisateljičinega spoštovanja referenčne celosti obravnavane teme je obžalovanja vredna zato, ker različnost boljševiške optike najbolj prepričljivo dokazuje različnost Slovenij, kakor jih je zgodovina naredila (ali pa kaj drugega). Največ koristi pa bi imela analiza revolucijskega stanja v matični Sloveniji, če se sme tako reči, ker bi pokazala, da se tam narejeni zločini ne razlikujejo dosti od ideoloških in fizičnih surovosti, ki so jih uprizorili nemški nacisti na Koroškem in drugod. Pokazala bi se protislovnost koroškega boja. Pred oči nam tako spet prihaja dialektika dela in celote. Vsakomur je jasno, da je del – katerikoli del katerekoli celote – mogoče razumeti samo v perspektivi pripadajoče celote. Ko se včasih oziramo nazaj, se nam, ko pomislimo na Slovensko sinodo 1999–2000, zdi škoda, da tedaj ni bilo toliko prisebnosti, da se, ko je bil še čas, uveljavi misel o enotnosti revolucijske Slovenije. Škoda zato, ker je to dejstvo. Ta enotnost je v tem, da smo bili vsi deležni boljševiških apetitov. Navidezna različnost je le v tem, da smo se različno odzivali.
Zaradi lastnih izkušenj nas ni treba posebej prepričevati, da so nemški nacisti uničevali celotne slovenske družine na avstrijskem

stran: 060

Del in celotaTamino Petelinšek

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Del in celotaTamino Petelinšek

Koroškem, bodisi doma bodisi v taboriščih. Kaj pa Slovenija? Na Hruševem pri Dobrovi pri Ljubljani so 24. novembra 1942 boljševiki ubili devet članov družine Hudnik in čez dva dni prišli še po staro mater. Zakaj so se boljševiki odločili za tak masaker? Hruševo leži na jugovzhodnem robu dolomitskih gozdov, na njihovem severozahodnem robu pa je vas Zaklanec, kjer so dve noči prej odpeljali sedem ljudi: oče petinšestdeset let, mati petinpetdeset let, ena hčerka devetnajst let, druga hčerka šestnajst let. Kaj so s tem dosegli? Po italijanski poletni ofenzivi so se boljševiki preselili v dolomitske gozdove, in sicer vsi trije vrhovi njihove revolucionarne fronte: partijski, vojaški in politični. Po dolinah naokoli pa so bile italijanske postojanke: na Dobrovi, v Horjulu, v Polhovem Gradcu, v pet ali šest kilometrov oddaljeni Ljubljani pa je bila cela divizija. Bilo je, pomisli človek danes, kakor da bi boljševiki postavili šotor na dvorišču italijanske kasarne. Z opisanimi umori pa so ustvarili grozo, ki jih je bolj varovala, kot bi to v tem položaju zmogla katerakoli vojska.
Če bo Haderlapova na svojo Koroško gledala iz slovenske perspektive, obstaja kljub njeni lokalni samozagledanosti vprašanje, če bo Angel pozabe še naprej obiskoval slovenske hiše v takem kostumu in prejemal tolikšne nagrade.
Pesnico in pisateljico Majo Haderlap moramo gledati v luči kriterijev, ki veljajo za elito. Bila je deležna vseh duhovnih razsežnosti, s katerimi je razpolagala civilizacija, v katero se je rodila, zlasti pa njene krščanske podstati. Vedela je, zavedno in nezavedno, za vse izkustvo in za vse spoznanje in za vso modrost, s katero so razpolagale spominske shrambe naroda, ki mu je pripadala.
Poleg tega tudi ni mogla, da ne bi čutila določenih obveznosti, ki so izhajale iz dejstva, da se je v deželi,v kateri se je rodila, komaj kaj prej dogodila največja tragedija njenega naroda, ki zato ni mogla, da ne bi bila tudi njena – v meri, ki jo je zarisovala občutljivost njene človeške substance. Skoraj ni mogoče, ne skoraj, sploh ni mogoče, da njeni ljudje ne bi opazili, kako britanski kamioni zadnje majske dni leta 1945 skozi Podjuno vozijo tisoče in tisoče vojakov slovenske narodne vojske v roke boljševikov, da jih pokončajo na enega od brutalnih načinov, s katerimi so razpolagali njihovi ideološki učbeniki.
Nemogoče je, si pravimo, da se tudi po Lepeni o tem ne bi govorilo. Kako to, da se – pesnica in pisateljica – ob teh pripovedih ni kdaj ustavila in se izročila kakemu vprašanju! Ali ne bi bilo tudi normalno, da bi kdaj pozneje pomislila na paralelno pot, ki jo je sama opravila, ne maja 1945, ampak v neki junijski noči leta 1991: ne čez Ljubelj, ampak čez Jezersko sedlo, a v strahu, da bodo ljudje iste misli, pred katerimi so bežali ljudje leta 1945, sedaj pot zagradili tudi njej. Daljna podobnost, vendarle tolikšna in tako razločna, da bi lahko izsilila kako misel.

stran: 061

Ob knjigi, kot je roman pisateljice Haderlapove, človek v nekem trenutku začuti, da sta se v polju njegovega zanimanja nenadoma pojavili vprašanji: Slovenija in Evropa. To je toliko bolj zanimivo in vznemirljivo, ker pisateljica ne enemu ne drugemu pojmu ne podeljuje statusa téme, ampak se tako Slovenija kot Evropa pojavita na zahtevo bralca, ne kot konkretnega uporabnika knjige, ampak bralca v njegovem fenomenološkem svojstvu, ki mu nedokončan stavek ali kak drug besedni torzo jemlje osnovno zadovoljstvo.
Tako za Slovenijo kot za Evropo je bilo 20. stoletje izjemen ali izstopajoč čas. S tem seveda nočemo reči, da stoletja pred njim sploh niso kršila temeljnih človeških norm, a minulo stoletje je to predstavo uprizarjalo tako celostno in domiselno, da se mi zdi, da njegovim storitvam nobena domišljija ne more ničesar dodati. Za to, kar se je dogajalo v 20. stoletju, še ni bila iznajdena beseda, ki bi imela dovolj sporočilne moči, da bi jezik z njo mogel oblikovati zavest evropskega človeka in njegovo zgodovino. Najhujše, kar se nam je moglo zgoditi, pa je bilo to, da se je v slogu francoskega laicizma evropski svet tako oddaljil od krščanstva, da se – tudi če bi nastopil sicer nov čas – ne bi imel kam vrniti. Evropa je ostala sama in ničesar več ni imela, na kar bi lahko stopila, da bi suvereno opravila refleksijo tega, kaj je dovolilo, da se je tako zelo spremenila.
Toda ali ni 20. stoletje Evropo tudi razdelilo? Mar ni proizvedlo Evrope dveh spominov? Mar niso zapadne evropske države po vojni preprosto nadaljevale življenje, ki jim ga je prekinilo leto 1939? In ali niso že decembra 1943 zapadni Zavezniki v Teheranu poskrbeli, da je Sovjetski zvezi bila prepuščena absolutna skrb za vzhodno fronto, da bi bilo videti bolj normalno, ko bo ob koncu vojne poplačana s svojo polovico osvojene Evrope za usluge, ki jih je med vojno zagotavljala Zahodu? Torej, polovica Evrope v demokracijo in civilizacijo, prebivalci druge polovice pa v službo v politično podjetje »levega fašizma«, da tam odslužijo ameriško prednost, da je na enega njihovega vojaka padlo 53 Rusov.
Slovencem pa so Britanci povedali, kaj je Evropa. Vetrinj je bil samo konec njihove igre z nami. Začela se je 25. 3. 1941 v Belgradu (a se moramo takoj popraviti, prvo dejanje je bilo odigrano že leta 1920 z rapalsko mejo, s katero so Britanci dali Italijanom eno tretjino slovenskega ozemlja), nadaljevala pa se je ta igra junija 1944 z britansko instalacijo vlade Tito – Šubašić, končala pa maja 1945 na Koroškem v Vetrinju.
Sedaj se moramo še vprašati, kaj lahko rečemo o levičarski zahodni Evropi. Pisateljica nam nekje z zadovoljstvom sporoča, da se je njena družina »odločila za skupno delovanje z uporniki iz Slovenije, ki so organizirali boj. Tako je postala del evropskega boja proti fašizmu«. Zmagovit boj, brez dvoma. A kaj je ta boj za evropsko levico prinesel? Tony Judt nekje omenja, kako Václav Havel in njegovi uporni prijatelji niso pozabili, da zahodna levica v celem povojnem obdobju ni storila ničesar za osvoboditev Vzhodne Evrope; posebej še to, da tudi niso neobčutljivi za očitno pomanjkanje navdušenja pri francoskih politikih in drugih državnikih nad padcem Zidu in njegovimi posledicami.
Tako Evropa, kaj pa Slovenija? Morda to za pisateljico Haderlapovo ne pomeni veliko, a sedaj je minilo že sedem desetletij, odkar ne morem zjutraj v kiosku kupiti svojega časopisa. In, kar je še bolj neznosno in žaljivo, da sredi dežele, ki jo imam za svojo domovino – ki je moja domovina – nekaznovano domuje zločin in pripoveduje – zlasti mladini – da je v tej deželi mogoče storiti karkoli, če si le izumil pravo zgodbo in predelal kake preizkušene partijske učbenike. Praktično pomembno je še to, da ti postopki ali ta praksa počasi uničujejo jezik. To se dogaja že samo po sebi, načrtno pa tako, da se javni prostor polni z negotovimi in celo protislovnimi izrazi. Nek »javni intelektualec« – tako je sedaj mogoče govoriti o časnikarjih – nam je nedavno zaupal svoj dvom, da ne ve za trdno, »ali je prihodnost človeka komunizem ali barbarstvo«. Upam, da se bo, še preden bo njegova negotovost dosegla kritično stanje, našel kdo, ki ga bo pomiril, da med tema dvema možnostma prav za prav ni nobene razlike. Ampak postboljševiška vloga »javnih intelektualcev« je bila opravljena: komunizem je po njihovo nasprotje barbarstva!
Nedavno sem pisateljico Haderlapovo slišal govoriti o nekem nahrbtniku, v katerega že nekaj časa sproti spravlja stvari, ki jo vznemirjajo, a bi jih bilo mogoče normalizirati tako, da bi jih vdelala v primarne stavke (ki bi služili kot kriterij) in te v primarna besedila (ki bi tudi služila kot kriterij). Za te besede in za jezik sploh bi to bila dobra rešitev. Ob njenem govorjenju sem s precejšnjo gotovostjo začutil, da je med tistimi besedami mislila predvsem na Slovenijo in Evropo. Če bi ti dve besedi bili preizkušeni v primarnem kriteriju, bi bili za kakih sto ali dvesto let varni vsi.




stran: 062