Avtor: Ivan Oman

stran: 104

Misli ob knjigi: Bojan Godeša, Čas odločitev – Katoliški tabor in začetek okupacije

Že v Tretjem dnevu je Tomaž Ivešič napisal dokaj izčrpno kritiko tega dela, v kateri zavrača kot neutemeljeno avtorjevo trditev o pronacistični naravnanosti voditelja (voditeljev) SLS. Sam bi rad opozoril na nekatera dejstva v zvezi s takratnimi dogajanji, na katera se rado pozablja.
1. Na strani 42 obravnavane knjige lahko preberemo: »Trideseta leta dvajsetega stoletja so predstavljala prelomnico v idejnem pogledu, liberalna demokracija je izgubila verodostojnost, v ospredje so prišli zagovorniki gledanja, da mora posameznik svoje interese podrediti višjim kolektivnim skupnostim, razredu, stanu, narodu. Pristanek tako na stanovsko-korporativno kot razredno ureditev je pomenil odpoved individualizmu in omejitev demokratičnih svoboščin. Ta svetovni pojav ni obšel niti Slovenije oz. Jugoslavije.«
Res je. Čas med obema vojnama (1918–1939) je bil čas iskanja pravičnejše družbene ureditve od liberalno kapitalistične. Ali je bilo to iskanje iskreno ali pa z nekimi interesi, o tem ne bom sodil, dejstvo je, da je to bilo. Sem spadajo marksistično-komunistični projekt socializma z vsemi ekstremi: diktatura proletariata (torej njegove »avantgardne« Partije), podržavljanje produkcijskih sredstev, plansko gospodarstvo. Potem fašistični korporativizem in še katoliško gibanje za stanovsko državo, kar je tudi oblika korporativizma. Komunisti so to imenovali klerofašizem. No, pozneje se je po korporativizmu zgledoval tudi Kardelj s svojim delavskim samoupravljanjem. Če ne prej, potem ko je na prelomu osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja moral t.i. »socializem« (Djilas ga je imenoval neofevdalizem) objaviti stečaj, je moralo vsem postati jasno, da se kakršnekoli umetne družbene ureditve lahko vzdržujejo le z represijo. Ko represija popusti, pač ostane: liberalna država.
V zvezi s temi gibanji se omenja papeška okrožnica »Quadragesimo anno«, ki jo je bilo seveda možno zelo različno interpretirati. Seveda so se nanjo sklicevali zagovorniki avtoritarnih režimov. Po drugi strani pa ni v obravnavani knjigi omenjena papeška protinacistična okrožnica »Mit brennender Sorge«, ki pa pomeni nedvoumno obsodbo nacizma. Slovenski klerikalci naj bi bili pa »bolj papeški od papeža«. Kako to gre skupaj s približevanjem nacističnemu »novemu redu«?
2. Na strani 116 lahko preberemo: »Po Anšlusu in Hitlerjevem prihodu na Karavanke se je (Korošec) samozavestno uprl nemškim grožnjam, po padcu Francije pa se je odločil za brezpogojno podreditev nacistični Nemčiji …« O tedanji Koroščevi germanofilski usmeritvi je nemški diplomat Ulrich von Hassel zapisal, da »Korošec sedaj javno zastopa pronemško usmeritev, toda v sebi je še gotovo nemški sovražnik, posebej ker se boji nemških zahtev po slovenskem ozemlju.«
3. Potem na strani 181: »… delovanje SLS, ki je izviralo iz predpostavke, da bo izid vojne takšen, da bodo sile osi dolgoročno prevladale v Evropi in svetu. V tem smislu gre tudi razumeti Kulovčevo podporo pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu.« Enako kot velja za Korošca (pa tudi za Pétaina, Nedića), tudi za Kulovca drži, da ni bil nemški prijatelj.
Tako. Kljub tako jasnim navedbam se kot popolno protislovje skozi vso knjigo kot rdeča nit vleče trditev o prostovoljnem približevanju in podrejanju nacistični Nemčiji in njenemu »novemu redu«. Bilo je pa vendar vsakomur popolnoma jasno, da je bilo potem, ko je Hitlerjeva Nemčija sklenila zavezništvo s Stalinovo Rusijo, ko so Nemci z lahkoto pregazili Poljsko in si jo razdelili s sovjetsko Rusijo in ko so nato pokorili eno od evropskih velesil – Francijo, stanje za tisti mali preostanek svobodne Evrope brezizhodno. Povsem brezupno je bilo pa stanje za slovenski narod po napadu nacistične Nemčije in razkosanju Jugoslavije ter še razkosanju Slovenije. Ravnanje bana Natlačena, kot ga opisuje ta knjiga, se lahko razume in ocenjuje tako ali drugače. Spominjam se (takrat mi je bilo 12 let), da so ljudje (dokler so še prihajali časniki iz Ljubljane) negodovali nad klečeplazenjem pred Italijani. Lahko pa razumemo bana Natlačna tudi kot iskreno prizadevanje za reševanje Slovenije. Bolj malo je namreč verjetno, da bi v tistih katastrofalnih razmerah poskušal reševati svoje oblastniške ambicije. Po rodu primorski Slovenec je seveda dobro poznal italijansko protislovensko raznarodovalno in asimilacijsko politiko. Zato je razumljivo, da je poskušal z Nemci. Ni pa mogel predvideti, kako brutalna bo nacistična politika na zasedenem ozemlju do Slovencev. Z vsemi svojimi načrti se je popolnoma uštel. Prav gotovo pa ne bi smel vstopiti v konzulto. On je bil namreč Ban. Ne bivši ban.
Tako brezupno stanje je trajalo do nemškega napada na sovjetsko Rusijo. Naenkrat je bilo le še malo tistih, ki so verjeli v nemško zmago ali se je bali. Tudi komunistična Protiimperialistična fronta (ki je bila sicer identična z Društvom prijateljev Sovjetske zveze – glej J. Vidmar: Obrazi) je postala Osvobodilna fronta. Kar se je pa poslej dogajalo, je pa povsem druga zgodba (ne glede na to, da avtor piše, da je SLS vodila politiko, ki jo je začrtal Korošec).