Avtor: Damjana Kern

stran: 099

Roman z naslovom »Manojo de nomeolvides« je bil prvotno napisan v španskem jeziku in je izšel leta 2008 v Argentini, slovenski prevod z naslovom »Odtrgane spominčice«, delo prevajalca Gregorja Batagelja, pa je leta 2012 izdala založba Družina. Avtor Jože Lenarčič, rojen leta 1961 v Argentini, v posvetilu zapiše, da je »pretresljivi roman o odraščanju in prijateljstvu v času pohoda komunizma na Slovenskem« posvetil vsem »žrtvam, ki še vedno ležijo v neznani zemlji«, svojima staršema in drugim »emigrantom strahot«, ki so morali zaradi komunistične revolucije zapustiti svojo domovino, pa tudi vsem »naslednikom emigrantov strahot«, ki so na drugem koncu sveta rasli sredi številnih nedokončanih zgodb.
Bralec pravzaprav kar težko verjame, da je zgodba romana Odtrgane spominčice v resnici izmišljena zgodba, ki jo je napisal pripadnik druge generacije slovenskih izseljencev. Piscu se je namreč neverjetno posrečil opis njemu nepoznanih krajev, zelo osebno in človeško toplo se je vživel v doživljanja glavnih likov, obenem pa izjemno natančno ujel tudi več kot šestdeset let oddaljeni čas »največje tragedije, ki jo je v vsej svoji zgodovini doživel slovenski narod«.
Roman je zasnoval na dveh ravneh: deloma gre za dokumentarni prikaz družbenih razmer tik pred drugo svetovno vojno in na začetku komunistične revolucije ter za opise poteka in posledic vojne in povojne kalvarije na Slovenskem. Tovrstni opisi, ki so nastali na podlagi spominov avtorjevega očeta, domobranca na Dolenjskem, in ob skrbnem avtorjevem poglabljanju v literaturo o medvojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji, za bralca na več mestih pomenijo pravo »učbeniško« spoznavanje s tematiko, ki jo režimsko zgodovinopisje pri nas interpretira zelo drugače. Znotraj zgodovinskega okvira je avtor spretno vpletel intimne (fiktivne) zgodbe posameznikov in z veliko občutljivostjo izrisal njihova doživljanja, hrepenenja, spoznanja … V pripovedi se zelo dobro začuti sproščenost in optimizem predvojnih let ter stiska in kruta realnost v medvojnem in povojnem času. Omenjeno prepletanje zgodovinsko-dokumentarnih in fiktivnih fabulativnih sestavin mestoma nekoliko razbije potek osrednje zgodbe, kar od bralca zahteva nekoliko več zbranosti, po drugi strani pa je najbrž prav to tudi vzrok, da se roman idejno dotakne

še toliko bolj ter bralca prebudi v tolikšni meri, da enostavno želi brati do konca.
Zgodba, ki jo ves čas spremljamo skozi oči glavnega junaka Tomaža Mlakarja, se začne leta 1940, v času, ki ga že močno zaznamuje napoved nove svetovne vojne. Tomaža spoznamo kot 14-letnega fantiča iz Bizovika pri Ljubljani. Njegovi dnevi se vrtijo okoli dogodkov v srednji šoli, dela v domači delavnici, druženja, izletov in mladostnih dogodivščin s starejšim bratom ter vrstniki. Čeprav bi mladi Tomaž rad verjel, da more prijateljstvo iz mladostnih let premostiti vse pregrade in brezpogojno sprejeti vsako različnost, ki se pojavi, okoliščine krute realnosti zelo kmalu začnejo kazati svoj pravi obraz in spreminjajo v nič njegova najbolj osnovna hrepenenja. Mladostni ideali trčijo ob neizprosno resničnost, v kateri se začenjajo silovito čutiti delitve in razhajanja med mladimi. Prej prijatelji in zaupniki se na lepem znajdejo v dveh sovražnih taborih: nekateri se navdušujejo nad komunizmom, drugi ostajajo zvesti krščanskim vrednotam. Z razvojem komunistične revolucije se zadeve samo še bolj zaostrujejo. Tomaž pristane na protirevolucionarni strani in s svojim zrelim dojemanjem sveta spremlja, kako se v domače vasi naseljuje ena sama tragedija. Kadar se nekaj zdi že na zadnji meji predstavljive groze, se zgodi še kaj hujšega. Zverinsko umorijo domačega župnika, ki si je upal s prižnice opozoriti o nevarnosti OF, priljubljeni učitelj zgodovine, ki je z navdušenjem pripovedoval o tisti zgodovini, ki jo je bilo treba izbrisati, je razglašen za izdajalca in izgine brez sledu … Slednjič pade tudi oče. Takrat se odraščajoči fant zave, da v tej »igri« mej ni. Pridruži se enoti domobrancev v Novem mestu. V nekaj poglavjih opisuje življenje v četi, zverinsko divjanje in boje s partizani, skrite solze, strah in stiske fantov, ki so zaradi nasprotovanja komunističnemu režimu na bojiščih izpostavljali svoja življenja.

stran: 100

Maja 1945, ko je konec vojne, pride najhujše. Nasilne komunistične horde se razpršijo naokrog in pospravljajo vse, ki niso pristopili na stran »zmagovalcev«. V strahu pred krutimi boljševističnimi metodami se morajo domobranci umakniti v Avstrijo. Tomaž se pomeša med ranjence, po številnih zapletih kot begunec pride v Avstrijo, nato pa se znajde na tovornjaku, ki jih pelje nazaj v Jugoslavijo. Odpeljejo ga v Teharje, kjer je njegovo dostojanstvo do kraja poteptamo, kjer se »človeškost izgubi v neusmiljeno ničnost«. Uvrstijo ga v skupino tistih, ki jih je treba takoj likvidirati. Eden presunljivejših opisov v knjigi je Tomaževo doživljanje trenutka, ko na morišču s sotrpini stoji pred strelskim jarkom in pripravljen na smrtni strel podoživlja zgodbo velikega petka. Vendar Tomaža krogla ne zadene in se po čudežnem naključju izogne smrti. Prebije se v begunsko taborišče v Italijo, kasneje pa se umakne v Argentino.
V epilogu romana je povzeto obdobje v Argentini, kjer ostareli Tomaž doživlja bolečine izseljenega človeka, ujetega v drugo resničnost, prisiljenega izpovedovati čustva v drugem jeziku, med ljudmi, ki ne razumejo njegove zgodbe. Z ljubeznijo se spominja svojih domačih in domovine, ki jo je zapustil, in se še desetletja pozneje sprašuje o tem, kaj bi bilo z mladostnimi prijatelji, če bi živeli v nekem drugem času, če bi se zgodovina obrnila drugače … Razmišlja o Sloveniji, kjer je resnična zgodovina še vedno prikrita, o Sloveniji, ki bo svobodna šele, ko jo bo osvobodila resnica. Njegova največja želja je, da se nekega dne vrne v Slovenijo in se dotakne zemlje, v kateri je pokopana njegova družina.
Podobno kot je šopek »odtrganih spominčic« Tomaž podaril svoji mladostni ljubezni Ivani takrat, ko je lahko le slutil, da bo to njegovo zadnje darilo in trajni spomin na mladostna leta, ki so ju zbližala in za zmeraj ločila, je avtor s pričujočim romanom bralcem podaril »šopek spominov« na zapleteni čas slovenske zgodovine. Mnogo je ostalo neizrečenega: tako v zgodbi mladih zaljubljencev iz romana kot tudi v zgodbah tistih Slovencev, »ki jih je bilo treba spraviti s poti«. Z zavedanjem, da premnoge od teh zgodb za vedno ostajajo zakrknjene v osebnem žalovanju izseljenih Slovencev in čakajo na končno odrešenje, je Jožetu Lenarčiču uspelo zapisati ganljivo zgodbo, ki bi prav lahko bila »nedokončana« osebna zgodba katerega od njih. Prepričan je bil namreč, da bi »zagrešil izdajstvo nad življenjem, če bi pustil, da ti prebliski za vedno ugasnejo«. Toplo priporočam, da jih ob priliki preberete.