Avtor: Janko Maček

stran: 084

Pisati o osebnosti, kot je bil dr. Janez Zdešar, je odgovorno delo. Njegovo življenje je bilo tako polno, šel je skozi tako težke preizkušnje, da vsega ni mogoče zaobjeti v nekaj odstavkih. Vemo, da je pred skoraj 70 leti sam napisal svoje »Spomine na težke dni«. Ali se spodobi iz njih trgati posamezne stavke, ali bodo v naši zgodbi sploh še obdržali pomen, ki ga jim je namenil pričevalec? Pa vendar je morda prav, da njegovemu neponovljivemu pričevanju dodamo nekatere podatke, ki jih sam ni omenil, da ga skušamo z našimi skromnimi besedami približati današnjemu bralcu. Upamo, da nam pokojni tega ne bo zameril, da bo prizanesljiv do našega prizadevanja.

»Ljubgojna, draga vas domača«

Pod tem naslovom je Družina leta 1992 izdala drobno knjižico, v kateri Marica Cerar, rojena Bastič, sestrična dr. Janeza Zdešarja, z veliko ljubeznijo piše o svoji rojstni vasi pri Horjulu in o tragični usodi Bastičeve družine. Zakaj to omenjamo? Ker je bila Ljubgojna tudi rojstna vas Janezovega očeta.
V drugi polovici 19. stoletja sta na Jakaševi domačiji na Ljubgojni gospodarila Tomaž in Mina Zdešar. Rodilo se jima je deset otrok: štiri so pobrale otroške bolezni in tako so odrasle štiri hčere in dva sinova. Starejši sin Anton (1871) je pristopil k lazaristom in leta 1906 pel v Horjulu novo mašo. Študij teologije je zaključil z doktoratom in potem opravljal odgovorno delo na raznih postojankah Misijonske družbe. Pričakovali bi, da bo zato mlajši sin Janez za očetom prevzel kmetijo, vendar ni bilo tako. Tako kot cela družina je bil glasbeno nadarjen in glasba ga je zanimala bolj kot živina v hlevu in pridelki na njivi. Oče se je temu nekaj časa upiral, nato pa popustil in Janez je šel v orglarsko šolo. Po končani šoli je dobil službo organista pri sv. Petru v Ljubljani, poleg tega pa je orglal in vodil petje še v lazaristovski cerkvi Srca Jezusovega. Čez nekaj časa se je tudi poročil ter postal oče treh hčera in sina Janeza.
Ker sta oba Jakaševa sinova šla od doma, se je hči Marjana leta 1911 poročila z Janezom Bastičem, Polževim z Vrzdenca. Jakaševina je tako dobila novega gospodarja, pri hiši pa se odslej niso več pisali Zdešar, ampak Bastič. Marjanina sestra Terezija se je poročila s Francom Buhom iz Šmartna pod Šmarno goro in iz njunega zakona je izšel lazarist Franc Buh, misijonar na Madagaskarju, Mici se je poročila v Verd pri Vrhniki, Ivanka pa je ostala kot teta doma. Janez Bastič in Marjana sta imela osem otrok. Najstarejši sin Tone (1912) je bil predviden za naslednika na kmetiji, Štefan (1913) je po zgledu strica Antona vstopil v Misijonsko družbo in na svoj rojstni ter godovni dan leta 1938 pel v Horjulu novo mašo, Lojze (1916) je bil ob začetku vojne že izučen za mizarja, se nato še vpisal na srednjo tehnično šolo, kasneje pa s činom stotnika postal poveljnik vaške straže oziroma domobrancev v Šentjoštu in Horjulu, Pavle (1919) je po maturi vstopil v ljubljansko bogoslovje, Karel (1925) se je učil za kleparja, Marica je že obiskovala učiteljišče, Beti pa je bila doma.
Na praznik sv. Treh kraljev leta 1939, komaj en teden po novi maši Štefana Bastiča, so v Horjulu spet peli Novomašnik bod’ pozdravljen – lazaristu Andreju Lukanu, Balenčevemu z Ljubgojne, sosedu Bastičevih. Mala vasica Ljubgojna je v dobrem tednu kar dvakrat praznovala. Na obe slovesnosti je prišel dr. Anton Zdešar in vsaj na novi maši bratranca Štefana je gotovo bil tudi Janez Zdešar, ki je tedaj že obiskoval klasično gimnazijo.

Temni oblaki nad Bastičevo družino

Ko so Bastičevi otroci začeli hoditi v ljubljanske šole, so nekateri stanovali kar pri stricu Janezu, šempetrskem organistu, ali se tam vsaj občasno ustavljali. Italijanska okupacija aprila 1941 tega v glavnem ni spremenila. Pravzaprav so se spremembe pokazale prej v Horjulu kot v Ljubljani. Oče Bastič, ki je bil že pred vojno ponovno izvoljen za župana občine Horjul, je to »čast« obdržal tudi pod novimi oblastniki, vendar se je vse bolj spreminjala v nevarno breme. Proti koncu leta 1941 se je namreč na Samotorici utaborilo nekaj partizanov oziroma je bilo ustanovljeno tako imenovano šolsko taborišče. Novinci, hrana in oprema zanje so večinoma prihajali iz Ljubljane, začel pa se je tudi pritisk, naj pri tem pomaga občina iz zalog, ki jih je dobivala od okupatorja za preskrbo prebivalstva. Župan Bastič je bil v dilemi, kako naj ravna. Od začetka okupacije je bil na rojstnem domu v Horjulu profesor filozofije dr. Cene Logar – prej je bil v Pragi

stran: 085

Bastičevi ob Štefanovi novi maši 26. decembra 1938: sedijo oče Janez, novomašnik Štefan in mati Marjanca; stojijo z leve Beti, Karel, Pavel, Tone, Lojz in Marica.

Opis slike: Bastičevi ob Štefanovi novi maši 26. decembra 1938: sedijo oče Janez, novomašnik Štefan in mati Marjanca; stojijo z leve Beti, Karel, Pavel, Tone, Lojz in Marica.

in Parizu in že tam sodeloval z Borisom Kidričem, sedaj pa je to zvezo nadaljeval. Ni dvoma, da je župan za to vedel, vendar mu še na misel ni prišlo, da bi ga izdal Italijanom ali da bi prosil za njihovo zaščito, ko je dobival grožnje od domačih revolucionarjev.
V soboto, 14. junija 1942, so na županov dom, komaj 1 km od italijanske postojanke, prišli partizani, vse izropali, župana Bastiča in ženo odpeljali nekaj 100 m od doma, ju umorili in pustili ležati ob poti. Sin Tone se jim je skril in si za nekaj mesecev podaljšal življenje, potem pa ob partizanskem napadu na Koreno izkrvavel kot vaški stražar. Na pogreb Bastičevih je iz Ljubljane prišel tudi organist Janez Zdešar, saj je bila umorjena županova žena njegova sestra. Sin Lojze je po pogrebu staršev napovedal: »Jaz se ne bom pustil kar tako ubiti, jaz se bom branil!« In čez nekaj tednov je že bil pri vaški straži v Šentjoštu. Ni čudno, da je organistov sin Janez po vsem, kar se je zgodilo z njegovimi sorodniki na Ljubgojni in čemur je bil sam priča v Ljubljani – vosovski atentati na dr. Lamberta Ehrlicha in študenta Rojica, na Kiklja, Župca in druge, po Grčaricah in Turjaku – v šestem razredu gimnazije prekinil šolanje in jeseni 1943 odšel k domobrancem v Šentjošt. Že po nekaj mesecih svojega domobranstva je bil težko ranjen – ne v boju, ampak ko se je soborcu po nesreči sprožila puška. Po uspešnem zdravljenju v ljubljanski bolnišnici je bil poslan v 47. četo na Rakek in se v začetku maja 1945 z njo umaknil na Koroško.

Od 30. maja do odločitve za beg

V Spominih na težke dni, ki jih je Zdešar napisal konec leta 1946 in so kasneje dolgo veljali za izgubljene, opisuje tudi izročitev partizanom in križev pot v teharsko taborišče. Poglejmo del njegove izpovedi: »Od 27. maja so Angleži transportirali domobrance. 30. maja opoldne je prišla vrsta na naš polk. Že dan ali dva prej sem mimogrede slišal, da vozijo Angleži domobrance v Titovino. Zame, prepričanega anglofila, je bilo to nekaj nemogočega. Fantom sem rekel, naj na take vesti prav nič ne dajo. S sestro sva se domenila, da je bolje, če še ostane v Vetrinju. Vojaki smo vojaki, civilisti pa civilisti! Naložili so nas na kamione in peljali proti vzhodu. Domobranci v našem avtomobilu na to niso pazili. Bili so veseli in peli domobranske pesmi. V meni in poročniku Jožetu Kranjcu pa se je zastavljalo vprašanje, kam nas vozijo. Misel, da bi nas vrnili partizanom, se mi je zdela nora. Vsak zase sva gruntala in zaskrbljeno razmišljala.« (Jože Kranjc iz Dobca je bil od začetka


stran: 086

Janez Zdešar – tretji z desne – med šentjoškimi domobranci

Opis slike: Janez Zdešar – tretji z desne – med šentjoškimi domobranci

član vaške straže v Begunjah in se je že jeseni 1942 spustil v Krimsko jamo, da bi ugotovil, kaj se skriva v njej. Op. J. M.)
Ko so se ustavili v Pliberku, je postalo vse jasno. Zdešar in še nekateri so že tam mislili na beg, toda Angleži so jih s silo spravili do vlaka, kjer so jih prevzeli jugoslovanski partizani, med katerimi ni bilo Slovencev. Po celonočni vožnji so zjutraj prispeli v Celje; na železniški postaji so jih s kričanjem, zmerjanjem in pretepanjem »sprejeli« slovenski partizani in ta surovi sprejem se je potem nadaljeval na celi poti do Teharij.
1. junija je bil Janez Zdešar zaslišan in razporejen v skupino C. Ta dan so na Teharje prišli domobranci III. polka, ki so že 28. maja šli iz Vetrinja in se potem ustavili v Slovenj Gradcu. Zdešar je pričakoval, da bodo med njimi njegovi bratranci iz Horjula in svak Polde, in res je bilo tako. Ko je zagledal Pavla Bastiča, je takoj videl, da je čisto spremenjen. »Kot da se ne bi prav nič zgodilo, mi je pripovedoval, kako se je Lojz sam javil partizanom in junaško povedal, kdo je. Sedaj v ujetništvu je fante namesto brata Lojza vodil Pavle. Že tisto noč so priropotali kamioni in začelo se je klicanje imen. Fantje so odhajali na avtomobile nič hudega sluteč. Jame pri Hrastniku in Trbovljah bi vedele povedati o strahotnem razočaranju in svetniškem molku tisočerih domobrancev, ki so v vrstah drug za drugim s strelom v tilnik padali vanje.« Naslednji dan se je Zdešar spet pogovarjal s Pavlom, Karlom in Poldetom: »V nasprotju z večino domobrancev je bil Pavle mnenja, da nočni avtomobili vozijo fante v smrt, in razlagal o mučeništvu in o nebesih. Njegove besede so bile za nas in za domobrance, ki so se nabrali okoli nas in željno poslušali, novo razodetje. – Polde je nesrečo junaško prenašal. Z žalostjo mi je pripovedoval, da je moral oddati poročni prstan. Z veliko skrbjo in nežnostjo je govoril o Marinki. – Najbolj se mi je od vseh smilil Karel. Bil je kot nedolžen otrok, ki ne razume vsega, kar ga doleti. Včasih se mi je zazdelo, kot da bi mu šlo na jok. Ni mogel doumeti, kako more družino in njega, še tako mladega, doleteti toliko gorja.«


Verjetno je Zdešar tu pomislil tudi na strica Antona in bratranca Štefana, ki sta 18. aprila 1945 umrla ob letalskem napadu na Jastrebarsko pri Karlovcu. Kako je prišlo do tega? Slovenski lazaristi so leta 1941 prevzeli župnijo Svetice pri Ozlju in za prvega upravitelja je bil imenovan Andrej Lukan, Štefan Bastič pa je malo kasneje prišel tja za kaplana. Dr. Anton Zdešar je bil aprila 1941 hišni duhovnik v Radečah pri usmiljenkah, ki so tam imele noviciat. Nemci so ga kmalu po zasedbi izgnali na Hrvaško in nadškof Stepinac

stran: 087

Maturanti slovenske begunske gimnazije, s cilindrom Janez Zdešararhiv Rafaelove družbe

Avtor slike: arhiv Rafaelove družbe

Opis slike: Maturanti slovenske begunske gimnazije, s cilindrom Janez Zdešararhiv Rafaelove družbe

ga je poslal v Jastrebarsko pri Karlovcu, kjer so slovenske usmiljenke oskrbovale otroško sirotišnico. 18. aprila 1945 je bil nečak Štefan pri njem na obisku in ob bombardiranju sta bila oba mrtva. Zaradi slabih zvez so v Horjulu z zamudo zvedeli za njuno smrt in pri fari jima je zvonilo šele 5. maja, ko so domobranci in civilni begunci že odhajali na Koroško.
Toda vrnimo se nazaj v teharsko taborišče. V noči na 4. junij so odpeljali tudi Pavla, Karla in Poldeta. Vsi trije so bili klicani skupaj. Zdešar je tisto noč zadnjikrat spal v baraki. »Od 4. pa do 21. junija, ko sem ušel, smo bili noč in dan na golih tleh. Zemlja je bila ilovnata, nanjo so nasuli žlindro, vrh nje pa gramoz. Na tem sem prebil 18 dni in 18 noči.«

Z nekaj besedami ni mogoče povedati, kaj vse je doživel in pretrpel v tistih 18 dneh, kako živo je spremljal dogajanje okoli sebe in kljub vsemu ostal razsoden in miren. Njemu in večini okoli njega je bila v veliko uteho molitev. Koliko rožnih vencev so vsak dan zmolili, kar na prste, on pa je bil eden redkih, ki mu je uspelo obdržati molek. Število trpinov na »šodru« se je noč za nočjo manjšalo. Zgodilo se je tudi, da so jih že klicali, potem pa ni bilo kamionov, da bi jih odpeljali.
20. junija je bilo v taborišču čutiti napetost. Oficirji so hodili okrog z nekakšnimi seznami. Bilo je očitno, da nekaj pripravljajo. Ali bodo spet klicali in odvažali? Zdešar piše, da »mu je v teh okoliščinah nehote prišla misel na beg. Toda uiti preko treh ograj in mimo treh neposrednih stražarjev z brzostrelkami? Bedarija! Vse misli sem pokopal in računal le še na beg iz avtomobilov med vožnjo. Pa pride k meni Lojze Debevc, študent iz 47. čete, doma iz Begunj, in začne: ‘Jaz bom danes ušel. Danes ponoči moram uiti. Z Opeko sva se zmenila, da bova ušla. Če hočeš, se lahko pridružiš, toda ne pripoveduj drugim. Če nas bo preveč, bi se beg ponesrečil in potem je konec z nami. Janez, greš?’ Niti najmanj se nisem obotavljal. Pogledala sva drug drugemu v oči in bilo je domenjeno. Še sedaj ne morem razumeti, kako je možno v tako kratkem času brez razlage načrta le z besedama ‘moram uiti’ popolnoma spremeniti mnenje in privoliti v najbolj tvegano, blazno misel. Ne vem, kakšen psihološki zakon je to, ali pa je bila to le milost božja. Prepričan sem, da je bilo zadnje. Nato sva se o begu natančno pogovorila in sklenila, da pridobim še oba brata Mehleta.


Pred begom sem hotel urediti vse z Bogom. Šel sem h kuratu Poldi in ga prosil za spoved. Na vso moč me je prepričeval, da je to noro in da me čaka gotova smrt. Jaz pa sem mu na vse prepričljivo ugovarjal: ‘Jutri bom svoboden, pa bodisi na zemlji ali na onem svetu.’ Toliko časa sva se pogovarjala, da je sklenil bežati z nami. Povedal sem to Lojzu. Tudi njemu sta se do tedaj pridružila še dva in nas je vseh bilo enajst. Je že Bog tako hotel.«


stran: 088

Rim 1950: bogoslovec Janez Zdešar kot vodič slovenskih romarjev. arhiv Rafaelove družbe

Avtor slike: arhiv Rafaelove družbe

Opis slike: Rim 1950: bogoslovec Janez Zdešar kot vodič slovenskih romarjev. arhiv Rafaelove družbe

Tisti dan je bila velika vročina, vendar stražar ujetnikom ni dovolil, da bi šli po vodo. Šele zvečer se je omehčal in so v skupinah lahko šli k vodovodu. Kurata Poldo je stražar prav tisto popoldne poklical k sebi in ga celo uro zasmehoval ter mučil, da se je komaj privlekel nazaj k svoji skupini. Ko se je zvečerilo, so polegli in celo uro molili. Ker je bilo kandidatov za beg enajst, so se razdelili v dve skupini: eno je vodil Korošec, drugo pa Mehle. Okoli 23h so se začeli pripravljati za beg. Švigelj je na prvi ograji prepilil žice in pri tleh naredil precej veliko odprtino. Okrog pol treh, ko se je na vzhodu že kazala prva svetloba, so se drug za drugim splazili skozi odprtino. Zdešar je bil med tremi, ki naj bi onemogočili stražarja: »Vsi smo bili pripravljeni, da planemo in zbežimo. Bil sem miren tako kot še nikoli. Stražar se je obrnil od nas in to je bil ugoden trenutek. Z nečloveškim vpitjem smo planili pokonci, vpili vsak svoje povelje, da bi partizane zmešali in tekli proti stražarju in ograji. In stražar je – zbežal … Šele drugič ali tretjič mi je uspelo, da sem preko treh S-rol prišel na vrh in se oprijel smreke, ki je služila za steber v ograji. Večina fantov je že bila v gošči na drugi strani ograje. Prvi streli in rafali so že sikali za njimi, ko sem jaz še stal na žici in vlekel in suval z nogo, ker se mi je nogavica zapletla in nisem mogel nikamor. (Vsi ubežniki so se namreč pred začetkom bega sezuli.) Pritekel je partizan in izstrelil proti meni cel šaržer, pa me ni zadel. Tedaj pa sem z vsem naporom, kolikor sem ga še zmogel, sunil z nogo. Nogavica je ostala na ograji, jaz pa sem se zavalil v goščo in kot divja zver tekel, tekel v svobodo.

Tedaj še nisem vedel, da popolnoma drži svetopisemski rek: Gorje tistemu, ki zaupa človeku. Nekajkrat sem skusil to bridko resnico. Vendar pa so bili tudi ljudje, ki so me v svojo veliko, življenjsko nevarnost skrivali in zame skrbeli, kot zna za človeka skrbeti le mati … Vso težo nevarnosti, obup in upanje, ki se dogajajo in porajajo med begom, more prav razumeti le tisti, ki je sam kdaj bežal pred smrtjo.«

Zdešarjev beg je trajal od 21. junija do 8. julija, ko je prišel v Ljubljano, kjer se je skrival do 16. oktobra, ko je odšel na Koroško. – Čez ograjo je skočil zadnji. Vsi drugi so bili pred njim. Počakal ga je Lojze Debevec in skupaj sta dohitela ostale, ki so še vedno tekli. Ko so se prešteli, so videli, da manjkajo kurat Polda, Korošec in Tine Mehle. Polda in Mehle sta verjetno padla na poti, saj za njima ni bilo nobene sledi, Korošec pa se je rešil in še danes živi v Ljubljani. Opeka je bil pri plezanju čez ograjo ranjen in Zdešar ga je za silo obvezal z obvezo, ki jo je imel pri sebi. Da bi zasledovalcem zmešali sled, so bežali v smeri proti Mariboru, kasneje pa bi se obrnili proti Ljubljani. Nekaterim so noge že krvavele, saj so čevlje vsi pustili v taborišču. Izčrpanost in lakota sta jih prisilili, da so se pozno popoldne oglasili pri hišah na robu nekega gozdička, kjer so dobili nekaj hrane in zvedeli, da so blizu Dramelj, šestnajst kilometrov od Celja. Ko so tisti večer zaradi hrane spet obiskali neko hišo, so padli v partizansko zasedo in rešila sta se samo Zdešar in Andrej Mehle, ki sta potem do 27.

stran: 089

Sv. Višarje 15. avgusta 1970, srebrna maša Vinka Žaklja: z leve Nace Čretnik, župnik Oblak, srebrnomašnik, dr. Janez Zdešar in Anton Dejak.

Opis slike: Sv. Višarje 15. avgusta 1970, srebrna maša Vinka Žaklja: z leve Nace Čretnik, župnik Oblak, srebrnomašnik, dr. Janez Zdešar in Anton Dejak.

junija skupaj tavala po gozdovih z namenom, da prideta do Ljubljane. Obisk samotne hiše 27. junija je bil za Mehleta usoden, saj ju je tam pričakal grob možakar z brzostrelko. Odslej se je Zdešar sam prebijal proti Ljubljani.
Celih deset dni je potem še trajalo njegovo »potovanje« do Ljubljane. Ena zadnjih postaj na tej težki poti so bile Groblje, kjer so lazaristi pred vojno imeli tiskarno. Danes to lahko povemo, Zdešar pa je v Spominih napisal le tole: »Krajev in ljudi zaradi obljube še ne smem povedati. 8. julija sem dobil civilno obleko in čevlje. V žep suknjiča sem vtaknil Ljudsko pravico, v gumbnico dal partizanski znak in bil v dobri uri v Ljubljani in na cilju – v skrivališču. Tu sem se skrival od 8. julija zvečer do 16. oktobra, to je skupno tri mesece in en teden. Ves čas sem se skrival v podstrešni sobici, le enkrat proti večeru sem šel na sprehod. Pri maši nisem bil nikoli. Vse tri mesece se nisem prav nič dolgočasil. Na razpolago sem imel knjižnico nekega privatnika. Neprestano sem bral in študiral. To je bilo tudi edino opravilo, ki sem ga v tej mišji luknji lahko opravljal. Hrana je bila dobra in sem se v treh mesecih precej popravil. Ko sem dobil tujo legitimacijo, sem zjutraj ob šestih v Ljubljani sedel na kolo in bil popoldne ob štirih že na Gorenjskem, na dogovorjenem mestu, čez dva dni zvečer (18. oktobra) v Beljaku in naslednji dan v Lienzu.«

Morda tu ne bo odveč kratek komentar. Skrivališče v Ljubljani so Zdešarju nudile sestre usmiljenke v Zavetišču sv. Jožefa na Vidovdanski cesti. Menda sta vedeli zanj samo dve sestri. Največ je zanj skrbela sestra Lidija, polsestra Mihe Kreka, ki je pozneje živela v redovni hiši na Mirenskem gradu in se ji je dr. Zdešar ob prvem obisku samostojne Slovenije tja tudi prišel zahvalit. Na Mirenskem gradu je deloval tudi lazarist Alojzij Trontelj, ki pa ni dočakal Zdešarjevega obiska, saj je že leta 1979 umrl. Omenjamo ga zato, ker je oktobra 1945 spremljal Zdešarja na poti na Gorenjsko. Ob nemški zasedbi leta 1941 je bil Trontelj v Grobljah in Nemci so ga izgnali. Potem je med vojno deloval v Srbiji in skrbel tudi za slovenske izgnance. Ob koncu vojne se je z dobro karakteristiko vrnil v Slovenijo in bil zato primeren za spremljevalca. S kolesi sta se odpeljala iz Ljubljane in se spotoma ustavila pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Ko sta se pripeljala na Jesenice, se jima je nenadoma pridružil velik pes in ju spremljal skozi mesto. Trontelj je to smatral za poseben znak božjega varstva. Ko je oblast zvedela za njegovo pomoč ubežniku, so ga zaprli. Bil je obsojen na osem let in pol zapora, »odslužil« pa jih je pet. Med vzroki za njegovo obsodbo je bil tudi ta, da bi preprečili obnovitev tiskarske dejavnosti v Grobljah. (Povedal g. Anton Pust CM.)

Študent in izseljenski duhovnik

Takoj po prihodu v Lienz se je Zdešar sestal s sestro Marinko. Veselje srečanja jima je grenil spomin na smrt njenega moža Poldeta in mnogih drugih. Menda je Zdešar že naslednji dan

stran: 090

Spominska slovesnost na Teharjah leta 2005 – dr. Zdešar poleg nadškofa dr. Stresa.

Opis slike: Spominska slovesnost na Teharjah leta 2005 – dr. Zdešar poleg nadškofa dr. Stresa.

potrkal pri ravnatelju begunske gimnazije Bajuku in prosil za vpis v 7. razred. Ravnatelj ga je kritično premeril in opozoril, da zamuja. Ko mu je Zdešar pojasnil, od kod prihaja, je strogost popustila. Po maturi leta 1946 je Zdešar odšel v Rim in kot gojenec zavoda Germanik na papeški univerzi Gregoriana študiral teologijo. Novo mašo je imel leta 1952, študij pa zaključil leta 1955 z doktoratom.
O njegovih rimskih letih bi lahko veliko povedali. Leta 1950 je bilo sveto leto in 1. novembra je bila razglasitev verske resnice o Marijinem vnebovzetju. Ob tej priliki je škof Rožman na povabilo nekaterih slovenskih duhovnikov prvič po vojni obiskal Rim, se pri javni avdienci srečal s Pijem XII. in mu izročil lepo vezan, v nemščino preveden življenjepis Lojzeta Grozdeta. Med romarji v Rimu je bilo tedaj tudi okrog sto slovenskih beguncev iz Avstrije. Ti in še nekaj rimskih Slovencev so se na praznik Kristusa Kralja udeležili škofove maše v Kalistovih katakombah. Škof je o tem kasneje zapisal: »Živo sem se spomnil zadnje svoje maše pri istem oltarju v poletju 1938, ko je stala okrog oltarja skupina mladih članov dijaške Katoliške akcije, ki so bili potem v revoluciji večinoma pomorjeni … Danes imamo tudi Slovenci svoje katakombe. Kraške jame na Kočevskem, zapuščeni jaški hudojamskih in hrastniških premogovnikov in še mnogokje so naše katakombe … Niso vsi, katerih kosti v teh jamah trohne, verski mučenci v cerkvenem smislu, a mnogi med njimi so. Kakor nekoč iz rimskih, tako bo tudi iz naših katakomb zažarel svetel žarek božjih zmag.« (Jakob Kolarič, Škof Rožman, str. 551.)

Po dveh letih kaplanovanja na Koroškem je dr. Zdešar na željo škofa Rožmana odšel v Nemčijo, da bi tam vzpostavil pastoralno oskrbo slovenskih beguncev in izseljencev, in poslanstvo dušnega pastirja med slovenskimi izseljenci je potem zvesto in požrtvovalno opravljal do upokojitve oziroma do konca življenja. Njegovo duhovniško služenje je trajalo več kot 50 let in o tem bodo gotovo še pisali, mi pa bi radi tu omenili vsaj en dogodek iz tega obdobja. Na veliki šmaren leta 1970 je izseljenski duhovnik v Belgiji in Holandiji Vinko Žakelj praznoval na Višarjah srebrnomašni jubilej. Na slovesnost je prišel tudi dr. Zdešar iz Nemčije, saj sta bila z Žakljem skrbnika dveh sosednjih »župnij«. Marsikateri višarski romar je tedaj dr. Zdešarja, o katerem smo marsikaj vedeli, prvikrat videl v živo. Posebnost tega dne je bila, da je med somaševanjem, ki so ga vodili trije vidni izseljenski duhovniki: dr. Janez Zdešar, Nace Čretnik in Vinko Žakelj, pred oltarjem umrl takratni šentjoški župnik Janko Oblak, doma iz Horjula, Zdešarjev rojak. »Je že Bog tako hotel,« je v neki drugi zvezi zapisal dr. Zdešar.
Zadnjih nekaj let je dr. Zdešar preživel v Domu sv. Jožefa v Celju, kot da bi s tem hotel pokazati svojo povezanost z lazaristi in pa biti blizu mučencem, s katerimi je nekoč trpel v teharskem taborišču, in vsem, katerih grobovi so posejani po celi Sloveniji. Od tu je 19. septembra letos odšel k Očetu in se spet srečal s Pavletom, Karlom, Poldetom in drugimi.

stran: 091

Popravek Majde Starman, MMS 92

str. 86, slika: Janez Zdešar – drugi z desne (ne tretji),
str. 89, spodaj: s sestro Stano (ne Marinko).