Avtor: Vanja Kržan

stran: 025

Vedno me pretrese, kadar moram pisati zgodbo o umorjenem možu in očetu, njegovim otrokom pa ni bilo dano, da bi ga poznali in izkusili, kaj pomeni imeti očeta. Povojno zaznamovanost in životarjenje brez očetove ljubezni in opore je ob strti mami in stari mami svoja otroška in fantovska leta do zrelih moških let grenko okušal Robert Rozman, rojen septembra l. 1944, kot tudi njegova sestra, rojena marca l. 1943. Kdaj in kako se je naselilo v Robertovo otroško glavo spoznanje, da nima očeta? Kako je to doživljal, razumeval?
»Čeprav očeta ni bilo,« ugotavlja danes Robert, »je bil v pogovorih z mamo in staro mamo vedno prisoten. Imel sem občutek, kot da imamo očeta, a je odsoten. Kje bi bil, nisem vedel in o tem ne razmišljal. Mama je nama s sestro pripovedovala o njegovem življenju in vsak dan smo zanj molili. Postajal mi je domač in čez čas se mi je zazdelo, da bi se že moral vrniti. Kdaj bo končno moje pričakovanje poplačano z velikim veseljem ob srečanju z njim? »Kdaj se bo vrnil? Zakaj se še ni vrnil?« sem silil v mamo. Uboga mama in stara mama, ki ji je bil moj oče edini sin. A žal na ta vprašanja še dolgo niti sami nista vedeli odgovoriti.
Že v prvem razredu se je začelo spraševanje. Kdo je mama? Kdo je oče? Kdo nima očeta? Mama naju je podučila, da morava odgovoriti: Oče je bil ‘pogrešan’. Niti sestra niti jaz nisva razumela, kaj pomeni, da je najin oče ‘pogrešan’. Vse življenje sva očeta morala uradno predstavljati s tem izrazom, sebe pa s sinom in hčerko ‘pogrešanega’ očeta. Še danes nama ta beseda povzroča občutek bolečine in nelagodja. Sestro ob besedi ‘pogrešan’ kar zmrazi. Mamino pojasnilo o aretaciji in da je bil čez čas nekam odpeljan, me je zadovoljilo le nekaj časa. Začel sem mamo spraševati še več o očetu, dokler tudi v meni z leti ni dozorelo spoznanje, kaj pomeni, da je oče ‘pogrešan’: v prvih dneh maja aretiran in kasneje odpeljan neznano kam. Ne vem, koliko časa je potrebovala mama, da je končno tudi ona doumela, da očeta ni več. V zapor mu je nosila pakete s hrano, ko očeta ni bilo več tam. Stara mama je še nekaj časa v mislih romala za sinom po ujetništvu prostranih sibirskih gozdov. Tudi njima so prihajala spoznanja počasi, po delcih.
Midva s sestro sva medtem odrasla in pričela razumevati spoznanja in čutenja mame in stare mame, ki svojega ogorčenja in žalosti ni prav nič skrivala. Uradno je bila očetova smrt potrjena šele z mrliškim listom leta 1995, a brez datuma in kraja smrti. Takrat sta bili mama in stara mama že dolgo mrtvi. Midva s sestro pa še vedno iščeva očetov grob. Z vso gotovostjo bi rada končno zvedela, kje je, da bi se lahko z njim v duhu srečala vsaj tam.
Življenje od mojih zrelih let dalje bi se lahko imenovalo »po sledeh za očetom«. Kdaj in kje so ga ubili? Kam zagrebli? Dokumentiranih dokazov ni. Vse, kar danes vem, sem z leti zvedel le iz pripovedovanja ljudi in ni uradno potrjena resnica; le domneve, ki me ne morejo v celoti prepričati in ne odvrniti od nadaljnjega iskanja očetovega groba. Upam, da se bodo tudi na Postojnskem pričela odkrivati grobišča. Baje jih je na Primorskem okoli sto. Danes je znano, da je vsa leta po vojni vsaka občina strogo zaupno hranila sezname vseh grobišč na svojem ozemlju. Uničili so jih neznano kdaj, po pomoti uslužbenke se je ohranil le seznam za občino Ilirska Bistrica z več kot desetimi grobišči. Niso jih hranili kot pomemben zgodovinski dokument za razumevanje naše narodne zgodovine, ampak zato, da so lahko miličniki budno nadzorovali, preganjali in zasliševali svojce žrtev, ki bi si drznili na teh krajih prižigati sveče za svojimi ‘pogrešanimi’ domačimi, zlasti ob prazniku vseh svetih.« A mnogi so jih kljub temu.
Kdo je bil Robertov oče? Kaj je zvedel o njem od mame in stare mame? Robertov oče Alojz Rozman (27.7.1916) je bil rojen v Zalogu pri Postojni. Na italijanskem krstnem listu je Luigi Rosman, vsi so mu pravili Gigi. Bil je nezakonski sin in rojen po očetovi smrti, ki ga je doletela na Soški fronti leta 1916. Podobno kot Robert niti on ni poznal svojega očeta. Z ovdovelo materjo in sestro Josipino, pravili so ji Pina, so se v letih po vojni stežka prebijali. Ko sta Lojz in Pina pričela hoditi v petrazredno italijansko osnovno šolo, se je vdova z otrokoma preselila v podnajemniško stanovanje v Postojno. Vsi šolarji so se morali vpisati v fašistično organizacijo Balilla. Lojz in Pina sta bila tako narodno-zavedno vzgojena, da je ob neki priliki mali Lojz zabrisal kapo fašistične uniforme na tla in jo v jezi teptal. Sošolci so ga zatožili ravnatelju, ki ga je izključil iz šole. Pina je pokleknila predenj in ga na kolenih prosila, naj brata sprejme nazaj, naj mu oprosti, in zagotavljala, da tega Lojz ne bo nikoli

stran: 026

Alojz Rozman in sestra Josipina Rozman

Opis slike: Alojz Rozman in sestra Josipina Rozman

več storil. Uspelo ji je pregovoriti ravnatelja, a zagrozil ji je, da drugič za kaj takega ne bo opravičila.
Po osnovni šoli se je Lojz izučil za trgovca in prodajal v trafiki. V Postojni so ga poznali po njegovi dejavnosti, živahnosti in načelnosti. Bil je član Zvonarskega društva in telovadnega društva ter z njim nastopal celo v Rimu. Do konca življenja je ostal zaveden Slovenec in se nikoli ni včlanil v fašistično organizacijo Fascio. Zato tudi ni mogel dobiti redne zaposlitve, vsako je izgubil po dveh ali treh mesecih.
S pričetkom vojne je bil vpoklican v kazenski bataljon, zloglasni Battaglione speciale in poslan na Sardinijo kot večina primorskih fantov in mož. Tam je večkrat hudo zbolel in bil v začetku l. 1942 odpuščen domov na bolniški dopust. V tem času se je poročil z Marijo Sever (1907) iz Orehka pri Postojni. V njeni družini je bilo devet otrok, zato si je Marija že zgodaj poiskala zaposlitev po raznih krajih severne Italije kot služkinja, varuška otrok, kuharica ipd. Prislužila si je denar, se vrnila v Postojno in si s prihranjenim denarjem kupila trafiko, pridobila licenco za prodajalko in prodajala časopise; nekaj časa je prodajala v slaščičarni na takratni znani avtobusni postaji, ki je bila nekakšno zbirno mesto primorskih Slovencev in Slovencev onkraj meje v Jugoslaviji; še posebej med vojno so se živahno pretakale novice med enimi in drugimi. Enodušno so bili, kot vsi Primorci, proti fašizmu in željno pričakovali osvoboditev. V svoji trafiki je Marija skrivaj prodajala slovenske knjige in skoraj vse slovenske časopise, od liberalnega Jutra do katoliškega Slovenca. Vedela je, da s tem poslom zelo veliko tvega. Lepega dne se pojavi v trafiki italijanski policaj: »Sem slišal, da prodajate tudi slovenske časopise? Pa je to res?« Mamo je oblila zona. Vedela je, da je to prepovedano in ji grozi zapor. Toda že v naslednjem hipu je pogumno in odločno izjavila :« Ni res! Ne prodajam slovenskih časopisov.« Policaj se ji je prijazno nasmehnil: «Verjamem vam, gospa,« in odšel. Šele takrat se je pričela mama tresti. Če bi se policaj samo malo sklonil pod prodajno mizo, bi v policah zagledal vse polno slovenskih časopisov in tudi kakšno knjigo. Ljudje so tako zvedeli, kaj se dogaja s Slovenci onkraj meje. Bila je delavna in podjetna, zato ji je posel cvetel tudi med vojno. Mož ji je pomagal, dokler je bil na bolniškem dopustu, konec leta 1942. se je moral vrniti v vojsko.
Lepega dne je županova žena prinesla Mariji v trafiko pristopno izjavo za vpis v fašistično organizacijo Fascio. Če ne bo podpisala, bo izgubila licenco za prodajalko. Takrat je bila že noseča in je privolila v članstvo v Fasciu. Njena trgovska dejavnost med vojno in včlanjenje v Fascio sta bila verjetno razlog, da so se po vojni spravili na oba z možem. Bili so ji nevoščljivi, ker so mislili, kako veliko denarja je prislužila v Italiji, da si je lahko kupila dovoljenje za podajalko; med vojno so ji zavidali zaslužek, čeprav je zaslužila le za preživetje družine.
Po razpadu Italije 8. septembra 1943 se je Lojz vrnil domov. Mnogo vojakov iz Primorske se je takrat pridružilo Prekomorski brigadi, Lojz je zaradi bolezni ostal doma, kjer je srečnega očeta pričakala njegova prvorojenka, rojena marca 1943. Oče je, kolikor mu je dopuščala bolezen, pomagal mami in ji nabavljal stvari za njeno trafiko, ki je postala pravcata mala trgovinica. Pomagala je tudi Lojzova mama.
Toda čas je bil tak, da noben moški ni mogel mirno živeti doma. Na Primorskem se je konec l. 1943. začelo ustanavljati domobranstvo pod vodstvom polkovnika Kokalja. V Trstu je bil z njegovo pomočjo ustanovljen Slovenski narodni varnostni zbor SNVZ ali z drugo besedo Primorski domobranci. V začetku l. 1944 so se pri Rozmanovih večkrat pojavili domobranci, celo večkrat na teden, da bi Lojza mobilizirali. Žena jih je prepričevala, da je mož bolan, zato so ga pričeli nadzorovati. Domobranci so prihajali podnevi, partizani ponoči. Ker so končno oboji uvideli, da je resnično bolan, so ga partizani pustili na miru. Toda ne domobranci. 19. maja 1944 so ga mobilizirali. Podpisal je pristopno izjavo z datumom 1. maja, ker so primorski domobranci svoje vojake skromno plačevali in je tako lahko dobil plačo za celoten mesec maj. Pristopno izjavo je podpisal v Trstu in dobil čin nižjega oficirja. Največkrat je zaradi partizanskih diverzantskih akcij stražil železniško progo, predvsem mostove med Planino in Rakekom do Ilirske Bistrice. Obdobje njegovega domobranstva se je kmalu končalo v vojaški bolnici pri sv. Ivanu v Trstu, ker je bolezen ponovno izbruhnila. V bolnici se je zdravil do 3. oktobra 1944 in bil takrat izpisan iz seznama SNVZ kot neozdravljivo bolan.

stran: 027

Zopet je bil doma in pomagal ženi, kolikor je mogel. V tem času je vedno bolj spoznaval, kaj pomeni boljševiška revolucija, ki jo je partizanski ‘osvobodilni’ boj pričel z vso krutostjo izvajati zdaj še na Primorskem. Skrivaj je poslušal radio, prebiral različne biltene, partizanske in domobranske, npr. domobranski bilten Straža na Jadranu. ‘Osvobodilni boj’ sta z ženo pričela spoznavati od blizu. Partizani so pokradli vse, kar so mogli: pisalni stroj, dva radio aparata in kolesa, vse, česar niso pred njimi že Italijani. Kar naprej so k ženi v trafiko hodili po cigarete, čokolado in stvari, ki so se pod roko dobro prodajale. Njej so lagali, da pobirajo za partizansko vojsko, a so največkrat izkupiček pospravili v svoj žep, njej pa delili nekakšne listke z zagotovilom, da ji bo po vojni vrnjena nastala škoda. Lojza do konca vojne niso več nadlegovali.
Konec aprila ali prvega maja 1945 se je oglasil v Postojni alarm. Opozoril je ljudi, naj se takoj umaknejo v zaklonišča, ker bodo partizani osvobajali ozemlje od Trsta proti Ljubljani. Lojz ni hotel nikamor, čeprav so mu domači prigovarjali, naj se skrije pred partizani, saj ti vedo, da je bil njihov nasprotnik. »Saj nisem nič naredil,« se je naivno v svoji poštenosti izgovarjal Lojz. Marija se je odločila za zaklonišče v rojstnem Orehku in vzela s sabo oba otroka, Lojz, njegova mama in Pina so ostali doma. Zaklonišče je bilo zgrajeno med obema vojnama globoko pod zemljo in v njem bodo varni pred bombami.
Ko so 2. maja partizani prišli do Postojne, se je vnela navzkrižna bitka z nemško vojsko; mnogo zgradb je bilo porušenih ali drugače poškodovanih. Jordanovi hiši na Tržaški c. 39, v kateri so kasneje mama in otroka dobili
Alojz Rozman v Zalogu pri Postojni leta 1935

Opis slike: Alojz Rozman v Zalogu pri Postojni leta 1935

pritlično stanovanje, so granate prerešetale vse stene. V Postojni so si ljudje zapomnili veliko dvorišče pred Jordanovo hišo, kjer so se v prvih dneh maja dobesedno poklali med seboj zajeti kozaki, Mongoli, Bolgari in četniki. Takrat je resnično kri tekla v potokih in v mnoge se je naselil strah, kaj vse jim bo še prinesel konec vojne. Zvedeli so za polkovnika Kokalja, ki je ostal v Gorici. Na zahtevo partizanov so njega in še nekatere druge Angleži morali izročiti ‘našim’ novim oblastnikom. Po mučnih zaslišanjih so jih zmetali v eno od treh fojb v Trnovskem gozdu v okolici Banjšice.
Marija se je po enem tednu z otrokoma vrnila domov v Postojno. Pričakali sta jih samo Lojzova mama in Pina. »Kje je Lojze?« – »Prišli so ponj. Aretiral ga je neki oznovec s partizanskim imenom Javornik,« je bilo vse, kar je ženi vedela povedati Pina. In tudi edino gotovo, kar so domači dolga leta vedeli o Lojzu.
Lojzova mama je izražala žalost in razočaranje nad tako osvoboditvijo na nenavaden način za tiste čase: v obupu in razočaranju nad tako svobodo ni poznala strahu in je glasno protestirala: »Ali je to kakšna svoboda? Sinove ste nam pobrali, očete vzeli otrokom! Kje so? Kdaj nam jih boste vrnili?« Kaj takega se ji je zdelo nemogoče, saj je vendar prišla svoboda! Končno so rešeni italijanskega fašističnega nasilja! In nobeden od mož ni bil izdajalec naroda! Zbrala je imena njej dobro poznanih šestih mož z rojstnimi podatki, ki so jih aretirali isti dan kot njenega sina Lojza, to je 2. maja ali kakšen dan kasneje. Iz zapora so jih odpeljali neznano kam, zvedela je, da večino od njih 16. junija, enega 12. junija, njenega sina Lojza pa 23. maja. Imenom aretirancev je dodala še imena njihovih družinskih članov z rojstnimi podatki. Poleg njenega sina Lojza Rozmana so bili nesrečni aretiranci še Križe Maks Milan (1922) dijak, Marinšič Stanislav (1910) bančni uradnik, Kastelic Franc (1914) trgovec, Irgang Robert (1892) šumarski kontrolor, in dr. Kobza Vladimir (1897) inženir. Razen dijaka Milana so bili vsi priletni možje in očetje. Čemu je Lojzeva mama to storila? Takrat ni vedela, da bodo ta imena z osebnimi podatki osvetlila tudi prihodnjim rodovom drobec narodove zgodovine. Takrat jih je potrebovala zato, ker je lastnoročno napisala pismo v tistih časih tako opevanemu maršalu Titu, datirano 24. decembra 1945.

stran: 028

Josip Broz – TitoMaršal JugoslavijeBeograd


»Podpisane matere in žene se obračamo na Vas z vdano prošnjo, da se oprostijo naši sinovi, možje in očetje, ki so bili ob osvoboditvi Slovenskega Primorja odpeljani iz lastnih domov neznano kam. Prosimo Vašo pravičnost, da nam jih osvobodite, kakor ste osvobodili našo domovino po 25-letnem italijanskem suženjstvu z Vašo hrabro vojsko tudi naše sinove in može. Zagotavljamo Vam, Maršal Demokratske Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, da so obtožbe napram našim možem podle klevete, ko niti eden izmed njih ni bil nikdar nasprotnik osvobodilnega in tudi nihče ni nikoli sodeloval z okupatorjem. Vsi spodaj navedeni so postali žrtve svojih osebnih sovražnikov.«
Sledijo imena žrtev z zgoraj omenjenimi podatki. Lojzova mama v imenu vseh podpisanih žena in mater konča: »Podpisane matere in žene« (vse so se lastnoročno podpisale), »se ponovno sklicujemo na Vašo pravičnost, Tovariš Maršal Tito in ponovno prosimo, da se vrnejo naši možje Primorci na svoja mesta k svojim družinam, da bodo služili naši novi domovini ter s tem tudi preživljali ubožne družine. Prepričane, da bo predložena prošnja skoraj uslišana, se zahvaljujemo. Smrt fašizmu – svoboda narodu! V Postojni, dne 24. decembra 1945.« Ena od žena je pismo osebno izročila maršalu, ko je za Božič 1945 prišel v Postojno, da si ogleda jamo. »Šta je ovo?« in ga da v roke nekemu oficirju. »Neka molba,« odvrne ta in stvar je bila končana. Za vedno.
Nastop Telovadnega društva iz Postojne v Rimu okrog leta 1935. Prvi z leve je Alojz Rozman.

Opis slike: Nastop Telovadnega društva iz Postojne v Rimu okrog leta 1935. Prvi z leve je Alojz Rozman.

Že nekajkrat so mi pri pisanju člankov prišla v roko pisma obupanih žena in mater, ki so jih pisale maršalu Titu in vedno me pretresejo. Napisana so brez najmanjše maščevalnosti, z eno samo srčno željo, da izvejo resnico o svojih izginulih možeh in jih vrnejo družinam, saj nikoli niso bili sovražniki ali izdajalci naroda, ampak nasprotno. A odgovora maršala niso nikoli dočakale, kot te nesrečne žene in matere ne.
Upanje, da možje še nekje živijo, je z leti plahnelo. Lojzova mama je umrla l. 1983, ne da bi vedela, ali je sin živ ali mrtev. Žena pa je še dolgo časa upala, da je mož na prisilnem delu nekje v kočevskih gozdovih. O pomorih na Kočevskem so v Postojni zvedeli šele l. 1952. Svojim bližnjim znankam je prof. Božena Sobanova zaupala, da se je na begu v Italijo v Postojni skrivaj ustavil eden od ubežnikov, ki se mu je posrečilo zbežati iz jame v Kočevskem Rogu. Sobanova je bila ena od preizkušanih mater, ki je zaman čakala sina, kdaj se bo vrnil iz partizanov. Poizvedovala je o njem, ga iskala, a vse zaman. Nek oficir jo je odpravil s pojasnilom, da so ga poslali v Rusijo na šolanje. Kasneje je zvedela od nekoga, ki je bil priča, da so ga partizani ustrelili.
Žena Marija je bila do konca strta. Čez nekaj časa so ji odvzeli licenco prodajalke, zaplenili trafiko, ostala je brez možnosti zaslužka z dvema majhnima otrokoma. Hčerka se spominja dogodka iz zelo zgodnjih otroških let: »Z bratom sva bila v trgovinici in mama je zelo jokala. Rekla nama je, naj vzameva kakšen bonbon iz steklenega kozarca. Tudi midva sva jokala in sva si komaj upala vzeti kakšnega. Mama je vzela nekaj saharina in zavitkov pisarniškega papirja. Potem so v trenutku vse izropali.«

stran: 029

Po sledeh za ‘pogrešanim’ očetom

Ko je z leti Robertova mama le uvidela, da je verjetno mož mrtev, se je hotela o tem prepričati in je l. 1950. zaprosila za mrliški list. Vendar bi ga dobila le v primeru, če bi se hotela ponovno poročiti. Leta 1957 sta ‘ušli čez mejo’ in prišli kasneje v Kanado mamini sestri Ana Kastelic, ki so ji aretirali moža isti dan kot Lojza in ubili neznano kje, in Verena Sever skupaj s tremi otroki. Mednarodni RK je od jugoslovanske vlade zahteval mrliški list za Aninega moža. Dobila ga je v štirinajstih dneh z datumom smrti. Ker je bil aretiran 2. maja kot Robertov oče, so domnevali, da sta (verjetno) približno v istem času tudi umrla. Zdaj so vedeli vsaj to, da je mrtev.
A Robertu ta zgolj birokratski podatek ni zadoščal. Iskal je dalje, brez vsake maščevalnosti, gnala ga je le želja, da izve resnico o smrti očeta in kje je pokopan. Vendar se mu je tako željena resnica odkrivala le po drobcih. Še danes je pozoren na vsak dokument, ki le omeni ime njegovega očeta. Prisluhne vsakemu znanemu in neznanem človeku, ki bi utegnil povedati kaj bolj določenega o očetovem žalostnem koncu in kraju, kjer je pokopan. Večina teh, od katerih bi utegnil kaj zvedeti, je že pomrla, mnogi so živeli s težko vestjo, a so morali molčati. Njihovi otroci tega žalostnega poglavja iz življenja svojih očetov velikokrat ne poznajo in jih tudi ne zanima. Robertu se zdi, da je izčrpal vse možnosti poizvedovanja in vedenja o izginulem očetu, a vendar še vedno vztraja v želji, da bi že končno z gotovostjo vedel, kje je oče pokopan. Morda o tem ne bo nikoli izsledil napisanega in dokumentiranega uradnega podatka.
Kadar se srečujem z žrtvami boljševistične revolucije, ki so vsa povojna leta mukotrpno tavali v negotovosti, se vedno spomnim besed, ki jih je Mitja Ribičič zabrusil v obraz moji znanki, ko je v prvih dneh po vrnitvi domobrancev spraševala za svojega moža pred šentviškimi zapori: »Kar trpite v negotovosti!« Kako dobro so se boljševiki spoznali na vse načine mučenja in ubijanja človeka, fizično ali psihično!
Alojz Rozman leta 1937. V ozadju Kulturni dom v Postojni

Opis slike: Alojz Rozman leta 1937. V ozadju Kulturni dom v Postojni

Šele ko bodo sinovi in hčerke zvedeli vso resnico o svojih izginulih očetih (vdovam in materam jo je razkrila že večnost), ko bomo vsi Slovenci seznanjeni z zgodovinsko resnico, bomo lahko uresničili spravo in postavljali spomenike vsem ‘padlim’ v vojni. Robert kot otrok ni mogel razumeti, zakaj je na partizanskem spomeniku v Orehku zapisano ime maminega brata, ki je s tujsko legijo preko Barija prišel na Korčulo, kjer so Nemci zbombardirali ves bataljon. V Orehek so hodili prižigat svečko, očetu je ni mogel nikjer. Poleg tega se bo moralo obelodaniti ogromno dokumentov: navodil, uradnih zapovedi in prepovedi ter obsodb, ki jih je samooklicana partizanska komunistična oblast v imenu ljudstva izdajala na podlagi njim prikrojenega boljševističnega ‘prava’ med vojno in po njej.
Naj izmed številnih dokumentov ponarejenega boljševističnega prava navedem le eno ‘navodilo’ z dne 11. 12. 1945. Navodilo ukazuje odredbe, kako naj se ravna s posmrtnimi ostanki umorjenih narodnih izdajalcev na Primorskem. Še do danes ni bil noben dokument preklican in so še vedno v veljavi, kar nam potrjuje množica neodkritih grobišč in načrtno onemogočanje, da bi svojci pobitih končno zvedeli za njihove grobove. (Dokument v celoti navaja Renato Podbersič v svoji knjigi Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska, SCNR Ljubljana 2011, kot Dokument št. 28, str. 135). Naj navedem zadnja dva odstavka tega dokumenta, ki prepoveduje pokope in pogrebe: «Izdajalce in sovražnike naroda je zadela pravična kazen, katero jim je izrekel celokupen narod. Ni jim bila izrečena samo kazen smrti, temveč obenem tudi kazen izgube narodne časti ter iz tega sledi, da jim je odvzeta tudi vsaka posmrtna čast … Načelo naj velja, da morajo biti grobovi izdajalcev pozabljeni in da se za njimi mora zabrisati vsaka sled in spomin ter da se na ta način ohrani narodna čast na dostojni višini neokrnjena.«

stran: 030

Ali danes več sto znanih grobišč s srhljivo Hudo jamo in množica še neodkritih še vedno »ohranjajo na dostojni višini neokrnjeno narodno čast?!« Ali današnji ideologi boljševizma molčijo in lažejo o grobiščih, ker hočejo »na ta način ohranjati neokrnjeno narodno čast na dostojni višini« ? In ni jim mar, da prav oni s svojimi preteklimi dejanji in še zdaj z lažmi in posmehom teptajo čast slovenskega naroda. Množica svojcev pobitih, še danes preziranih in ustrahovanih, si prav gotovo ne more šteti v čast, da so Slovenci. Prej obratno. Tudi ne morejo »ohranjati neokrnjeno narodno čast«, ko po grobiščih, uradih in arhivih še vedno iščejo svoje ubite svojce. Ne moremo priti do sprave, dokler želijo ideologi boljševizma na tak način »ohranjati neokrnjeno narodno čast«. Tako kot takrat, ko so zmetali pobite v jame, še danes prezirajo mednarodno konvencijo o pravici vsakogar do groba iz leta 1907.
Naj spregovori Robert sam: »Leta 1985 sem uradno vložil prošnjo za očetov mrliški list, ker bi lahko mama dobila za očetom italijansko pokojnino, saj je bil oče italijanski državljan s poklicem trgovca. Mrliški list smo dobili, a na njem je bil kraj smrti neznan, za čas smrti pa je bil določen 1. 1. 1951, »ker tega dne pokojni ni preživel«. Zaradi tega datuma, ki smo ga razumeli kot zasmeh nam in očetu, mama ni mogla dobiti pokojnine, ki bi jo krvavo potrebovali. Italijani so namreč zahtevali, da je bil pokojnik zadnjih pet let pred smrtjo v službi in vsaj eno leto pred smrtjo zavarovan.
Leta 1986 sem ponovno vložil prošnjo z originalnimi dokumenti. In glej čudo: izgubili so se. Niso jih našli ne na naših ne na italijanskih uradih. Na srečo sem imel kopije dokumentov in potrdilo o vloženi prošnji. Pričel sem znova: v začetku l. 1987, mama je bila takrat še živa, sem ponovno vložil prošnjo z vsemi ustreznimi dokumenti, a se je spet zataknilo, tokrat na italijanski strani. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je trikrat zahteval dokumente od tržaškega socialnega zavarovanja (INPZ), toda odgovora ni bilo nikoli. Seveda tudi pokojnine ne. Mama je umrla konec leta
Alojz Rozman pred Postojnsko jamo.

Opis slike: Alojz Rozman pred Postojnsko jamo.

1987. Ne morem se znebiti občutka, da je bilo to zavlačevanje namerno in morda vodeno od naše UDBE. Šele l. 1995 sem kot dedič dobil ‘pravi’ mrliški list z datumom očetove smrti: 23. maj 1945.«
»Povedal sem že,« nadaljuje Robert pot mučnega iskanja za ‘pogrešanim očetom’, »da je stara mama poizvedovala po vsej Postojni in okolici za svojim sinom, mojim očetom in potem napisala pismo maršalu Titu. Po aretaciji 2. maja so ga zaprli v zapor OZNE v centru Postojne, ki je bil znan po zasliševanju s pretepanjem in mučenjem. »Mojega očeta so med prvimi, že 23. maja odpeljali neznano kam z ambulantnim vozilom Rdečega križa jugoslovanske armade IV. divizije. Stara mama je nama s sestro to povedala kasneje, ko sva že nekoliko odrasla. Mama bi nama verjetno o tem težko govorila. Podatek se mi zdi zelo verjeten, ker so prve dni po vojni ljudje dogodke v majhnem kraju, kot je bila Postojna, pozorno spremljali in si o njih med prijatelji še upali govoriti. Stara mama mi je tudi povedala, da je od žena, ki so nosile zapornikom hrano, zvedela, te pa morda od stražnikov, da se je očetu omračil um. Tega mami ni povedala. Tudi mama je nosila hrano in to še dolgo potem, ko so očeta že odpeljali in ubili. In morda bi žene še naprej nosile, če jih stražnik ne bi nekoč grobo zavrnil, naj že enkrat dajo mir s paketi, saj jih možje že dolgo ne potrebujejo več.

stran: 031

Kasneje sem zvedel drobec več, ki ga stara mama ni vedela, ker je že pred tem umrla, namreč, da so zapornike odpeljali v smeri proti Ljubljani: na križišču, kjer se odcepi cesta na Javornik, je ambulantno vozilo zavilo na Javorniško cesto proti hribu Lonca. Primorci kopico sena imenujemo lonca, in ker ima hrib tako obliko, so ga ljudje tako poimenovali. Na hribu so pred stoletji naši predniki zgradili cerkvico sv. Trojice, ki je l. 1825 pogorela. Lani so jo domačini obnovili, saj je vedno veljala za božjo pot vernikov iz Pivške kotline. Cesto na Javornik so gradili Italijani med obema vojnama in postavili ob njej miljnike. Čez nekaj let po novici o Javorniški cesti pa sem zvedel, da se je ob miljniku, ki označuje razdaljo štirih kilometrov od križišča in 7 km od središča Postojne, ambulantno vozilo ustavilo.
Tega dne, 23. maja, ko so odpeljali iz zapora očeta, so ubili najmanj šest zapornikov, zelo verjetno je bil med njimi tudi moj oče. Zvedel sem za ime in kraj bivališča tistega, ki je očeta ustrelil. Po vojni je bil v Postojni tim. zaščitnik, kasneje miličnik. Poudarjam, da sem za njegovo ime zvedel od ljudi. Uradnega dokumenta o tem ni, niti ne, zakaj je bil oče obsojen, saj dokumenta o sodbi tudi ni.«
Če hočemo uresničiti spravo, bi otroci in svojci likvidatorjev morali zvedeti resnico, jo tudi oni iskati in sprejeti. Zakaj bi se morda počutili krive ali osramočene, saj ne nosijo odgovornosti za dejanja svojih očetov? Žal pa so se z njimi hote ali nehote okoriščali vse življenje. Z udobnim življenjem ‘partijskih nebes’ do upokojitve in v pokoju, z molčanjem, zavajanjem, ali celo z lažmi hudih dejanj svojih očetov ne morejo opravičiti. Otroci pobitih so prav tako brez krivde, pa so morali vse življenje trpeti vnebovpijoče krivice. Ostajajo še vedno zaznamovani, zasmehovani in ponižani ob poslušanju govoric o ‘preštevanju kosti’, zgroženi ob gledanju partizanskih zastav in uniform, ki so jim v zgodnjih otroških letih vzbujale strah. Vrh vsega pa so bili obsojeni na življenje brez očeta, matere ali celo obeh. Kaznovani in ponižani so še danes, ko iščejo njihove grobove.
»Za likvidacijo na Javorniški cesti oziroma, da so po njej odpeljali zapornike, sem zvedel šele okoli leta 1990,« pripoveduje dalje Robert, »ko je o tem zelo izmikajoče govoril eden od ustanoviteljev OF za Postojno. Teta Pina ga je v moji prisotnosti vprašala naravnost: »Povej mi, kaj se je zgodilo z mojim bratom? Zakaj je bil likvidiran? Kje je pokopan?« Začel je razpredati o prvi svetovni vojni. »Ne, me ne zanimajo te stvari. Povej mi, kaj se je zgodilo z mojim bratom.« Počasi je prihajal z besedo
Alojz Rozman leta 1938 v redni italijanski vojski.

Opis slike: Alojz Rozman leta 1938 v redni italijanski vojski.

na dan: »Veš, Pepca, sam sem bil za kratek čas zaprt v zaporih Ozne v Ljubljani, avgusta 1945 so me izpustili. Lahko ti povem le to, kar sem slišal v gostilni od svojih prijateljev. Eden od njih je pripovedoval: »Jaz sem lastnoročno počil Rozmana in še enega.« Imena se ni spomnil, ali pa ga ni hotel povedati. »Po dva in dva so odpeljali na Javorniško cesto do miljnika štirih kilometrov.
V povojnih letih se je veliko zvedelo po gostilnah, ko so se moški razgovorili, velikokrat že opiti in so pricurljali na dan drobci resnice. Ta človek je bil prvi, ki si mi je upal povedati, da je mojega očeta nekdo ‘počil’. Nobenemu od likvidatorjev se ne bi maščeval, če bi še živel, ampak bi ga prej pomiloval. Ob tej priliki mi je tudi pripovedoval, kako so bili v tistem času mladi zavedeni. Navdušeno so jim govorili o svobodi in svetli bodočnosti, ki prihaja iz Rusije. Kdo pa si ni želel svobode? Osvoboditi se osovraženih fašistov? Mladi so vse verjeli in slepo sledili revolucionarnim idejam boljševikov, ki so jih namenoma zavajali.
»Naslednji, ki je spet dodal kamenček v mozaik spomenika za mojega očeta, je bil moj sošolec iz osnovne šole Jože Ipavec. Ob neki priliki mi je nedavno povedal, da je kot deček hodil s starim atom po drva v gmajno na Javorniku. Na določenem mestu Javorniške ceste sta zavila v gmajno in vsakič mu je stari oče rekel: »Vidiš, tukaj so umorili Rozmana in še nekatere druge.« – »Pa veš točno, kje?« #sem silil v Joža. »Bodi pozoren na miljnik z oznako 4 km in desno od njega, na nasprotni strani cestišča, kakšnih deset, dvajset metrov proč je grobišče. Lahko ga je najti, ker raste tam nekaj lepih visokih borovcev, vse okrog pa so skoraj sami listavci.« Tudi Joža nosim v srcu z veliko hvaležnostjo in še bolj njegovega starega ata: v tistih časih si je kaj takega upal praviti svojemu vnuku!

stran: 032

»Tako sem končno zvedel za grobišče, za grob mojega očeta! Med občutki, ki so me takrat navdajali, je priplaval na površje spomin na šolske dni, ko smo šolarji pogozdovali »naš goli Kras«, kje vse, ne vem. Kakšno poigravanje usode, če bi bil jaz med tistimi, ki so sadili mlade borovčke, morda prav na grob svojega očeta …«
V zgoraj omenjeni knjigi Renata Podbersiča lahko v dokumentu št. 2, str. 97 izvemo za navodila PK VOS-a za Primorsko z dne 9. 2. 1944 vsem komandantom bataljonov VS o postopkih pri aretacijah, zasliševanju, justifikacijah in pokopu. Srhljivo branje. Naj omenim samo ukaze pri justifikaciji in pokopu.
»Pri izvršitvi obsodbe se lahko poslužujemo strelnega in mrzlega orožja. Na vsak način pa je treba paziti na to, da je obsojenec res zanesljivo mrtev.«
O pokopu likvidirancev pa se seznanimo s sledečimi navodili:
»Osebe, ki ste jih justificirali, morate zelo dobro – najmanj 1m globoko – zakopati. Justifikacije je treba vršiti čim bolj konspirativno, še bolj pa pokope. Grobove je treba temeljito zamaskirati, tako da sploh ni poznati, da se kaka stvar tam nahaja. Obleko in obutev je treba očistiti, nakar naj se uporabi za moštvo.« Sledijo prepovedi, da se ubitih ne sme zmetati v kraške jame ali brezna, v stoječe vode ali reko, ali da se zasujejo s snegom, pokrijejo z vejami in listjem.
»Tovariši, ki sodelujejo pri justifikacijah, morajo o tem molčati kot grob. Čim je stvar izvršena, se ne smejo o tem pogovarjati med seboj ali na to namigavati. Če jih kdo izprašuje o takih zadevah, smejo pojasniti gotove stvari le v primeru, če ima za to pooblastilo.
Justifikacije mora voditi za to odgovoren funkcionar (komandir ali komandant). Akcijo morate temeljito prekontrolirati in jo dosledno in sigurno izvesti. Za vse eventualne napake bo klican na odgovor odgovorni funkcionar. O vsem tem je treba dobro poučiti vse funkcionarje in borce v edinici VS. Smrt fašizmu –svoboda narodu. Za PK VOS za Primorsko
Trafika Milavec sredi Postojne, kjer je Lojzetova mama delala eno leto. V ozadju nakdanja osnovna šola.

Opis slike: Trafika Milavec sredi Postojne, kjer je Lojzetova mama delala eno leto. V ozadju nakdanja osnovna šola.

Bor/Tone«, kot lahko razberem podpis. Zakaj jim je bilo takrat in jim je še danes zaukazano »molčati kot grob«, istočasno pa borci poveličujejo revolucijo in ponosno slavijo svoja hrabra dejanja!
Kot smo videli, so nad likvidatorji vedno bedeli funkcionarji, ki so morali izvrševati povelja OZNE. Ta je imela natančna navodila, koga vse je treba likvidirati že med vojno, sploh pa po njej. Tito, ki je že od 29. novembra 1943 vedel, da bo postal maršal bratskih narodov Jugoslavije, je 13. maja 1944 dal ukaz vsem vodilnim funkcionarjem, da se zberejo v Drvarju. Med drugimi se ga je iz Slovenije udeležil Ivan Maček-Matija. VOS so preimenovali v OZNO, ki je dobila ukaz, da sestavi spisek sodelavcev okupatorja in sovražnikov naroda. V Sloveniji se je na tem seznamu znašlo 17000 imen, ob koncu vojne pa še 4000 Primorcev, ob tem da so mnoge ‘sovražnike in izdajalce naroda’ likvidirali med vojno, ki so jo izkoristili za revolucijo. Ta seznam se hrani v Arhivu Slovenije.
V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu lahko preberemo, da je v Postojni izvrševal povelja OZNE Jernej Kruh (1912). Doma je bil iz okolice Pivke, po poklicu soboslikar. Po kapitulaciji Italije je vstopil v NOV in ves čas deloval v varnostnih organih na Postojnskem in postal oficir KNOJ-a. L. 1946 je bil demobiliziran in je poslej opravljal vrsto odgovornih nalog v upravnih organih. L. 1950 se je z družino umaknil iz Postojne v Novo Gorico. (V Postojni so bili ljudje mnenja, da so ga preveč vznemirjala srečanja s svojci pobitih, saj je znano, da ga je neka desetletna deklica, ki so ji očeta odpeljali 4. maja in ubili neznano kje in kdaj, vsakič, kadar ga je srečala, vprašala: »Kje je moj oče, povejte?« Danes živi gospa v tujini in je zelo hvaležna vsem, ki delajo za resnico in se trudijo, da ime njenega ‘pogrešanega’ očeta ne bi bilo še naprej oblateno. Upamo, da ji bodo s tem prispevkom odkriti drobci resnice o njenem ubitem očetu, ki je bil žrtev osebnega maščevanja). V Gorici je J. Kruh deloval predvsem v gospodarskih organih in bil l. 1974 upokojen kot direktor podjetja Primorje Export v Novi Gorici.

stran: 033

Ko je Robert od Postojnčanov zvedel za upokojenega in takrat že bolnega Jerneja Kruha, je po telefonu vprašal njegovega sina, če lahko od očeta izve kaj več o Lojzu Rozmanu, predvsem, kje je njegov grob. Gospod Kruh se je takoj spomnil Lojza Rozmana: bil je v zaporu in tam se mu je omračil um, nato je bil odpeljan z ambulantnim vozilom JLA v bolnico v Ajdovščino ali v Ljubljano, ne ve točno kam. »Zvedel nisem ničesar«, je Robert še danes ogorčen, »spet samo zavajanje.« Odgovoril je sinu: »Znano je, da maja 1945 vozila JLA zapornikov niso vozila v bolnico, ampak na morišča!« Sin mu je odgovoril, da ima sam drugačno mnenje o osvobodilni borbi. Robert pa: »Tudi jaz imam drugačnega, saj še vedno iščem grob svojega ubitega očeta. Le za njegov grob sem hotel zvedeti.« Njun pogovor se je s tem končal. Resnic je lahko več, smo velikokrat slišali. Robert in njemu podobni sotrpini že desetletja dolgo iščejo le eno.
Robert danes tudi ve, zakaj so vozila zapornike na morišča ambulantna vozila JLA. Že 15. maja je OZNA izročila postojnske zapore Jugoslovanski ljudski armadi z vso dokumentacijo vred, z vsemi zaporniškimi knjigami. Hranijo se v arhivih v Beogradu ali v še večjem vojaškem arhivu v Sarajevu. Razumljivo, da jih v Beogradu niso hoteli izročiti zgodovinarjem, ki pripadajo krogu Študijskega centra za narodno spravo, in ni težko uganiti, da so to preprečili tisti, ki z vsemi sredstvi teptajo resnico, poveličujejo laž in s tem onemogočajo spravo.
Robert je nedavno vprašal znanca svojega prijatelja, ali je morda znano, kje v Prestranku je bilo poleti 1945 eno od zbirnih taborišč za italijansko vojsko, ki ga je začasno vodil F. Bučar. Gotovo so vojaki umirali in so jih morali nekje pokopavati. »Zakaj pa vas to zanima?« je vprašani ostro nastopil kot v protinapadu. »Ali ste eden od tistih, ki preštevajo kosti? Vi ste janševec! Še premalo smo jih pobili!« – »Kako bi me šele napadel, če bi vedel, da vsa leta po vojni poizvedujem za očetovim grobom«, se Robert trpko spominja tega kratkega srečanja. »Še vedno sem zaznamovan, ker poizvedujem za očetovim grobom, da bi z vso gotovostjo vedel zanj: zdaj sem ‘janšist’ in tisti, ‘ki prešteva kosti’.« Zakaj hočejo ideologi boljševizma ustvarjati razdor med Slovenci, zavajati ljudi, jih deliti na ‘naše’ in ‘vaše’. Ali menijo, da bodo lažje zakrili svojo zločinsko preteklost še z razpihovanjem sovraštva?

Zaznamovani za vse življenje

Videli smo, da so Robertovi mami zaplenili trafiko in odvzeli dovoljenje za prodajalko. Tri leta je bila brez službe in prebite pare. Opravljala je vsa priložnostna dela: bila je snažilka, služkinja po družinah, delavka na njivah, vmes pa je hodila na urad za zaposlovanje, v upanju, da jo nekje zaposlijo. Pod ceno je morala prodajati vse, kar je bilo vredno: pohištvo, posodo, steklenino. Bila je tudi stalna obiskovalka stanovanjskege urada, da poišče primerno stanovanje, ker so ga iz njihovega izselili.
V letih po očetovem izginotju je bila družina Lojza Rozmana enaindvajsetkrat seljena! Sin in hčerka, takrat še otroka, se ne spomnita zaporedja vseh selitev in tudi ne vseh lokacij. Omenjata le tiste, ki so jima ostali v spominu, največkrat v zelo slabem.
»V enem od stanovanj v Postojni je živela z nami očetova mama, ki je preveč glasno spraševala po izginulem sinu. Njo in nas tri z mamo so dobesedno vrgli iz stanovanja, češ da ga potrebuje eden »njihovih« tovarišev. Lepega dne je UDBA pripeljala svoje kaznjence – prisilne delavce pod nadzorom njihovega zaščitnika, kasneje miličnika. Iz hiše so na kamion znosili vse pohištvo. Kam z njim? Mame ni bilo doma, ker je kar naprej iskala delo. Kamion so odpeljali v Zalog k moji prababici. Njena hiša je bila premajhna za vse pohištvo, zato so ga zložili kar pod oreh na vrt. Čez nekaj časa je bilo uničeno, saj je nanj deževelo. Veliko so ga pokradli,« se spominjata sin in hčerka.
Stanovali so po stanovanjih, ki so bila brez sanitarij, vode in elektrike npr, v neki kleti v Matenji vasi, kjer so preživeli najhujšo zimo v letu ¹⁹⁵¹⁄₁₉₅₂. Dobro se spominjata bivališča poleti 1949 v pristavi gradu Hasberg v Planini pri Rakeku, tudi brez vode in elektrike. Njuno igrišče je bil gozdiček ob hlevih, posejan z granatami in bombami. Edini sosedi so bili gozdarji, ki so otrokoma dajali kaj za pod zob. Robert je bil največkrat sam, ker je mama iskala delo, sestra pa je že hodila v šolo in stanovala pri stari mami v Postojni.

stran: 034

Njihovo stanovanje je bil tudi pozidan prostor v hlevu pri Jordanovih; za stranišče je služila kibla, ki so jo skrivaj, kadar ni bilo v bližini nobenega človeka, zlili v cestni kanal. Če so imeli v ‘stanovanju’ vodo, je iz pipe pritekla ali ni pritekla. Če je bilo v bližini stranišče ‘na štrbunk’, so ga uporabljali še drugi, npr. delavci iz sosednje vulkanizerske delavnice. V kletnem prostoru enega od stanovanj je v vzidani omari, kjer je imel Robert knjige in velikokrat med njimi brkljal, obtičala nesprožena granata, pa tega ni nihče vedel! V vlažnih stanovanjskih ‘luknjah’ jim je pohištvo plesnelo; splesneli so piškoti iz črne moke in popadali z vejic božičnega dreveščka v veliko žalost obeh otrok. Zaradi podhranjenosti je Robert zbolel za rahitisom, a otroške kolonije na morju zanj ni bilo. Za kurjavo so nabirali borove storže in to je bila vsa kurjava njihovih vlažnih in ledeno mrzlih ‘stanovanj’.
Poleti so nabirali gobe, jagode in borovnice. Če so kmetje dovolili, so lahko pobirali tudi sadje. V obdobju kmečkih zadrug, ko so kombajni želi žito, so lahko po njivah pobirali posamezne žitne klase, skuhali in pojedli zrnje. Za pomoč pri delu na polju so mami dajali poljske pridelke. Kadar je prosila za delo, so jo velikokrat zavrnili, ko so videli capljati za njo dva lačna in slabo oblečena otroka. Le enkrat je deklica dobila nekaj oblačil od rdečega križa. UNRA paketov niso nikoli dobili, živilskih kart in tim. ‘točk’ tudi ne. Bili so bolj lačni ko siti. Vendar so se našli ljudje, ki so mami podarili kakšen paket. Kasneje se je mama ‘specializirala’ za posebno obrt: s kvačko je ročno pobirala zanke na svilenih nogavicah, oblačila gumbe itd.
Ko sta Robert in sestra postala šolarja, sta bila brez zvezkov in brez ostalega šolskega pribora. Pisala sta na papirnate vrečke,‘škrniclje’, ali na prazno hrbtno stran potiskanih listov; s slino sta močila ‘tintni’ svinčnik, da bi bolje in lepše pisal. Za nakup rabljenih šolskih knjig sta oba vse poletje stikala za starim železom, da sta ga prodajala Odpadu. Dedek Mraz ju ni nikoli obdaroval, ker bi za nakup darila morala prinesti vsak po eno ‘točko’ ki jih mama ni imela, točka stare mame pa ni bila ‘ta prava’. V nepozabnem spominu jima ostaja, kako je učiteljica Stanislava Kaluža nekaj neobdarovanih otrok povabila k sebi domov, jih za dedka Mraza obdarovala z vrečkami in zabičala, naj o tem nobenemu ne govorijo.
Od otroških let ju spremlja stalen in velik strah pred uniformirano osebo. Prevečkrat so k njim prihajali miličniki, jih zasliševali, pregnali iz enega ‘stanovanja’ v drugega. Ali se kdo čudi, da imajo otroci ‘pogrešanih’ očetov še danes občutek zaznamovanosti, manjvrednosti, da jim manjka samozavest in gotovost vase, v svoje sposobnosti in vrline? O tem bi lahko razmislili vsaj pedagogi in psihologi, ki še danes prisegajo na ideologijo Titovih pionirčkov in v imenu ‘prijateljev mladine’ vodijo in upravljajo razne ‘pionirske domove’! Veliko, vse preveč je drobnih utrinkov iz trpkega otroštva. Naj navedem dva, ki mi jih je zaupala Robertova sestra: »Imela sem zelo lepo otroško posteljico. Ročno mi jo je izdelal stari ata, ki je bil priznan mizar in rezbar. Med drugim je naredil klopi z izrezljanimi stranicami v cerkvi pri Sv. Duhu blizu Škofje Loke. Ta moja posteljica je bila zame ves svet, edina stvar, ki je bila resnično moja in mi jo je podaril nekdo, ki me je imel rad. Vsak večer sem v njej našla varnost in toplino. Z vzglavja posteljice me je prijazno gledala izrezljana ljubka veverica. O vsem sva se pogovorili, in kadar sem se jokala, mi je hotela podariti oreh, ki ga je držala med tačkama. Morda sem ji kdaj zaupala, da sem lačna. Nikoli ni zaspala, zjutraj je bila vedno zbujena pred mano. Nekega dne pa mi mama pove, da mora posteljico prodati, v njej bo spal drug otrok. Kdo ‘drug’, saj je posteljica moja, samo moja! Dolgo časa sem vsak večer jokala in klicala veverico, če me sliši … Jokala sem tudi takrat, ko je mama prodala mojo krstno oblekico. Kolikokrat sem jo jemala iz predala, gladila čipke in naborke, si jo dala predse in se ogledovala v ogledalu. Ko je nisem več imela, ko nisem imela več ničesar svojega, me je iz ogledala gledala deklica z žalostnim obrazom, s ponošeno in zakrpano oblekico.«
Hčerka se je hotela čim prej zaposliti; čeprav bi rada študirala, se je po nižji gimnaziji vpisala v dvoletno administrativno šolo in se zaposlila v Kmetijski zadrugi. Ker se ni hotela vpisati v partijo, je v zadrugi niso »več potrebovali.« Sodelavka ji je pomagala najti drugo službo in poleg zaposlitve ji je uspelo narediti še višjo administrativno šolo. Njen šef je bil pravičen in pošten, čeprav je bil član partije. Povsod, kamor je prišla, so vedeli kdo je. Ko je v Postojno prišel za župnika Franc Bole, je razgibal verno mladino in v župnišču je postala zelo dejavna, kar je nekatere spet motilo. Po poroki l. 1971 se je preselila v Domžale in v Ljubljani dobila novo službeno mesto. Skupaj z njo je pripotovala tudi karakteristika, kar ji je prostodušno povedala kolegica v službi: »Vse o vas vemo, vendar nas to ne moti.« Tudi njenih novih predpostavljenih večinoma ni motilo, zlasti zadnja leta pred upokojitvijo. Cenili so njeno poštenost, pridnost in zavzetost

stran: 035

Družina Rozman brez očeta. Na Višarjah leta 1966, prvič s potnimi listi.

Opis slike: Družina Rozman brez očeta. Na Višarjah leta 1966, prvič s potnimi listi.

za delo. »Prepričana sem,« se danes spominja, »da so me predpostavljeni cenili, ker sem svoje delo opravljala zelo vestno, zagreto, predano in z veliko posluha do souslužbencev. Vedno sem skušala ustreči vsakemu in danes, ko sem že nekaj let upokojena, z mirno vestjo trdim, da je pokojnina zaslužena s poštenim in vestnim delom. Dodam naj še to: Vsa leta po vojni smo z mamo in bratom v vsem hudem čutili posebno Božje varstvo in bili ‘zaznamovani’ z Božjim blagoslovom. Marsikaj smo lahko pogrešali, le ‘pogrešanega ’ očeta smo zelo pogrešali.
Kakšno zaznamovanost pa je nosil s seboj v življenje njen brat Robert?
»Možnost, da nadaljujem šolanje, se mi je ponudila z vpisom v Vipavsko malo semenišče l.1960. Za vpis so takoj zvedeli na občini v Postojni. Avgusta so naju z mamo obvestili, naj se javiva na občini. Zakaj spet? Zakaj neki? Najprej so zaslišali mene, nato mamo, končno oba skupaj. Zanimalo jih je, kdo me je navdušil za semenišče. Mama je trdila, da ona prav gotovo ne, nasprotno, raje bi videla da bi se vpisal v gimnazijo. Nekako so ji verjeli, zato so še bolj vrtali vame: kdo je tisti, ki me je pregovarjal in navdušil za malo semenišče? Če bi jim izdal, da je ‘krivec’ jezuitski pater Stanko Grošelj, bi se gotovo spravili nadenj in to sem slutil. Za vsako ceno moram molčati in vztrajal sem, da se vpišem v malo semenišče. Sprevideli so, da me morajo zlepa odvrniti od moje odločitve. Ponudili so mi štipendijo, če se vpišem v gimnazijo v Postojni. Zdaj, po tolikih letih življenja v revščini mi ponujajo denar, vsa leta po vojni pa smo bili zanje kot nepotrebna golazen. Prav nič boječe sem zabrusil: «Kje pa ste bili do zdaj? Prej sama revščina, zdaj pa denar ponujate!« Postal sem še bolj odločen. Odnehali so, a mi vzvišeno zagrozili: »Bomo že poskrbeli, da se boš dobro imel.«
Najprej so poskrbeli, za ‘dobro’ mame. Takoj je zgubila službo pomožne kuharice v vrtcu z obrazložitvijo: Sramota, da zaposluje vrtec mamo bodočega ‘farja’. Po treh letih je njihova grožnja zadela mene. Ko sem se vpisal v četrti letnik, sem dobil poziv, da moram k vojakom v Belo cerkev v Banatu. Odbili so mojo prošnjo, da bi odložil odhod za eno leto in maturiral.
V vojašnici sem takoj videl, da sem prišel v kazenski bataljon, ‘puk 459’. Zdaj je bil to moj Battaglione speciale, kot nekoč za očeta na Sardiniji. Moji tovariši so bili bogoslovci, nekdanji zaporniki Golega otoka in tujske legije. Na vse načine so nas politično prevzgajali in maltretirali. Videlo se je, kako so se ves čas bali ‘zunanjega sovražnika’. Ko je bil novembra izvršen atentat na ameriškega predsednika Kennedya, smo vojaki občutili njihov nemir. Naš ‘puk’ so razpustili in avgusta 1964 sem šel v prekomando v Petrovaradinsko trdnjavo.
Po vojaščini sem maturiral, se vpisal v ljubljansko bogoslovje, a pred koncem izstopil. V službi na Petrolu sem trikrat prosil za napredovanje, a brez partijske izkaznice napredovanja ni bilo. Nazadnje sem bil zaposlen v šolskem muzeju, kjer so prav takrat iskali poslovodjo in računovodjo, ko sem se odločil, da na Petrolu ne bom več ostal.
Ko so mamo odslovili iz vrtca, je dobila službo kuharice v podjetju Gradnje Postojna (GP). Kuhanja se je naučila že v mladih letih v Italiji in šef je vedel za njene sposobnosti in pridnost. Ves čas ji je bil naklonjen. Razumel je njeno željo, da bi se rada usposobila za kvalificirano kuharico. »Naše podjetje pa res ne more imeti nekvalificirane kuharice,« se je pošalil, ko mu je mama prinesla prošnjo. Podjetje ji je plačalo tečaj (v vrtcu ji ga niso hoteli) in dobila je naziv kvalificirane kuharice.
Pritrjujem sestri, ki je rekla: »Ves čas nas je spremljala Božja roka. Vse tri, mamo in naju s sestro. To smo vedno čutili in nikoli obupali. Naj je bilo še tako hudo, vedno je od nekod prišla nekakšna rešitev ali kakšen dober človek, da smo prebrodili krize v upanju, da bo nekoč boljše.«

stran: 036