Avtor: Blaž Knez

stran: 100

Mrtev človek, ki leži nepokopan, bo nekaj normalnega. Si tega želimo?

Avtorjeva misel, ki sem jo izbral za uvod v ta sestavek, izraža po eni strani njegovo zagnanost za pokop žrtev kakršnega koli pokola. Ob njegovih življenjskih izkušnjah s Titovim režimom pa ta stavek, ki ga je izrekel v enem svojih intervjujev, sproža kar nekaj vprašanj. Očitno vse nas zares obvladuje zaznamovanost z režimsko propagando, saj so vendar po vsej Sloveniji na vsakem koraku nepokopani ljudje. Mar ni nepokopan človek že skoraj norma? In gozdarji so, kot prihaja na dan te dni, drvarili kar čez kosti pobitih med revolucijo.
V Sloveniji so najpogosteje ponavljane besedne zveze: preteklost nas ne zanima, nehajmo že s temi kostmi, mladih to ne zanima … In po novem se pojavljajo tudi take: ne vznemirjajmo ljudi, sedaj ni denarja …
slika

Opis slike: slika

Ker že ime izdaja avtorjev izvor, bo morda kdo od bralcev Zaveze zavzdihnil: »Oh, nehajte že s to Srebrenico! Ali nimamo dovolj Slovenije z našimi preko šeststo grobišči … Kaj nam ima povedati ta južnjak?« In že slutim, da se na te besede nekomu drugemu dvigujejo obrvi, češ: ali smemo sploh kdaj reči, da smo siti premlevanja Srebrenice. Saj gre vendar za »največji zločin po drugi svetovni vojni« … Te in podobne misli nam privrejo na dan. Nekaterim take, ki so se jih naučili ob spremljanju medijev, ki so »na liniji«, drugim pa nekoliko drugačne … Kje pa je objektivna resnica? Avtor jo ponuja s svojo osebno zgodbo, ki je vredna branja. Med drugim zapiše, da če ne bi bilo spominskega parka v Potočarih, bi bil njegov med bosansko vojno izginuli gluhonemi brat proglašen za zločinca, proglašen bi bil, da je pač neki ustaš …

stran: 101

V Srebrenici je sam avtor ob spominski slovesnosti tamkajšnjega pokola slišal govoriti slovenskega predsednika Türka. Ta je uporabljal velike besede z gladkega diplomatskega parketa palače Združenih narodov in podobnih ustanov po svetu. Njegove besede je Alić primerjal z izkazano skrbjo slovenske države za razrešitev slovenskih srebrenic. Avtor je brez velikega miselnega napora opazil, da ima nekdanji slovenski predsednik Türk diametralno nasproten odnos do »drugorazrednih tem«. Mehmedalija Alić ne pozabi poudariti, da je sam samo »navaden« rudar.
Alićeva knjiga Nihče je na slovenskem knjižnem trgu resnična novost. Je tudi zelo potrebna za normalizacijo duševne oslabelosti nas Slovencev kot posameznikov in celotne skupnosti. Gre za simptomatično stanje, da imamo slovenski katoličani nevarno nizko samopodobo. Ker so nas določili, da smo »izdajalci slovenskega naroda«, se je velik del tega naroda s tem »dejstvom« kar »sprijaznil«, mnogi pa so se ob spravnih poskusih poosebili v starejšega (grdega) brata, ki ne želi sprejeti mlajšega, ko naj bi se le-ta želel vrniti k Očetu. Pozabljena je malenkost, da ni nikjer videti niti najmanjše želje revolucionarnega tabora po skesani vrnitvi v Očetovo hišo. Med Slovenci sicer obstaja še nekaj »skrajnežev«, ki ne nehajo ponavljati dejstev, so pa deležni „javnomnenjskega“ nerazumevanja. Avtor pa nasprotno opozarja na ženske v Srebrenici, na njihovo moč, na krik, s katerim so dosegle, kar so dosegle. Brez njih spominskega centra v Potočarih ne bi bilo. Opominja nas, da nismo nihče, ampak moramo glasno zahtevati normalnost …
Alić v prvem delu svoje knjige temeljito popisuje svoje otroštvo v krogu ljubeče in medsebojno povezane družine. Opiše svoj odnos do gluhonemega brata in sestre in z dobršno mero posluha za razvoj psihološke strukture lastne osebnosti že nakaže svoj odnos do odrinjenih in zapostavljenih. Z lahkoto začutimo življenje v takratnem bosanskem okolju, pa tudi navajenost na kolektivistično odločanje. Zato za odločitev za svoj odhod v Slovenijo obtožuje zvodniško usposobljene slovenske iskalce poceni delovne sile po republikah Jugoslavije.
V drugem delu knjige z naslovom Obljubljena dežela začne z opisom svojih najstniških let prezgodaj dokončanega otroštva v proletarsko-jugoslovansko obarvanem dijaškem in kasneje postavitev družine v samskem domu v Zasavju. Zaključi pa s pogrebom svojega brata v Srebrenici in iskanjem posmrtnih ostankov svojega drugega, gluhonemega brata in ostalih pogrešanih. »Morilec s smrtjo mojega brata ni pridobil ničesar. Od teh krvnikov se niti ne pričakuje, da bodo za svoje zločine odgovarjali, od nas, ki zaradi njih trpimo, pa se pričakuje, da poleg odpuščanja še molčimo. Če je moj greh, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja.« O zmagovalcu, ki se v nekaterih očeh vidi kot junak, njemu pa je najverjetneje ubil brata, napiše preprost stavek: »Osvobodil si je mojo hišo in se že v času zločina vselil vanjo.« Zapisal je tudi, da je z bratom, ki ga je pokopal, pomirjen, brat brez groba pa mu ne da miru …
Razkritja v Hudi jami je naslov tretjega dela. Alić je bil namreč glavni in odgovorni, ki ga je določil Rudnik Trbovlje-Hrastnik in je vodil izkop in odstranitev pregrad v rovu Svete Barbare v Hudi jami pri Laškem. Vodil je travmatično iskanje žrtev v tem rudniku. Sodeloval je tudi pri iznosu žrtev v kostnico, ki so jo v veri, da je to začasna rešitev, uredili njegovi rudarji v samem rudniku. V knjigo Nihče je zapisal, da ne sme nihče ostati v rudniku, saj rudarji vedno poskušajo narediti vse, da vsakega rudarja, poškodovanca ali zasutega, prinesejo na plano. In še, da je v »kostnici« na steno naslikal rudarja, da vsakdo, ki vstopi v kostnico, začuti, da ta prostor ni prava kostnica, ampak rudnik, kjer trupla nimajo kaj iskati.
Najkrajši opis knjige je, da je branje besedila kot ustvarjeno za razmišljanje o empatiji. O tej človeški lastnosti, ki jo tako pogosto pogrešamo ob govorjenju o revoluciji na Slovenskem. Besedilo sproži razmislek o tem, kaj omogoči posamezniku, da je sposoben vživetja v usodo bližnjega, in nasprotno, kaj onemogoča to prepotrebno duševno sposobnost. Zakaj smo vedno eni in isti obiskovalci spominskih slovesnosti na Rogu, Teharjah … Brez te duševne sposobnosti verjetno ni možno dolgoročno sobivanje, ni možna vzpostavitev družbe. Ni možno odpuščanje … Zakaj se dela škoda vsemu narodu, ker se načrtno sprevrača resnico o protirevolucionarjih. Vsak nov dan zavajanja prinaša globlji razkol.

stran: 102

Vreden razmisleka se mi zdi tudi avtorjev odnos do vzgoje v domači muslimanski družini. V spominu mi je ostal avtorjev poudarek, da v srednji šoli v Sloveniji ni nikoli vtaknil v usta cigarete. Spremljala ga je namreč očetova popotnica: »Glej, kaj boš počel tam daleč. Tudi če te ne vidim, je Bog, ki te bo vedno videl … « Vztrajal je, čeprav je v svetu okoli njega vladal zakon džungle in so se mu dogajale krivice.
Odločnost in ponos, ki smo si ju Slovenci v veliki meri pustili izbiti iz glave, v knjigi Nihče kar veje iz besedila in sta vredna posnemanja. Branje razumem kot prispevek k normalizaciji misli o bratomoru na Slovenskem. Omembe je vreden tudi njegov odnos do sprave. S svojo držo potrjuje, da so preživeli z rablji že spravljeni.
Seveda ostajajo tudi vprašanja, ki nanje ob branju knjige nisem znal odgovoriti. Eno izmed njih je, zakaj je za spremno besedo avtor poprosil Spomenko Hribar (in ne recimo Justina Stanovnika). Zakaj jasno ne zavrne namigovanj »medijev na liniji«, da je potreba po pokopu politično motivirana (je mar tak primer v Srebrenici?).
Značilen pa je sprejem knjige v slovenskem javnem prostoru. V komentarjih so poudarjene velike teme, kot so Srebrenica, izbrisani, bosanski delavci v Sloveniji, vprašanje balkanskega zapleta, … In ob robu skoraj mimogrede še izjemoma revolucija, totalitarizem, Tito, »narodni heroji«, ki jih Alić pomenljivo poimenuje »junaki« … Vrednost predstavljenega besedila je v tem, da avtor Slovencem spregovori z mirno jasnostjo. Z upanjem, da bomo kot običajno lažje prisluhnili tujcu, vsakomur priporočam knjigo v branje, saj je avtor razumel in opisal, da so v Srebrenici delovali ideološki učenci svojih nekaznovanih učiteljev iz Hude jame.