Avtor: Anton Drobnič

stran: 062

Pri opisu dogajanja pred prenosom telesnih ostankov škofa Gregorija Rožmana iz Lemonta v Združenih državah Amerike v Ljubljano in ob njem je posebej treba omeniti posebnost, v kateri se je vse dogajalo: skoraj vse javno življenje v Sloveniji, deloma celo zasebno, še vedno obvladujejo nekdanji komunistični veljaki. Še posebno to velja za slovensko pravosodje, ki je ostalo med najbolj zvestimi nadaljevalci jugoslovanskega komunizma in še bolj zločinskega slovenskega boljševizma, znanega in občudovanega kot »narodno osvobodilni boj«. In težko bi našli politika na levi ali desni strani, ki ne bi svojega govora uvedel z besedami o »globokem spoštovanju NOB« in o »spoštovanju tistih, ki so se uprli okupatorju«.
V takšnih dejanskih razmerah je teklo tudi vse dogajanje v zvezi z razveljavitvijo obsodbe in rehabilitacijo škofa Gregorija Rožmana v letih od 1991 do 2010. Tako kot so leta 1946 škofa Rožmana obsodili izključno tožilci in sodniki komunistične partije, ker ni podprl komunistične revolucije, tako so šest desetletij kasneje v vseh krogih obnove kazenskega postopka in tudi v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti Rožmanovo zadevo sem ter tja premetavali in o njej odločali nekdanji komunisti, še za njegovo obrambo so določili nekdanjo komunistko, rehabilitirali so ga nekdanji in sedanji komunisti. Njegovi škofovski nasledniki so ga celo pokopali po komunističnih navodilih in s hvaležnim sklicevanjem na besede in dovoljenje zadnjega komunističnega diktatorja v Sloveniji. Tako kot je v komunistični državi potrebno, da vse ostane pod nadzorom «ljudstva»!
V nekdanji državi ljudske demokracije je bila komunistična partija, kakorkoli že se je trenutno imenovala, ustavna kategorija, glavna in edina politična stranka. Kljub temu ali prav zaradi tega je bilo članstvo v partiji dejansko tajno. V samostojni Sloveniji pa je to članstvo tajno tudi formalno po veljavnih predpisih, češ da gre za osebne podatke. Zato nimamo uradnega potrdila, kateri sodniki ali tožilci so bili v totalitarni Jugoslaviji člani zločinske partije in zaslužni podporniki državnega nasilja in jih večinoma ne moremo imenovati. Razen tega so nekateri sami spoznali zločinskost komunističnega totalitarizma, izstopili iz partije in postali resnični demokrati.
Po drugi strani pa je znano, da je skoraj do osamosvojitve Slovenije veljal zakon, ki je kot glavni pogoj za imenovanje na položaj sodnika ali javnega tožilca od kandidata zahteval «moralno-politične» kvalifikacije, kar je v jugoslovanski socialistični in še posebno v slovenski boljševiški praksi pomenilo članstvo v komunistični partiji. Za sodnika ali tožilca so torej lahko bili imenovani samo člani totalitarne partije. Že to nam dovoljuje trditev, da je večina sodnikov, ki so sodelovali v postopku Rožmanove rehabilitacije in ki še danes kot višji in vrhovni sodniki predstavljajo slovensko pravosodje, prišla iz komunistične partije in njenih naslednic. Vsebinsko pa to trditev potrjujejo boljševiške misli in besede, ki sestavljajo njihove sodbe.
Po osamosvojitvi je na slovenskih sodiščih teklo več tisoč izrednih postopkov za rehabilitacijo krivično obsojenih, kaznovanih zaradi nasprotovanja komunističnemu nasilju. Bilo je tudi mnogo pravdnih postopkov v zvezi z vračanjem nacionaliziranega ali drugače krivično odvzetega premoženja. Tako Zakon o kazenskem postopku v 39. členu kot Zakon o pravdnem postopku v 70. členu določata, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če »so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti«. Koliko sodnikov, nekdanjih komunistov, se je zaradi suma pristranskosti iz teh postopkov izločilo? Meni ni znana niti ena takšna izločitev!

Tudi iz postopkov za rehabilitacijo škofa Rožmana, ki so ga obsodili komunisti, ker je nasprotoval komunističnemu nasilju, bi se morali izločiti vsi komunisti, vendar se ni izločil nobeden. Očitno še vedno upoštevajo nauk dr. Ljuba Bavcona in delajo po boljševiškem nazoru, da so zakoni, zlasti kazenski, sredstvo komunistov za varovanje njihove oblasti in privilegijev, zato ne morejo biti uporabljeni proti njim ali proti njihovi oblasti.
V postopku za dovolitev obnove procesa v korist škofa Rožmana se ni izločil nihče od velikega števila sodelujočih sodnikov niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je predlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti nadškof Alojz Uran v svoji vlogi na vrhovno sodišče opozoril, da sodniki, ki so bili člani komunistične partije, vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti in naj se zato po določbi 6. alineje 39. člena ZKP izločijo iz obravnave in odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.

stran: 063

Nič takega se ni zgodilo! Vrhovno sodišče se je znašlo v veliki zadregi, saj bi se očitno morala izločiti znatna večina njegovih kazenskih sodnikov, saj bi težko sestavili senat petih članov, pri katerih ne bi našli okoliščin, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti. Zato je predsednik sodišča Franc Testen izdal sklep, v katerem je predlagateljevo opozorilo obravnaval kot zahtevo za izločitev po imenu določenega sodnika, čeprav takšne zahteve ni bilo, in jo zavrnil. V obrazložitvi sklepa je zapisal vrsto nesmiselnih razlogov, kot da zakonske določbe o okoliščinah, ki vzbujajo dvom, ne bi bilo. Tako je namesto ugotovitve, ali so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom, ugotovil, da »dvom ni upravičen« in da »ni podan razumen dvom«. Zakon pa ne zahteva niti upravičenega niti razumnega dvoma, ampak samo »okoliščine, ki vzbujajo dvom«. Teh pa predsednik ni zanikal, kar pomeni, da je izločitev sodnikov zavrnil nezakonito tako postopkovno kot vsebinsko, komunistom vnaprej zagotovil varnost, sodišče in Slovenijo pa je rešil pred javno sramoto!



Po takem uvodnem sklepu se nobenemu nekdanjemu komunistu ni bilo treba izločiti iz odločanja o škofu Rožmanu in tega nobeden ni storil, saj bi izločitev v takšnih razmerah v odnosu do predsednika sodišča bila celo neprimerna. Odločal je lahko kdorkoli, dejanski sestav senata je znan. Posebej naj omenim samo dva vsem znana funkcionarja iz totalitarne Jugoslavije: Branka Masleša in Pavla Dolenca.
Branko Masleša sedaj tudi sam kot predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v postopkih za rehabilitacijo v komunistični Jugoslaviji krivično obsojenih še naprej dosledno zavrže vsako zahtevo za izločitev sodnikov, nekdanjih komunističnih funkcionarjev, zlasti tudi zahteve za izločitev njega samega kot nekdanjega pomembnega partijskega in pravosodnega funkcionarja. Nadgradil je le utemeljitev sodnih sklepov z ugotovitvijo, da je zahteva za izločitev »očitno neutemeljena in podana z namenom izpodbijanja avtoritete sodišča (peti odstavek 42. člena ZKP)«. V svojih sklepih navaja, da je bilo pooblaščenki predlagatelja odvetnici L. G. že večkrat »pojasnjeno, da je posameznikovo in s tem tudi sodnikovo splošno življenjsko, politično, ideološko ali versko prepričanje stvar njegove intimne sfere«, kar takšnega posameznika »praviloma ne more in ne sme izključevati od sodelovanja v sojenju«. Predsednik govori le o intimni sferi, spretno pa zamolči bistveno, prav nič intimno okoliščino, da je bil pomemben partijski in sodni funkcionar totalitarnega sistema. Govori, kdo praviloma lahko sodeluje pri sojenju, molči pa o izjemah, ki so urejene s predpisi o izločitvi! Še več, svoje sklepe zaključuje s posebno grožnjo in jasnim klicem, da »je vztrajno ponavljanje argumentacije, ki z vidika nepristranskega odločanja ni relevantna, treba razumeti kot nespoštovanje in omalovaževanje sodišča in s tem spodkopavanje njegove avtoritete« (sklep Vrh.sod. Su 29/2013–12 in drugi).




Očitno nas ima vse za hudo neumne, za slepe in gluhe, da ga ne bomo spregledali in zaznali njegovih manipulacij. Vidimo jih, mnogo več, kot smo jih omenili. Metode in besede, resnično vredne komunističnega funkcionarja!
Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tako s svojimi sklepi vnaprej in sistemsko, celo pod grožnjo kazenske sankcije onemogočil ne samo vsako izločitev nekdanjih komunistov iz odločanja o zakonitosti krivičnih sodb totalitarnega komunističnega pravosodja, ampak celo podajanje zahteve za izločitev. V korist nekdanjih komunistov je suspendiral uporabo zakonskih določb o izločitvi sodnikov, kadar gre za presojo zakonitosti komunističnih sodb. Kriminalci vseh vrst lahko izločajo tako dokaze kot sodnike, žrtve krivičnih komunističnih procesov izločitve komunističnih sodnikov ne smejo niti zahtevati!
S takšno prakso vrhovnega sodišča ni kršena samo ustavna človekova pravica do nepristranskega sodišča (23. člen Ustave RS), v totalitarni Jugoslaviji krivično obsojenim je odvzeta tudi ustavna človekova pravica do njihovega dostojanstva (21. člen Ustave RS). Pod sankcijo jim je prepovedano zahtevati, naj jim o komunistični obsodbi ne sodijo več komunistični sodniki. Celo takšno ponižanje morajo po odločbah predsednika vrhovnega sodišča molče prestajati!
Na zaskrbljenost Evropske ljudske stranke (EPP), izraženo v nedavni resoluciji o razmerah v Sloveniji, pa predsednik Branko Masleša v popolnem nasprotju s svojimi protiustavnimi dejanji odgovarja z mogočnimi besedami, da so »temeljne vrednote slovenskega sodstva neodvisnost in nepristranskost«! Evropo pouči, kako bi sodstvo v Sloveniji po ustavi moralo delovati, molči pa o tem, kako v resnici odloča, kako daleč v revolucionarnem terorizmu je ostalo.

Kot posebno sijoč primer »temeljnih vrednot« slovenskega vrhovnega sodstva naj omenimo

stran: 064

Slovenska pomlad v sodstvuTamino Petelinšek

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Slovenska pomlad v sodstvuTamino Petelinšek

samo zloglasne »kočevske procese«, ko so oktobra 1943 v Kočevju zbrani boljševiški morilci v obliki kazenskih postopkov ukazali in izvršili množični umor več sto nasprotnikov komunistične revolucije, ki je bil predhodnik in uspešna generalna vaja za povojne množične umore na več kot 600 moriščih. Hči enega od umorjenih »obsojencev kočevskega procesa« je od Vrhovnega sodišča RS zahtevala varstvo zakonitosti proti smrtni »obsodbi« na glavnem »kočevskem procesu«. Predlagala je tudi, naj se iz odločanja v postopku za varstvo zakonitosti izločijo vrhovni sodniki, nekdanji komunisti. Začasna predsednica vrhovnega sodišča Alenka Jelenc Puklavec je predlog za izločitev sodnikov, nekdanjih komunistov zavrnila z enako obrazložitvijo, kot to počne sedanji predsednik (sklep št. Su 29/2010–21 z dne 20.10.2010). Tako so v postopku za varstvo zakonitosti zoper medvojno komunistično sodno farso več kot deset let po padcu komunizma in samostojnosti Republike Slovenije zopet odločali komunisti!
Prav imajo pravni strokovnjaki, ki razlagajo, da je problem slovenskega pravosodja to pravosodje samo. Ne samo problem pravosodja, slovensko pravosodje, še posebno njegovi vrhovi so tudi problem obstoja in neodvisnosti svobodne in demokratične Republike Slovenije v celoti. EPP je to stvarnost zelo pozno spoznala. Kaj bi negodovali, saj je tudi Slovenci nočemo videti in še naprej vzklikamo, da je treba spoštovati naša sodišča in njihovo temeljno vrednoto, našo morilsko NOB!

stran: 065