Avtor: Brane Senegačnik

stran: 007

Sanje in spoznanja o Evropi

»Tam je še zrak drugačen, še trava bolj zelena … ja, tako mi govori oče in je vedno slabe volje, ko se pripelje nazaj čez mejo,« so bile besede moje sošolke v zdaj že skoraj davnih srednješolskih dneh, v neki preteklosti, na katero pogosto mislim s toplo nostalgijo, za katero pa mi je po drugi strani žal, da še zmeraj tako močno sega v naš čas. Pomladna leta človekovega življenja preidejo, takšna je pač pot vsega živega, a je skoraj tako neizbežno tudi, da se vračajo v misli, drugačna kot so bila takrat, ko smo jih živeli: obsijana z nerazumljivim čarom daljnega, nemočnega, izgubljenega in vendarle našega. Nasprotno pa ni neizbežno, da se ohrani tisto, zaradi česar so bile barve človeške pomladi manj žive, pa čeprav mladi tedaj tega mogoče niti nismo čisto zares dojemali. Ni neizbežno, da se ohrani enobarvna, umetna in nasilno uokvirjena podoba življenja in da s posameznikovo preide tudi družbena pomlad. V letih, iz katerih sem zajel utrinek pogovora, se je namreč ravno prebujala slovenska pomlad. Sošolkin oče je bil mednarodno uspešen umetnik, ki je veliko nastopal v tujini, predvsem na Zahodu, a je treba reči, da je bil priznan tudi doma, kar je deloma povezano z naravo gledališkega poklica. Ta mu je omogočala, da je s svojo umetnostjo prestopal politične meje in torej ni bil nekdo, ki si je moral izboriti življenjski prostor z odhodom v tujino, kar je postala tako rekoč epidemična težava sedanje mlade generacije, zlasti še mladih izobražencev. Kljub temu ni mogel mimo razlik med »tu« in »tam«; mnogi niso mogli, vsaj v zasebnem življenju so mnogi govorili podobno. Zdi se mi, da nam je veljalo za nekak razpoznavni znak režimskosti, če je kdo videl te razlike ali ne ali pa če je celo slavil nedosegljivo zelenost trave na tleh dežele, »kjer so si ljudje kot brat in brat«. Nekaj let za tem jih tako rekoč ni bilo več mogoče ne videti in izkazalo se je, da je bila režimskost iluzija, blef ali oportunizem, torej takšna ali drugačna deformacija posameznikove družbene pameti. Evropa, to se pravi Zahod, je zmagala; če me spomin ne vara, so prav tisti, ki so še hip prej znanstveno dokazovali, da je meščanska družba preživeta in zapisana propadu in da raste najlepša trava tam, kjer so, kot pravi njihova priljubljena pesem, oni gospodar, najbolj pohiteli s tem oznanilom. Mislim, da so si preimenovani komunisti prvi zapisali v grb geslo: »Evropa zdaj«. Tako je bilo takrat. V zraku je bila prihodnost, ali še bolje, občutek, da popušča družbeni krč, da se končuje neka globoko neresnična zgodba, da bo končno mogoče izgovarjati besede, ki se bodo prilegale življenju, in ne bo več treba prikrajati življenja po meri umetnih, usodno poenostavljujočih, ubijajočih besed. To je bilo takrat: bilo je bolj pričakovanje in upanje kot pa stvarnost, a prav to je dajalo ljudem življenjski vzgon in optimizem. Dajalo je občutek odprtosti življenja, občutek prihodnosti.
Tega sedaj ni več, vsaj ne na tak način. Vera v obljubljeno deželo na zahodu je bolj ko ne splahnela. Seveda je bilo življenje tam dejansko neprimerljivo bolj demokratično, razgibano in svobodno, a vendarle ga je naš pogled idealiziral. V letih po osamosvojitvi je postalo jasno, da so se takšne idealizirajoče predstave porajale v tragikomičnih razmerah umetnega socialističnega sveta: v nemajhni meri so bile odrešilna iluzija, sanje o obljubljeni deželi, ki so navdihovale in omogočale preživetje in izhod iz zgodovinske slepe ulice, v katero je družbo pripeljalo potovanje v komunistično družbo.

Spremembe v obljubljeni deželi

Nekaj imajo s tem opraviti tudi spremembe v evropski družbi. Morda jih najlepše ilustrira prevladujoči odnos evropske kulture do krščanske vere. Posebej boleča za mnoge ljudi v Sloveniji v času socialističnega režima je bila stigmatiziranost vere, še posebej katoliškega krščanstva. Ključno vlogo pri tem so igrali vzvodi javnega življenja: v razponu od »znanstvenega« prezira izobraževalnih institucij in patetičnih protikrščanskih pričevanj »visoke kulture« do posmehljive opravljivosti rumenih medijev in »terenskih delavcev« po lokalih, trgovinah, čakalnicah in šolah so vtiskovali in obnavljali to stigmo. V ozračju neprebavljenega strahu zaradi medvojnega in povojnega terorja je bilo to početje, kot se reče, obsojeno na uspeh. Krščanstvo je imelo po »javnoveljavnem« prepričanju s sodobnim življenjem le še to zvezo, da je zaviralo njegov napredek, kar je pomenilo bolj ali manj isto, kot če bi rekli, da je zoper življenje. Takšno prepričanje je v desetletjih postalo nekakšno »naravno stanje« in povsem očitno se je usedlo v kosti tudi marsikateremu kristjanu; sam lahko zase rečem, da mi je pustilo neodpravljivo nelagodje pri vsakem vstopanju v javni prostor.
»Toda tam, na Zahodu, je drugače,« smo se tolažili. In res je bilo in je drugače, a vendarle ne tako zelo, kot bi si mislili. Sram Evrope pred lastno zgodovino, miselne akrobacije pri njenem razmišljanju o lastni identiteti, hendikep, ki ga predstavlja katoliška identiteta v političnem življenju; samoumevni, pogosto agresivni ateizem akademskega življenja in neredko kristofobna govorica odlikovanih umetnostnih del – vse to razločno govori, da smo si Evropo slikali zelo naivno, a tudi o tem, da je v zadnjih desetletjih prehodila pot, na kateri je v nekaterih ozirih postala presenetljivo podobna prizorišču, ki smo ga, tako smo bili prepričani, že pustili za seboj.

stran: 008

Poroka po sili razmer

V tej novi družbeni resničnosti so tudi postkomunisti lahko iznašli način preživetja. Njihova ljubezen do Evrope, osnovane na ideji demokracije in na človekovih pravicah, je bila sicer v osnovi »nemogoča ljubezen« in združitev z njo poroka iz nuje. Toda goreči sekularizem postrazsvetljenske evropske kulture, demokratični formalizem in razduhovljevnost kulture so tej propadli politični opciji vendarle nudili preživetveno okrilje in nastavke za delovanje, ki je bilo bolj kot kaj drugega mukotrpno prilagajanje na nove razmere, mimikrija in ustvarjanje razmer za restavracijo. Posebej pomembno je, da so zaradi zgodovinskih okoliščin (slovenske zgodovine in pravkar opisanih potez evropskih družb) ohranili praktično popolno kulturno hegemonijo, zato so lahko tudi v pogojih formalne demokracije nadaljevali s politiko nekdanje SZDL, ki je vključevala dozdevno nasprotujoče si družbene dejavnike in ustvarjala videz pluralizma, dejansko pa je bila to samo kulisa, izza katere se je igrala igra enotne realne politične moči (čeprav to seveda spet ne pomeni, da ni tam nikakršne različnosti in nasprotij, odločilno pa je vselej, ali se posebnosti individualnih in skupinskih pogledov izostrijo tako, da vodijo v emancipacijo od skupnega ideološko-interesnega jedra ali ne). V demokratični državi se je ta polifona skladba izvajala v drugačni obliki: ustanovljenih je bilo več strank s površinsko bistveno različnimi usmeritvami (od nekoč mogočne LDS in današnje SD oziroma njenih predhodnic do liberalno-socialnega (!) Zares in nenavadnih improviziranih tvorb, kot je PS, ki so predstavljale pomemben del sodobnih (legitimnih) evropskih političnih usmeritev od liberalizma do socializma, a so v realnem življenju vendarle bile tako rekoč nerazdružna celota, kar je bilo seveda mogoče zato, ker so nastale s formalno delitvijo ideološko homogenega komunističnega aparata in so to bistveno homogenost tudi ohranile: njihovo vezivo je ideologija, ki konceptualno povezuje njihovo zgodovino (organizacijsko in materialno dediščino komunističnih ustanov) in prihodnost (oblastni interes v novih razmerah). Kar je zunaj tega s kontinuitetnimi ustanovami »pokritega« družbenega radija, kulturno propagandni aparat z nenehno obdelavo izriva v območje nesprejemljivega, skrajnostnega in celo kriminalnega. Farsični prizvok tej gledališki predstavi na odru državnih razsežnosti vdihujejo »pomožne« stranke. Pomožne stranke, formacije z bolj ali manj obrobnim političnim pomenom in neredko z omejenim rokom uporabnosti, so v proporcionalnem sistemu občasno odigrale vlogo jezička na tehtnici; njihovi voditelji, retorika, razlage zgodovine in sodobnosti, so bile pogosto komičen vložek, droben dramaturški moment, ki pa je dejansko pomembno prispeval k temu, da se je dramaturgija naše zgodbe o uspehu uspešno razpletala v smeri svoje katastrofe. Ni jih (bilo) malo in storile so veliko slabega, največ pa so prispevale z ustvarjanjem zmede. Nič ne kriči glasneje o njihovi smešni protislovnosti kot Titov kip na Jelinčičevem vrtu.

Obzidje molka, blažena nevednost in neprisebnost

Takšno stanje je pravzaprav zelo očitno, nekateri so ga diagnosticirali in opisovali že zelo zgodaj, vse od osamosvojitve. Veliko o izhodiščnem stanju slovenske države pove, da so bili ti v marginalnem položaju, obdani z obzidjem molka, po potrebi tudi stigmatizirani kot revanšisti, razpihovalci ideoloških tem ali pa vsaj kot »klub nostalgičnih debaterjev«, če uporabim izraz Justina Stanovnika. A ne glede na to (čeprav seveda noben premislek o slovenski resničnosti ne more biti relevanten, če gre mimo tega) je vseeno nenavadno, da je te reči opazilo tako malo ljudi; saj vendar gre za odločilno dogajanje v državi, ki iz leta v leto poteka po isti matriki. Morda so bili tisti, ki so o njem govorili, obdani tudi z obzidjem nezanimanja ali strahu ali pa se je večina ljudi – in kar je posebej pomembno, večina intelektualcev – obračala stran zaradi plovbe z medijskim tokom ali zaradi vdanosti rutini? Iz bojazni, da bi jim ne bila prilepljena etiketa paranoičnih teoretikov zarote? Ali zaradi koristoljubja in ambicij, ki so jih v naših razmerah seveda vlekle na lahko pot, na kateri je obvezno nositi zgodovinske plašnice? Težko je presoditi, toda takšno ravnanje se na koncu koncev vedno izkaže za družbeno neprisebno. Vsekakor je zanimivo, da se je na tej poti

stran: 009

Od česa je trava zelena?Tamino Petelinšek

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Od česa je trava zelena?Tamino Petelinšek

znašel tudi marsikdo, ki je sicer izražal nedvomno naklonjenost demokraciji in slovenstvu; in celo marsikdo, ki je izdeloval včasih zanimive daljnosežne hipoteze o slovenskem zgodovinskem značaju in o vzrokih za naš težavni položaj. Ti so bili npr. zmeraj pripravljeni videti razlike v kontinuitetnem bloku kot znamenje pristnega demokratičnega pluralizma in so jim pripisovali velik pomen, čeprav ni nikoli manjkalo očitnih znamenj, da so v resnici prej posledica okrepljenega pluralizma zasebnih interesov.

stran: 010

Neprisebnost se je na posebej jasen način izrazila v zbeganosti in porazni vodljivosti precejšnjega dela ljudi v času mehkega državnega udara od lanske jeseni do letošnje pomladi: niti popolna preobrazba dominantnih medijev v sredstva kontinuitetne propagande, niti ideološki fanatizem na novo prebujenih intelektualcev in njihova skrajno primitivna satanizacija Janeza Janše, niti fizično nasilje t. i. vstajnikov, nič ni pognalo njihove refleksije onkraj meja ideološke pravšnjosti. Najvišje stališče, do katerega so se prebili, je bila ekvidistanca, pravičniška ekvidistanca, osnovana na stereotipih, ki jih z mislijo niso poskusili preiskati, temveč so jih obnavljali: z nerazumljivo samozavestjo in ponosom, ki sta samo prikrita resignacija, slovo od mišljenja.

Ločitev: želje …

Dolgotrajen proces, s katerim je postkomunistična kontinuiteta obnovila absolutno družbeno hegemonijo tudi v navzven vidni obliki, pa je v resnici razgalil njen težaven položaj. Vsaka politična formacija, ki se želi ohranjati skozi čas, mora imeti inspirativno idejno jedro in živo, učinkovito tradicijo. Postkomunisti so pokazali v tem oziru izredno prilagodljivost in iznajdljivost in so očitno uspešno prezimili slovensko pomlad in preživeli celo čas, ko so morali zanikati lastno identiteto (kar ni isto kot ilegalni obstoj v zgodovinskih obdobjih, ko je bila komunistična dejavnost nezakonita). Njihov bistveni problem »v pomladnem času« je bil v tem, da so morali na svojih, torej izvorno protidemokratičnih in neevropskih, vrednotah utemeljiti svojo evropsko demokratično usmeritev, obenem pa tudi usmeritev slovenske družbe, ki so jo večino časa formalno, ves čas pa dejansko obvladovali. Sodobna protislovja in brezpotja slovenske družbe so v veliki meri izraz delovanja s te nemogoče pozicije.V času ekonomske krize so zaslutili priložnost, da nastopijo brez »varovalne obleke«, z odkritim nasprotovanjem predstavniški demokraciji (ki ji zdaj pogosto znova nadevajo staro negativno oznako »meščanska«) in evropski uniji. Odtod reakcionarni impulz, ki danes usmerja levo slovensko politiko (in kulturo): restavrirana partizanska ikonografija, obnavljanje starih in postavljanje novih spomenikov, preoblikovanje Zveze borcev v sodobno parapolitično organizacijo, navezovanje sodobnosti na tradicijo in mitologijo NOB. Odtod sodobno arhizirajoče izrazje (npr. termin vseslovenske vstaje, s katerim si aktivisti kljub številčni skromnosti na izključevalen način moralno prisvajajo celotno nacijo) in uporaba preizkušenih metod (sem sodijo npr. nebrzdani moralistični populizem, zastraševanje, brezobzirna negativna propaganda: izničevanje vsega »nenašega« in že skoraj komično pretiravanje s pomenom vsega »našega«).
Če so se ljudje pred par desetletji smejali slaboumnostim aktivista Vanča v drami Moj ata socialistični kulak, sedaj mnogi, vključno z avtorjem te drame, navdušeno ploskajo in sledijo prav takšnim Vančem, po možnosti obteženim z doktoratom znanosti, po mariborskih in ljubljanskih ulicah. Vendar to primitivno navdušenje lahko zgolj prikrije globlje težave postkomunistične identitete v sodobnem svetu, ne more pa jih odpraviti. V čem so te težave?

… in zadrege

»Intelektualna šibkost je obča lastnost levice v svetovnem merilu. Levica je doživela intelektualni kolaps, katerega začetki verjetno segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, in od njega si še ni opomogla,« je izjavil sociolog Tomaž Mastnak v intervjuju za Delo (7. 10. 2013). Misel je tem bolj zanimiva, ker jo je izrekel zanesljivo levo usmerjen intelektualec v pogovoru, ki je bil narejen, tako se zdi, predvsem zato, da mu je lahko novinar kot idealno žogico »serviral« vprašanje: »Ali velja razmisliti o izstopu iz EU?« in dr. Mastnak je seveda pribil, da je to popolnoma legitimno in smiselno. Škoda je le, da ni ničesar povedal o razlogih za svetovni kolaps in intelektualno šibkost levice. Če kasneje ugotavlja, da je bila »zadnja elita, ki je bila sposobna kaj narediti, komunistična« in da smo »doslej živeli in zdaj životarimo na račun modernizacije, ki jo je zastavila in izpeljala komunistična elita,« daje slutiti, da izvornim konceptom prave, »trde« levice najbrž ne pripisuje veliko odgovornosti za to katastrofo. Nekritičnost leve kritične misli do same sebe je zgovorna: ali ni morda prav tu vir njenih težav in izčrpanosti? (Mastnakove besede o smrti liberalizma in koncu demokracije delujejo bolj kot metafizična

stran: 011

Evropa – edina dobra slovenska možnostTamino Petelinšek

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Evropa – edina dobra slovenska možnostTamino Petelinšek

spekulacija in obliž želja na nezaceljivo rano, ki mu jo je zasekal zgodovinski neuspeh levice: če je trava obledela na levi, je uvela tudi na desni, v tem je vendarle neka tolažba … ). Absolutno prepričanje v razpoložljivost in preuredljivost človeka in sveta je dajalo vzgonski veter velikanskemu razsvetljenskemu projektu, ki je svojo specifično kulminacijo dosegel v komunizmu, a je z njim tudi treščil ob resničnost in ob svoj rob. Poskusi globinske obnove te pozicije so tako težavni, ker so protislovni: progresivistična naravnanost se mora tu obrniti nazaj, v čas, preden ji je spodletelo, k točki svojega zgodovinskega začetka. Ta notranja razklanost in udarjanje z glavo ob lastno čelo ji jemlje moč in jo dela – vsaj v čisti obliki – skorajda nemogočo.

Nerazvezljivost našega zakona

V razvodenelih, blažjih oblikah živi progresivizem tudi v sodobni Evropi, vendar je to že druga zgodba. V neizključujočem družbenem in kulturnem okolju je težnja po spreminjanju ena od nepogrešljivih sestavin integralnega človeškega obstoja. Nič manj in nič več kot to. Mislim, da je sprejemljivo samo življenje v družbi, ki ima za svoj (težko dosegljivi) smoter tak obstoj. Zato je – in tega skorajda ne morem dovolj poudariti – Evropa seveda ostala edina dobra slovenska možnost. Evropa, ki je ob vseh svojih birokratskih blodnjakih in ekonomistični sploščenosti vendarle na prvem mestu Evropa miru. Ni treba dosti več od osnovnošolske izobrazbe, pa kakršnakoli že ta je dandanes, da bi vedeli, kaj to pomeni: mir. Mir – pogoj vsakršne človeške normalnosti. Pogoj uresničevanja človekovih pravic in smisel svobode. Krščanstvo, ki ga pogosto samodejno interpretirajo kot konservativno držo, posebej poudarja neizčrpno ontološko dostojanstvo in nezvedljiv pomen individualne človeške osebe. S tem se resda upira brezobzirnemu progresivizmu, ki človeškega posameznika pretvarja v element družbene realnosti ali pa integralnega človeka razkraja v kompleks bioloških realnosti in kemijskih procesov. Toda integralen posameznik je v resnici vir vseh vprašanj, ki jih postavljata družboslovje in naravoslovje, pozna pa tudi vprašanja, ki jih tam ni mogoče postaviti. Ki niso vprašanja včerajšnjega sveta in ne ohranjajo obstoječega stanja, ampak so zmeraj bila in butajo v nas iz naše vselej negotove prihodnosti. Ki odpirajo razsežnosti, kakršnih ni mogoče obvladati ne s konservativnimi ne s progresivnimi vzorci. Ki so vselej tu. In ki lahko edina vodijo k odgovoru na vprašanje iz naslova – od česa je trava v resnici zelena?

stran: 012