Avtor: Anton Drobnič

stran: 095

Umrl je duhovnik dr. Janez Zdešar! Da, duhovnik, vedno in povsod odličen duhovnik, ponosen človek vedrega značaja in veselega obraza, jasne misli in odločne besede, besede, ki je svetovala in pomirjala, predvsem pa človek odločnih dejanj.
Ob smrti in slovesu od tako dobrega duhovnika in velikega človeka se tudi jaz ne morem upreti možnosti, da se pohvalim z njegovim dolgoletnim poznanstvom, z njegovim iskrenim prijateljstvom in z njegovim dobrim nasvetom. Spoznal sem ga že pred davnimi leti med drugo svetovno vojno kot prijaznega in veselega sošolca mojega brata Stanislava na Državni klasični gimnaziji v Ljubljani in kasneje kot mladca dijaške Katoliške akcije. Nanj sem gledal z velikim spoštovanjem in zaupanjem.
Leta 1943 se je odzval domovini, ki je krvavela pod zločinskimi udarci komunističnih napadalcev, in se kot komaj sedemnajstleten dijak pridružil slovenskim domobrancem. Še istega leta je bil v Šentjoštu nad Horjulom ranjen, vendar je preživel in ostal še naprej ponosen domobranec. K domobrancem je odšel tudi moj brat in za njim še jaz. Tako sva se z Janezom Zdešarjem zopet srečala na Koroškem v taborišču Vetrinj, kamor se je slovenska protiboljševiška vojska umaknila pred navalom zločinske armade rdečega maršala – morilca jugoslovanskih narodov.
Na Koroškem je tudi Janez Zdešar poslušal in spoštoval navodilo, naj se člani Katoliške akcije držimo svojih enot in gremo tja, kamor bodo šli vsi drugi. In smo šli, kamor nas je vodila lažniva roka angleških oficirjev: midva z bratom v Kranj, Janez Zdešar na Teharje, vsi pa naravnost v roke komunističnih morilcev in v senco smrti.
Začelo se je množično klanje, kakor hitro so tovariši pripravili vse potrebno za reke krvi, ki so preplavile slovensko zemljo, in za gore trupel, ki so zapolnile slovenske jame, brezna, jarke in rudniške rove. Janez se je zavedel, da koroško navodilo o držanju skupaj z vsemi drugimi ne more veljati za pot na morišče. Zato je od besed prešel k dejanjem. Z desetimi drugimi sobojevniki je ponoči 21. junija pretrgal jekleno žico in se prebil na drugo stran smrtne ograje.
Samo še trije so tako kot Janez Zdešar ušli krvoločnim lovcem in njihovim ogleduhom, ki so se zapodili za njimi, kot tudi naravnim oviram in pastem, ter preživeli in dosegli svobodo. Ob Zdešarju so se novi oblastniki, katerih usta so bila vedno polna humanizma, izkazali še s posebno nečloveškim dejanjem. Tako kot mater Franceta Dejaka, ki se je že ustreljen rešil iz kočevskega brezna, so tudi Zdešarjevo mater gnali na sodišče in v zapor, ker sta dali kruha in posteljo svojima izmučenima, na pol živima sinovoma.
Janezu Zdešarju je nato z novimi napori in trpljenjem uspelo prehoditi še Gorenjsko in se onstran meje krvave domovine pridružiti množici beguncev na svobodnem Koroškem. Odločno in pogumno je bežal pred bratskimi heroji smrti in si pritekel 67 let velikega življenja. Življenja v telesni in duhovni svobodi, življenja Slovenca, duhovnika in domobranca, ki je dalo bogate sadove njemu in mnogo duhovnih in kulturnih darov njegovim prijateljem in znancem ter vsemu slovenskemu narodu. Naj počiva pri vsemogočnem Bogu, mi pa ne pozabimo njegovega prijateljskega nasmeha in njegove duhovne modrosti!