Avtor: Janko Maček

stran: 016

V naši rubriki je bilo že marsikaj povedano o nasilju, ki so ga komunistična OF in partizani izvajali nad poštenimi Slovenci, obenem pa vodili »osvobodilni boj«, ki je okupatorju dal povod za hude represalije. Te represalije in nasilje so privedle do samoobrambnih vaških straž in kasneje do Slovenskega domobranstva. Kolikokrat smo že ponovili, da ne bi bilo niti vaških straž niti domobranstva, če komunisti leta 1941 in v prvi polovici 1942 ne bi pomorili več sto najboljših Slovencev, ki nikoli niso bili kolaboranti, kot jih še danes tako radi imenujejo.
Tale Kako se je začelo naj bi osvetlil zgodbo družine, ki ji niso očitali sodelovanja z okupatorjem, saj za to ni bilo nobenega razloga. Zakaj je torej moralo umreti kar deset članov te družine? Na to vprašanje sicer že imamo nekaj vosovskih odgovorov iz konca leta 1942, ki so se ohranili v delih piscev zgodovine NOB. V naši zgodbi bomo skušali osvetliti tragedijo Hudnikove družine tudi z druge strani oziroma vsaj spodbuditi bralca k razmišljanju.

»Dolomitska republika« postane center komunistične revolucije

V knjigi Dolomiti v NOB beremo, da se je marca 1942 v Babni Gori blizu Polhovega Gradca zbralo kakih 15 partizanov, ki pa so se po enem mesecu preselili na Ključ in tam je skupina že v začetku maja narasla na okrog 100 mož; novinci so prihajali predvsem iz Ljubljane. Po skoraj vseh vaseh tega področja so se tedaj organizirale tudi enote narodne zaščite. Ko so se Italijani 7. maja 1942 po neuspelem napadu na Ključ vračali v Ljubljano, so jim zaščitniki v ozki dolini med Belco in Gabrjem pripravili zasedo. Po italijanskih poročilih je tedaj padlo 33 Italijanov – med njimi neki podpolkovnik. Italijani so zaradi tega ustrelili 12 talcev, precej moških odpeljali v internacijo in požgali več poslopij. Pravzaprav je bil to začetek »Dolomitske republike«, kajti Italijani se po cestah Dobrova–Polhov Gradec in Dobrova–Horjul niso več premikali, cesto Horjul–Polhov Gradec preko Prosce uporabljali le za občasen dovoz hrane italijanski posadki v Polhovem Gradcu, za zvezo z Ljubljano pa jim je služila cesta iz Horjula preko Vrhnike. Na majhnem področju polhograjskih hribov, med nemško mejo in utrjenimi italijanskimi postojankami na Dobrovi, v Polhovem Gradcu in v Horjulu, tako rekoč v predmestju Ljubljane, kjer je bila cela armada italijanske vojske, policije in karabinjerjev, je tako nastalo »osvobojeno« ozemlje, ki ga je bilo mogoče v dobri uri prehoditi vzdolž in povprek in kjer je bil edini »gospodar« komaj ustanovljeni Dolomitski odred, kar je kmalu prišlo do izraza v umorih domačih političnih nasprotnikov; na primer v Horjulu so 14. junija 1942 ubili župana Janeza Bastiča in njegovo ženo Marjano, na Drenovem Griču pa skoraj istočasno načelnika železniške postaje Tarkuža in ženo. Vse to je pripeljalo do nastanka vaških straž, najprej na robu »Dolomitske republike« v Šentjoštu, nato pa še na Zaplani, v Rovtah, Hotedršici in po drugih krajih. Kljub temu se je novembra 1942 v polhograjskih hribih nastanilo celotno vodstvo slovenske revolucije, ki je tja prišlo iz Podlipoglava oziroma Kardelj in Kidrič iz Ljubljane. Z osrednjim vodstvom je prišla tudi zaščitna četa, sestavljena iz izbranih partizanov, sicer pa naj bi za varnost skrbel Dolomitski odred. Izvršniki so 25. oktobra prispeli na Ključ, prebili potem več kot en mesec v gozdnem bunkerju blizu Kraščeve domačije pod Ravnikom in se končno v začetku decembra ustalili v hišici v Babni Gori, medtem ko sta Glavno poveljstvo in Centralni komite od srede novembra 1942 do marca 1943 bivakirala v posebnem bunkerju v Žirovnikovem grabnu. Z vodilnimi je prišla tudi cela vrsta delavnic in tehnike, kot krojači, čevljarji, orožarji, tiskarji in radiotehniki. Slednji so iz Podlipoglava v nahrbtnikih prinesli radiooddajno postajo »Krava« in mali oddajnik »Kričač« in v bunkerju blizu Gabrja iz obeh ter iz materiala, ki so ga dobili iz Ljubljane, sestavili novo postajo ter z njo vzpostavili zvezo z Moskvo. Ko so se Suhadolčevi iz Gabrja umaknili v postojanko na Dobrovo, so tehniki zasedli njihovo hišo in od tam vzdrževali omenjeno zvezo do sredine marca 1943. (Dolomiti v NOB, str. 249; Jesen 1942, str. 108)

Ta opis se nam je zdel potreben, da bi bralec vsaj nekoliko razumel razmere, ki so tedaj vladale v »republiki« in še posebno v vaseh na njenem obrobju. Težko si predstavljamo, da je bila meja »osvobojenega« ozemlja na začetku

stran: 017

Pomorjeni Hudnikovi, razen Mance, so napisani na farni spominski plošči na Dobrovi

Opis slike: Pomorjeni Hudnikovi, razen Mance, so napisani na farni spominski plošči na Dobrovi

vasi Šujica, le nekaj 100 m od sedanjega dobrovskega zadružnega doma, tako rekoč ob vhodu v Ljubljano, kjer je bilo na tisoče okupatorskih vojakov, policistov in karabinjerjev. Težko si predstavljamo, da je osrednje vodstvo tu neovirano delovalo celih pet mesecev – pred nosom moderno opremljene italijanske armade.
Postojanka vaške straže na Dobrovi je bila ustanovljena šele 25. januarja 1943 – med zadnjimi ali prav zadnja v celi okolici. Večino moških z Dobrove in okolice so namreč Italijani v začetku septembra 1942 odpeljali v internacijo, kjer jih je več umrlo. O tem je v begunstvu pisal tudi medvojni dobrovski župnik Jože Klopčič. Njegove zapiske je pod naslovom Kronika dobrovske fare objavljal list Tabor v času od novembra 1994 do februarja 1995. Iz njih izvemo, kako grdo so Italijani ravnali z Dobrovčani, češ da so vsi z župnikom vred komunisti, medtem pa so sami imeli stalno zvezo s partizani. Zastonj pa v teh župnikovih zapiskih iščemo kak podatek o Hudnikovih s Sela, ki bi nam pri naši zgodbi prišel še kako prav. Ne vemo, zakaj župnik niti z besedico ne omenja partizanskega pokola na Selu konec novembra 1942. Zaradi težav s karabinjerji in vojaki, ki so se vselili v župnišče, se je župnik konec julija 1942 preselil v dobrovski Prosvetni dom. Pred tem so mu partizani med napadom na Italijane požgali hlev in drvarnico. Pri tem napadu je kot partizan sodeloval tudi Franček Zorec, ki pa je kmalu potem odšel k vaški straži v Šentjošt. Nekaj dobrovskih fantov je odšlo tudi k vaški straži v Dravlje.

Različne razlage pokola Hudnikove družine

Med številnimi poročili in razlagami o pokolu Hudnikove družine se nam zdi pomembna in značilna zgodba, ki jo navaja Rudolf Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB. Preden se je lotimo, naj bralca opozorimo, da je uvod k Hribernikovi knjigi napisal Edvard Kardelj in takoj na začetku pojasnil, kako »je osrednje vodstvo – se pravi izvršni organi Komunistične partije Slovenije ter Osvobodilne fronte kakor tudi vodilni del glavnega štaba – po roški ofenzivi prišlo na področje Podlipoglava, ki pa njegovim potrebam v marsičem ni ustrezalo. In tako smo se odločili za Dolomite, kjer je deloval precej močan Dolomitski odred in je bila dobra možnost za zveze z Gorenjsko in Primorsko.« (Dolomiti v NOB, str. 5 in 6) Kardelj dodaja, da so skušali svojo navzočnost v Dolomitih prikriti tudi pred prebivalstvom, zato so uvedli strogo konspiracijo. Ko bomo kasneje razmišljali o vzrokih pomora cele Hudnikove družine, bomo laže razumeli pomen tega podatka.

Poglejmo torej najprej Hribernikovo pripoved. Takole piše: »Kot opravičilo za nepravilnosti, ki so jih zagrešili nekateri partizani, je odredni štab poudaril dejstvo, da so med partizani tudi nekateri ljudje, ki so se pred Italijani le umaknili, niso pa pripravljeni boriti se, in da teh ljudi v nekaj tednih ni mogoče zgraditi v zavedne borce. Tak je bil primer s prejšnjim komandirjem 1. čete iz Dravelj, ki je prišel v partizane iz avanturističnih razlogov, se predajal pijači ter na skrivaj in na svojo roko po vaseh okoli Dobrove in Hruševega izsiljeval od prebivalcev pijačo, denar in hrano ter vse nosil k svoji ljubici, ki jo je imel pri Martinovcu na Selu. Za vse njegove postopke je vedela tudi ljubica in vsa Martinovčeva družina.

Ko so se začele širiti govorice, češ da partizani nasilno ropajo po vaseh, kar je močno prizadelo vse partizane in politične delavce na terenu, je poveljstvo odreda takoj energično ukrepalo. Določili so skupino najsposobnejših vosovcev, da ugotovi, kdo se za tem skriva, in ji dali vsa pooblastila. Krivca naj aretirajo, če bi se upiral, naj ga onesposobijo, in če ne bo druge možnosti, likvidirajo. Obveščevalcem je kmalu uspelo najti in razkriti krivca. Vse te prekrške je že nekaj časa delal komandir Tone. Nagrabljeno hrano, pijačo in drugo so uporabljali vsi člani Martinovčeve družine. Vosovci so obkolili Martinovčevo hišo in jo temeljito preiskali. Toda Toneta ni bilo nikjer in tudi njegove ljubice niso mogli najti. Vsi domači so lagali, da ne vedo, kje sta. Ko pa je nekdo pogledal še v peč, je zaslišal glas: ‘Ne streljajte, vdam se.’ Takoj za tem pa je iz peči počil strel. Partizan, v katerega je Tone streljal, je še utegnil preteči vežo, ko pa je prišel pred hišo, se je mrtev zgrudil. Tone je takoj za tem vrgel v kuhinjo bombo, nato pa skočil iz peči in skušal zbežati. Ko je Tone vrgel bombo, so prisebni preiskovalci bliskovito popadali na tla za štedilnik, zato jih bomba ni ranila. Vrgli so se na Toneta in ga šele po daljšem boju obvladali.

stran: 018

Ko so na kraj dogodka poklicali oškodovane kmete iz okoliških vasi, pri katerih je Tone izsiljeval, so vsi po vrsti prepoznali izsiljevalca in se prepričali, da za vse njegovo početje partizani niso vedeli, dokler stvar ni bila odkrita. Podrobno so preiskali tudi krivdo Martinovčeve družine. Ljudsko sodišče je zaradi okoriščanja, zaradi sramotenja partizanske vojske in prikrivanja neposrednega krivca obsodilo na smrt celo družino, starše, hčer in brate. Tudi komandirja Gada je vodstvo odreda razrešilo dolžnosti in obsodilo na smrt, čeprav je bil eden od najbolj hrabrih borcev v Dolomitih in zaslužen za več uspešnih akcij, ki jih je izvedla njegova četa. Toda bil je samovoljen in je po neuspelem napadu na šentjoško postojanko in še v nekaterih drugih primerih izvajal pretirane represalije nad prebivalstvom.« (Dolomiti v NOB, str. 304 – 306)

Skoraj dvajset let pred izidom knjige Dolomiti v NOB je izšla povest Karla Grabeljška Dolomiti se krušijo. Že v prvem stavku te knjige piše, da je komisar Aleš pogosto zahajal k Marinovcu. Ob tem seveda takoj pomislimo na podobnost med Marinovcem in Martinovcem, kot se je po domače reklo pri Hudnikovih. Ko se nam ob branju počasi sestavlja mozaik Marinovca in njegove domačije, najdemo na njem le malo podobnosti z Martinovčevimi, pa vendar se kot rdeča nit skozi vsebino vleče Marinovčeva navezanost na imetje, skoraj bolestna skrb za grunt. V nekem razgovoru Marinovec takole očita komisarju Alešu: »Kaj vse sem vam dal, odkar ste tu. Ne, saj mi ni žal za tisti krompir in koruzo, niti mi ni žal za vola in mast. Toda vem, da imajo vse zapisano, kar sem dal. Teh stvari se ne da skriti, pa še naši izdajajo. – Pobili boste nekaj Italijanov in belih,



Rojstni dom Hudnikovih je bil pri Martinovcu na Selu, Ivan pa je z ženo Albino živel na Šujici.

Opis slike: Rojstni dom Hudnikovih je bil pri Martinovcu na Selu, Ivan pa je z ženo Albino živel na Šujici.

oni pa bodo pobili nekaj vaših in nato boste šli čez mejo kakor vedno. Italijani pa se bodo zaradi svojih mrličev znesli nad nami, ki bomo ostali. Požigali bodo kakor ponoreli. Zaradi vas bodo požigali.«

V partizanu Risu je Grabeljšek združil lika dveh komandirjev: Toneta in Gada. Kako je Tone – v povesti Hanza – prišel k partizanom? Ko je v neki predmestni gostilni skušal prodati ukradeno uro, se je med gosti slučajno znašel brat njenega lastnika in jo zahteval nazaj. Tudi drugi gosti so potegnili z njim. Tone se je bal, da ga bodo zgrabili, zato je izvlekel pištolo, ki jo je kot črnoborzijanec vedno nosil s seboj. Hrup, ki je ob tem nastal, je priklical karabinjerje in Tone je proti njim oddal nekaj strelov, nato pa zbežal v gozd. Ko je v gozdu naletel na partizane, jim ni povedal, zakaj beži pred Italijani. Dobil je partizansko ime Ris, postal mitraljezec in čez nekaj časa celo komandir. Po enem mesecu partizanstva se je sam javil za likvidacijo tovariša, ki je pobegnil od partizanov in potem na njihov račun kradel pri kmetih. To nalogo je opravil z neverjetno vnemo in kasneje kot komandir udarnega voda tudi svojevoljno pobijal nasprotnike. »Postal je kot zver, ki začuti slast krvi in ne more nehati.« Ko komisar Aleš zve, da je vodstvo odreda Risa obsodilo na smrt, sam pri sebi takole razmišlja: »Izdajalce moramo kaznovati, da jim naženemo strah v kosti, in to neizprosno, da onemogočimo njihovo pogubonosno delo, da obvarujemo naše ljudi in da pritegnemo k nam vse, ki so pošteni.«


Ris je imel poseben čut za nevarnost, zato je pobegnil, še preden so mogli nad njim izvršiti smrtno obsodbo. Sklenil je, da se odpravi čez mejo, še prej pa se oglasi na samotni kmetiji pri dekletu, h kateremu je kot partizan zahajal in ji tudi kaj prinesel z rekvizicij. Bil je lačen in utrujen, zato se mu niti naslednje jutro ni mudilo čez mejo. Vedel je, da se je začela italijanska ofenziva, in mislil, da se mu partizanov nekaj časa ni treba bati. Nenadoma pa so se okrog hiše pojavili Italijani. Ko je Ris presodil, da ne more iz hiše, je zlezel v krušno peč in dekle je zaprlo pokrov za njim. Italijani so preiskali hišo, in ko niso nič našli, so odšli. Risu se je odvalil kamen od srca in spet se mu ni nikamor mudilo. Peti dan je zgodaj zjutraj stopil iz hiše, da bi se nadihal svežega zraka, in se skoraj zaletel v partizane. Eden od njih ga je celo poklical po imenu. Ni mu ostalo drugega, kot da skoči v kuhinjo in se spet skrije v peč. Po dolgem iskanju so ga partizani odkrili. Ris je vrgel dve bombi, nato pa skušal priti iz peči, toda še preden je stopil na kuhinjska tla, je s praga zaregljala strojnica.

stran: 019

Grabeljškova zgodba je romansirana, zato od nje ne moremo pričakovati realnega opisa dejanskih dogodkov. Kljub temu je njegov opis spopada zelo podoben Hribernikovemu prikazu boja med Tonetom in vosovci. Zakaj Grabeljšek sploh ne omenja Hudnikove družine? Ali je upravičena razlaga, da se je v času izida Grabeljškove knjige ljudem »malikovanje zločina« še upiralo, dvajset let kasneje pa se je tudi to že spremenilo? Tako tedaj kot kasneje pa je vladal med ljudmi strah, o katerem govori komisar Aleš, da ga je treba nagnati ljudem v kosti. Zato so se Martinovčevi in sosedje o pokolu na Selu bali govoriti, zato je slika pokola skozi desetletja zbledela in je komaj še prepoznavna.
Grabeljškovemu in Hribernikovemu opisu dodajmo še uradno obvestilo, ki naj bi ga konec novembra 1942 izdal štab Dolomitskega odreda in se glasi takole: »Slovenski javnosti! Pred časom se je vrinilo v naše vrste nekaj nepoštenjakov in špekulantov, z namenom, da bodo smeli početi karkoli v škodo tlačenemu ljudstvu. Življenje partizanov pa je tako disciplinirano, da se vsak neznačajnež pokaže že prve dni. Tak tip zločinca je prav v kratki dobi pokazal lažipartizan Jakše Tone. Zbral je okrog sebe še par pajdašev, med njimi tudi Hudnik Ivana, in so šli skupaj na zločinsko delo tatvine. Večje nam prijavljene tatvine blaga in denarja so izvršili na Šujici, Utiku, Dobrovi (Graben) in Zaklancu. Poveljstvo je takoj dalo tiralico za zločinsko tolpo in istočasno naprosilo javnost, da nam pomaga izslediti, kje se tatovi skrivajo. V noči 24. novembra 1942 pa se je posrečilo izslediti brlog Toneta in njegovih pomagačev ter zakrivalcev njega samega. Ko je prišla partizanska patrola na Hruševo št. 21, je takoj obkolila hišo in poklicala domače ljudi. Na vprašanje: ,Kje imate skritega Toneta’, je odgovorila Hudnik Ivanka: ,Pri nas ga ni. Prisežem, da ga ni pod našo streho.’ Taka zločinska lažna trditev je bila vzrok, da je postal žrtev vzor partizana naš mladi tovariš Tonček, katerega je iz peči, kamor se je skril s svojo materjo, ustrelil bandit Jakše Tone. Ko je Tone prilezel iz peči, potem ko je vrgel 2 bombi, je navalil z nožem na partizana, kateremu se je posrečilo, da ga je po hudem boju obvladal.

Pri zaslišanju Jakše Ane, Hudnik Ivana, Francke, Albine, Lojzeta, Ivane, Matijata in Poldeta se je ugotovilo sledeče: Polno priznanje vseh prizadetih in tudi nekaterih tu neimenovanih verodostojnih prič, da so načrt za prvotno tatvino naredili dotični banditi pri Hudnikovih (Martinovcu) na predvečer ropa in to na predlog domačih zgoraj imenovanih Hudnikov. Ko so se po izvršeni tatvini vrnili s plenom, so si ravno tako zopet pri Martinovcu vse razdelili med seboj. Hudnik Ivan je priznal, da je sodeloval pri ropu na Šujici. Vsi imenovani Hudnikovi in mati bandita Toneta so priznali, da so sprejemali in delili med seboj naropani denar in drugi material in da so skrivali lopova Jakše Toneta od dneva pobega iz partizanskih vrst do njegovega zadnjega dneva. Na vprašanje, zakaj ga niso prijavili katerikoli partizanski edinici, so priznali, da so vedno mislili, da se bo tatinski bandit umaknil preko meje v Nemčijo, še preden bi ga zasledila roka pravice. Vsi zgoraj imenovani, kateri so popolnoma priznali svojo udeležbo pri ropanju, so prejeli zasluženo kazen.
Danes, ko ves slovenski narod bije herojsko in veličastno borbo za svojo osvoboditev izpod okupatorskega jarma in za pošten in pravičen red, se v sramoto slovenskega naroda še vedno ponavljajo tako nizki primeri nepoštenja, ljudske sebičnosti in barbarstva. Zato naj bo ta kazen opozorilo vsem onim, ki še vedno hočejo živeti na nepošten način. Padla žrtev partizana Tončka pa naj bo pred vsemi Slovenci kot svetel lik pravega borca partizana, ki je v tej pravični borbi slovenskega naroda pripravljen žrtvovati vse in tudi svoje življenje.« Tako komunike Dolomitskega odreda.

Pozoren bralec se bo najbrž začudil, kako naj bi bila v peči skrita tudi Tonetova mati Ana Jakše. Seveda se najprej vprašamo, kako je sploh prišla k Martinovcu. Iz pisanja Karla Leskovca vemo, da je bilo tedaj na Selu nekaj

stran: 020

Lojze Hudnik in nevesta Manca leta 1937 – pet let pred smrtjo.

Opis slike: Lojze Hudnik in nevesta Manca leta 1937 – pet let pred smrtjo.

družin, ki so se zatekle na »osvobojeno« ozemlje; na primer Mrakovi z Vrhnike so bili pri Antonovcu. Če je Tonetova mati na tak način prišla k Martinovcu, pomeni, da ni bila nobena skrivnost, da tja zahaja tudi komandir Tone. Kolikšna je verjetnost, da bi se v peč poleg Toneta skrila tudi mati? Ali bi potem iz peči mogel streljati oziroma metati bombe? V verodostojnost prič, ki niso niti imenovane, upravičeno dvomimo. Ropali naj bi tudi v Zaklancu. Pa menda ne 20. novembra, ko so partizani odpeljali očeta Dolinarja, njegovo ženo in dve hčeri, Zalaznikovo mater in hčer Katarino ter Fajdigovo Marijo. Vseh sedem so potem pobili v Prosci, dober kilometer od doma. Noč je bila svetla in vaščani, ki niso spali, so videli očeta Dolinarja, ko je stopal ob volih, ki sta vlekla težko naložen voz proti Brezju. Je mar peljal tisto blago na Selo? O žrtvah iz Zaklanca niso izdali nobenega komunikeja, pač pa je Rudolf Hribernik, ki je bil skoraj njihov sosed, mnogo let kasneje v svojih Spominih povedal, da so kot člani Katoliške akcije vohunili za partizani in njihovimi somišljeniki. Če je draveljski Tone bil tak »tatinski lopov in bandit«, kaj so bili potemtakem tisti, ki so poleti 1942 ropali, požigali in morili na Brezovici, na Ljubgojni in v Šentjoštu? Zakaj so se tisti ropi imenovali rekvizicije, poboji pa justifikacije oziroma izvršitve pravičnih sodb ljudskega sodišča? Kdo more sprejeti tako razlago?

Hudnikovi, po domače Martinovčevi na Selu pri Dobrovi

Pravzaprav o njih ne vemo veliko. Pri hiši je menda bilo dvanajst otrok, vendar nam celo sorodniki komaj naštejejo njihova imena. Nič čudnega, ko so pa nekateri že pred vojno šli od doma in jih mlajši sorodniki skoraj niso več videli. Oče v prelomnem času 1942 ni bil več živ. Na domu je bil poročen sin Lojze, rojen leta 1900. Nevesto Marijo, klicali so jo Manca, si je pripeljal iz Dravelj in leta 1942 sta že imela hčerko Vero (5 let) in sina Lojzeta (4 leta). Mati Frančiška je bila ob smrti stara 67 let. Poleg Lojzeta, ki je bil poročen in naj bi bil gospodar Martinovčevine, sta bili doma še sestri Francka in Ivanka ter brata Matija (1904) in Polde (1913). Ivan je bil poročen na Šujici, Mihael pa je z družino živel v hišici, ki jo je postavil na robu Martinovčevega grunta. Pravijo, da ostali bratje in sestre s tem niso bili zadovoljni. Menda tudi snahe Mance niso dobro sprejeli, češ da je premalo gruntarska. O Lojzetu nekateri mislijo, da je bil dober, ni pa tega znal uveljaviti. Morda je tudi to pripomoglo, da je njegova žena postala bolehna in je bila novembra 1942 priklenjena na bolniško posteljo.
Kmetje so bili včasih res nekoliko preveč varčni, lahko bi se tudi reklo škrti, večkrat pa se jim to neprijetno lastnost po krivici pripisuje. Kmečko življenje in delo je bilo trdo in temu primerne so bile tudi njihove navade. Tete in strici so tu in tam res zagrenili življenje nevesti, ki je prišla k hiši, v večini slučajev pa so bili pravi blagoslov za hišo in za mladi rod, ki se je rojeval in odraščal v njej. Brez njih se marsikatera kmečka hiša ne bi obdržala za prihodnje rodove. Ko beremo Grabeljškovo Dolomiti se krušijo, nam ta problem izredno živo stopa pred oči. Na eni strani gruntar Marinkovec v večnem strahu za svoje bogastvo, nezadovoljen s sinovoma, ki mu ne sledita v vsem, in nezaupljiv do partizanov, ki njemu in gruntu lahko prinesejo nesrečo, na drugi strani pa kajžar Grabner in njegova žena, vedno pripravljena pomagati, ki se ne bojita nikogar, saj nimata kaj izgubiti, ki kljub izgubi najdražjih vztrajata na začrtani poti. Ali ni morda nekaj tega gledanja tudi v posameznih pripovedih naših pričevalcev? Pol stoletja zapovedanega molka in doslednega ponavljanja neresnic je pač pustilo svoje posledice.
Kakšna je torej resnična zgodba Martinovčeve družine? Hribernik in Grabeljšek govorita predvsem o »lažipartizanu« Tonetu, ki so mu Martinovčevi nudili zavetje in je zato tudi nje zadela kazen. Od domačih, ki so bili priče

stran: 021

Ivan Hudnik in žena Albina

Opis slike: Ivan Hudnik in žena Albina

spopadu med Tonetom in vosovci, sta preživela samo Lojzetova otroka, ki sta bila tedaj stara pet let oziroma štiri leta. Baje je nekdo od vosovcev, ki so se tedaj borili s svojim odpadnikom in »kaznovali« Hudnikove, še živ, vendar ga nismo iskali, saj najbrž ne bi zvedeli kaj več od že napisanega. Govorili smo s sorodniki in znanci Hudnikovih, poiskali v Slovencu od 17. novembra 1992 članek, ki ga je napisal Ivo Žajdela po razgovoru z udeleženci blagoslovitve spominskega križa na grobu Hudnikovih v gozdni globeli pri Babni Gori, in slika pred nami se je nekoliko izostrila, popolnoma pregledna pa še ni. Večina sogovornikov verjame, da so Martinovčevi pomagali Tonetu pri spravljanju »rekviriranega blaga«. Pri tem se seveda vprašamo, koliko je tega blaga sploh bilo in zakaj bi Hudnikovi imeli interes zanj, ko vendar niso bili revni? Če so bili kritični do »ta mlade«, češ da ni dovolj gruntarska, ali bi trpeli, da Draveljčan Tone zagospodari nad njimi, ko je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z njihovim ponosom in solidarnostjo do drugih kmetov? Če je bilo na »osvobojenem« ozemlju vse pod kontrolo, kako bi taka nečedna dejavnost mogla ostati skrita. Sogovornikom je znano, da je Tone, ko so ga odkrili v peči, smrtno ranil 17-letnega partizana Tončka Češnovarja, Žnidarjevega iz Gabrja. Večina ne ve za Ano Jakše, Tonetovo mamo. Po eni verziji naj bi bila Tonetovo dekle Albina Hudnik, vendar izgleda, da je bila Albina žena Ivana Hudnika, ki je bil poročen na Šujici, Tonetova izvoljenka pa je bila Ivanka, ki se je pred vosovci skušala skriti na podstrešju domače hiše, vendar so jo hitro odkrili. Kljub temu da je bila v zadnjih mesecih nosečnosti, so grdo ravnali z njo in jo odpeljali z ostalimi. Ni čisto jasno, ali so Ivana in njegovo ženo prijeli na njunem domu na Šujici ali pri Martinovcu. Poleg njiju so torej odpeljali sestri Francko in Ivano ter brate Lojza, Matija in Poldeta. Zasliševali in »sodili« so jih v nekem podu (skednju) pri Babni Gori in verjetno 24. novembra pobili ter površno zakopali. Žajdela piše v omenjenem članku, da mu je lastnik gozda, kjer so Hudnikove pokončali, povedal, da so v petdesetih letih med grabljenjem listja naleteli na slabo zakopana trupla in jih potem bolje pokopali. Seveda o tem niso z nikomer govorili. Ne vemo, kje so vosovci pokopali odpadnika Toneta in Žnidarjevega Tončka.
Ko so sedem Martinovčevih odgnali proti Babni Gori, so doma ostali še mati Frančiška, njena snaha Manca, ki je bila v postelji, in oba otroka. V hiši so gotovo bili tudi vosovci ali pa so jo vsaj nadzirali. Manca je še isti dan umrla. O njeni smrti so še danes različne razlage. Nekateri menijo, da so jo umorili domači, ker so se bali, da bi preiskovalcem še kaj povedala, drugi verjamejo, da so k njeni smrti pripomogli vosovci, ki so želeli hišo čim prej imeti zase. Še najbolj verjetna je razlaga, da ji je od vsega hudega, ki je tisti dan zadelo hišo, odpovedalo srce. Nastal je problem, kje in kako bo pokopana, kajti na Dobrovi, kjer je bilo pokopališče, so bili Italijani. Ker moških ni bilo ali pa se zaradi Italijanov niso upali na Dobrovo, so štiri sosede odpeljale pokojnico na Dobrovo in jo pokopale. Italijani so pogreb od daleč opazovali, niso pa ga ovirali.
Mančin mož Lojze je menda po njeni smrti v spremstvu vosovcev prišel domov, ko pa so jo sosede odpeljale na Dobrovo, so ga zopet odgnali v oni skedenj pri Babni Gori. Sedeminšestdesetletna mati Frančiška z obema vnukoma je še ostala v hiši pod nadzorom. Pripovedujejo, da je dvakrat skušala bežati proti Dobrovi, pa so jo vselej prestregli. Ne vemo, zakaj se je odločila za beg, prav gotovo ne zato, da bi izdajala Italijanom, kot ji še danes nekateri pripisujejo. Le kaj bi ona mogla izdati? Po drugem poizkusu bega so tudi njo odpeljali proti Babni Gori. Ni čudno, če po vsem strahu in trpljenju tistih dni ni zmogla strme poti. Po neki pripovedi so jo kar tam ob poti ubili in zakopali. Njena vnuka tako nista mogla ostati doma in so ju oddali sorodnikom.
Kot deseti član Hudnikove družine je po »osvoboditvi« moral umreti še četrti Lojzetov brat Miha, ki je živel v skromnem družinskem gnezdecu na Selu na robu Martinovčevega posestva. Po domače se je hiši reklo pri Mihelnu. Zaposlen je bil kot cestar. V času italijanske okupacije je bil več mesecev v zaporu, ker so ga obdolžili sodelovanja s partizani. Malo pred kapitulacijo Italije je prišel domov.

stran: 022

Francka in Ivana Hudnik

Opis slike: Francka in Ivana Hudnik

Potem je bil pri domobrancih na Dobrovi za kuharja. Maja 1945 ni šel z njimi na Koroško, ampak je ostal doma in delal na cesti kot pred vojno. Še pred koncem maja 1945 so ga vzeli kar od dela na cesti in ni ga bilo več nazaj.
Od novembra 1942 do sredine marca 1943 so na Martinovčevi domačiji gospodarili partizani. Nimamo podatka, katere ustanove revolucionarnega gibanja so bile tedaj pri Martinovcu. Še največ o tem izvemo iz knjige Križpotja. Njen avtor Karel Leskovec se je tisto zimo večkrat mudil med kurirji pri Antonovcu, najbližjem sosedu Martinovčevih: »Že po hišnem poslopju si lahko videl, da spada Martinovec med premožne kmete. V tej hiši sta živeli tudi dve partizanski družini: Korenčevi iz Zaklanca in Velkovrhovi iz Horjula… Pri Martinovcu so se vso zimo zadrževali partizanski voditelji. Tudi štab odreda je kakšne dni prebil tu. Študijski sestanki so bili, lahko rečem, na najvišji ravni. Tovariši Ziherl, Kidrič in drugi partizanski voditelji so jih vodili. Mi smo spadali v ‘spodnji dom’, Martinovčeva hiša pa je bila ‘zgornji dom’. K Martinovcu je od nas le takrat kdo zašel, kadar je imel službeni opravek ali pa, kadar smo ugotovili, da je hiša brez tistih možakarjev.« (Križpotja, str. 342)


Italijani so Martinovčevo domačijo požgali 12. marca 1943, takoj na začetku operacij proti dolomitskim partizanom, in s tem dopolnili delo partizanov, ki so uničili družino. Podobno se je zgodilo na Ljubgojni pri Horjulu, kjer so partizani sredi junija 1942 ubili župana Bastiča in njegovo ženo ter izropali domačijo, nekaj tednov kasneje so pa Italijani požgali celo vas in tudi Bastičevo domačijo. Veliko takih primerov bi lahko našteli, ko so se domači revolucionarji in tuji okupatorji družno dopolnjevali pri uničevanju slovenskih življenj in premoženja.

Zakaj so Hudnikovi morali umreti?

Kdor z zdravo pametjo razmišlja o pomoru Hudnikove družine, bo kmalu prišel do zaključka, da prikrivanje partizana Toneta in njegovega blaga, če ga je sploh kaj bilo, ni moglo biti resnični in edini vzrok za obsodbo, ampak le izgovor za nekaj, kar ni moglo biti imenovano, kar ni smelo priti v komunike. Prav je, da tu opozorimo, da so bili mnogo hujši ropi od Tonetovih opravljeni že poleti 1942, pa ni bil zaradi njih nihče obtožen. Ko so na primer govorili o Šentjoštu, je bilo nekajkrat izraženo celo obžalovanje, da nekateri »posebni ukrepi« niso bili izvedeni že prej. Komandir Gad je sicer izgubil komandirski naslov in nato še glavo, vendar se to ni zgodilo zaradi partizanskih zločinov okrog Šentjošta in drugod, ampak ker je postal nevaren svojim lastnim tovarišem in somišljenikom.
Le malo prej kot nad Hudnikove na Selu so se partizani spravili nad čisto navadne ljudi na drugem koncu doline, kjer ni bilo nobenega dezerterja in njegove kraje. V noči na 20. november so udarili po treh hišah v Zaklancu pri Horjulu. Odpeljali so štiri Dolinarjeve: očeta Janeza (65), mater Marijo (57) in hčeri Ivano (19) ter Bernardo (16); Zalaznikovo mater Ivano (59) in hčer Katarino (25) in še Marijo Fajdiga (22). Vseh sedem so po vsej verjetnosti še isto noč pomorili pri komaj pol ure normalne hoje oddaljenem kamnolomu ob cesti, ki iz Zaklanca pelje proti Dvoru in Polhovem Gradcu. Zakopali so jih na dveh mestih, kar bi lahko pomenilo, da so bili izpostavljeni različnim postopkom. Ena od posledic te okoliščine je bila ta, da so jih našli oziroma prekopali ob različnih časih: Dolinarjevi in Fajdigova so bili odkopani 19. aprila 1943, Zalaznikovi dve pa šele 2. aprila 1945. Za razliko od dobrovskega župnika Klopčiča, ki Hudnikovih v Kroniki dobrovske fare ni niti omenil, je bil horjulski župnik Franc Nastran 19. aprila 1943 osebno navzoč pri izkopu Dolinarjevih in Fajdigove in ljudje se spominjajo, da je imel s seboj fotografski aparat. Verjamemo, da je hotel dokumente o teh izrednih dogodkih ohraniti za farni spomin, vendar so mu kmalu po vojni pri neki preiskavi vse pobrali in odnesli, nekatere pa zažgali že na farovškem dvorišču. Najbolj se je ljudem zdelo škoda kronike, ki jo je med vojno pisal o dogodkih v fari in dolini. (Glej Justin Stanovnik, Znamenja, Zaveza, št. 62)

Justin Stanovnik seveda ne ostane samo pri zunanjem opisu pomora v Zaklancu, ampak skuša prodreti v njegovo »notranjost«,

stran: 023

Zakaj so partizani v času „Dolomitske republike“ požgali cerkev na Hruševem? poiskati vzroke, ki so »izvajalce« nagnili k temu okrutnemu zločinu. Ko zaman išče kak namig v Tovarišiji – Kocbek je bil tedaj z drugimi Izvršniki v bunkerju nad Gaberjem – in ne more razumeti popolnega molka domačina in filozofa dr. Ceneta Logarja, je edino, kar končno najde, kratka notica o zaklanški trojki Katoliške akcije v Hribernikovih Spominih iz leta 1995. Ker pa je prepričan, da Katoliške akcije tedaj v Zaklancu sploh ni bilo in da je Hriberniku to le izgovor, razmišlja naprej in pride do zaključka, da je bil glavni vzrok za pomor sedmih Zaklančanov strah: »Kordon strahu, ki so ga partizani zgradili z boljševiško nadarjenostjo, je bil trden in je držal. Partizani, njihovo vodstvo, njihovi kurirji, prihajanje in odhajanje ljudi in blaga – vse je postalo nevidno. Glas o ustrahovalni ekspediciji v Zaklancu je šel od vasi do vasi, dokler obroč ni bil sklenjen. To vejo povedati vsi: po hišah so tudi za zaprtimi vrati in okni govorili samo še o najnujnejših opravilih v hlevu in na njivah. Sinovom, ki so bili pri vaških stražah, so matere naročale, naj pazijo, kaj govorijo, zakaj ‘oni ’ vedo vse.« (Zaveza, št. 62, str. 58)

Opis slike: Zakaj so partizani v času „Dolomitske republike“ požgali cerkev na Hruševem?

Spomnimo se misli Karla Grabeljška, ki jih je položil v glavo komisarja Aleša: »Izdajalce je treba kaznovati, da jim naženemo strah v kosti, da onemogočimo njihovo pogubonosno delo in pritegnemo k nam vse, ki so pošteni.« Kardelj je v uvodu k Hribernikovi knjigi zapisal, da so uvedli najstrožjo konspiracijo, da bi tudi pred prebivalstvom prikrili svojo navzočnost v Dolomitih. Ni težko razumeti, da je bila taka konspiracija možna le, če so se ljudje bali. In kaj bi ljudi moglo bolj prestrašiti kot to, da so na enem koncu doline obsodili na smrt sedem ljudi, na drugem koncu pa devet? Med njimi so bile tudi žene in dekleta; najmlajša je bila stara komaj šestnajst let. Prizanesli niso niti dekletu v zadnjih mesecih nosečnosti, ki je bila posledica njene zveze s človekom, ki naj bi se partizanom izneveril. Torej niti noseča žena niti mladoletno dekle niti sedemdesetletna starka niso varne pred partizansko kaznijo. Nobeno prepričevanje ne bi moglo biti bolj učinkovito kot to, kar se je zgodilo 20. novembra v Zaklancu in nekaj dni kasneje na Selu. »Obroč strahu je bil sklenjen«. In ta obroč ni oklenil samo navadnih ljudi, temveč tudi partizane in njihove somišljenike. Sledi tega strahu zaznamo celo v Leskovčevem opisu tedanjega partizanskega Sela: »Vasica je bila tisto zimo med najbolj prometnimi in živahnimi v Dolomitih. Podnevi in ponoči so se sprehajali sem in tja najrazličnejši ljudje. Videl si lahko vedno nove obraze. Od kod je kdo prišel, kako mu je ime, vse je bila skrivnost. Take stvari spraševati je bilo nevarno. Vsak je imel svoje delo, in če ni bilo treba, je bilo bolje, da nisi bil preveč radoveden«. (Križpotja, str. 343) Za tak načrt in njegovo izpeljavo je




stran: 024

Istočasno s cerkvijo na Hruševem so minirali in požgali tudi cerkev sv. Janeza Krstnika v Gabrju.

Opis slike: Istočasno s cerkvijo na Hruševem so minirali in požgali tudi cerkev sv. Janeza Krstnika v Gabrju.

bila res potrebna »boljševiška nadarjenost« in krutost.
Kot živ primer take krutosti je v knjigi Logatec 1941–1945, ki je izšla pred nekaj meseci, opisan lik namestnika politkomisarja Dolomitskega odreda Romana Potočnika: »Bil je star kakih trideset let, že pred vojno član partije, pravi revolucionar. Navduševal se je za ruski boljševizem in v odredu na vso moč uveljavljal boljševiške postopke. Vsako najmanjšo napako med tovariši bi najraje popravljal s pištolo. Da je Gad tako svobodno spravljal ljudi pod zemljo, je bila v precejšnji meri tudi Romanova zasluga. Torej je o usmrtitvah Dolomitskega odreda odločal človek, ki je bil po poreklu predvojni komunist. Ker je bil zaprt v Sremski Mitrovici, je tam skupaj z drugimi člani KPJ v tamkajšnji kaznilniški partijski šoli predeloval zgodovino VKPb (Vsesojuzne komunistične partije boljševikov) in drugo podobno literaturo. Zato je bil prepričan boljševik in je poznal faze revolucije, kot so se jih jugoslovanski komunisti učili od ruskih. Poleg tega je bil telesno prizadet, saj je imel trdo nogo. Takšna hiba pa posameznika pogosto naredi zagrenjenega in sovražnega do zdravih ljudi. Ni znano, koliko ljudi je Potočnik ukazal ubiti. V smrt ni pošiljal samo dolomitskih domačinov, pač pa nič manj – če ne še bolj – partizane. Posebno temna plat njegovih umorov je bilo ubijanje borcev II. grupe odredov. Posamezniki, ki so se iz hajk in porazov na Gorenjskem vračali čez mejo, so prihajali k dolomitskim partizanom, tu pa jih je Potočnik obravnaval kot dezerterje.« (Logatec 1941 – 1945, str. 291 – 292) Seveda pa vse te boljševiške manire ne bi bile možne, če jih ne bi odobravali tudi tisti, ki so od novembra 1942 do marca 1943 bivakirali v Žirovnikovem grabnu in se občasno ustavljali tudi pri Martinovcu na Selu.


stran: 025