Avtor: Lenart Rihar

Gospodarstvo gotovo ni postavka, ki bi ji odmerjali najvažnejšo izmed vseh vlog v ustroju družbe. A vendar, kakor je ekonomija prisilila v politično sesutje že skoraj vsa boljševiška utelešenja na planetu, tako vse kaže, da bo podobno vlogo igrala tudi v postboljševiških oziroma parademokratičnih epizodah, ki jih običajno imenujemo z izrazom tranzicija. V slovenski različici vsekakor doslej nobenemu političnemu pritisku, nobenemu civilnemu naporu in nobenemu zdravorazumskemu argumentu ni uspelo razkrinkati kulis, s katerimi so zakriti sedemdeset let delujoči mehanizmi totalitarne sredice. Natančneje povedano, razkrinkano je bilo zagotovo dovolj, a tem posamičnim spoznanjem je bila preprečena pot do zadostnega števila ljudi. Večina pa je v demokraciji edini ključ do korenitih družbenih sprememb.

Tranzicijski oder

Po dveh desetletjih formalne demokracije se izkazuje, da je celotna demokratična pobuda znotraj slovenskega družbenega prostora v resnici samo šibka in s težavo tolerirana opozicija. Postboljševiki so si že od začetka uzurpirali oziroma ohranili groteskno premoč in jo zlahka ohranjajo do danes – tako pri obvladovanju ustanov kot tudi ljudi. Vse sile, ki se upravičeno prepoznajo pod izrazom slovenska pomlad, so dobile le nekaj etapnih možnosti, da so v slogu pravih demokracij spravile določene stvari v red in v tek. Pri tem so imele brez izjeme, od demosove do lanskoletne vlade, za vratom nekaj boljševiških »zasilnih« zavor. Od zbora združenega dela, prek pravovernih koalicijskih partnerjev in projektov »pucko« do pouličnega zverinjaka. Vsemu temu je asistiral celoten državni in paradržavni aparat z mediji in postsocialistično mentaliteto ljudi. Kar so kljub vsemu uspele napraviti vlade pretežno demokratičnih strank, se pravi, vse, kar je bilo obnovljeno, postavljeno, je bilo obenem dano v grobo finančno in vsakršno zlorabo posttotalitarnim silam. Na ta način je bil radikalen obrat od totalitarizma onemogočen in danes posamezniki počasi dojemajo, kaj pomeni besedna zveza neuspela tranzicija.
Demokratične kulise (in ves tranzicijsko-demokratični teater, ki se odvija na njihovem ozadju) so pri tem dvojen problem. Najprej zato, ker onemogočajo učinkovito odstranjevanje destruktivnih sil, medtem ko slednje zaradi tega niso pasivne, ampak nasprotno, kolikor je mogoče, uničujejo zasnovo in utrjevanje resnične demokracije. Drugi problem virtualne demokracije pa je to, da inštalacijo kulis domala vsi politiki demokratične provenience jemljejo smrtno resno. Jemljejo jo tako, kot da ni farsa, kot da ni krinka. S tem bolj ali manj zavestno pomagajo razgrajevati resnične demokratične nastavke iz začetka devetdesetih in tudi vse dobre zglede, ki bi nas lahko navdihovali iz tujine. V takem virtualnem svetu seveda ni (bilo) prostora za opozorila, ki govorijo o ozadju, o resnični naravi stvari. Prav tako je zelo težko pričakovati, da bodo ljudje znatno modrejši od svojih predstavnikov in zato tudi dosedanje volitve niso izpričevale kakega pozitivnega trenda.

Metamorfoze

Skoraj nemogoče je, da bi nikoli nihče ne opazil gorostasnih anomalij, ki so jih boljševiki cepili na mlado slovensko demokracijo, vendar je bilo vedno poskrbljeno, da je bilo državljanom vse videti normalno. Le izbranci so čutili nepojmljivost, da pobiti ljudje ležijo vsevprek, pa nikogar ne zanima zakaj in od koga, medtem ko se samotni, nenevarni cestni prekršek nemudoma znajde v policijskem, birokratskem in pravnem kolesju. Primeri manipulacije so neverjetni, a receptorjev, ki bi jih zaznali, očitno ni več. Za ilustracijo bi lahko vzeli tajkunstvo, ki se ga ni smelo imenovati s tem izrazom. Boljševiki so se posmehovali, o čem neki govorijo mesečniki. Ko je fenomen postal vsem očitno dejstvo, je bila beseda v kontinuitetni politiki in medijih brez sramu vzeta v vsakdanji slovar, obenem pa v najboljšem primeru obrnjena »na obe strani enako«. Za podkrepitev in ilustracijo so izmed stotin gospodarskih kriminalcev izbrskali neko gospo, ki se je udinjala na demokratični strani, speljali sodni proces in jo zaprli. Drugi primer: ko so bili prisiljeni volivce liberalne demokracije preusmeriti v katero drugo od svojih postboljševiških strank z drugačnim imenom, so mirno, kot da ni nič, začeli razlagati o nevarnosti liberalizma. Ko so se na začetku devetdesetih nekoliko bali, da jim morda le gre za nohte, so kričali »Evropa zdaj!«, danes do Evropske zveze podžigajo sovraštvo. Pravzaprav ni bilo nič drugače z izrazom tranzicija. Spočetka je imel sramežljivo domovinsko pravico. Potem so nekateri govorili o njej kot o preteklem in dovršenem pojavu. Za tem je izraz za nekaj let izginil iz javnega diskurza kot nekaj, o čemer se ne govori, ker ni in ni bilo nobene potrebe po kakršnikoli tranziciji, o njej pa govorijo kvečjemu notorični skrajneži. Danes je pod težo vse bližjega gospodarskega zloma težko prikrivati, da je res ni bilo. Ampak ne zato, ker bi bili že vseskozi normalna družba, ampak zato, ker smo še vedno nenormalna družba, z obema nogama vse preveč v enoumju.

stran: 002

To, da danes ni več mogoče zanikati nekaterih pojavov, ki prisebnim dokazujejo neuspelo tranzicijo, je kljub vsemu napredek, ker je korak bliže stvarnosti. Vendar naš osrednji problem še vedno ostaja parcialnost in odsotnost zgodovinske vzročnosti. Beseda »tajkun« učinkuje tako, kot so si zamislili obvladovalci Slovenije, prav tako »ukradena država« ali »bogastvo nekaterih na račun siromašenja večine«. Povprečen državljan pri plasmaju teh izrazov ne pomisli na nekdanjo elito, ki si je z mahinacijami prisvojila t. i. družbeno premoženje in državne inštitucije. Ne pomisli, da je to elita, zaradi katere moramo danes govoriti o razklanem narodu, o civilizacijskem minimumu »mrtve pokopati ali ne?«, o izropani in zadolženi državi, o vseprisotni korupciji, o »spremenjenem značaju« slovenskega naroda, o priznanju narodnih manjšin iz vsake od nekdanjih jugoslovanskih republik, o mladini, ki ne ve, kaj je in kaj bi s sabo.

Utopija sodelovanja

Kako iz teh zagat? Vsekakor smo v dobrih dvajsetih letih dokazali, da se hic et nunc iz njih izviti nismo zmožni, čeprav imamo na razpolago demokratične okvire. Treba bo torej pogledati, kam segajo korenine. Prišli bomo do projekta, ki nam ga je v senci okupacije pripravila ta ista elita leta ¹⁹⁴¹⁄₄₂. Naravno je, da se oddaljujemo od izhodiščne točke, a to nas ne bo odvezalo od nujnega soočenja z njo. Lahko ne bo. Logika časa nam ni naklonjena, svetovna gibanja nam niso v pomoč. Domači politični trendi pa nas sploh oddaljujejo od bistva. Pri tem je treba posebej omeniti stare skušnjave neke stranke oz. njene predhodnice, ki jih poznamo že od prvih Drnovškovih vlad. Gre za vnovično popularnost »sredine«, kar je lepa stvar, če je postavljena v demokratično materijo. Ker pa stoji na sredini med demokracijo in postboljševizmom, je smrtno nevarna. Koliko sta ti dve stvari kompatibilni, nam plastično prikazuje dr. Andrej Fink v pogovoru na naslednjih straneh. Katastrofalno je, da se ljudje s tovrstnimi lažno sredinskimi apetiti uveljavljajo v stranki, ki bi morala zastopati najčistejše ideale demokracije. K temu jo zavezuje tragična zgodovina in neomajna zvestoba njenih ljudi. Če se bodo veljaki izneverili celo tej najosnovnejši smeri, jih pred veliko odgovornostjo ne bo rešil noben še tako bleščeč krščanski lak.
Upanje nam vliva resolucija Evropske ljudske stranke. Kdor je slutil, da prehod v demokracijo ne bo lahek, je z navdušenjem sprejemal vključevanje v Evropsko zvezo tudi zato, ker je upal, da je to porok za našo hitrejšo in zanesljivejšo pot v normalnost. Jasno je, da nas Evropa že sama po sebi rešuje mnogih dodatnih stranpoti, po katere moramo s spominom v nekdanjo socialistično državo. Bili smo razmeroma uspešna tranzicijska država, ki je do danes celo pred svojimi ljudmi dobro skrivala resnično podobo, zato je po svoje razumljivo, da tudi v Evropi ni bilo čutiti kake večje skrbi za naše dejansko stanje. Je pa toliko bolj tolažljivo, da niso ostali povsem križem rok zdaj, ko so stvari z obujanjem političnih procesov začele presegati vse meje. Indoktrinacija je seveda premočna, da bi resolucija lahko delovala, a neko potenco gotovo skladišči. Podobno kot za vse bolj načetimi demokratičnimi kulisami zaenkrat vidimo le posamične zle pojave, ki jim še ne znamo poiskati skupnega vzroka, nekoč pa bodo vendarle pomagali motriti našo resnično situacijo.

Zlo stoletja

Ko bo prišlo do tega, da se bomo soočili z izhodiščno točko, bi bilo naivno pričakovati, da bo to hipno in celostno uzrtje našega položaja. Najprej bomo dojeli, kolike zamude in koliko primanjkljaja imamo pri razumevanju

stran: 003

Samotni iskalci resniceTamino Petelinšek

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Samotni iskalci resniceTamino Petelinšek

revolucije, kako slabo smo poznali delovanje totalitarne boljševiške države in nazadnje, kako neznatno je bilo védenje o istorodnih silnicah, ki so nam ukradle in izpridile samostojno državo. Bralci Zaveze s tem seveda ne bodo imeli težav, vseeno pa se je treba v normalnosti neprestano utrjevati, da nas vsenavzoča virtualnost ne zamaje. V tem smislu željno pričakujemo prevod knjige, ki komunizem obravnava brez neštetih filtrov, ki so značilni tudi za tujino in s katerimi bodisi meglijo, olepšujejo ali slepijo naš pogled nanj. Gre za delo Alaina Besançona, ki nosi naslov Zlo stoletja (Le malheur du sie`cle) in ki bo prihodnje leto izšlo pri založbi Družina.

stran: 004

Jugoslavija (in z njo Slovenija) v tej knjigi ni izrecno omenjena. Da bi tako potencial knjige ne padel v prazno, se bo treba tudi ob tej priliki spopadati s sprevrženimi trendi, ki nekdanjo skupno državo rišejo na zahodno stran železne zavese. Gre za težavo, ki ima močno vlogo pri tem, da se izogibamo resnemu soočenju s preteklostjo. Na nezavidljivo stanje v tranzicijski Sloveniji poleg razlogov, ki jih avtor briljantno razkriva v knjigi, namreč močno vpliva lažen in izredno močan stereotip, ki obvladuje miselnost tako v svetu kot tudi v Sloveniji. Ta kliše trdi, da je bila Jugoslavija in z njo Slovenija deležna milejše oblike socializma, čeprav celo najbolj okleščene številke grozodejstev pričajo, da je bila v kontekstu vojne na območju Slovenije izvedena izjemno brutalna boljševistična revolucija, ki se je po vojni nadaljevala s totalitarizmom - z vsemi njegovimi atributi. Domneven spor s Stalinom je pri domačih komunistih samo še podžigal dokazovanje, kako pravoverno so v resnici na liniji njegovega delovanja. Zato je Broz Sovjetom nemudoma vrnil tiste Madžare, ki so pod istim vtisom svobodnejše Jugoslavije vanjo prebežali ob svojem uporu leta ’56. Navidezna prednost, da Slovenija ni bila pod sovjetsko okupacijo, se je v tranziciji izkazala za še dodatno oviro, saj bi bilo treba priznati avtohtonost revolucije, ne pa nek zunanji sistem, ki je po prelomu odšel skupaj z zavojevalskim tujcem. Isto velja za domnevno tamponsko vlogo med Vzhodom in Zahodom, ki je za ceno kreditov sicer res zahtevala nekaj mehkejše fasade, a navznoter je bil sistem v marsičem celo brutalnejši kot v drugih socialističnih državah. Predvsem pa Sloveniji zanikanje teh dejstev še dodatno onemogoča cezuro s totalitarizmom in vzpostavitev solidne demokracije. S hitrim pogledom skozi to prizmo smo prišli do istih posledic: obvladovanje medijev, šolstva (zgodovine!), sodstva, gospodarstva s strani prilagojenih sil prejšnjega sistema.
Več o težko pričakovani knjigi in njenem avtorju bomo spregovorili v prihodnji številki. Ob nemoči, ki jo človek čuti, ko hoče pokazati na neverjetno kombinacijo prefinjenosti in banalnosti, ko so nam pozitivne besede in vrednote pred nosom spuljene in napolnjene s sprevrnjenim pomenom, naj se za sklep zatečemo k povzetku ene misli iz knjige. Če hočemo pozorno pogledati celoto operacij, ki se izvajajo nad ljudmi od leta ’41 do danes, nam zmanjka besed, pojmi so nezadostni. Domišljija se upre pojmovanju in spomin ohranjanju. Smo zunaj človeškega, kakor bi se znašli pred negativno presežnostjo. Takrat nam neustavljivo pride na misel ideja o demoničnem. Podpis demoničnega je po Besançonovem mnenju prav to, da se vsa ta dejanja izvršujejo v imenu dobrega, pod okriljem nekakšne morale, ko ponarejanje dobrega služi za sredstvo moralnega uničevanja.

stran: 005