Avtor: Franci Petrič

stran: 069

Nagovor na spominski slovesnosti na Turjaku, 22. septembra 2013

Na današnjo nedeljo, ki jo v Cerkvi na Slovenskem obhajamo kot Slomškovo, saj bomo v torek, 24. septembra, obhajali god našega prvega blaženega, škofa A. M. Slomška, smo se zbrali na zgodovinskih tleh. Slomškova nedelja nam pripoveduje o tem, da naš narod rojeva tudi svetnike in da smo vsi, kot je dejal blaženi Janez Pavel II., poklicani k svetosti. To je naša naloga in naš cilj, ki je dosegljiv. Danes si zato na tem zgodovinskem kraju upravičeno kličemo v spomin besede, ki jih je slišal Mojzes iz gorečega grma: »Sezuj si čevlje z nog, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta!«

Ta kraj je sicer najprej res svet zaradi tisočletne povezanosti z narodno zgodovino in slavnimi možmi, ki so v preteklosti vplivali na življenje naših prednikov in ga sooblikovali. A bolj kakor slavni možje plemenite krvi, ki so bili tujega rodu, je ta kraj svet zaradi posebnega dogodka pred 70 leti, ki se ga spominjamo danes. Tu je od 12. do 19. septembra leta 1943 tekla kri fantov in mož, naših rojakov, Slovencev, ki so se spopadli v državljanski vojni. Bitka, ki jo opisuje ena od prič, duhovnik Ivan Lavrih, v knjigi V primežu revolucije (Družina, 2001), je imela 1.500 napadalcev in 750 branilcev, med temi so bili tisti, ki niso mogli sprejeti brezbožnega komunizma, ker je pod krinko osvobodilne vojske začel svoj krvavi pohod po Sloveniji. Zato tu ponavljamo besede pesnice iz bližnjih krajev: »O Dolenjska, ti veliki kos male slovenske zemlje, ki si bil to zadnjo vojno najbolj trpinčen in krvav, ki si imel toliko gospodarjev – samih okrutnih, in so ti bili celo lastni sinovi v gorje – ti uboga Dolenjska, blagoslovljena!« Zbrali smo se, ker ob spominjanju na tragičen dogodek naše preteklosti, ki še vedno z bolečino zaznamuje tudi sedanjost, kot verni ljudje hočemo priklicati blagoslov na našo deželo in njene prebivalce, saj vemo, da se brez molitve in brez božjih zapovedi, torej brez božjega blagoslova, naši domovini ne piše dobro. Tisti namreč, ki gradi hišo brez Boga, bo tako tudi končal. V razsulu in uničenju. Tako nas uči zgodovina.


Božja beseda današnjega bogoslužnega srečanja nas vabi k molitvi. Apostol Pavel je v prvem pismu Timoteju naročal: »Predvsem te prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, … da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho.« (1Tim 2,1–2.) Tako naroča sv. Pavel in to hočemo storiti na tem kraju: moliti za pokoj vaških stražarjev in partizanov, ki so tu umirali v boju, in tistih, ki so bili kruto pobiti takoj po zavzetju gradu (kljub obljubljeni amnestiji): partizani so pred gradom takoj ubili 28 ranjencev in naslednji dan še 60 drugih pri železniški postaji pri Velikih Laščah. Kronisti Ivan Lavrih, prof. Janez Grum in Stane Pleško so zapisali, da je bilo pozneje na različnih krajih pobitih še 600 ujetnikov. Zdravnik ranjencev na Turjaku je ob predaji partizanom dejal: »Za pravico smo se borili, za to se splača umreti!« Ko so ga peljali v smrt, je naprej molil rožni venec (Grum–Pleško, str. 117), iz ust žrtev pa so prihajale besede: »Oče, odpusti jim!« Takim možem, ki so vedeli, kaj so vrednote, veljajo danes besede modrega Siraha: »Na veke ostane njihov spomin in njihova slava ne ugasne.« (Sir 44,13.)



Danes na Turjaku molimo za vse, kot je poudaril nadškof dr. Alojzij Šuštar ob prvem bogoslužju na tem kraju 12. septembra 1993 in zatrdil ob očitkih, da gre za obujanje sovraštva: »Odločno zavračam vsako podtikanje tistih, ki v teh dejanjih vidijo revanšizem in maščevalnost. Gre za dejanje, s katerim kristjani pokažemo, da smo pripravljeni odpuščati.« Podobno je poudaril na istem kraju pred desetimi leti ob podobni slovesnosti (14. septembra 2013) tudi nadškof dr. Franc Perko: »Zato obujamo spomin na tragične dogodke leta 1943, ker vemo, da nas bo samo resnica osvobodila.« To bogoslužno spominjanje ima torej posebno nalogo: v narodni spomin in našo zavest želimo priklicati resnico o državljanski vojni in postaviti razmerja med udeleženci na pravo mesto, obenem zavračamo vsak zločin in sočustvujemo z vsemi žrtvami. S tem tudi kličemo blagoslov na našo domovino, za katero se zdi zadnje čase, kakor da nas je ta zapustil in da jo krmarijo ljudje brez vrednostnega kompasa, ki jim gre le za politično preživetje.


Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin je v intervjuju za italijanski dnevnik La Repubblica leta 1993 po padcu komunizma priporočil svojim rojakom Rusom molitev, moralo in kesanje. Ko pri nas že dve desetletji govorimo o nujno potrebni spravi, moramo poudariti, da vsako tako spominjanje, ki kliče v zavest resnico, zavrača zločin in sočustvuje z žrtvijo, pomeni korak k spravi. Brez priznanja, iskrenega kesanja in prošnje za odpuščanje tega ne bo. Kesati se pa moramo in moremo vsi, verujoči in neverujoči, posebno pa še tisti, ki so povzročili ali storili hudodelstva, ali taki, ki na krvi nedolžnih žrtev še danes uživajo privilegije. Slovenci po svetu so bili npr. zgroženi, ko so videli znameniti posnetek letošnjega mitinga v stožiški dvorani, ki so se ga udeležili vsi državni predstavniki pod komunističnimi simboli in ob komunističnih pesmih brez slovenske zastave! Zdi se, kakor, da si je nekdo prisvojil državo in jo upravlja kot svojo last. A ta država je zrasla iz trpljenja vseh Slovencev in Slovenk in si je nihče nima pravice lastiti. To je hotela brezbožna ideologija, ki smo jo na demokratičnih volitvah leta 1990 za vedno zavrnili.



stran: 070

Slava tega sveta je minljiva, nas uči krščansko izkustvo. Tisto, kar šteje, je naša vera. Prihodnji mesec bomo sklenili leto vere, ki ga je razglasil papež Benedikt XVI. ob 50-letnici začetka drugega vatikanskega koncila. V Apostolskih delih, ki opisujejo začetke krščanstva, se krščanska vera kar štirikrat imenuje pot. Podoba vere kot potovanja nam je blizu. V veri napredujemo in jo poglabljamo. Pomeni tudi, da ne hodimo sami, ampak imamo za sopotnika samega Božjega Sina ter številne brate in sestre, ki verujejo tako kot mi. Predvsem pa po zaslugi vere ne hodimo na slepo, ne živimo brez cilja, ampak vemo za pot in za cilj. Naša Pot je Jezus Kristus. Njegov zgled in njegove besede nas vodijo in usmerjajo. Naš cilj je odrešeno, srečno življenje pri Njem skupaj z Njegovim in našim Očetom in Svetim Duhom. Življenje z našimi brati in sestrami, ki so že prehodili to pot in se veselijo v nebesih.

Dogodki, ki se jih tu spominjamo, nam kličejo v spomin, da se je na Turjaku bíl tudi boj za ohranitev vere. Na Turjak so se zatekli ljudje, ki niso bili bojevniki in vojaki, le branili so se, ker so bili napadeni. Prihajali so iz krščanskih domov, bili so člani fantovskih združenj po župnijah, v sebi so nosili kulturo, ki so jo nedeljo za nedeljo plemenitili pri maši v domači cerkvi. Ker so zavrnili brezbožni komunizem, so se morali braniti in na koncu so darovali svoja mlada življenja za vero, dom in rod. Zavrnili so tisto, pred čimer je svaril rajni škof dr. Gregorij Rožman kot pred največjo nesrečo slovenskega naroda, in se je to pozneje tudi potrdilo. Hvaležni smo Bogu, da smo rajnega škofa Gregorija letos sprejeli doma in da zdaj počiva med nami. Vabim vas, da obiščete njegov grob v ljubljanski stolnici, kjer so tudi relikvije blaženega Alojzija Grozdeta in je kraj molitve za spravo. Sodna farsa, kakor imenuje Ivan Lavrih kočevski proces, ki je sledil bitki na Turjaku, je napovedala stotine in tisoče podobnih dogodkov, ki so zaznamovali vlado totalitarizma na Slovenskem od leta 1945 naprej. Kljub temu se še danes med pravnimi strokovnjaki najde kdo, ki trdi, da je kočevski proces temelj slovenskega sodstva. Prav bi bilo, da se tudi slovensko sodstvo po zgledu npr. čilskega čim prej odreče tej tradiciji in ob tem opraviči za vsa krivična sojenja v totalitarnem režimu. To bo prvi korak k nujni moralni prenovi.
Jezus nam danes pravi: »Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal«. (Jn 3,17.) Verni ljudje nismo tukaj, da bi kogarkoli obsojali ali mu sodili. Sodba je božja. In večina teh, ki so se pred 70 leti tu borili, je že prestopila prag večnosti. Tam so doživeli vsak svojo »rehabilitacijo«. Ta božja rehabilitacija je tudi najvažnejša. Nam tu na zemlji pa ostaja vendarle naloga, da naredimo vse za iskanje in zmago resnice. Čas zamolčane resnice neizogibno umira in z njim tudi totalitarna ideologija. Z novimi knjigami, članki, razpravami, pričevanji očividcev postajajo, hvala Bogu, svobodnejši tudi slovenski zgodovinarji. Tako izginja na stotine knjig na smetišče zgodovine kot laž, kot metanje peska v oči. Nekdanji t. i. »zmagovalci« postajajo ob resnici sedanji poraženci. Pa naj v tem labodjem spevu korakajo s petokrakimi zvezdami in proslavljajo podprti z državnimi denarji. Njihov čas se izteka, ker velja beseda Svetega pisma: Resnica nas osvobaja! Trudimo se zanjo še naprej z vsem srcem. Amen.



stran: 071